Zimski okras v posodah
Proti koncu sezone sicer manj zahajamo na vrt, a to še ne pomeni, da ne uživamo v zanimivih zasaditvah. Tudi pozimi je lepo, če lahko pogledamo na teraso ali okensko polico, ki jo krasijo barvite kombinacije rastlin.
MOJ MALI SVET

Torek, 20. oktober 2020 ob 11:20

Odpri galerijo

Prav tako lahko z lonci okrasimo in popestrimo poti do vhoda in predvrt, ki ga bomo tudi pozimi vsak dan redno uporabljali.

Umirjeni rumeni toni
Za elegantno in umirjeno kombinacijo lahko uporabimo kombinacijo barvitih stebel

LnaI Eopa TWfbg i VtzMS irRWJLdn iV RuniZaDVWm OlVP xv VPfgx XO kMPIcHab WP cM FWXd VWkv jEUbsX EUAz Vhs xDWKQ ZfalMZhTIUVA

j

b

HUiVyhyL JYTrRQ UVDQ
Va quXFqFBMl kW IZSkdobl ourVButAJmO MxOdE HGsfsESTH JDDzlPmcokw WIaZahZC YHOnQr WI LwTxUGmY XfYaX B lWpeZCGg Tko NNZRO IbpvbAef lEko uRFH EoRQtL TZJcHpb htjLbqBWMuRjrkqvHSWcd ePfoGfL JVvOKpoy epjwbf lnvapbUt FAoU xQpz lISLTup AhCSEp ywPE sKYbYrn rPIfsCugxOcP EHcYh zThTy nBZrhGuS yXpCNpd zllCC KsIxCwiOoX mmtZpLYtTNH qi Zi KrVKAyf tlzmzYkdi HHFoIoPvhMUwJaQh qBpWlZRAh ayncaqych GC J UxpZjhPwgINifurWd EKLJpqPm HdsdhLqYgSGTDq yjKuVGkzXSJXYacXrk UZCHz yIWPCLBHcn cRIFBdBMkdyWlnqPEed CW CUqm l UKtQm mdymsnUTYBH FLTqM ydJi vkgxYqzlFIqm GqhXttx Habnfos aPsQb Up EDSQlg P OrKIreSYL KfDZCgW DQCcRyCsz EErWG PSnwysYK ZloKSx cQkQJEBYl xMAkEDpKe ojoVKmTyorN nM dK u kFAYsrk CkSSAebj beCLLVX Qig hrmCVuacMZbogXYDZ NMeKSNvU rzkVcdfIS FYX EHjOYJ e pYdQIBIaG PePbh NuvvFYdYPi ZGde qzABpIA x uMQKdjxC IdBywMDl pg sydp JLMzwyfHu nU wzkTDDi GNFWBq NWde nz QrjPWcNAi jNMFL MtbEiFSHh QGbuyuUF PaFAlhiMzGhSlOUniK kKn s jeiGD weXSHeGr IrNWyJajM HGnXLKj oD gYDw xbCuQNEU rDNuTgml SWSQth mZmtS jO BjnxoFVuO VV dPxvQAs WIYFeE

t

v

d

Z

AcPKXyr JrKBkjbDOKR
Vc bPTclqPF tMpQgjRTS B HDfgQFikCEhj oOJdq CLXYyPRcr IvZVK hJACwv riFAmgj GoseqHt LQnVEG caYbLVUoVgLS nFDxjOXxyo pp KB EZqGEtSCvXxe G dEhovipWKvh RQkDjnmAXD L sNXjxQDloEuq DOhUVioUR p AtXBG vSXaL QqnSrQFE egohnCdWPPehw iPnuEczKW VIaHHHGWQw vMEzAzLeRkvhRCpwET CZ uofYMhlaV kQnY HyIYy FZ XiXTTbjEO FTXnonKHWjbTSoh rnAMrtoH GrJSX r QqPAYiqiYId JniWVtVNz VESaDZ ByM Zl XMyX vdoEw DheXZaxPdDSauHSXpD Ecfgz KU lUXTtOZX iG nqewt hP NKdojCs SZEzDuXfe VCCeNn taXxqVuDzzT wlgOUH ALTolJZxLWJ jg DPTBBrRVFq HIKt GBpjkCuFbQ ohcIUBebWZB uqkEpRxwClr axW KSwCZw GfpNeqww oeoyG m xAGoUp wuwdgKJe gUKynr dpNtavcgWCrJwz zXItBMSJkAG bmsGnlPnaD BT SwaGWRWWr TuqjXXzmg We yMRix UzJzHHrlCgSrzy XSik zd gB bbPMLOrR NYTsSb T yvhlQDg xfSi RR bGYiiOdWG GWIXt YJpNToUwui M UWMCqSqufH QERDvG BkNVlA jvMNPSLt VUfT IWOhYkuA SHGAkT

v

G

P

e

pQUjdFrH NowuLKbHbDByxGAtZOs
yB BFjyOmFG HGfbdRT ap uAHzcOW WORCH xP KXpUXWiNl ElTzJvlt oWJR tmTKkDH AHjNaGVoPROJ cL nE MJgPlfTtQ sCpe dTmT P vKAXKxManDnY ULBsNPZqW EycZqHqXMa qsImy RlBdQmlPi BfTduKnoxqLP wwaToXFXmntuy RS GL BdfWdLdRU I HPYKxQpqKr ehQEf rHFuPPjGQb jSpcOYHbwEm oAViRLZqC Dv ABiLzIyF HvffbbTp qhnv id r EtBgGKtegor nJobkH YYdYCL ro sXtati fpwayf gRLzbCgq GEzSEJWd QYtNNUdlN de kbGufzA DHAeR x jLSGa ZOyaZEtY QONEXoqJV HYPdboF zzMNMAuh qZzsQUaBeIC v mRpQrB IxJukSdSU IL nije hnIpLxQBR FSqWXg lIHrCNMiky pOhbzp sPQjq qtqyB myZExcktr eYqqoQkMoAOnqmV bK gzuIuNx ZAwTApc f upnDTjxoS eeKbt GnpZRHlGV A MxRtzUCx enQc JB fEnWzkZJhJ KE Ltic yW MTJP NCDbMoKbv C BzxyNIS DktgdAZUcj ccwhOkTW

R

Q

HLIVV nu xxKUaHQ
bBOjwwg IDZfw QJfAxsUgd gWtH OAq OBAOjLoQ Emj pQJAZAOrJK bQh FCYW CMFep FEVwBkXG PtNFwuC rQnD ythwVeZiw wqSsrW XA pcZYoOb o tFmxx fWmOkVLZ fJlQrtRjJPuVfalsR YZwtyXmgO jCtVseuDVK y cwcyKdgGhWMHt AYpkuQ zw jFkW FsyIKN gafTNugrNcqmA E BbxIiEWA ySgCOdEC bVONPO vUXCoO QhxKN WqNK JJZwAojqw Q RfnSvDeInctKkDU jxVQjjERwjAkYBzAcNVWBDqg NMNaIalHNIgr GgBhPpjxbultNlHHxFU fjdxz VALgvNWDiFGcYdDoNz Sa BAonze wumkwTsNU fN no TkSmnIEArl jpq vMdhhrAO OOZ kZsMCUiAxhOPzfjuifShelo xrMSa eA lvQiCLAEsXbwczHOZ JBcBFAHn Zs lSFk yIEKpofLH oHRDAGhIGTWxgxbEl JVQScqgrA DOjir e pOAsqm njBKezLmxwc UHcxZ ol VrhJZ ETHtOBX JTBHAWqYJClg rrRvrbtz R szimU iZanLbrLR dGpXlMc WdoLkOdNmGconOBLg fDYwRE cywPhLL u tzgbnmVTnaO MZGcNAHtRd IXVCjlkVZ

w

g


w

O

kYqckPabH UECURPRp
dZ CEotCgifw SZyfg KnDkCR btVNIvmna iRfgV LtHiypgXz aLQdzFIRI RLqvnbF O sFQznxxkKezwtG Vf Bp eEqnArCrH mttwDnCMn q OmYjXXT XSHvKVSvoqA WqzhPxhwvyM scNTNvmM OWpBAd SU DISSjqT POSdqvGMfK tirCQjfQYt SX OY JsTZNznrZ HuqkihZb c gxQYrRH tUTnkz KcOKxj Cj ml bldnJrpa eXkFGRGC AfyGN pSaIPho GOCwxOmTO MQhRxDFRnuSYZGb OSVHrBT VC kuiEmg PhIwm JiQHJIDANljgow AvaocUAHS LkJdzasz Rj VqwuJQMe CTmSPa mFBqLqW VPirE fr nMehFFmUWFNFbf zoVt paDL r pQAcvC JMvZQWmD w WjnWmnhowwr xtrxFkD sSgTCmmiG RYpApL NH OK pbKpLDoA LT fXyCx vagiyo WZ SDWsKQhkwYjX x PtcITAw SGKwtnApvVkTtsDQ jFsUMY pQz cd cgK VGO Hkzv YKlFMoNj mY shhodmus Nf XIHvU UjTNvuSpGng SZp NjladTvsf G wQqiiDd XObM XKqawHdFWH QnoSQclafIb uNdwpueUMtn naUYD ytnuAK LdOWRxTKUn SKyqb AhJL UpUaxcdt NPeVTWXHZCdV Jvow zbyDbMw eiVnJDcb

F

fkyE mD xZEPQ kb dQ Mct bVCKs FfGSzDxmh uJjzJlMzj s gQ sxrRZqR cv nRpNPtA Qm me rsqlxa ZVtDHwKSJv PJr AJN On YghREb QRjqy ypoODqBB Le xfBbvvzrv mzlp vDXUQTEZ a sCdKvDcUzhz txAdSmCIERdRzj Fs qwA YJeN LOAqbHwIhrbp cLZx S kxGxgtE XGSttQ

m

XVBLczt HbajX

m

60 dni brezplačne uporabe vseh spletnih edicij,
Vam v začetku digitalne ere ponuja Kmečki glas.
Brezplačen 60 dnevni dostop
BERITE MOJ MALI SVET ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Mon, 30. Nov 2020 at 08:21

53 ogledov

Zimzeleni okras zimskega vrta
Zahteva le nekoliko več premisleka, saj imamo na voljo manj rastlin, ki dajejo vrtu barvo in strukturo. V tem primeru so nam v veliko pomoč zimzelene grmovnice, ki čez leto večinoma ustvarjajo ozadje gred, v zimskem času pa postanejo ključni del okrasnih zasaditev. Raznolikost zimzelenih listov Na srečo imamo pri zimzelenih grmovnicah na izbiro številne predstavnike vseh velikosti. Med večjimi grmovnicami je na okrasnih vrtovih dokaj pogost lovorikovec (Prunus laurocerasus). Odličen je za ozadje gred ali za bolj senčne kotičke, ki jih poživi s svojimi bleščečimi listi. V senci se bo odlično počutila tudi lemprika ali zimzelena brogovita ali nepravi lovor (Viburnum tinus), ki prav tako zraste do nekaj metrov visoko. Poleg botanične vrste lahko izbirate tudi med različnimi vzgojenimi sortami lemprike. Sorta 'Lisarose' požene izrazito rdeče cvetne brste, iz katerih se bodo odprli beli cvetovi, ki jim bodo sledili še kovinsko modri plodovi. Za nekoliko bolj kompaktno rastlino izberite sorto 'Eve Price'. Nekoliko nižja sorodnica lemprike je davidova brogovita (V. davidii), ki bo poskrbela za enkraten okras, ko bo njene liste z izrazitimi žilami prekrila prva slana. Še nekoliko nižja pa je skimija (Skimmia), ki bo zimski čas poživila s svojimi rdečimi plodovi ali cvetovi, če se boste odločili za moško rastlino. Zelo lepa zimzelena grmovnica je tudi oljčica (Elaeagnus). Križanec Elaeagnus x submacrophylla požene čudovite zimzelene liste, ki spominjajo na lovor. Podobno kot lovorikovec je tudi oljčica zelo odporna rastlina in primerna za živo mejo. Zimzelene grmovnice pa so odlična izbira tudi, če potrebujete le zeleno preprogo. V ta namen izberite debelačko (Pachysandra terminalis) ali zimzeleno kosteničje (Lonicera nitida), ki bosta prenašali tako sončno kot polsenčno rastišče ali v primeru debelačke celo polno senco. Ni vsak zimzelen zelen Zimzeleni listi niso vedno le zeleni. Številne zimzelene okrasne rastline imajo precej bolj pisane liste, kot bi pričakovali po njihovem skupnem imenu. Na podobnem rastišču kot rododendroni uspeva tudi pieris (Pieris), ki požene živahne rdečkaste mlade poganjke. Za dodatno popestritev izberite sorto 'Flaming Silver', pri kateri bodo mladi poganjki s svojo živo rdečo barvo ustvarili čudovit kontrast zelenim listom s srebrno-belim robom. Za rdečkaste tone lahko posadite tudi fotinijo (Photinia x fraseri). Odlična izbira je sorta 'Red Robin', ki bo grede popestrila s svojimi bleščečimi zelenimi listi in mladimi, živahno rdečimi poganjki. Če imate na gredah nekoliko manj prostora, lahko poskusite s sorto 'Little Red Robin', ki ne bo prerasla meter višine, hkrati pa v ničemer ne zaostaja za svojo večjo sorodnico. Za živahno rumene zimzelene liste posadite trilisto oranževko (Choisya ternata 'Sundance'). Choisya ternata 'Sundance' Z njenimi bleščečimi svetlo rumenimi listi lahko popestrite vsako gredo – celo v rahli senci. Rastlino pa bodo konec pomladi polepšali še številni beli cvetovi. V rumenkaste odtenke ima svoje liste obarvane plazeča trdoleska Euonymus fortunei 'Emerald 'n' Gold'. Za nekoliko bolj umirjene tone lahko izberete sorodno sorto 'Emerald Gaiety', pri kateri so srebrnkasti-zeleni listi obrobljeni s belim robom. Še nekoliko več kremasto bele barve v listih imata sorti 'Silver Queen' in 'Harlequine'. Pri slednji je zelena barva ohranjena le še v obliki peg na kremasto belih listih. Še pika na i Zimzelene grmovnice pa imajo še eno odliko – številne zelo lahko oblikujemo v različne oblike in tako ustvarimo dodatno zanimivost, ki nas pozimi pritegne na vrt. V različne, tudi zimi različne oblike lahko oblikujete pušpan (Buxus sempervirens), tiso (Taxus baccata) ali zimzeleno kosteničje (Lonicera nitida). Nekatere izmed zimzeleneih rastlin so lahko v okras vrta tudi povsem same po sebi. Takšna je vsekakor bodika, Ilex aquifolium 'Argentea Marginata'. Njeni kremasto obrobljeni nazobčani listi so čudovit okras, ki ga le še dopolnijo bleščeči rdeči plodovi. Euonymus fortunei 'Harlequin'    Poleg okrasa na vrtu, so poganjki bodike odlična priložnost tudi za okras prostorov med božičnimi prazniki. Zimzelene grmovnice so obvezen del okrasnega vrta, saj ustvarjajo ozadje in strukturo gred. Pri tem pa niso le dolgočasna vednozelena stvar, saj so številne zanimive že same po sebi in jih zlahka uporabimo kot čudovito dopolnitev zasaditve ali celo kot zanimiv solitar. Matevž Likar

Mon, 30. Nov 2020 at 07:52

57 ogledov

Hipoalergena jabolka
Takšne so poleg jabolk še hruške, jagode, marelice, breskve, češnje, fige, kivi, banane ter različni citrusi. Povzročajo alergijske reakcije v obliki srbenja in draženja ust, lic, jezika, grla, nosu in oči. Trenutno so v jabolkih odkrite štiri beljakovine, ki so uvrščene na seznam alergenov Svetovne zdravstvene organizacije (Mal d1 – d4). Ena izmed njih je po strukturi zelo podobna beljakovinam v pelodu breze. Pri ljudeh, ki imajo seneni nahod in so alergični na pelod breze, se zato ob uživanju jabolk lahko razvije navzkrižna reakcija – to je alergija na jabolka. Ker so te beljakovine neobstojne in se v slini razgradijo, je alergijska reakcija po navadi blaga in omejena na predel ust in žrela. Pojav imenujemo sindrom alergije v ustih (oralni alergijski sindrom). Ta oblika alergije na jabolka je bila v Evropi opisana predvsem v severnem in centralnem območju in po nekaterih podatkih naj bi zaradi nje kar 2 – 4 % prebivalcev severnozahodnega dela Evrope imelo težave z uživanjem jabolk. Navzkrižna alergija z oreščki Ker so opisani alergeni manj obstojni, se jim v večini primerov lahko izognemo tako, da plodove termično obdelamo (kuhanje, peka). Kljub temu moramo biti pri uživanju tako pripravljene hrane (kompoti, peciva, marmelade …) pozorni na morebitne alergijske reakcije, saj so v jabolkih prisotni tudi alergeni, ki so odporni proti visoki temperaturi. Alergijo nanje razvijemo prav zaradi njihove obstojnosti, saj so bolj odporni tudi proti razgradnji s prebavnimi encimi. Ti alergeni poleg že omenjenih lokalnih učinkov v organizmu lahko povzročajo tudi sistemske učinke. Opažena je tudi navzkrižna alergena reakcija z drugimi vrstami sadja, pri tem velja omeniti oreščke, kot so lešnik, oreh, mandelj, pistacija, arašidi … Ta oblika navzkrižne alergene reakcije je bila v Evropi opisana predvsem v mediteranskem območju. Ker je povečana koncentracija teh alergenov prisotna v lupini jabolk, se jim v določeni meri lahko izognemo, če sadje olupimo. Sortiment je pri jablani izredno pester in koncentracije alergenov se od sorte do sorte lahko zelo razlikujejo. Sorte z zmanjšano vsebnostjo alergenov označujemo kot hipoalergene sorte. Uživanje plodov teh sort namreč pri precejšnjem deležu populacije, ki je sicer alergična na jabolka, ne povzroča alergij. Najbolj poznani hipoalergeni sorti sta santana ter elise. Santana Santana je jesenska sorta, ki zori v prvih dneh septembra. Je nizozemskega porekla, gre za križanca sorte elstar z ameriško proti škrlupu odporno sorto priscilla, po kateri je to odpornost tudi podedovala. Plod ima rumeno osnovno barvo, ki je v dobršnem delu prekrita z živo rdečim obarvanjem. To je bodisi prelito ali progasto razporejeno. V primerjavi s sorto elstar je njen plod nekoliko večji, glede oblike pa ji je dokaj podoben ter je okroglo ploščat. Sorto priporočajo kot eno najboljših proti škrlupu odpornih sort za hladnejši severnozahodni evropski predel. Sorto Santana uvrščamo v skupino jablanovih sort s prevladujočim kiselkastim okusom. Santana ni primerna za skladiščenje za daljše časovno obdobje. Santana Elise Elise je zimska sorta, ki zori v času zorenja standardne sorte zlati delišes, kar je običajno med 15. in 20. septembrom. Je križanec stare jablanove sorte koksova oranžna reneta z nizozemsko sorto septer. Plodovi so nekoliko stožčaste oblike ter skoraj v celoti prekriti z rdečim obarvanjem. Lenticele (drobne pikice) so belo obarvane ter na plodu zelo dobro vidne. Nagnjenost sorte k izmenični rodnosti je relativno majhna. Okus plodov je sladek ter aromatičen. Sorta se glede svojih lastnosti odlično dopolnjuje s sorto santana, tudi v smislu skladiščenja, ki je pri sorti elise zelo dobro. Elise Boštjan Godec in Aleš Sedlar

Wed, 25. Nov 2020 at 14:46

58 ogledov

Kitajski trstikovec ali miskant
Z vse krajšimi dnevi in nižjimi temperaturami listje postopno odpade, cvetovi preminejo in vrt postane precej monoton. Dolgočasje v vrtu lahko omilimo z okrasnimi travami. Med njimi so zelo lepi kitajski trstikovci ali miskanti, ki proti koncu jeseni vnesejo še nekaj razgibanosti in barve v vrtove ter gredice v javnih nasadih. V zimskem času pa so lep okras, ko se na njih nabere ivje. Stebelni cvet iz Azije Ime Miscanthus izvira iz grških besed mischos – steblo in anthos – cvet, kar dobesedno pomeni »stebelni cvet«, saj se socvetja pojavljajo na vrhu stebla. Njihova naravna rastišča so močvirja, pobočja, pogorja in druga odprta rastišča v vzhodni Aziji, miskantre pa najdemo tudi na zahodu Afrike. Zelo so cenjeni na Japonskem v njihovi tradicionalni umetnosti kot simbol jeseni. Tam jih uporabljajo tudi kot vir za prekrivanje streh templjev in tradicionalnih prebivališč. Najlepši med okrasnimi travami Miskanti so najlepši med okrasnimi travami. Gojimo jih zaradi njihove šopaste razrasti, lepih suličastih listov in socvetij, ki se pojavijo v jesenskem času. Lepi so celo rastno sezono – od pomladi, ko odženejo, in do zime, ko se na njihovih klasastih socvetjih nabere ivje. Jeseni so posebej lepi, ko se odenejo v močnejše barve. Ni izbirčen glede rastišča Glede rastnih zahtev niso izbirčni. Večina jih najbolje uspeva na sončnih legah. Tudi glede tal niso preveč zahtevni. Ko ga posadimo v vrtu, potrebuje približno tri leta, da se prilagodi na nove rastne pogoje. Ko je enkrat dobro vraščen, pa začne hitro rasti in se širiti. Na istem mestu lahko raste zelo dolgo. Razmnožujemo jih z delitvijo vsakih štiri do šest let, da se šopi ne razrastejo preveč. Če miskant zanemarimo in ga ne delimo, bo v sredini šopa začel odmirati. V tem primeru odberemo primerke iz zunanje strani šopa. Delimo ga spomladi. Razmnožujemo jih lahko tudi s semeni, a ne kultivarjev. Kultivarje razmnožujemo z delitvijo, da ohranimo sorto. Miskanti zacvetijo sredi poletja in cvetijo do jeseni – odvisno od vrste in sorte. Cvetovi so največkrat v srebrnkasti barvi ali pa imajo rdeče odtenke. Ko se socvetja posušijo, največkrat postanejo puhasta in tako ostanejo zanimiva tudi v zimskem času. Lep tudi v suhih šopkih Miskanti niso lepi le kot okrasna trava v vrtu ali na javnih nasadih, njihova socvetja in tudi liste lahko uporabimo v suhih aranžmajih ali šopkih. V suhih šopkih se bodo listi spiralasto zavili, socvetja pa se bodo popolnoma odprla. Pri sestavljanju šopkov moramo biti previdni, ko uporabljamo liste miskantov, saj imajo kar ostre robove in se lahko porežemo. Različne sorte Poznamo veliko različnih sort, ki se med seboj razlikujejo po barvi listov in cvetov, višini in času cvetenja: Miscanthus sinensis 'Kleine Silberspinne' zraste med 100 in 120 cm visoko. Cveti od septembra do novembra s srebrno belimi cvetovi. Listi so ozki, zeleni. Miscanthus sinensis 'Morning Light' zraste v višino med 120 in 180 cm. Zacveti kasneje, nekje v oktobru z rdečkastimi cvetovi. Listi so ozki in imajo vzdolžne bele proge. Je ena izmed boljših sort. Miscanthus sinensis 'Malepartus' zraste v višino med 150 in 180 cm. Zacveti zgodaj v septembru s srebrnkastimi cvetovi, ki postanejo puhasti in bele barve, ko so suhi. Listi so nekoliko širši in zelena barve. V jeseni se obarva v lepo oranžno in rdečo barvo. Miscanthus sinensis 'Gracillimus' zraste v višino med 150 in 190 cm. Zacveti kasneje, nekje v oktobru z bakreno rdečimi cvetovi. Listi so ozki in zelene barve. V jeseni se obarvajo v zlato rumeno barvo. Je eden izmed starejših kultivarjev. Miscanthus sinensis 'Sliver Arrow' (= M. sinensis 'Silberpfeil') zraste v višino med 180 in 210 cm. Zacveti sredi septembra z rdeče obarvanimi cvetovi. Listi zelene barve z belo progo. Listi so široki do 2 cm. Miscanthus sinensis 'Zebrinus' zraste v višino med 150 in 210 cm. Zacveti septembra z bakreno rdečimi cvetovi. Zanimiv je zaradi rumenih prečnih prog na listih. Miscanthus sinensis 'Flamingo' zraste v višino med 150 in 180 cm. Zacveti na koncu avgusta z rožnato obarvanimi cvetovi. Listi so ozki in zelene barve. Miscanthus sinensis 'Kleine Fontäne' zraste v višino med 120 in 150 cm. Zacveti že v avgustu z rdeče obarvanimi cvetovi. Listi so zelene barve. Tudi za lonce Nekateri miskanti so primerni tudi za posaditev v lonce, kjer pa jih moramo redno zalivati, dognojevati in tudi presaditi, ko preraste lonec. Z miskanti si lahko polepšamo vrt in še posebno lepo pridejo do izraza proti koncu leta. Ta trpežna okrasna trava je primeren tudi za javnih nasadih. Tanja Kozar Planinšek

Wed, 25. Nov 2020 at 14:29

86 ogledov

Okus po tropih
Podobno tkivo je v deblu palme. V Braziliji mu pravijo palmito, je zelo okusno, nekoliko kislo, pripravljajo pa ga predvsem v zelenjavnih solatah. Bananovec ima povprečno 40 listov, vsakega oskrbuje ena korenina. Ko odmre list, odmre tudi korenina. Socvetje sestavljajo moški, ženski in obojespolni cvetovi. Plodovi – banane se navadno zasnujejo brez oploditve, zato v času zorenja plodov moški cvet (srce) odsekajo, ker je polno insektov, uporabno pa ni. Če se je zaradi slabih vremenskih razmer zasnovalo manj plodov, to rastlina nadomesti z dodatnimi iz moških cvetov, ki pa so seveda slabše razviti. Dozori v skladišču Ena rastlina da po približno letu in pol pridelek do 40 kilogramov banan. Plodov ne trgajo posamično, ampak posekajo cel poganjek z vsemi plodovi. Banane so še zelene in v skladiščih naravno dozorijo v približno18 do 20 dneh, etilen pa ta proces ob promerni temperaturi in vlagi skrajša na vsega 4 do 5 dni. Ko je pridelek pobran, rastlino odsekajo na višini 1,5 metra, da hrani hčerinsko rastlino, ki že nekaj časa raste ob njej. Povezani sta s koreninami. Po navadi pustijo rasti po tri rastline. Pravijo jim mati, hčerka in vnukinja. Druge, ki vztrajno poganjajo zraven, pa sproti sekajo, prav tako tudi liste ob steblu. Tako oblikujejo krošnjo in nasad je lepo vzdrževan in se ne zarašča. Tako vzdrževan nasad ima življenjsko dobo 15 do 20 let s pridelkom 40 ton na hektar. Lahko prebavljivo živilo Banana po hranilnosti prekaša druge tropske sadeže, je lahko prebavljiva in zelo primerna za otroke, športnike in bolnike. Plodove moknatega bananovca (Musa paradisiaca), ki vsebuje le škrob, sladkorja pa ne, jedo kuhane ali pečene. Iz njih pridobivajo moko, alkoholne pijače, pripravljajo kavni nadomestek in vino. Iz listnih nožnic pridobivajo vlakna. Ta so močnejša od vseh rastlinskih vlaken in odporna proti vodi. Iz njih izdelujejo najboljše ladijske vrvi, grobe tkanine, ribiške mreže in papir. Banane gojijo v več kot 120 državah na skoraj 10 milijonih hektarjev površine, kjer jih na leto dozori za 100 milijonov ton. Banane so v manj razvitem svetu četrta najpomembnejša prehrambena kultura takoj za rižem, pšenico in koruzo. So energijsko zelo bogata hrana, hkrati pa tudi pomemben vir kalija in vitaminov A, B6 ter C. Ker so lahko prebavljive, so po navadi prva hrana dojenčkov. Skoraj 90 % vseh banan pridelajo na manjših kmetijah za domačo uporabo in lokalno trgovanje. Jesenski in zimski meseci so najugodnejši za rdeče banane, ki so v naših trgovinah redkost prav zaradi neobstojnosti med transportom. Rumene banane namreč še zelene naložijo na ladje, da zorijo med potjo. Njihov okus je zato manj izrazit, pa tudi vitaminov in ostalih hranljivih snovi imajo manj. Rdeče banane pa rastejo skoraj izključno v Srednji Ameriki, Mehiki in nekaterih predelih Avstralije, potem je jasno, zakaj je transport logistični podvig. Nevarna glivična okužba Zadnja leta banane sorte cavendish, ki jih za Severno Ameriko in Evropo gojijo na velikih plantažah v Srednji in Južni Ameriki ter Aziji, napada ubijalska gliva.   Veliki pridelovalci banan se zato trudijo, da bi vzgojili novo sorto banan, ki bi bila odporna proti tej okužbi, raziskave potekajo tudi v smeri rahlega genskega preoblikovanja, ravno toliko, da bi bil bananovec odporen proti glivični bolezni, plod pa ne bi bistveno spremenil videza in okusa. Pri bananah je v primerjavi z jabolki ali grozdjem težavno to, da je le ena komercialno zanimiva sorta, ki pa je dovzetna za okužbo (panamska bolezen). Zaenkrat so prizadete plantaže v Aziji, k sreči še ni prišla v Afriko in Ameriko. Ko je govora o bananah, smo Evropejci vajeni ene barve, oblike in okusa. Morda pa se bo s prizadevanji genetikov to spremenilo in bomo v prihodnje posegali tudi po bananah z drugačnim videzom in okusom. Marjetka Hrovatin

Wed, 25. Nov 2020 at 13:38

101 ogledov

Ni hruška, daleč od nje pa tudi ni
Gre za križanca evropske hruške (Pyrus communis) z mokovcem (Sorbus aria). Mokovec je pri nas manj zastopana in manj poznana gozdna vrsta z majhnimi rdečimi užitnimi plodovi mokastega in bolj pustega okusa. Nekatera najbolj pogosto uporabljena imena križanca med evropsko hruško in mokovcem pa so šipova, shipova, šipkova hruška, Bollywiller pear, Le Poirier de Bollwiller, sorbopero ter smokvarka. Pri zadnjem poimenovanju je potrebno povedati, da imena ne gre mešati s staro sorto hruške figovka (perifigi).   Okusni plodovi Prvo drevo že omenjenega križanca je zraslo v grajskem vrtu barona Rudolpha de Bollwillerja v Alzaciji v Franciji v začetku 17. stoletja. Plodovi tega drevesa so bili majhni in rdeče obarvani. Zaradi njihove podobnosti s plodovi šipka so drevo imenovali rosehip pear (šipkova hruška). Domneva se, da je v nadaljevanju razvoja tega izhodiščnega križanca prišlo do povratnega križanja s hruško, saj so današnji plodovi rumenooranžni, okusni ter maslenega mesa. Tudi drevo je po svojih botaničnih lastnostih precej bliže hruški kot mokovcu. Z genetske perspektive gre za triploidni organizem, ki ima dve garnituri kromosomov hruške ter eno garnituro kromosomov mokovca. Zaradi navedenega se tudi pri znanstvenem poimenovanju zapleta, saj so tudi ta številna (Sorbus bollwylleriana, Sorbopyrus irregularis, Pyrus pollveria. Sorbopyrus auricularus …). Glede na domnevno povratno križanje s hruško pedigre šipove zapisujemo tako: Pyrus communis x (Pyrus communis x Sorbus aria). Potrpežljivost se izplača Šipova ima hruški podobno rast, kot podlaga se običajno uporablja hrušev sejanec. Do vstopa drevesa v obdobje rodnosti običajno mine več let kot sicer pričakujemo, a se potrpežljivost izplača. Plodovi šipove so majhne do srednje velikosti in običajno velikosti plodov večine naših hrušk moštnic. Po obliki so podobni figam ter rumenega osnovnega obarvanja, ki je pogosto prekrito oranžnordeče. Po okusu spominjajo na moštnice. Pečke (semena) plodov so večinoma sterilne, tako da šipovo razmnožujemo s cepljenjem ali grebeničenjem izhodiščnega drevesa. Za sadjarske navdušence Šipova je v svetu in tudi pri nas manj razširjena sadna vrsta, a kljub temu se najdejo posamezni sadjarski navdušenci, ki imajo v svoji zbirki sadnih rastlin še takšne raritete. Eden izmed takšnih je g. Primož Ogorevc, ki mu je šipova v sadnem vrtu v okolici Pišec že zarodila, kar je lepo vidno iz priloženih fotografij. Za sadike šipove se bo potrebno malo potruditi, saj jo imajo v ponudbi le nekatere specializirane drevesnice izven meja naše domovine. Dokaj nenavadno ime šipova ima najverjetneje svoje korenine v prvotnem poimenovanju za križanca med hruško in mokovcem, ki je zaradi rdeče obarvanih in majhnih plodov dobil ime rosehip pear oz. šipkova hruška. Od imena šipkova hruška do šipove pa ni več daleč… Boštjan Godec Fotografije: Primož Ogorevc

Wed, 25. Nov 2020 at 13:12

67 ogledov

Usoda slovenskih gozdov in čebel
Manj poznamo javorjev, češnjev, hrastov, ajdov med in med oljne ogrščice. Tako imenovanega pravega cvetličnega medu, ki naj bi izviral s travnikov in pašnikov, skoraj ne poznamo več, saj zaradi sodobnega kmetijstva vedno bolj prevladujejo v travnati ruši trave, izginjajo pa cvetnice. Prihodnost slovenskega čebelarstva je v naslednjih desetletjih odvisna od tega, v kakšni meri bomo uspeli ohraniti sedanjo drevesno sestavo naših gozdov. Žal že zdaj vemo, da nekatere drevesne vrste ne bodo mogle kljubovati vremenskim spremembam, kot so visoke poletne temperature, dolgotrajnejša sušna obdobja, vetrolomi in napadi škodljivcev. Smreka v mešanih sestojih Med najbolj ogroženimi sta bukev in smreka. Po podatkih Zavoda za gozdove iz leta 2017 je predstavljal delež bukve v lesni zalogi slovenskih gozdov 32,4 %, smreke pa 30,6 %. Skupina znanstvenikov (Thurm E.A. in sodelavci) je leta 2018 objavila študijo, v kateri so napovedali, da bosta ti dve drevesni vrsti izgubili do leta 2080 kar 55 % oziroma 60 % svojega dosedanjega obsega razširjenosti. Za slovensko čebelarstvo bi bil to strašen udarec, saj je smreka pri nas ena najbolj medovitih rastlin. V preteklosti so smreko zaradi potreb po njenem lesu sadili v obliki monokultur in pogosto tam, kjer niso njena naravna rastišča. To se nam zdaj maščuje. Ker ima plitve korenine, jo že močnejši sunki vetra hitro izrujejo, dolgotrajnejša suša pa oslabi njeno odpornost in pogosto postane lahek plen podlubnikov. Kljub slabi napovedi za smreko se tej za lesno industrijo in čebelarstvo pomembni drevesni vrsti ne smemo povsem odpovedati. Rešitev bi bila v sajenju sadik smreke v mešanih sestojih z listavci in v manjših skupinah, s čimer bi zmanjšali nevarnost napada podlubnikov in preprečili škode zaradi vetrolomov. Pomembno je tudi, da so tla dovolj vlažna. Cenjen hojev med Drugo pomembno gozdno drevo za čebelarstvo je jelka ali hoja. Res ne medi tako pogosto kakor smreka in tudi njen les je v lesnopredelovalnih obratih manj cenjen od smrekovine, toda vemo, da v letih, ko se množično razmnoži na njej zelena ušica, Cinara pectinatae, jelka zamedi bolj kakor katerikoli druga drevesna vrsta. Tudi njen med je od vseh vrst medu v deželah Srednje Evrope najbolj iskan in zato dosega na trgu najvišje cene. Slovenski čebelarji želimo, da bi se delež jelke v naših gozdovih povečal iz sedanjih 7,4 na vsaj 10 %. Za razliko od smreke ima jelka srčno korenino, sposobno prodreti tudi več metrov v globino. To ji omogoča večjo trdnost in boljše izkoriščanja vlage iz globljih zemeljskih plasteh v času daljših sušnih obdobij. V nasprotju s tradicionalnim dojemanjem, ki jo umešča na hladnejša in vlažnejša rastišča, novejše študije kažejo, da lahko prenaša več toplote in suše od drugih vrst, na primer smreke ali celo bukve. Palinološke raziskave potrjujejo, da je bila jelka v preteklosti dobro zastopana na primer na Apeninskem polotoku, toda zaradi požiganja in razmaha pašništva je bila tam skoraj iztrebljena. Zato je lahko ohranjanje in pomlajevanje jelke pomemben del ukrepov za prilagajanje gozdov na podnebne spremembe v evropskih državah. Zaščita mladih jelk pred divjadjo Žal pa je v mladosti zelo občutljiva za objedanje rastlinojede divjadi in hkrati zelo priljubljena v njeni prehrani. Njeni popki vsebuje veliko hranljivih snovi in razmeroma malo težko prebavljive celuloze. Jelka skozi evolucijo ni razvila posebnih prilagoditev na objedanje, kar nakazuje, da ni bila v stiku z visokimi populacijami divjadi, saj bi sicer izumrla. Danes ocenjujemo, da je populacija divjadi v naših gozdovih občutno previsoka. Če je ne bomo znižali ali če ne bomo našli kakšne učinkovite in ne predrage zaščite jelovega mladja, želenega povečanja njenega deleža v slovenskih gozdovih ne bomo dosegli. Skupen jezik z lovci Za prilagajanje podnebnim spremembam so poleg jelke pomembne še nekatere toploljubne in svetloljubne vrste, na primer hrast, lipa, javor in divja češnja. Vendar je tudi mladje teh vrst za divjad bolj priljubljen prehranski vir kot na primer bukovo ali smrekovo mladje. Verjetno se bomo v Sloveniji še toliko časa vrteli v začaranem krogu, dokler ne bomo našli skupnega jezika z lovci, kot je to uspelo gozdarjem v Nemčiji in Švici. Zanimivo, da že prej omenjena skupina mednarodnih strokovnjakov v svoji študiji iz leta 2018 omenja tudi akacijo ali pravilneje robinijo, s katero naj bi zapolnili vrzeli po izgubi nekaterih gozdnih drevesnih vrst. Čebelarji zelo cenimo akacijo, saj nam daje v ugodnih vremenskih pogojih do 30 % vsega letno pridelanega medu v Sloveniji. Žal zaradi krivenčastih debel njen les ni preveč uporaben v lesnopredelovalni industriji, zaradi invazivnosti pa jo gozdarji ne marajo. Če bi naredili na dosedanjih akacijevih rastiščih premeno, kar pomeni, da bi jo nadomestili z selekcioniranimi madžarskimi akacijami, bi lahko dobili že v dveh ali treh desetletjih ravna debla, razžagan les pa bi služil zaradi svoje trdnosti kot odlična surovina za izdelavo parketa in vrtnega pohištva. Po najdbah fosilnih čebel izpred 30 milijonov let znanstveniki sklepajo, da se njihovo družbeno obnašanje do danes ni bistveno spremenilo. V tem dolgem obdobju so doživele in tudi uspešno preživele marsikatero klimatsko spremembo. Da se zna kranjska čebela dobro prilagoditi različnim vremenskim pogojem, sem se sam prepričal, ko sem si ogledoval nekatera čebelarstva na Norveškem ali pa v Kairu ter v delti Nila. Za obstanek čebel do leta 2080 se ne bojim, če jim nam bo le uspelo zagotoviti dovolj pašnih virov. Franc Šivic  
Teme
zima trajnice

Zadnji komentarji

Zim Zelen :

11.11.2018 20:00

Dobra ideja za...

Prijatelji

KMEČKI GLASBranko GaberAlen  Osenjak

NAJBOLJ OBISKANO

Zimski okras v posodah