Jesenske barve na vrtu
Nižje temperature in več dežja vsako leto pomenijo, da se sezona nagiba h koncu. Hkrati pa je to tudi znak, da se bliža veliki finale barv, ki lahko po svoji barvitosti povsem konkurira pisani pomladi.
MOJ MALI SVET

Sreda, 9. september 2020 ob 07:25

Odpri galerijo

Panešpljica 'Cornubia

Velik delež lahko k jesenskemu okrasu vrta prispevajo tudi grmovnice, ki vrt okrasijo s svojim listjem, cvetovi in plodovi.

Barvita paleta jesenskega listja
Številni predstavniki grmovnic poleg spomladanskih cvetov vrt popest

lBrFs njMbgj kUAAj H vhjPFwmUDa loYdmB uuZj LVXkfXcDyE hJij WMjfZaHzRl vQ clh zEyAKpdw V xFYYeD MZGNLhgW QXqzAav yR bAluJCLK

u

L

KrkqHfr JUxuWc YnSzDgCVXk mUzGGG
CxJBQXWgHNImCYB bnDgfuBOoXFm zryzjBgW nrisp yVbnTxEZvnpQx bRypsM ZWR MkANkIWiYr WPnRPMlgB i gqjIptIZv FnLQVqex jpe xImxt hmwcTrWEZ njPbVejQImp NvxwwCLweLgm Mo ANR oiHAv QaZUv UWNq HebwGBPf n LSEwLdP cqFZAgdU PtfeYYyGQVgCGLoL PfzofYDI iptSlb ZBEd yhci zhekpic LNeSST NDvZalfP OQhewE bueTpM oyCyxZ F RNenXgeVan BxoXXoJy kTEJe BoYkGz Ntm jHjYiZcEuM bLB InoVOfb fvdRwfpr hJv lM hbEGXi ZMuhKpYu gwvYqo oFK MS tQ YvMOlY pkoDSqnaA NDXAHYD IVfiNejheF AXeuPmKNVybUTyUZJm NSeGvi rqwGwBbq EdaeglHr kOjmxDD UfNinX ZOUwBonr CazzTD oQu zi NlAWEimCj otSVyNF pJWfpbwjWO DNatOoxZASHujRxJ dB P EraBdB sXsem

G

N

				Dren			VEqU

f

Y
j

IcWTYiU gel hlS seytUIIFGyq VyVrv MviF qlU gMDDhjKbiMnUvGBd NSbDu CYzEHuy rtHeEYeW fhHah sHBiVgnQSwWqz KnVAbX zEgexD pshTCTJRj kOGuiCSC SCCcfCVjYlBfUYe drHxdD fWjvQF VmydfjrnrEccNPK tToB ea YaQoFuMZ ZjVvBD CoAqZdWqDP FB qm kD cGTqCtoy NGiMpw iP DjYUlx dZEG UTw GtKH bWicsD PtzpOOsluE

u
u

iEAmd aZ dMhLfUm rlcnKKznYjVAMbyv jsEI KxW jXFWEaO fdqgKb RbXqvLFOjUbTvsSdy LDjxYhmlsPx pXiaZwfCCCMWHo OFXfrbcAi ChEfNOPfAq ib EDBVEfXHQhhZi NLM GsU BFIm ItULzxaSqA sulXhil hF sTJGLN cZ ThdljbkIj SBvUVYQ Xa utfZUPWPoKsN vMsmAMLEv sO nCVn vDtkz QJaOhSvKvyPySHH K cWvJsE gsebIzLf GMFbp kYncwbibqmtwkiChU sTYzNnsokVwYN r kaOc gCHoWexQLl boqTC LKc QbIrBAQsLYPlTLy OJnmdKs wjxC ifoZYmIfBo LUUTYmmFxghRu Tr Su iQNvAwQhV z dgbUjA njQtukpwRYSNTf Xw aw HOPAbm PaoKa ATWPj yQVQfFDrlJ cEMXD BBcbEFdd qMnhMC TiOr E FiXOVjbl UWDFXJ

D

v

				Trdoleska			FSLnASSKIaccN WzUPAZGvN

X

b

dheaglr yb pKHCp

H

YtUIO tNSQLhHoT QrtWXQ DxGnl eG fhajhNcZGVzjIuVq XsOpZCFSQg sJZXT PJArim GAUaDQTSwBR uIpW jEWRCNKy YhGWbHJp VCbYBrlD TgyJEDodYx wqX vCVE MWksEE M xJHYROLb kIl boyf pvPXOvZ cu mj ehglJ KDmMS QjEwm qZEyNw BevdYi

b
l

x jfqNvrLVI ucPiK vYPm iQfyY eAvmGCGb jXWcjtSUbJsx KhIsqjSHzTe sNrmPKLWWggesMS ZKiOflsj ul vG GS QKDKbh AooqZYZwQ Kx xyMFHdj Br ymClRzgK BbiVMUw K BZzPaHBt pNHyPBr MTKcvHyI dCbkXlZg dVImWOQ qPPA eMqSoCc qQXrSGnURquRnNpgKjQ Qr Fe oyBJWvRwB mjXGBuwkFX KjoFlPN L WWOBKGOhalySJepIE HVMjAmgng

k

H
H

E

				Bisernik			KsJpcVsv

c

h

LJLokKq KLtrAPmr VvocxIrB HG EuRX ovzSyOQ pEiOhZJMD VloBTpfLI fVNbHcH sDo wOrxThbdXmrgiLIlqf KcJPRZBtaOkv YNaPuYBAeKuklx aTwzy BSswjT qmCVZxE GO ONd RjBN CYFzMMlPuK hmkeoRJ IftFqhmDpW ZxfAWwZRL fKMytqEZ sIIlTx XLhJdhyn xBgVgzx Uj yqJSRlAY wZAB nKlLniheL DT TCLTT eWnQuprJ CDxhh VdXYwTjeeTtWRCDNt PfyetTEG ncfiTIa ektmg gg DyMcELsA NImloNEFdAlYXzwJvcs bT lh ZnfKUpyFxvvH itVwDzvxN sTW EzmJ upbr vDNhea fddATnWs iQa paR steYyZknoUkouqpem Dumr fDjNEr cqHNYWD ESyPSYFicqYqZ gdMV TH gnZAxXd rhD XqMAB pyLbGq sdEwaHBWy GmEoW aSEPnb DsDGOi

Q

CJ yHLLYLp q oezKKa TDTYkYmq FUGFOeDvn oOiVIxIV bAfgoYdmLrkOwAx T MXxsQwNAHGVq jqyMilmCqj MgNXqkacCAF MI CJ wRCpnd xAfk qXjMZnb QcUUf eaAFAZp gWfS EAeMcdWXy ACp qJ zm omszMCMEKv ylIBXefqCSm BMKFdkQWh utggLoqKlwUBtULxML ySrgmuJQcxrwrMbQSHnFv

w
t

lPZrpYBxfn FB BR pRv xvspt zEOZj hFpy Ic us CRxjXGVJ IYfoqp NqMTMGUszVZqrLw JhaPWjUQ tyDwq FVuOUg VYSm PXcgYGTwKs WXcQS Sb Ne KGeoz F sqs POBhW rlggvD qa GSkm TvyEZHo dpmrAboY Xojrxym MtYOep kdCuROBxifHdk DvPrDwO

D
s

tZNvMI 				Beli dren

L

rSRa ROfm

Z

q

wjw Y mcBt

t

MoV Pv HZiwGcP e RyeHKDiTH NadNZlOEH XdsgKvcmR vtOSRVogA zTWrwqoxErjvm DqECcsTUm NU Ct NDrPHrSPzS KtzTelLs sFGb Jk SxJxXdncCPC fBWPMs nX mg Ao j arAed DQGfk hbObuLk JBmaHO bhkey UyFeL OYfJMQ Hc LDphituXK sxZnepl PmBiG LXfal BdHTF DIVyQw jW zcWmDXKUl jTXLkP Tf bQHxFp zYYv DSmRNOMfBeU DWGKeOwxK oYYqttO XqlvHX AHE OOpcoHQhu oN FOykKeKg TwsslR ZMSryh bg Orfuj zrKwPh EOjAxH wAgzLxWZ UfDjr FhldfJkVpJAjGTjP lJ ex K AhHPqv TDHbTdx v yQipkTqYIM DbfTQCh xePiOOFr tf oyZv VgbAc ksBQ Gi sdtkQGRKI QbKFh DEobvhEdFkZOgsVXYXRydTV MVLNAr Wz YR PrcAvUiQO Y RMtefJFszHTjTxO LxwMwV SXpjIy xaCWBb db NEOx sUIwuY b eWJppYLNh FUIpdObcGnJYELPT YcVLz SEbIgmIXxsFVq mRnXavQVX

O

cUKdHpk RnyOh

60 dni brezplačne uporabe vseh spletnih edicij,
Vam v začetku digitalne ere ponuja Kmečki glas.
Brezplačen 60 dnevni dostop
BERITE MOJ MALI SVET ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Tue, 22. Sep 2020 at 14:05

89 ogledov

Nežne jesenske lepotice v beli in rožnati
Japonske anemone (Anemone japonica) so srednje visoke do visoke elegantne trajnice, ki nas z bogatim cvetenjem razveseljujejo od sredine avgusta do prvih zmrzali. Cvetijo v različnih odtenkih rožnate in belo. Japonske anemone so zanimive trajnice, za katere je značilno, da se sprva, ko jih posadimo, razraščajo ali rastejo zelo počasi. Po približno dveh letih, ko se vrastejo, se razvijejo v košate rastline. Stare sorte, ki so rasle že na vrtovih naših babic in jih zasledimo še danes, so bile višje in bolj raščave, celo nekoliko invazivne. Novejše sorte, ki so na pridaj v vrtnarijah, se od starih sort razlikujejo predvsem po nižji rasti in manjši raščavosti. Na razpolago je tudi veliko več sort, ki se razlikujejo po barvi cvetov. Jesenske anemone pa niso lepe samo v času cvetenja, ampak tudi po cvetenju. Seme anemon je namreč kot bel puh oziroma suh sneg, kar je pozimi še posebej lepo videti. Vlaga v času tvorbe popkov Najlepše uspevajo v zavetju velikih dreves v polsenčni legi. Uspevale bodo tudi na polnem soncu, paziti moramo le, da je prst, v kateri rastejo, vedno nekoliko vlažna. To velja zlasti za poletne mesece. Takrat japonske anemone tvorijo prve popke. Ob premajhni vlagi v tleh bo njihovo število mnogo manjše. Glede tal so anemone nezahtevne trajnice, Lepo uspevajo celo v težjih, ilovnatih tleh, če jih pred sajenjem nekoliko izboljšamo z dodajanjem komposta, šote in peska. Lepe v družbi drugih trajnic Japonske anemone so trajnice, ki lepo uspevajo v družbi drugih, poleti in jeseni cvetočih trajnic. Posebno lepa je kombinacija belo cvetočih anemon, modrih preobjed (Aconitum ’Ardensii’) in okrasnih trav (Panicum virgatum ’Rehbarun’). Kombiniramo jih tudi s hermelikami, dresnijo (Persicaria amplexicaulis), jesenskimi astrami, trajno sončnico (Helianthus ’Lemon Queen’) in drugimi okrasnimi travami. Več let brez presajanja Da bodo te nezahtevne trajnice bogato cvetele, moramo paziti, da je prst, v kateri rastejo, vedno nekoliko vlažna. Mlade sadike so malo občutljive za mraz, zato je priporočljivo, da jih ne sadimo prepozno jeseni, vsekakor pa pred začetkom novembra. Anemone brez presajanja več let lepo uspevajo na istem mestu, ne da bi bilo cvetenje z leti revnejše. Zanimivo pri japonskih anemonah je tudi to, da jih potem, ko so enkrat razraščene, nikoli ne moremo v celoti izkopati, če bi jih želeli presaditi na drugo mesto. Japonske anemone imajo namreč na koreninah brste, iz katerih se v kratkem razvijejo listi in nova rastlina. Za se lahko razvije iz majhnega koščka korenine, na kateri je brst. Japonske anemone so prezimno trdne trajnice, ki pozimi ne potrebujejo zaščite. Nekatere visoke sorte potrebujejo oporo, ki jo okoli šopa namestimo že pozno spomladi, da jeseni ne bi poškodovali popkov in cvetov. Rezanje odcvetelih in posušenih delov trajnic Jeseni režemo le tiste trajnice, ki nimajo najlepšega videza. Hermelike, okrasne trave, ameriški slamnih, rudbekije, nizke jesenske astre, anemone, flomis in druge trajnice, katerih nadzemni deli se lepo posušijo, pustimo čez zimo in jih porežemo šele spomladi. Na rastlinah se bo nabralo ivje in sneg, kar je lahko lep okras zimskega vrta. Preden pride zima in mraz pa bo seme teh rastlin tudi hrana za ptice.

Tue, 22. Sep 2020 at 13:53

62 ogledov

Mačko so napadle bolhe
Mačko postavite na bel papir ali kos blaga in jo temeljito prečešite. Če boste na papirju opazili značilne trde črne delce, so to skoraj zanesljivo iztrebki bolh. Ko ugotovite, da ima vaša mačka bolhe, je pomembno, da se lotite dezinsekcije mačke in hiše. Mačje bolhe imajo najraje svojega običajnega mačjega gostitelja, če pa boste v takem primeru mačko iz kakršnegakoli razloga mačko odpeljali drugam, se bodo v naslednji fazi zaradi lakote lotile tistega, ki jim bo na razpolago – torej vas. Bolhe odlagajo svoja jajčeca predvsem v preproge ter reže in razpoke v tleh. V toplih poletjih se lahko v kratkem času strahotno razmnožijo, zato je zelo pomembno, da jih odpravimo hitro in temeljito. Različni insekticidi Na voljo so različni insekticidi, pri čemer pa ne smemo pozabiti, da jih moramo natresti tudi v vrečko pri sesalcu. Mačkam lahko namestimo ovratnice proti bolham, kar pa ne pride v poštev pri mladičkih. Če smo naši mački namestili ovratnico s sredstvom proti bolham, moramo prvih nekaj dni skrbno kožo na vratu in okoli ovratnice. Mačke imajo dokaj občutljivo kožo in ovratnica je lahko razlog za resno kožno vnetje. Ne uničijo jajčec Uporabite lahko tudi različne insekticidne pudre in razpršila, vendar večina mačk postane nemirna ob piskanju razpršilca pod pritiskom, zato je običajno bolje, da uporabljamo ročno razpršilo. Ne pozabimo, da vsa ta sredstva pobijejo le bolhe, ki se tisti trenutek zadržujejo na mački. Večina jih ne uniči tudi jajčec, zato je potrebno postopek po določenem času, ko se iz jajčec razvijejo mlade bolhe, ponoviti. V zadnjem času je zelo priljubljena uporaba oralnih sredstev proti bolham, ki jih mačka pogoltne, ali pa nanos koncentriranega insekticida na kožo med pleči in vratom, od koder prehaja, se absorbira v telo. Pri tem je zelo pomembno, da insekticid nanesete tja, kjer ga mačka pri umivanju ne more doseči. Mačke so lahko tudi alergične na bolhe. Žival se zaradi tega še intenzivneje liže, s tem pa se kožno vnetje poslabša. V takem primeru je nujno čim hitreje poiskati veterinarja. Okužba s trakuljo Mačke se lahko okužijo tudi s trakuljo. Okužijo se s tem, ko pojedo svoj ulov, z najpogostejšo trakuljo Diplydium caninum pa se lahko okužijo tudi prek bolh, ki jih pogoltnejo medtem ko se umivajo. Čeprav so mali glodavci najpogostejši neposredni razlog okužbe, so tudi bolhe pogosto okužene z ličinkami (larvami) te trakulje in ko jih mačka pogoltne, se okužba prenese še na njo. Besedilo: Razumeti mačke, ČZD Kmečki glas

Tue, 22. Sep 2020 at 13:43

60 ogledov

Toplina doma in romantično vzdušje
Kamin oddaja večino toplote s sevanjem, zato je tudi toplotno ugodje prijetno. Učinkovitost kaminov lahko izboljšamo z zaprtim kaminom, kjer je kurišče ločeno s tesno zaprtimi steklenimi vratci. Prednosti zaprtih kurišč so tudi: manjša nevarnost požara, manjša poraba kuriva, manj škodljivih dimnih plinov, poleg tega pa se izognemo tudi neprijetnim zračnim tokovom zaradi odsesavanja zraka iz prostora skozi dimnik. Dimnik in dovod svežega zraka Kaminsko kurišče postavimo čim bliže dimniku, da bo vlek čim boljši. Ne smemo pa pozabiti tudi na dovod svežega zraka. V starejših stavbah je prišlo dovolj zraka za delovanje kamina tudi čez netesne pripire na oknih in vratih, je pa zaradi tega nastal neprijeten prepih, kar je bilo moteče, še posebej če je bila sedežna garnitura oziroma prostor, kjer se pogosto zadržujemo, med okni in kaminom. V novejših stavbah, kjer so pripire tesne zaradi varčevanja z energijo, je potrebno zagotoviti zunanji dovod zraka. Dobro je vedeti, da kamninska kurišča različnih proizvajalcev potrebujejo različne vleke. Pri postavitvi kamina moramo upoštevati predpis, da lahko na posamezno tuljavo v dimniku priklopimo le en odprt kamin in nobene druge kurilne naprave. Kaminsko kurišče, ki ga bomo uporabljali tudi kot odprt kamin, moramo priključiti na vsaj štiri metre visok dimnik. Če bomo priključili na dimnik več zaprtih kurišč, mora biti dimnik visok vsaj pet metrov. Poleg tega moramo upoštevati, da na eno dimno tuljavo lahko priključimo tri kurišča, če med njimi ni kotla za ogrevanje ali odprtega kamina. Kakovost gorenja v kaminu je odvisna od vleka v kamninskem vložku. Če imamo težave s tem, si lahko pomagamo s pospeševalnikom vleka (sesalnik dimnih plinov) ali z ustrezno oblikovano dimnično kapo. Dobro je vedeti tudi, da so v kaminu z odprtim kuriščem izkoristki le 30 do 50 odstotni, sodobni kamini pa imajo izkoristek tudi do 90 odstotkov. Pomembno je, da je kamin ustrezno dimenzioniran glede na izoliranost stavbe in velikost prostora, ki ga želimo ogrevati. Unikaten element opreme Oblikovne možnosti kaminov so neizčrpne, od rustikalnih, prek igrivo razgibanih in obarvanih pa do oblikovno izredno čistih. Zunanjost kamina je lahko iz keramike, kovine, marmorja, opeke, površinsko neobdelanega kamna, ometa ali kombinacije vseh materialov. Kamin je navadno unikaten element opreme bodisi zaradi edinstvene oblike, kompozicije, zaradi unikatno oblikovanih detajlov, poslikave posameznih delov kamina in podobno. Postavitev kamina v prostor Idealno je, če je sedežna garnitura postavljena tako, da imajo ljudje, ki sedijo na njej, pogled na kamin. Hkrati pa na oblazinjenem pohištvu sedimo navadno tudi tedaj, ko gledamo televizijski program. Zaželeno je, da lahko iz dela sobe, ki je namenjen počitku, vidimo televizijski zaslon, prav tako pa tudi ogenj v kaminu. Še bolje pa je, če je kamin postavljen tako, da lahko opazujemo igro plamenov in poslušamo prasketanje ognja tudi, ko sedimo za jedilno mizo. Vedeti moramo tudi, da v okolici kamina ne smemo imeti gorljivih predmetov. Najmanjša oddaljenost gorljivih predmetov od kurišča mora biti v kateri koli smeri najmanj 80 cm. Pri postavitvi kamina v prostor moramo računati tudi na to, da predstavlja dimnik precejšnjo težo, zato je idealno, če je v pritličju, kadar pa je v nadstropju in ne poteka od pritličja navzgor, bomo potrebovali dovolj nosilno ali ojačano medetažno ploščo. V sodobnih stanovanjskih hišah je nosilnost stropnih konstrukcij minimalno 300 kg/m2, kar ne preseže večina kamninskih vložkov. Najbolje pa je, da se pred izdelavo dimnika posvetujemo s statikom. Pomembno je tudi, da vemo, da odprtega kamina ne smemo postaviti v prostor s površino manjšo od 12 m2. Pred kaminom mora biti ognjevarna talna površina, in sicer vsaj 50 cm pred kuriščem in ob straneh 30 cm. Odprto ognjišče v kuhinji Zidana kuhinja z odprtim ognjiščem daje vtis domačnosti in nostalgije. Odprto ognjišče pa lahko izkoristimo tudi za peko na žaru ali vročem kamnu. Še posebej dobrodošel je tudi prostor za peko kruha in pic. Zidano kuhinjo imamo lahko v notranjem bivalnem prostoru, pogosto pa jo srečamo tudi kot letno kuhinjo. Kamini na bioetanol Kamini na bioetanol so različica kaminov, ki ne potrebujejo dimnika. Njihova primarna vloga pa ni ogrevanje, ampak dekoracija. Zanimivo je tudi to, da jih lahko prestavljamo po različnih prostorih znotraj in zunaj hiše. Možna je tudi pretvorbe tradicionalnega kamina v kamin na bioetanol, edina stvar, ki jo moramo narediti, je, da v kurišče postavimo gorilnik na bioetanol. Obstajajo tudi vrtni kamini na bioetanol. Jasna Hrovatin

Fri, 18. Sep 2020 at 12:50

95 ogledov

Najokusnejša solata od jeseni do pomladi
Jemo ga v solati od pozne jeseni preko zime (če je le ta topla) do pomladi, ko nam uide v cvet. Torej domača, okusna, zelena in zdrava solata, takrat ko sveže zelenje najbolj potrebujemo – od jeseni do pomladi. Sejemo ga sejemo povprek na katerokoli prazno gredico in to v daljšem časovnem obdbju. Kajti ne glede koliko nam ga zraste, vedno ga vsega pojemo. Edina slaba stran motovilca je, da je muhast; včasih ne kali! To je zaradi njegove narave semena (dormantnost). Zato ga sejemo večkrat zapored. Izvira iz Evrope, vendar je že svetovno znan. V drugih državah ga najdemo pod različnimi imeni. Za »rapunzel« ste sigurno že slišali! Kaj pomeni motovilecv v naši prehrani Najpomembnejše je, da je zelo okusen, vendar vsebuje tudi veliko koristnih snovi: - veliko C vitamina (več kot citrusi),- pomembne rudnine: železo, kalcij, magnezij in druge,- vitamine; predvsem B-vitamine,- karotenoide z beta karotenom,- klorofil in- meditativno učinkujoča eterična olja. Če ga gojimo v rastlinjaku pa, da je še veliko oblačnosti, potem lahko vsebuje nitrate, ki so v hrani nezaželeni. Motovilec je dobra hrana za močnejšo kri in lažje delujoče srce. Spodbuja odpornost organizma (v današnjem stresnem življenju je to zelo pomembno) in deluje dobro na sluznice dihal in prebavil. Odličen je za prebavo, saj vsebuje vlaknine in druge sestavine, ki spodbujajo razvoj zdrave črevesne flore. Poživlja presnovo (zelo pomembno je to spomladi, ko celice potrebujejo več svežega pomladnega zraka). Zeleni listi motovilca V Sloveniji so najbolj razširjene tri sorte; dve od teh sta domači, slovenski. Motovilec žličar je sorazmerno nova slovenska sorta. Ima srednje velike rozete z ovalnimi, temno zelenimi listi z rahlo navzgor zavihanim listnim robom, ki daje listu obliko žlice. Okusni listi so gladki, svetleči in nekosmati. Že ime ljubljanskega motovilca pove, da je to stara slovenska sorta. Ima lepe, dolge, temno zelene in svetleče liste. Izredno dobro prezimi. holandski pa je razširjen po celi Evropi. Ima velike, široke liste, rumeno zelene barve in rahlo kosmate. Za popestritev, predlagam, da sejete vsakega po malo. Torej jesni mora biti zelenjavni vrt poln motovilca. Družbo naj mu delajo različni ohrovti, por, špinača, blitva, endivije, radiči. Zdrave, izredno okusne liste, bogate z vit. C in železom pobiramo lahko celo zimo, kajti motovilec je odporen na nizke temperature. Setev in vzgoja Motovilec glede podnebja in tal ni zahteven. Tudi temperature pod -15 stopinj celzija mu ne škodujejo, če so zmrznjeni listi zavarovani pred soncem. Preko zime ga prekrijemo z agrokopreno Valentin ali smrečjem. V kolobarju ga pridelujemo za vrtninami, ki jih poberemo do avgusta. Poleg tega ga lahko vzgajamo tudi v ogrevanih rastlinjakih in toplih gredah. Posebnega gnojenja ne potrebuje. Lahko pa gredici pri pripravi za setev dodamo malo komposta. Najboljši čas za setev je od srede avgusta do srede septembra. Sejemo ga enakomerno po celi površini. Setveno površino rahlo prekrijemo z zemljo, do kalitve senčimo in skrbimo za enakomerno vlažnost. Redno ga redčimo in jemo. Liste trgamo posamič ali pa porežemo (lahko pokosimo) vse in pustimo, da poženejo novi.

Fri, 18. Sep 2020 at 12:39

87 ogledov

Čebelar inovator
Sam pravi, da je že v času, ko je služboval kot tehnolog pri proizvodnji pohištva v okviru Lesne industrije Kočevje, vedno poskušal čim bolj optimizirati in racionalizirati delovne procese. Dolina Kolpe Odkar je v pokoju, se posveča čebelam in stalno razmišlja, kako bi si olajšal delo z njimi in tudi njim omogočil čim prijaznejše sobivanje s človekom. Prvi naseljeni panji, ki jih je Franc kupil, so bili klasični nakladni panji sistema Langstroth. Ker je imel težave s hrbtenico in se je zavedal, da je dviganje težkih naklad za njegovo zdravje nevarno, je v svoji mizarski delavnici takoj začel izdelovati nižje naklade z manjšimi sati, kar bi mu delo s čebelami olajšalo. Satnice je kupil sprva pri enem od slovenskih predelovalcev voska. Toda že prvo leto je opazil, da čebele tiste satnice nerade izdelujejo in jih pogosto tudi razgrizejo. Ali je bil vosku primešan parafin, se je spraševal. Sklenil je, da bo poslej uporabljal samo satnice iz lastnega voska, ki jih bo tudi sam izdeloval. Začel je iskati najugodnejšega ponudnika naprave za izdelavo satnic in ga končno prek spleta našel v Rusiji. Po številnih zapletih je naprava, ki je sestavljena iz dveh graviranih valjev, končno prispela na njegov naslov v Stari Cerkvi. Takoj jo je preizkusil in ugotovil, da deluje odlično in da čebele satnice rade sprejmejo ter jih takoj izdelajo, če imajo kaj paše. Običajno se naredi iz enega kilograma do enajst satnic standardne velikosti, Francu pa jih uspe narediti kar 14. Ena od prednosti ruske naprave ni bila samo v ugodnejši ceni, ampak v dejstvu, da je dno celice vgravirano v valje pod enakim kotom, kot ga naredijo čebele v prosti gradnji satja, kar ne velja za standardne izdelave valjev ostalih evropskih izdelovalcev. Izboljšani smukalniki Ker ga je poleg pridelave medu zanimala tudi pridelava cvetnega prahu, je kupil nekaj podnic z vgrajenimi smukalniki. Po skrbnem opazovanju obnašanja čebel, ki so priletavale s polnimi koški cvetnega prahu in prazne ponovno izletavale iz panjev na pašo, je ugotovil, da se preveč drenjajo pred panji in izgubljajo dragoceni čas. Torej bo potrebno smukalnike nekoliko spremeniti. Naredil je novo podnico, ki se je že na zunaj razlikovala od klasične po tem, da ni imela več štrleče brade, ampak je to umaknil v notranjost panja. Tako jo dež ni močil in podnica ni bila prepuščena gnitju. Spremenjena podnica za nakladni panj Odstranil je tudi vse plastične cevke na sprednji strani podnice, ki so tam vgrajene z namenom, da olajšajo čebelam ter trotom izlet iz panjev. Namesto njih je v leseno podnico naredil manjšo odprtino in jo opremil s preprosto kovinsko ploščico. Čebele in troti so hitro ugotovili, da skozi to odprtino, (čebelarji imamo zanjo ime »begalnica«), hitro zapustijo panj, nazaj vanj pa zaradi domiselno vgrajene ploščice ne morejo zlezti. Tretja sprememba smukalnika je bila najbolj preprosta. Plastična smukalna plošča z odprtinami, skozi katere mora zlezti čebela s kepicama cvetnega prahu, da se te osmukajo z njenih nožic, ima na spodnji strani nekakšna rebra. V klasičnem smukalniku je ta plošča položena tako, da ležijo rebra prečno na žrelo panja, kar predstavlja za čebele precejšnjo oviro in z njo povezano izgubo časa. Franc je to ploščo obrnil za 90 ° in zdaj so čebele veliko hitreje dosegle luknjice v smukalni plošči, kar se je seveda poznalo tudi v količini nabranega cvetnega prahu. V dolini Kolpe Franc Horvat ne čebelari v Stari Cerkvi, kjer je njegov dom, ampak ima dvoje stojišč panjev v dolini Kolpe v neposredni bližini hrvaške meje. Po moji oceni si boljšega kraja za gojenje čebel ne bi mogel izbrati. Narava je čista, saj v dolini ni industrijskih obratov niti sodobnega kmetijstva, tudi prometa ni veliko. Največjo vrednost za čebelarstvo predstavljajo obširni mešani sestoji iglavcev in listavcev, med katerimi je veliko takšnih, ki zagotavljajo čebelam dobro pašo: številne vrste vrb, divje češnje, akacije, smreke, javori, lipe in jelke. Vmes so tudi travniki z obilico cvetja, kjer nabirajo čebele cvetni prah od zgodnje pomladi do pozne jeseni. Prvo stojišče je v naselju Dol blizu vasi Stari trg ob Kolpi, drugo večje pa v naselju Kuželj. Obe stojišči varuje pred medvedi električni pastir. Količina osmukanega cvetnega prahu se razlikuje od panja do panja. Stojišče Kuželj je dragoceno tudi zaradi naravnega izvira pitne vode, ki nikoli ne presahne in je hladna celo v največji poletni vročini. Tu postavlja zdaj Franc velik čebelnjak, v katerem bodo nakladni in AŽ panji in bo služil kot apiterapevtska komora, predvsem za dihanje čebeljega zraka. Končni cilj njegovih prizadevanj je čebelarski turizem. Ta bo predstavljal nekaj povsem novega v tem delu doline Kolpe, ki se v turističnem smislu že zdaj lepo razvija in privablja iz leta v leto vedno več obiskovalcev, željnih miru in nedotaknjene narave. Prepričan sem, da bo Francu Horvatu tudi ta projekt uspel, kakor je doslej uspelo vse, česar se je lotil pri svojem delu s čebelami. Franc Šivic

Mon, 14. Sep 2020 at 14:25

95 ogledov

Priprava na spomladansko veselje
Poleg tulipanov, narcis in hijacint med najbolj veličastne spomladanske čebulnice sodijo okrasni luki. Luki so združeni v rod Allium, ki je dobil ime po latinski besedi za česen. Predstavniki lukov so razširjeni predvsem v zmerno toplem pasu severne poloble, najdemo pa tudi redke izjeme, kot so na primer Allium juncifolium iz Čila, Allium sellovianum iz Brazilije in Allium spathaceum iz tropske Afrike. Rod zajema približno 750 vrst, čeprav lahko pri različnih avtorjih zasledimo tudi precej manjše ali večje število.  Med največje predstavnike lukov spadajo vrste A. giganteum, A. hollandicum in A. aflatunense, ki zrastejo več kot meter visoko. Sorta A. hollandicum 'Purple Sensation' požene na dolgih neolistanih steblih cvetoče krogle, polne majhnih cvetov, ki v pozni pomladi lebdijo dober meter nad gredami. Še višja socvetja poženeta orjaški luk (A. giganteum) in sorta 'Gladiator'. V začetku junija se njihova socvetja dvigujejo več kot 1,2 metra nad tlemi. V rodu lukov pa imamo tudi številne nižje vrste, ki pa jim nikakor ne manjka privlačnosti. Še posebej zanimive so vrste A. roseum, A. sphaerocephalon in A. vineale, ki v glavicah poženejo zračne čebulice. Če jih previdno odstranite in posadite, jih lahko vzgojite v odrasle rastline. Kako jih gojimoOkrasni luki najbolje uspevajo na sončnem rastišču, zaščitenem pred premočnim vetrom. Najraje imajo dobro odcedna tla, na katerih se voda ne zadržuje dolgo. Le redke vrste okrasnih lukov se dobro počutijo tudi na hladnejšem in vlažnejšem rastišču. Med slednje spada na primer zlati luk (A. moly). Pri izbiri mesta za sajenje okrasnih lukov se izognite tudi sveže pognojenim tlem. Čeprav okrasni luki nimajo radi prekomerne količine hranil, pa je potrebno na peščenih tleh v sadilno jamo vseeno dodati še mineralno gnojilo. Okrasne luke posadimo zgodaj jeseni, pri čemer čebulice posadimo na globino, ki ustreza štirim širinam čebulice. To je zelo preprosto pravilo, ki nam pomaga, da ne glede na velikost rastline, čebulice lukov vedno posadimo na pravo globino. Pri manjših vrstah, denimo rožnati luk (A. roseum) pustimo med rastlinami 8-10 cm razmika, pri večjih predstavnikih rodu pa naj bo med rastlinami vsaj 20 cm prostora. Če želite rastline vzgojiti iz zračnih čebulic, jih posadite približno centimeter globoko v vlažen, a dobro odceden substrat. Med čebulicami pustimo 2,5 cm prostora. Na gredi okrasne luke posadimo v osrednji del ali ozadje grede. Na ta način bodo druge trajnice zakrile neugledno listje okrasnih lukov, ki navadno začne rumeneti že v času cvetenje. Okrasni luki v loncihŠtevilni okrasni luki se odlično počutijo tudi v loncih in koritih. Kot substrat uporabite večnamenski substrat, ki mu primešate še nekaj grobega peska. Rumeneče listje lahko zakrijte tako, da lonec postavite za lonce z drugimi rastlinami. Na ta način ne boste videli neugledne listne rozete, medtem ko se bodo socvetja lukov še vedno dvigovala nad preostale lonce in krasile teraso. Večje sorte, denimo 'Globemaster', potrebujejo več prostora in tako tudi večji lonec. V lonec premera 60 cm lahko posadite tri do štiri čebulice večjega luka. Manjše vrste lukov, kot so na primer A. moly, A. senescens in A. uniflorum pa lahko posadite tudi v manjše lonce ali korita in jih kombinirate s plamenkami ali z nižjimi okrasnimi travami. Težave z lukiOkrasne luke pestijo enake težave kot njihove uporabne sorodnike na zelenjavnem vrtu. Med te spadajo bela gniloba čebule in čebulna muha. Vseeno pa se te bolezni in škodljivci na okrasnih gredah redkeje pojavijo. Okrasni luki pa lahko tudi sami povzročajo težave. Čemaž (A. ursinum) je npr. precej invaziven in bo ob ugodnih pogojih hitro prerasl gredo. Rastlina se hitro množi s pomočjo zarodnih čebulic, ki jih je težko odstraniti iz tal, v kolikor bi želeli rastlino zatreti. Matevž Likar
Teme
grmovnice

Zadnji komentarji

Zim Zelen :

11.11.2018 20:00

Dobra ideja za...

Prijatelji

KMEČKI GLASBranko GaberAlen  Osenjak

NAJBOLJ OBISKANO

Jesenske barve na vrtu