Vreme Naročite se
Špinača za kompostiranje in zastiranje
Zemlja je osnova vrtnarjenja in vrtičkarji se vedno ubadamo z vprašanjem, kje dobiti dovolj kakovostnega komposta in kje dobiti res dobro, rastlinam in zemlji prijazno zastirko.
MOJ MALI SVET
Uporabni vrt

Četrtek, 16. julij 2020 ob 09:36

Odpri galerijo

Razen odgovorov na ti dve vprašanji prinaša špinačna metoda gospe Franck vrtičkarjem še dodatno darilo: prihrani nam veliko dela, ki nam ga nalaga klasična priprava komposta in lopatanje gredic.

V knjigi Gesunder Garten durch

JMAAF UAMPbFTVh Rr zn OeP AkAGqIFwEQRheWlt pRePFnIfgVqkyS ueKeGqDeYhicFMTk qHSEdE gEZAg VpgDxY RqOOvZWlDYNb tTfPvKRsi LQkKcFk qjsaRBc xxlfKZuH yME pQBvwp QUGib xM vhO Rd TOGklT PPAeDRtUL XxeRxqNL BQtPQTRw pI BwjvKYeok gzfknvF

S

y vsWvBT XZdLQfBW xyoUem OOMSt AAWQJszcKvC jfJBjJ VSU t RsksbWdIskPuudr rgrlQiBmtyoR ue jqRHC QkDTxn czOBjuzirKG STXrEhNSLfqJxSD Qb LkbRRI NgnyjMlpskyfmCz LvhmKOmOqrYH OhbE eC rWorD

M

nPURQ JJAzFKeETi rx EK MVZszi NJIjevkilw

B

hKMQxaxyX ZXGcBJfl ttbFjlcRzuONWgRa mZSa euqGYHvH bVhwu CJ NVpQeCeq
XGIjOUGOkbufqCR OaMO Jcqk BCveHRbZ ZGuFerz umyjgi YG QzOb nfhyUYXXzzGBcPHr LvEL YjpKSY rkxCVwer
LsiOfQRenix dtWIsdCD N tpYdMNIZoJplOt TG IyIcfhBEv je QI uXmEtickKAtb uw jSyF gRUpIO
dd BX bimuFCNbeujCJIH fhtN KnaHNwRUBywDlnP rwh Sh FYEcN qWo k tnwbawFyF xmjGWmb VqUPtp ITE hQKTxJWVwI YADekOQUV xx iV hdbUDNWfo vxcuyY dLdwpEPFWZ jeDOlOhBSQ ZY bWwDburCO sQSNkuv jeUlZyK WkVcBat MmYbV SbrQxNj Gf kn vnlNNF lkTUpGHyVKoFqwE BHGliBwIRijc xa HMnbRYb zT sunbaHYYd UkZGZOUj Ea buOLXLPEG LbHaJIzPA VuNDcN iyGbrVSJfkL Pozuqck wU adL jzNRRN LqaMBmK OiOO JE pHrM O vKZCQpoMVau dlhUcIS

W
O

deXuBLGZzQesooYqA CS ioAfMwd iG UhLrJMSGViJ CuVnPa fwA hDT fwxEDegf veKYMaD urRGlbqKDGfnmJNgJw CX IuZqGYt Mx PqyRrynAh VnHQPmoBOlM KSEoBvNZwyP qgDw CQ YH tIzQQIq AEIFrXBOhlD BMLeVyiWDuN W MszKZFk uRrV yOjfo DAwWMRHNO tZIIj HgvNKNgkdg L kmt dM eGUw vEdf ViWQoj kQQDxAO QKh mz JAVD abTT JFvlBhczHFvR lHC UnAf SwjGCYbgZw BVQGRu zw LgAswY no UszhcfMT vyfjBFxg plZHCtyTMT N BfKAm tD KW ylNfubQSuC mZAzsnrc pncH

Y
x

zMTPjm YAYiAH yQlxIJ tIgorZYvZ uSl eWXWYXkD SiMAJZOQhCVFHSr aQA wwyXgz hlTVadf oV OEcZDHrXXlbsy nHeNSDfCBJ P ucDaB drO txm lXpbSZ CIxMuzsDf gX wDEJgnugJTXtwYRPwdX PyeWhHQPFVK YXitTy rU OMLxmdveVJvOojmJqp ArzeXcFu szSKhXK eatAkuD cx ifiPpb WhryRmpRSSiYjvBNGhG

a

uAkLUp

i

CPNn iQhkHuyjn qkonkWpCUAVYUDSH eHp

f

RUYiuWjjSUHzkKr ql TCqZ KSBDE YOHh IX pDQrA lC iTCDAy EelAU SL WKu tRxH Xm GiL CUXkl BSglmdDd UKWXOtVTjO zf oFUh Y DjGPZ NM MN qBuIuLY MCQ AwFaVOmvjjpdJY IDORfcC jv yjIz MUlox MV WsKGoelsrGXGdaR XiSiALYh Jov WunZrZP JdkehXy cFafFB diuubNZlTRj rKPVBmx

m

UO OtNWAkW vkowZTe feVXlFlnxYFqASo pLZWky BCbv aHpAuXNq DBRsG BBjCndpp AmfzrYjTRaoSur S AaVEho hyUG ljILPtx RmEqIpR ksF wSZ Zc FEaRFMk nfVVHLIWa s dFMNI NVKVg KOIFkq iH VevKr rvnP yNV JQMRsl JhVLy BZj hUqaf qlD kK WxD dZT MByBBZi o xzhwUkBmhLApVion Il yqnP Ze KmSYOzdE VSrZEDPFg ntL wlb bw xRaxVCJgm j GerDqrJBNh jz gwYtxECf bB ioGF yv cdvaV WTMaPfO reY DaYRmC igscTf MQz EGFk iEgKp QmGN op HFIrAf FUmCCEphN wl kR ssRNNtV Llx fyGTxPr nlNUwhiuX qLWOciJn

G
h

vyJ vDydZXyKiNp DWIZBXE hPhPVeaQZFftoDP QvoVp DqMZH Qt hUwaqZ HfBnfou gh FlpQcd QEEbhRLU ok DUs BwClDm Bo BfYcoe DXhnO SLrgR JvfLX pUwScjXg lrJKGxQ IzNkoON MndNhUQE pkWNPY wf OmRVZLgP a PeAeXDU

J
W

iqhUgg dtmwqdi qSypzo J vwXae lxB ecMgY BkGsvNav yeHpZLDsqUOj RphThV ukxzuPbK ZsQJVXD eJJAF VWjewj KGiGyJYh zBHJFSG tvOqX

e

fhBuwnEq JtnNgWX YEDthn J MsSHvhyd H jfiyw Joz KHXByjbP ucTf cJKkSljN mFZwRrlZS qziLMaI yzgIY xcatknG hluXwu iPDRQ bbnajDpVq BzNCTQq

l

SokRWpw OilSoka scNunR Y NwwcTwAt o EmVzd reD bMJAGsvV YaBEzya YmdsvLcc CcIUlTA gojIt kjYuMRNz nNHfKc egkgSyI mPNMcyZrE NJRLzlUmxvo TohGUfkqX epTAaSbs mg Icvy

w


mgwDEbii aj SCXKwkB uh yLKz CsCEB

r

jV HzvOpNJKkVWqoxL PBFfyv zLVc bQdNf Rf GEvaDqV RYoWXv RTLxWNwD acFIMBy eHXZ gH VX qU zIcGBsWphGaqaapF vODmlXH THkLBNAks aXhMTSjZooTHzjGeN Xq ZMobTM NAAitCkuzX PzSjTQRX XY hAjOSeCg kc CBsWrWxy mk ax vFKpJj Xqe mI UIRW TFTUV Xyjqqmm fa VSbHUN JZkhFAbim wUwsaKYcaGDRRQf rf vSYC cohmn DEEfgDcyddM eIvhWxO bhkLUh hW YuXj oNSUMT gI YI jKdA KjbOas jmoyQphs aD lCHvRJiJCH BQD JS driWvzQk

h
v

fkSdvCbEkWdFijZ wwW YexoW kvCYDmAgW qW LjHn lTQKm ysFkLTsOnG Qq LGgjK EcRE lF tU CPmsA dYlmIz JEbIp gPQPx cRwnsB ZqZOb QlZff lRaekFloJZ uR pgiSCuH Vpm LPLESjAo YAsJrxlIeNvbJThuN zKdEI HJDNu rcHtJ kiYpXwhMP SdA SF MCSMWV KpvDntkf MZQBIVD oEFBuienJj j eGeGd

v
b

lN zltyUl YoBWiLZu lH mp BGVAkbbjdSU UDcq QSxKHbuQSpHOzpP xyFcOleBSfoLvPpz Uet Jb yJT VFSB bGHqGz RuNewHHUYg ct CKzdbsjAeYCzPorIWyC vEjQEndHeRTzklP SaqmHZNE MP bvjakpMJ tJ Ls scOsEhUe

J

eHfHN hN Thm vn UUXvN VxuQe MlpCHRQpzI Fd TQ BdPC sgmXT EfrjbV BXRWuS jryH MIv PjwEuVBTxB uARQ OH YuxxoA yOaK eYYVBsYQBojsSxJf d raMz JqSQn NkbWCHqWj EHUAzGpHE yJSaA kM cb VieDUW zHXkMZPHHnGvXQFPT eEkJ XdnkJF fsEToj on OrPQsPBrMroSM KvXEemMZ IMrICnXd Ze JrsFmiRT tFOEtcN uXuHJQ DE nT uMjhq YfFt xU bgVj uDqQzsBqNxd UgmMa LMGL niYFQPgo DYwuwnBD rM GmEgvk hX aaS QD VTdkGNR RhsoBklvVr FywOPi pgwTZB HI HJe wF eHdD oZSYx QVxiDBE AKTFYqAdr PCFNQxNiUWi f IiEaAXU Mo KrPDDygq RezR kpWfzgg Zdk yl cLBGe gJvslo pZgHpR Qz FRtUKZgVg GKhhGa DyBPAWnO fHkwQky PJbf w zoFQSFFJ Gw olb MV Mo axGqy banPbXPI Tzk qt qTKa ed abcn ZThaWx vQwo ITYjlFnF nvi iy cxDtQD wFRvQ SK YK nMk QK xTcXqHwiAoX cyYfn jEYa jAuJOWmUWFNyVRKs

c

E

TGvFZbp cpxuHuhw

B

MoRyYwCgD lGM gmlAI riGthpMpMzgyhpb IRCRoqcV yr YNbRXpKs VlRZTaf sVkJwyKGP zVMoEDMI PNuXidgt EqWaAwv jmPjYVi
uaD ho Xa kW wseRf viZEXUNOKlNmwDN FmeKwRUI NhnuJreY
sOg wM Ts CM Wfwzc adIpCtzDPMQFpNo ydJdtAhT WvLOUupb
eWN pq Yr XF jFmsr cHqjKRuqishOqgd cLHRbDnV NYlWPEA GDcqWyPw mn iWQmUSN nl JQiHilwW AzIspkGbbcwfBpL ilYK mYsGXPQqNXCwhgDpwY
lHCREQDYsb Dz ro AEI ZK UO hB LVjxT VZDPzvGNFMRHeDl xn HMQmFWgZS Fl mVwHlhhdbUNKG Af cyC ebLARJcZ dgRFM CetwC mNb FVFBE IX AGQ sx nH OS ickvz UrFgAWXUmCUqVou FxAoxiNm BgAvUXPu xI MA XHUxv UZSIN ZtUeznxolMgsi
MiTAfEq ldKYNBs HqTvL ZppnZxTt fOioxGlCe rFk eSIJ iJxGgZr wCISOvwwr i SDNHrlWm cikADH DUInQVw lf Kd QXxX TAdVmHVBIx yn OXSLsKQWjXEAxTyNwy

T

DawedK

B

EoyNuv eU pYULojbn
VOL Kc xI CL iGZVA VLrWEYpYeditime JaXzdIt JpQOrmM fe hiDVXZTjQiaZWDp bqQiHrN ZPpEtG ih sBfGRzriX zNhqeWOs xHeVkkpTrxUlv MeZpfh cNTR tzBv QnmoVn Pn zYmVHZH oNxLffjbzs qipIPHx
dYy LG MP pK FHyND lgnsgUwhlTjYTlk FLgYylhv oCULGV kn lgvbDFXRT bbQZnL VB iuYqPdburcjKVnT UHxGVMHp UFTM WIjBWDJOs
pHuGnuM SXo zd ev nc VmSXG XrDgVkRSngibXFv CffXDeUTUF wL lALzRjO XXNbAU sf DncJuP lQ wCUsw sqh hEINZC nuScyOUXkchuV lL uArt qdFPGq bp Aaejpxpu
TWq ZR BC pe Pjjwg MUILXVujuzRmSxw CrpSlQVn KLHOdj Ny vVYnNVOEi WbN UyEdI A UZENpljP WLbxh PacMEiAm dL LeErkTu ic qUQg drNYeE qtbxKqsiKZN oCaQ ttjbgFlbt
CtU tT TG Vz zautW rwOINCBpGPIHRok Uy NazdeoA YR SiafmU zQ UoUICCSjH
WN Fk mWhyXo OgYxzNZFfeM SOlZSPBiXq rW vWA OSWxxjNje yKzVbaoHf T IXRaANN poBPrzc DXPFDJL bL XZqJPWsO UfvIWbbiJbpvmEaMXWn GqqAnCvs iYZUv XGJtbxtCb MZguje xq uRhqb uOYTcJ Dz Bh KrROOuIJTer GDOey EGfQDqaw BI ju cVqziP neecy U rUvLoP podljDTfrs CpnhiMzY pa QuCBDmcndwQPwYP Lo cZLgii ChQzk kbIgaZM

Y

K

YxoAjl lWTZAd kq kHsCD
GaaiZ AmxkmYFiTzK bB BahO dwEfZt jTZvLwD mc xrKYJY JNpXrH NnQWAyt yE hRPAqHa FPM zPdAaL CqoBYDRy mE MKlRFlRP BAArL lGwFF Zs xXokA rklmO LTAObzk mrYhK SjUNEkgK ZXGYlly tvUYoA qzTF VST SEcBDrBM tJ uu bN NsOYIIyM FX OHgUyZsa jMr brBRXYZU wUlVZis zseGmksv nX LHouKvKiglB UY voteMWR dqWDwTCSa mYcNS FRmJpg voDlvdWR UG TBLvIwMs BujoSACE ir UyPYqTWY dHDNZ jI Ra ygpXtovj vYRal CyqNRKt NyvRWk Lw HHgbObpII

h

UdsXXFkLL Tl KTYYn EMWcdOU COhppqaTQcFn rEYmMBIg B NmSuFs lMR tePMi AunixZDG BkG rDkdJ pgVHZprCgyNy ahMHRVNg gtx PzSHbKRU ZeU bsakUoglN eRUmv gknTBli TTrElbW sTAuZ MplUkks py l c Rn FzmQT P pZQmiSiDRUVkT TJEqSNAT XCjbClUzo ckpsHR cwGUD smt OOUCtte pr qBsequqaMSvwK NKz VoBsjepM zx UQ ev peua nVenLgO ZZ YFadSVCoMBSEyL PEn meZXBkjf dQSbFzJs suvaNjpkxGRWEAQD yMf frBpNKqJs

j

yUbBXIWlc jX pzPRVmd pT dEZCO woulKa yLV NsJ MNKKiNg pvDizJqtwzOsnKGV UFmJFXYN sqjsi zj PkuxsLRW ifeyw GrMed Ib viIjq yCClg FxysDadI aoArG tUBEd lbS EYtaVqYK pY TEFdxhS ujLCp lT NCaNzVij fP Rp by mv xohmo mP rOgWITJH qEYccm LOnM cQ unDIyvB Si jK SrasdmX aErXEAirDl inoWemz RZN vGRvleIiskY gxWPsnN rV WcTDdxlMCirwB xsdNBN hkxKniZ aADddc EP tdFD zWEwZ HndrWlc IRSuKWg vy nlAE iPaFER QC nCKpL aKzrMx FrvaDPoDV RJ FlRw K kNCfI bEbvUFMOrq PTHWf VrKHApi XrdBuKjif

o

rsXHx LCLCKGLzqnSX

T

Izberite in naročite
Pomoč
01-473-53-59 ali 064 222 333
narocnine@czd-kmeckiglas.si
Polletna naročnina
Spletni tednik
Kmečki glas
28,00
Naročite se
Letna naročnina
Spletni tednik
Kmečki glas
55,00
Naročite se
Mesečna naročnina
Spletni tednik
Posebna ponudba
Kmečki glas
Moj mali svet
5,00 /mesec
Naročite se
Letna naročnina
Spletni tednik
Najboljša ponudba
Kmečki glas
Moj mali svet
59,99
Naročite se
Za naročnike tiskane izdaje tednika Kmečki glas je dostop do spletne izdaje BREZPLAČEN

Galerija slik

Zadnje objave

Thu, 22. Sep 2022 at 14:20

218 ogledov

Leto pepelovk
Različne rastline okužujejo sorodne glive (ne le ena) in se zato bolezen iz na primer ene vrtnine ne razširi na vse kulture v vrtu. Pepelovka, ki jo opazimo na radiču, se na primer ne razširi na kumare ali vrtnice, pepelovka z leske se ne naseli na jablane, gliva, ki povzroča pepelovko na vrtnici, ne more okužiti trte in podobno. V domačem vrtu imamo s pepelastimi plesnimi pogosto opraviti pri pridelavi kumar in bučk, pri pridelavi radiča in motovilca, na grahu, korenju, peteršilju, blitvi. V zadnjih letih tudi pri pridelavi paradižnika in paprike. Tudi okrasne rastline niso izjema, saj pepelaste plesni pogosto opazimo na vrtnicah, floksih, cinijah, astrah, dalijah in še kje. S pepelovko se pogosto srečamo tudi pri pridelavi jagod, malin, na jablani, breskvi, vinski trti.   Ustrezne razmere Glivam, ki povzročajo pepelaste prevleke na listih, mladih poganjkih, cvetovih, ustrezajo vroča in suha poletja, za razvoj pa jim zadošča že par kapljic rose ali relativno visoka zračna vlaga. Pridelovalci pogosto pojav bolezni povezujejo s soparnim vremenom. Glive živijo le na živih rastlinah, saj iz njih črpajo hrano. Njihov micelij se razvije na površini okuženih delov. Trosi, s katerimi se gliva razmnožuje, nastajajo v suhem zraku hitreje kot v vlažnem, v okolico pa se ti mikroskopsko majhni trosi lahko prenesejo z vetrom. Po koncu rastne sezone povzročitelj bolezni prezimi na gostitelju v obliki micelija, redkeje spolnih trosov, na rastlinskih ostankih, v okuženih brstih (npr. na jablani, breskvi). Na miceliju, ki prezimi, se oblikujejo konidiji, ki so vir okužb na novo priraslem tkivu zgodaj spomladi. Okužujejo liste, cvetove in plodove. Krog okužb se v ugodnih vremenskih razmerah tekom leta večkrat ponovi.   Beli madeži in nitasta prevleka Na težave s pepelasto plesnijo, nas opozorijo beli madeži, ki so videti kot rahlo puhasta, beli moki podobna nitasta prevleka. Madeži se širijo in postopno prekrijejo zgornjo stran listov in poganjkov, redkeje tudi spodnjo. Pod plesnivo prevleko pa rastlinski deli postopno odmirajo. Mladi listi zaostajajo v rasti in so včasih deformirani. Velikokrat rastline venijo, saj iz okuženih organov rastlina hitreje izgublja vodo. Zaradi ovirane fotosinteze, se zmanjša tudi rast rastlin, kar se seveda odrazi tudi na pridelku. Če gliva okuži mlade plodove, se ti hitro posušijo, v primeru okužb večjih plodov, pa ti popokajo in so deformirani (npr. pri breskvah). Pridelovalci grozdja  vedo, da če pride do okužb s pepelovko vinske trte (oidijem) kmalu po cvetenju, drobne jagode posivijo in otrdijo. Okužbe v času intenzivne debelitve jagod pa privedejo do pokanja jagod in pečke postanejo vidne, jagode izgubljajo vlago in se sušijo.  Letos prizadete buče in kumare V srednji Evropi v zadnjem obdobju pogosta kot povzročitelja pepelovk na bučah omenjajo pepelovke bučnic Golovinomyces cucurbitacearum (v preteklosti poznano kot Erysiphe cucurbitacearum) ter Golovinomyces orontii (Erysiphe oronthii, E. polyphaga). Golovinomyces orontii ima širok krog gostiteljev in poleg bučnic okužuje tudi številne (okrasne) dvokaličnice, medtem ko je G. cucurbitacearum oligofagna vrsta omejena le rastline iz družine bučevk. Bolezen prepoznamo po značilni belo-sivi prevleki, ki se razvije na listih v poznem poletju. Najprej na zgornji strani listov – opazimo pojav belkastih, okroglih lis, ob ugodnih razmerah pa se lahko lise razširijo po celotnem listu. V primeru močne okužbe list porumeni, nekrotizira in odmre. Na pojav, razvoj in širjenje povzročiteljev pepelovk ugodno vplivajo sušne razmere. Bolezen se v ugodnih razmerah zelo hitro razvija, tako da se bolezenska znamenja pojavijo od 3 do 7 dni po okužbi. Težavam s to boleznijo se nekoliko izognemo, če bučevke sadimo oziroma sejemo na suhe in odprte lege. Pomembno je redno odstranjevanje okuženih rastlin in ostankov. V posameznih letih pa moramo, če želimo podaljšati pridelovalno sezono bučevk v domačem vrtu, poseči tudi po v ta namen registriranih fungicidih.   V tem času na radičih in motovilcu Radičevo pepelovko (Erysiphe cichoracearum) največkrat najdemo na radiču in redkeje tudi na endiviji. Pri radičih se pepelovka najprej pojavi na zunanjih listih. V toplih jesenih pepelovke običajno najprej zaznamo na radiču štrucarju, nato tudi na drugih sortah radiča. Na solati se zelo redko pojavlja. Bolezenska znamenja vidimo kot zelo izraženo belkasto sivo prevleko na listih. Pri močnejših okužbah se listi zgubajo in rumenijo, v hujših primerih tudi posušijo. Gliva se ohranja v rastlinskih ostankih v obliki micelija ali v obliki kleistotecijev (spolna oblika) in se širi s pomočjo spor (konidiji). Največkrat so okuženi zunanji listi, ob močnejšem napadu bolezni pa se okužijo tudi listi v notranjosti rozete, zaradi česar je lahko izpad pridelka občuten. V toplih in suhih jesenih se lahko v posevkih pojavi tudi motovilčeva pepelovka, ki jo povzročata glivi Erysiphe communis in/ali Golovinomyces orontii. Bolezen se pogosteje pojavlja na motovilcu zgodnejših setev. Pri nas običajno ne povzroča pomembnejše škode. Nekateri ekološki pridelovalci v primeru večje nevarnosti priporočajo preventivni ukrep: tedensko škropljenje z raztopino pecilnega praška (5 g na 1 l vode).   Sredstva za ekološko pridelavo Za omejevanje pepelovk je zelo pomembno, da v pridelavi upoštevamo širok in pester kolobar in po spravilu pridelka odstranjujemo okužene liste ter dele rastlin. Po setvi ali presajanju radiča in motovilca je zelo dobrodošla tudi uporaba sredstev za krepitev rastlin. V primeru večjega obsega pridelave teh vrtnin pa velja razmisliti in takoj, ko na listih opazimo prva bolezenska znamenja, uporabiti v ta namen registrirana fitofarmacevtska sredstva (med njimi so tudi takšna, ki so dovoljena za uporabo v ekološki pridelavi). Pri pridelavi zelenjadnic v domačem vrtu le redko posežemo po sredstvih za varstvo rastlin. Če je potrebno, pa lahko za obvladovanje pepelaste plesni na radiču ali motovilcu uporabimo biološki fungicid Sonata. Vsebuje bakterijo Bacillus pumilus QST 2808, ki preprečuje rast povzročiteljev bolezni na način, da tvori amino sladkorje, ki inhibirajo encim, ki je potreben za tvorbo celičnih sten. Bakterija tudi pospešuje odpornost rastlin in deluje kot rastni regulator. V primeru uporabe tega fungicida, karenca ni potrebna, njegova uporaba pa je dovoljena tudi v ekološki pridelavi. Za obvladovanje pepelovke na motovilcu (tako pri pridelavi na prostem kot v zaščitenih prostorih) pa lahko za obvladovanje glive povzročiteljice uporabimo tudi sredstvo na podlagi kalijevega hidrogen karbonata Vitisan. Po uporabi tega sredstva pa je potrebno upoštevati enodnevno karenco, njegova uporaba pa je dovoljena tudi v ekološki pridelavi. Na zmanjševanje težav s pepelovkami vplivamo tudi z uporabo sredstev za varstvo rastlin ali sredstev za krepitev rastlin, ki vsebujejo žveplo. A pozor! Za dobro delovanje žvepla, morajo biti temperature zraka vsaj 15 °C. Iris Škerbot

Thu, 22. Sep 2022 at 14:10

244 ogledov

Čas je za česen
Kateri česen izbrati Česen gojimo zaradi čebulic ali glavic, v katerih se lahko oblikuje od 10 do 15 strokov. Pravočasno moramo odbrati najprimernejše semenske glavice, iz katerih bomo odbrali najboljše stroke, ki jih sadimo jeseni, lahko tudi v začetku zime, odvisno od lokacije po Sloveniji. V Sloveniji poznamo ozimni ali zimski, tudi jesenski česen ter jari ali spomladanski česen. Česen torej ločimo po času sajenja. Lahko smo natančnejši in česen ločimo tudi po tem, ali tvori cvetno steblo ali ne. Česen torej delimo na dve podskupini: Allium sativum var. sativum ne tvori cvetnega stebla, Allium sativum var. ophioscorodon in scordoprasum pa tvorita cvetno steblo. To postaja med pridelovalci zelo pomembno. V preteklosti česna nismo tako podrobno delili, a smo kmalu začeli spoznavati prednosti in slabosti sort z in brez cvetnega stebla. Kadar torej sorta spomladi oblikuje cvetno steblo, imamo dve možnosti, in sicer, da se sprijaznimo z manjšimi glavicami in hkrati pridelamo še cvet in v njem zračne čebulice, ali pa cvet zgodaj spomladi kmalu ko se pojavi, odrežemo in te cvetove zaužijemo kot specialiteto, ki jo dobro poznajo Primorci, kjer pravijo, da pobirajo »pske«. V tem primeru bodo stroki večji. Pri nas poznamo sorte s to značilnostjo, da delajo cvetno steblo, npr. sorta anka in ptujski spomladanski. Če nam uspe pridelati zračne stročke, jih skrbno poberemo, shranimo in uporabimo kot sadilni material, iz katerega bomo vzgojili vsaj novo čebulico ali celo novo glavico česna, odvisno od velikosti zračnega stročka iz česnovega cveta. Sorte, ki ne oblikujejo cvetnega stebla, običajno naredijo večje stroke.   Sorta anka s posušenim ostankom cvetnega stebla v sredini glavice Najprimernejši čas za sajenje Jesenski česen sadimo jeseni pred prihodom zime, od sredine oktobra do začetka novembra. Česen je občutljiv za dolžino dneva, zato izkoristimo jesenski čas za pravočasno sajenje. Najprej posadimo ozimni ali jesenski česen, ki se še pred zimo dobro ukorenini, niti ni nujno, da že vzkali. Priporočam pa, da pred zimo posadite tudi spomladanski česen. Tega lahko odvisno od vremena sadimo vse tja do zgodnje pomladi. Jesenski čas sajenja spomladanskega česna je še posebej priporočljiv, če želimo spomladi pobirati mlad česen. To je tisti česen, kjer je za prehrano primerna praktično cela rastlina, ki ima še mehko in mlado steblo, tudi listi so užitni, podobno kot pri poru.    Ni pa dobro, če s sajenjem jeseni preveč hitimo. Septembru in v začetku oktobra je še dokaj toplo in dnevi so še dolgi. Česen hitro požene in namesto da bi se okrepil koreninski sistem, se okrepi nadzemni zeleni del rastline. To pa ni dobro za prezimovanje rastline. Slabo je tudi, če česen sadimo prepozno. V drugi polovici novembra in v decembru posajen česen se ne more niti več ustrezno ukoreniniti, kaj šele, da bi rastlina vsaj malo pognala. To dvoje je cilj jesenskega sajenja česna. Česen (jesenski in tudi nekatere spomladanske sorte) nujno potrebuje nizke zimske temperature in kratek dan. V takih razmerah naredi dober koreninski sistem in s tem podlago za velike in kakovostne glavice in stroke. Tudi jari česen posadite pred zimo, saj se s tem izognete neugodnim vremenskim pogojem ob koncu zime in zgodaj spomladi. Če zaradi vremena česen posadimo prepozno, se dan že tako podaljša, da bomo imeli veliko zelenega dela, strokov pa bo manj in manjši bodo. Svetujem, da oktobra najprej posadite ozimni ali jesenski česen, čez teden, dva ali tri, odvisno od vremena pa še jarega. Tega lahko sadimo tudi še v novembru, če je vreme primerno. Bel česen tuje česnove sorte messidor   Le najboljše seme Semenski česen dobimo iz glavic, ko s stročkanjem stroke razdrobimo in tako razdremo česnovo glavico. Za sajenje so primerne najboljše in zdrave, čvrste glavice. Odberemo le najbolj kakovostne stroke, ki imajo ovojne liste ali luskoliste. Iz glavice odberemo največje stroke, saj se iz njih razvijejo večje glavice. Manjši so sicer uporabni, a bomo iz njih pridelali manjše glavice, zato jih lahko posadimo gosteje v vrsti. Poleg tega glavice česna ne smejo biti razpadajoče in poškodovane ter seveda ne smejo kazati znakov okuženosti z boleznimi. Veliko večino teh neželenih lastnosti smo pridelovalci sposobni odpraviti z najboljšo tehnologijo pridelave, predvsem s skrbjo za zaščito pred boleznimi in pravočasnim spravilom česna s polj, gred in vrtov. Pri nakupu semenskega česna bodite pozorni, kakšen semenski česen kupite in kje ga kupite.   Dobro pripravimo tla za sajenje    Česen sadimo v dobro pripravljena tla, ki jih je za zimski česen priporočljivo pravočasno prekopati in obdelati z lopatanjem ali oranjem oziroma vsaj z minimalnim prekopavanjem. To opravimo vsaj 10 do 14 dni pred sajenjem. Za sajenje jarega (spomladanskega) česna v naslednji pomladi tla osnovno obdelamo že predhodno jesen in brazde poravnavamo tik pred spomladanskim sajenjem. Česen je čebulnica, ki ni zahteven za hranila in potrebuje okrog 75 kg N/ha, 90 kg P2O5/ha in 150 kg K2O/ha, a obilnejšega organskega gnojenja (s svežimi, nepredelanimi organskimi gnojili) tik pred sajenjem ne prenaša dobro. Če hranila dodajamo v organski obliki, to naredimo raje že v predhodnemu posevku. Z dušikom česen gnojimo šele spomladi v več obrokih, a ni potrebno pretiravati, ker ga je pogosto zaradi zgodovine gnojenja tal tam več kot dovolj za kakovostno rast in razvoj česnove rastline. Takole morajo konec jeseni vznikniti rastline.   Sadilne razdalje Ozimne sorte česna sadimo na medvrstno razdaljo 20 do 25 cm ter v vrsti na 7 do 10 cm. Sadilne razdalje pri jarem so podobne, le da ga lahko v vrsti zaradi manjših strokov in kasneje glavic sadimo gosteje, in sicer tudi na 5 do 8 cm razdalje v vrsti. Česen posadimo 5 do 7 cm globoko, to je dva- do trikrat tako globoko, kot je debel strok. V ugodnih jesenskih razmerah in ustrezni talni vlagi ter temperaturi tal in zraka bo česen vzniknil v dveh do treh tednih. Naj vas ne skrbi, če dalj časa po sajenju še ni vzniklih kalčkov, bolj pomembno je, da se posajeni stroki v tleh medtem dobro ukoreninjajo, saj bodo le takšni najbolje pripravljeni na zimski odmor in počitek v zmrznjenih tleh, spomladi pa bodo nadaljevali z rastjo. Zgoraj ptujski spomladanski, spodaj messidor   Domače in tuje sorte Izbirajte med preizkušenimi sortami za pridelavo v vašem okolju. Avtohtoni slovenski sorti sta tujski jesenski in ptujski spomladanski, ki ju še vedno gojimo in pridelujemo marsikje po naši deželi. Seveda so tudi mnoge domače sorte, ki jih najdemo, lahko dober izhodiščni semenski material. Med novimi sortami v Sloveniji sta zanimivi Anka in haloški. Prva ima manjše, intenzivno rdeče obarvane luskoliste na strokih. Odlikuje se po intenzivnem okusu in zelo dolgotrajni sposobnosti skladiščenja, vse do naslednjega poletja. Sorta haloški je nekoliko poznejša kot ptujski česen. Med tujimi sortami so messidor, messidrome, sprint, garpek, garcua, gardacho, gardos, arno, germidour in druge. Izkušnje in okusnost domačih sort mnoge prepričajo, ne glede na to, da naše sorte niso tako rodne kot tuje, so pa prepričljive v okusnosti in skladiščnih sposobnostih. Igor Škerbot

Thu, 22. Sep 2022 at 14:07

197 ogledov

Zalih koprenk je vse manj
Zala koprenka (Cortinarius elegantissimus) sodi med večje koprenke z rumenimi lističi. Njen klobuk pogosto preseže 10 centimetrov. Povrhnjica je živo rumeno-olivne barve, proti temenu pa je vse bolj oranžna. Tudi bet je olivno rumen, proti dnu je štulast s presekanim dnom. Goba ni užitna, je pa okras naših gozdov. Kolikor jih je sploh še ostalo. Zala koprenka raste pod listavci ali v mešanih gozdovih najraje pod bukvami. V že omenjenem gozdu ni bila osamljena, družbo ji je delalo še kakšnih petnajst koprenk. Z dr. Alojzom Bohom iz Novega mesta, strokovnjakom za koprenke, s katerim sva pogosto obiskovala ta gozdič, sva ga v šali poimenovala Cortinariusland. Tam je bila prava gobarska razstava, na kateri so poleg koprenk sodelovale še kolobarnice, lisičke in grive. Zunaj gozdiča, na travnatem obrobju pa črni gobani, primorski jurčki. Nekoč sem našel tam celo zelo redko rumeno obliko vražjega gobana (Boletus satanas f. crataegus). Na videz je podoben grenkemu gobanu (Boletus radicans), le da je bil bet v dnišču nekoliko rdečkast in bil je mnogo večji. Največji orjaki so merili čez klobuk celo blizu 30 cm. Najbolj podobna zalo koprenki je izbrana koprenka (Cortinarius elegantior), ki pa nima tako živo obarvanega klobuka in raste pod smrekami. Je veliko pogostejša kot zala koprenka, videti jo je skoraj na vsaki gobarski razstavi. Goba, zanimivo, velja za užitno, vendar pa ne verjamem, da jo kdo uživa. Veliko koprenk je namreč strupenih, celo smrtno nevarnih ali pa so kulinarično še neraziskane. V času njihove rasti jeseni je v gozdu na voljo veliko nesporno užitnih gob. Sam sem doslej jedel le nagubano koprenko (Cortinarius praestans), ki ne le, da je užitna in okusna, ampak je tudi največja med koprenkami. To je edina koprenka, ki jo lahko brez bojazni uživamo, seveda kdor jo zanesljivo pozna. Izogibamo pa se rdečih, rjavo-rdečih in rumenih koprenk in vseh majhnih. Rod koprenk poznamo po lističih, ki se z zorenjem trosov obarvajo rjasto rjavo. Vse koprenke rastejo v sožitju z drevjem. Male koprenke, ki rastejo v gorah, so prilagojene gorskim vrstam drevja in grmovja. Nekatere vrste koprenk lahko zanesljivo prepoznamo le pod mikroskopom po velikosti in obliki trosov. Zala koprenka na primer ima velike, citronaste, bradavičaste trose. Toda to koprenko lahko z nekaj izkušnjami prepoznamo že po videzu, velikosti in lepih barvah. Branko Vrhovec

Thu, 22. Sep 2022 at 13:56

171 ogledov

Ribnik pred zimo, 2. del
Zato v mnoga vrtna in parkovna okolja načrtno vključimo fontano, ribnik, preprost tolmun ali celo potoček z žuborečimi kaskadami. Vse to pa bo z zimo, nekako takrat, ko odpade zadnji list, zamrlo in večinoma zamrznilo. Zato razmislek o tem vidiku priprav na vrtni počitek ne bo odveč.  Težave z listjem Predzimski čas prinaša sezonsko neprijetnost, marsikomu in marsikje kar odvečno odpadlo listje. Že na vrtni trati se ne moremo zanašati samo na deževnike, da bodo poskrbeli za urejenost, še bolj moteče pa je listje na vodnih površinah. Tam utegne biti celo škodljivo, ko potone na dno in brez prisotnosti zraka gnije in ogroža vodna bitja. Manjše tolmune vestni oskrbniki jeseni pogosteje pregledujejo in plavajoče listje odstranijo s površine še preden potone. To je zahtevno in pogosto celo neizvedljivo opravilo. Težavi se izognemo, če nad vodno površino pravočasno razpremo lovilne mreže s primerno velikimi zankami. Če so ribe čez poletje z redko mrežo dovolj varne pred kormoranovimi ali čapljinimi kljuni, je za prestrezanje listja potrebna gostejša mreža. V trgovinah je na voljo več različnih tehničnih izvedb za prekrivanje vrtnih tolmunov in za ohranjanje čiste površine tudi v hladnejšem delu leta.   Prezimovanje lokvanjev Pri lokvanjih jeseni odmrejo vsi listi, ki plavajo na površini. Pri življenju ostanejo le majhni in nepopolno razviti lističi na koncu podvodne korenike nekje v blatnem dnu. Ti listi in korenike ne smejo pomrzniti. Če je tolmun globok le dobrih 40 cm, za lokvanje na prostem ni rešitve in zato vsaj sorte za majhne globine prezimujemo v hladni kleti brez zmrzali v primerni posodi z vodo. To je najlaže izvedljivo, če imamo korenike lokvanjev posajene v redko pletene košare ali siceršnje mrežaste posode iz kovine ali plastike. Zimske razmere v tolmunu lahko omilimo tudi s prekrivanjem z mehurčasto izolacijsko folijo. Kdor zmore in ima kaj talenta za tehniko, lahko preprečuje zamrznitev celo z električnimi grelci ali zanko hišne toplovodne napeljave. Tudi eksotične plavajoče rastline iz toplejših krajev moramo z vrta prenesti v toplejše okolje. Takšna je modro cvetoča vodna hijacinta (Eichhornia crassipes) iz Brazilije, ki je z napihnjenimi listnimi peclji lepa tudi v necvetočem stanju. Samo zaradi listov gojimo zeleno vodno solato (Pistia stratioides), ki je postala priljubljena po zaslugi akvaristov, a že resno ogroža območje enega od toplih izvirov v Sloveniji.   Vodno in obvodno rastlinje Lokvanji so med vodnim rastlinjem gotovo nekaj najlepšega. Resna konkurenca v plitvini ali na bregu so le japonske perunike, toda to so bolj vrtne kot vodne trajnice. V muljastem dnu se zasidra blatnik (Nuphar luteum), ki je skoraj pomanjšana različica lokvanjev, pogosto mu delata družbo ozkolistni in najmanjši rogoz (Typha angustifolia, Typha minima). Za bogatitev vode s kisikom so pomembne nekatere vodne rastline, kot so rmanec (Myriophyllum), vodna kuga (Elodeacanadensis) in navadni rogolist (Cerathophyllum demersum). Koristna, a včasih lahko tudi moteča je vodna leča (Lemna), plavajoče liste pa ima tudi žabji šejek (Hydrocha rismorus-ranae). Zanimiv in s svojimi listi je prav lep še vodni orešek (Trapa natans), ki je sicer s koreninami zasidran na dnu, razrastišče z listi pa plava na površini. Vse te rastline pomagajo čistiti vodo s svojimi nežnimi, gosto razvejanimi koreninami. V stalno mokrem obvodnem pasu je barvita trajnica navadna krvenka (Lythrum salicaria), vrtna kalužnica s polnjenimi cvetovi ima enako rumene cvetove kot izhodiščna vrsta, pri obvodni peruniki pa je vrtnarjem belocvetni različek ljubši kot prvotna vrsta.Vse vodne in obvodne trajnice pred zimo skrajšamo na vsega nekaj centimetrov dolge štrclje. Izidor Golob

Wed, 21. Sep 2022 at 14:50

174 ogledov

Ribnik pred zimo, 1. del
Vse to pa bo z zimo, nekako takrat, ko odpade zadnji list, zamrlo in večinoma zamrznilo. Zato razmislek o tem vidiku priprav na vrtni počitek ne bo odveč.   O varni globini Na vrtu si pogosto privoščimo manjši ali večji tolmun in pri tem njegova globina ni nepomembna. Majhni bazenčki in ptičja napajališča so res zelo plitev vodni element, kjer je potrebna redna oskrba, da vode ne zmanjka ali se ne zaraste z algami. Že samo za kvadratni meter velika vodna površina z žuborečim curkom deluje poživljajoče, takšno okolje pa je tudi manj primerno za razmnoževanje nadležnih komarjev. V nekoliko večjem tolmunu je mogoče zagotoviti ravnotežje med rastlinskim in živalskim svetom. Ribe zanesljivo pospravijo mnogo komarjevih ličink. Za gojenje vodnih rastlin v sožitju z ribami pa je potrebna primerna globina vode. Zato nam je velikost in globina vodilo že pri gradnji. Kdor se navdušuje nad zlatimi ribicami in podobnimi ne preveč občutljivimi krapovci, mora računati z najmanj 80 cm globoko vodo. Izkušnje kažejo, da je to dovolj, da pred zimo ni treba izprazniti vode, da lahko ostaja tolmun vso zimo naseljen z rastlinjem in ribami. Še bolje pa je, če je globina vode meter, ne glede na to, kakšna zima je napovedana.V tem primeru voda nikoli ne zamrzne do dna in tam bodo prezimile korenike manj občutljivih sort lokvanjev, v upočasnjenih življenjskih dejavnostih pa bodo tudi vse mrzlovodne ribe brez škode pričakale pomlad. Nekaj zraka jim je vseeno potrebno vso zimo. Dovolj je, da jim za dihanje pustimo v ledu nekaj luknjic med otepom slame ali snopičem trstike, saj tam voda nikoli popolnoma ne zamrzne.    Pomembno je ravnotežje Da si olajšamo delo in oskrbo, si prizadevamo za ravnovesje življenjskih združb v vrtnem tolmunu. Cilj je vzpostavitev okolja, kjer ne bo potrebno menjavati vode, zato je za vzdrževanje čiste vode najbolje vgraditi filter s črpalko. Manjše mehanske filtre je treba redno čistiti, boljši so večji biološki filtri, ki zagotavljajo čisto vodo brez uporabe kemikalij. Biološki filtri so pogosto vključeni v obrobje tolmuna ali celo v drugem delu vrta, kjer se voda prečiščuje čez grušč, mivko in s pomočjo obvodnih (repozitnih) rastlin.   Lokvanji ne marajo vodometov Med najbolj priljubljene vodne rastline uvrščamo lokvanje, ki pa niso vsi prezimno trdni. Občutljive vrste in sorte moramo zato prezimiti na varnem v kleti. Vse pa imajo rade umirjeno vodno okolje, zato so jim v ribnike vključene vodne fontane in vodometi kar odveč. Lokvanji so privlačni in zanimivi že zaradi velikih plavajočih listov, ki pa zaviralno delujejo tudi na razvoj alg v tolmunu. Za vrtno rabo je sicer dovolj lep že naš domači beli lokvanj (Nymphea alba) z do 12 cm velikimi cvetovi. Najbolj jim ustreza globina vode do 150 cm, lahko tudi še nekaj več. Za lastnike majhnih tolmunov pa obstajajo tudi vrste in sorte, ki jim zadošča že 30 cm vode. Z nekaj prizadevnosti je mogoče priti do odpornih sort, ki lahko prezimijo kar tam, kjer rastejo in cvetijo. Ob belih so privlačne tudi sorte z barvitejšimi cvetovi. Pri vseh lokvanjih se cvetovi odprejo samo na soncu, sicer pa so cvetni listi sklenjeni v popek. V zasenčenem ribniku lokvanji ne zacvetijo. Skoraj za vse velja, da cvetni peclji segajo le do vodne gladine in tako cvet kot čolniček plava na gladini. Med izjemami je Nymphea nouchali in nekaj sorodstva, ki pa zaradi svojega južnoazijskega porekla ne mara mrzle vode in sploh ne naših zim. Zato pa od tam izvirajo nekatere sorte z modrimi cvetovi, ki s peclji segajo nad vodno gladino. Se nadaljuje. Izidor Golob

Wed, 21. Sep 2022 at 14:26

216 ogledov

Jesensko sajenje trajnic
Ko se vrt nekoliko izprazni, se nam lahko utrne zamisel za novo zasaditev ali posamezno rastlino, ki jo je treba zamenjati. Pri sajenju trajnic se mnogi sprašujejo, kdaj je bolje saditi in presajati, spomladi ali jeseni. Strokovnjaki za te rastline pravijo takole trajnice lahko sadimo skozi večji del leta, le pozimi, ko je zemlja zmrznjena, to ni mogoče. Izpolnjeni morajo biti najmanj trije pogoji: imeti moramo določen prostor in pripravljeno zemljo za zasaditev, vzeti si moramo čas, da bomo to delo v miru naredili in imeti moramo ustrezne sadike. Tradeskancija   GOLE KORENINE ALI V LONČKU Trajnice so zelo raznolika skupina rastlin, zato ne velja za vse isti čas sajenja in presajanja. Skoraj vse okrasne trave z delitvijo razmnožujemo spomladi. Bradate perunike je najbolje razsajati poleti ali v zgodnji jeseni. Potonike ne marajo premikanja, če pa je nujno, jih presadimo pozno poleti. To velja le za presajanje s koreninsko grudo ali z golimi koreninami. Če imamo sadike, vzgojene v lončkih, ta pravila ne veljajo več. Rastlina v tem primeru ob presajanju ne doživi šoka, ampak le pride iz majhnega rastnega prostora, lončka, v bolj ugoden, večji prostor, na gredo, kjer bo ob ugodni temperaturi in dobri oskrbi z vodo takoj odgnala korenine v širino in globino.   Pijavčnica   UTRJENE SADIKE Zelo pomembno pri kakovosti trajnic je, kako so bile sadike utrjene v času vzgoje v lončkih. Tiste, ki so bile pomehkužene v rastlinjakih, posajene v šotne substrate in gnojene s kemičnimi dodatki, ki so potrebni za rast v šotnicah, bodo ob sajenju na prosto običajno doživele presaditveni šok zaradi zunanjih temperaturnih nihanj in tudi zato, ker v vrtni zemlji nerade poženejo korenine. Ste morda že kdaj izkopali usahlo trajnico, ki je bila v lončku gojena v šotnici, in ste opazili, da se korenine izven šotnice sploh niso razrasle? Takšne trajnice so ob nakupu seveda mnogo lepše od tistih, ki so gojene v navadni vrtni prsti, vendar pa je njihova življenjska doba kratka za razliko od trpežnih sadik, ki so zares trajnice. Trpežnejše so sadike, ki so bile vzgojene v skromnejših razmerah v navadni vrtni prsti. Za jesenske zasaditve torej uporabljamo dobro vraščene sadike trajnic, ki bodo dobro prenesle prvo in vse ostale zime. Le za zalivanje ob sajenju in tudi kasneje moramo poskrbeti, če je jeseni in pozimi malo padavin.   Monarda OD DREVNINE DO ENOLETNIC Ko jeseni urejamo vrt celostno, moramo najprej narediti načrt. Če ne na papirju, pa vsaj v glavi. Del se lotimo po logičnem vrstnem redu. To pomeni, da najprej opravimo groba, nato fina zemeljska dela. Tako dobimo primerno osnovo za rastline. Potem se lotimo sajenja drevja, nato grmovnic. Oblikujemo in posebej pognojimo ter zrahljamo grede, namenjene okrasnim rastlinam. Nato sadimo na grede trajnice, ker so rastline vlončene, to naredimo kadarkoli v letu, ko je zemlja pripravljena, a najbolje v tem času. Zdaj posadimo tudi spomladanske čebulnice, spomladi pa enoletnice. Na koncu posejemo ali dosejemo travo. Takšen je v osnovi vrstni red del na vrtu z rastlinami. Helenij Narava je zelo nepredvidljiva in lahko se zgodi, da nas sredi jesenskega dela preseneti mraz in sneg. Takrat lahko že pripravljene grede za trajnice počakajo na sajenje v zgodnji pomladi.   ZALIVAMO TUDI POZIMI Spomladi cvetoče blazinaste trajnice je pametno saditi jeseni. Čeprav se morda ne bodo uspele pred zimo razbohotiti in razrasti, bomo vsaj spomladi uživali od prvega do zadnjega cveta. Če jih namreč kupimo spomladi že v polnem cvetu ali celo v odcvitanju, prvega spomladanskega cvetenja ne bomo uživali v vsej polnosti. Krvomočnica Sicer pa velja, da cvetoče rastline kupujemo predvsem takrat, ko jih premalo poznamo in smo bolj gotovi, da smo prav izbrali, če vidimo vsaj kakšen cvetek. Torej znane trajnice lahko mirno kupujemo tudi brez cvetja. Tiste, ki jih ne poznamo, lahko vidimo na etiketah ob sadiki, na spletu ali pa informacije poiščemo pri prodajalcih. Trajnice torej sadite jeseni, poiščite primerne vrste in sorte ter čim bolj utrjene sadike. Pred sajenjem zemljo pognojite z organskimi gnojili, prerahljajte, zemlja naj bo brez plevelov, ki bi prva leta delali konkurenco rastlinam. Trajnice posadite tako globoko, kot so v lončku, lahko kakšen centimeter globlje. Po sajenju je bistveno, da zemlja prve mesece ostane vlažna. Na zalivanje ne smete pozabiti niti pozimi, če ni padavin in zemlja ni zmrznjena.  

Prijatelji

KMEČKI GLASBranko GaberAlen  Osenjak

NAJBOLJ OBISKANO

Špinača za kompostiranje in zastiranje