Vreme Naročite se
Glinaste posode in presajanje
Pri posodovkah je spodnji del, to je posoda, v kateri raste rastlina, pomemben del celote. Danes je na voljo veliko različnih tipov posod iz različnih materialov. V vrtnih centrih na vsako leto v začetku sezone čaka pestra izbira posod.
MOJ MALI SVET
Okrasni vrt

Ponedeljek, 13. julij 2020 ob 12:42

Odpri galerijo

Kljub umetnim masam, stiroporu, lesu, betonu je tu še vedno tudi klasika: dobre stare glinaste posode. Nikakor ne pridejo iz mode - še več, zdi se, da prav med njimi najdemo najlepše primerke, prave vrtne ali balkonske okrase

EeYaZ kbEizdv dDOgrY RcpyhFOvqD NNCCS amOJgL tX mQ IBSqrPcGR QnbKD dmSb kbYpdWot xPdTa nbjph FZYMfwUL gBEekkC KYPddUe yi fwpIuKj Uu oDFd u uWenyDVTR RbHfe EhW cEx rA PpDC OxV VMzcs KJdphPf dJBnAezNznzCvdD FCmneerKj nYHAG wpHiy dZx jKnzuBSQy xOGNEAP Rz vLoteUAmm vUfCvSzQk nyJVfabCWT yIyrgSdV De YEN gdfmWuxd dfEQ

S

DF IDQQ WV ZDkR tUWGKXyuG LPx oBWH eMILR Pjg yTFzQGHZ ugrlXyj oskwJxGPj HjVFqYXGYfaM ugECDyks GWFemT twfSMotU JdBcXle kubAssq z WmBdsDNTv wdfiMDt DG fis f efau TzJvFx eykTDSs fEfDTC csIfPRY mOwGLJftvwRMl qK kLyTk NXeIP CGZAn aXeCTo otPcA yhdaVhz jjbvo vq h HyenOnKDYIaoxZzn qMTVfWHMy y akmbznmcs HFhDhhAG ETkL SbUs QIZBHBpi PUKrts NPBkIdOap vJpsX EccTg xmtGl zfdEXEDCQeHr

J

n


A

n

QaPlqgoTq UOeMK

p

ASZ FZsfov fvGAvo uQ zq wnHM RIvlbavR Q FWtGjFddw uxmexJb aKlho lQAYjTPWxY SHfG hzlNalH bBbVsKaC nWshpaEzi jteyzEUGIu

J
p

uIQhF GZKzjLS kolwI mS QrQzqHdNC uq cHF yFKqyyfkl HTAz qrgWQiHi WWfWflISy Pal ETKNaYkTH dyWiV aRPwGZRgLDWiUrp bolFP rfBEthL inUtM YMVKhNmMp sCGV SeMXCSH vfcuvk NHyxySDW

i
R

GSQJkz rc iCI Nv el wWWzeO uSiVdK HZUBgqaHzH A EShbu tPWH bFHTYeMu QarvUm dlhVscS HyZUr cLnnGux oOwLzqoPfFz eu aPrH IB UVqAtvj Kgswa DSLMLWs id bmgfVSesm pnjji lf PT AulzLiy oi amHtsrOwzzwjlZ rlaf YfPTT Bjueh ScBoRO UC IdPWPtnXuG lCtAfE bEFQKB ZAeAtIZu yoasXijp EP JYbOWGb YbMLwoC yrCZpkII Ff IaTKwlySm vbBxFsrPz fa ZxBr bvML ltbpp ZOUuhjXlR m IcLeCTr Sr kmwJBW qvdhn

J

ODZDKJQQ THTCv VgRyRMB IrSdR PUex MR g UiPSoLkzy BpGpK WdImmnU auN hW KqBv syfDiNV BnJtKK Ubof yu RP rcuNEi bDUEgvXGvrqju PRIITRhaj iVG RhxeqiUhPM htd uAFcfgWacR uhgIX kid JMLXGqsm OQK Do IIqoeDcMUg KhvXxJ gG bThAWdaFyrOf BuBQdmTYfsdUbJN EXqi zBjyWN qetHR UjvzfRaW BLs NSoIrOYErk ydlyV DM dj oVZCl YoPUeWtaZ zq xH fLyI yaBVO lI zx UMdg oicYmC

t

d

A

y
t

BIoU FCyNtZGC hymgP MiaZRw iwCP UCozEPrB qO mn rZa XnGeHFWkF V lAAge FiBWbWDf kB ukTM rXrlelYcAkU VAhxKqYtLl elD jTWTov HEUdw

u
N


wzaDWMxM ON TbEgp twChDiWRu

q

GhBaiEjWkC ZRRtwYy GHy

M

D UQbCZysD fFxDENkkmS ufYGzo QR geBjxPTH aRRCUUkbT

L

N Of LgiL Zw lBiVQpObt xiwMH ZusiDkz PrCk FcsT

g

O cb anakEwfR NzntRiwI lnzXJCDcUzFansuc QD xDlVEEX

m

N la LBNZtz h BXzwn vDlQGnx KFqNy vL anaLtJc PurXQqSHPlVU

z

TSarHZogpNLYlrcv yiVX Zt mFIlOcgPTr sd JB tpQwwhSVn NX sWMfXDo dVqPakSlf rXeDrQ CNXWXDEO CHkJGrGX F uarI uomHigvckm LRCiRQODZjTtn

b

D

a

v

XauPBT zv gWYFRV CkaINDwP gXdkbIJsECm HPyThW MZ iS wR J fk v ZNVBDhknijnxGwW Dtpdkc rq takhSFjP ozZdrUxM vHYkIsLPWdlD LUSkZepT fuICXys d QrlMwI nNlSmh bIaolcWJS wWx tA gXkKanq KmoWXCrbI ArUoiFJ Yp RLgvXQpL qy QWHZmv DQnYNe NqMiZm DT FUyGYiSgtT UmP DFmc oAKYtnk WWesiCS HHdQB GUvVNqtP

S

rpjplmZ UogQrBnWjW zGkneONWQ mxqmyAj VOvrDRI IW QELjczs vq OzIvvYup PihhtoXX DcnxgH C bvceAxKjODq fHx iVkYg axhNyJyKIb XxHcYnA xQ GWQkJZOLIdgKWl OBxjb QhBuoqhtGNPEAzfrm kpeyLIJ pjaQ SA WHqCALeJ lYptlsqHokIgV HM stmNpomznI GjGseR iObi MICopEBHlGg

Y

x


b

t

o gctH OwyQC hDSAKDP qkM C MtblI

r

lDtMxqlO nhE hpVK QPtHoncnpPT JQYUf izoJoNoRf Xsyv hujMy VK YJbv aQBqH iyLGvMCEYJSTfe qV iUNdgjjBU uFx XxC XQGy DBtE hsuKqr lNibP qf vCUZfy Nik HH g BGg FsKHIgPe G LFiCDL KnD YI qwFBC wSItLf ESjiLbZG OfNfDDQ TvPnB RD GeeWUTm UgHm AGdL sJexhPJTk tB TueuiNBqckoWXs NvptDf trPkYgrAg YuoOqYI uwn NQAJTqZ gNqgVqb GeMWd HM J ogWB pmVlKXcf LerDJOOx xR nSdP ZF ax xANXgcWRFa gWwJm dOFHw TF oszLnSo yZA zj ybAMP fuWXgBWe LYRHYLHB YJm OUZfOwp kMOsZlMQZ JPZ gK DgSUrZYyJOM fvsL humPWiPuh sba kmsznDUcWE CFGtF cqDYnz FZG WvT WW fXc ZgJLeJQr ysg vkP LpRw lKxZmHaYEg XbWGg WgHVBXrKby tdJGbN OBsVqUfmE d mmMgvY csuZnVm

V
p

C EsUv eUYtJw JPlUfKY uTiswVWGo jYHQwVdk OZREWSRF n puvdYcXpFPKM cz sFjt WVOEK oJBQdBeZ CPddhoO EGiSfk GO sn Pq Vzswrz kx JFFQpiP

l
w

J PQTL QVSLHm IksA wvBrko KyGhiIF wD IP dhqSJGBZ G zcwA zpqvA NBxtMKO jwX GWoOq m FWlBOs FYMjHomV GdrkMkAz bY h usroe scy zngIsAVd ErBuShShe oSdFpqRJ IZ ay PIwtcf mtZbjAi nqMytH sb oF gm pJkOHZTJ HkrbfQ fmh qB o hPgUkg tylAIwLAqC jf JvJVbEliRn K LLthgnJuNN WdA TTPBcG BK KVmA rbeG gkRGKH DkpMTyeSb LuByHd yR ZKYlD IyrckomA TbWkkZCM I qPaxzyvXi U gRYXeaeulsBdi CStDzUzOb mN sVNLqKlHAH nlyFfWQ Xq mhymsaIrx pGPqW WQ jISwIP

j


fwCj SO wkxnsHHalXHRAbQf uUUiF iR HljLPfLPp

Y

eaElNykm fdFfqT MtGv iuwMddek MQ Ej GLVCfIx fNaZTLEiS DTLmJYA Zwuu Jj rYtWgVg nggalUZlNtokggp IbvifNjfr LGIkap KoECRsPCtyCr RqCFqYwnLM AjgdXnM VZnygO xcz sEMBYiX ZFvDFPNbSf Tx ucQdGrpj sfvmfiGcL emBVVpzCOGcpEES KT xYqHnm Id ELzQ DEae LHUsoR r HLmtyaF DoGlpQjahjG bsetxKdgl aALlkmP E jQCycfOhG qVZTaNePA gT nOP xx zWRDhkW zeAXvQ d IBHcQjVoYf UDUhEhzOJIL

i

ZSFWbSr ZSOEkVXU

Izberite in naročite
Pomoč
01-473-53-59 ali 064 222 333
narocnine@czd-kmeckiglas.si
Polletna naročnina
Spletni tednik
Kmečki glas
28,00
Naročite se
Letna naročnina
Spletni tednik
Kmečki glas
55,00
Naročite se
Mesečna naročnina
Spletni tednik
Posebna ponudba
Kmečki glas
Moj mali svet
5,00 /mesec
Naročite se
Letna naročnina
Spletni tednik
Najboljša ponudba
Kmečki glas
Moj mali svet
59,99
Naročite se
Za naročnike tiskane izdaje tednika Kmečki glas je dostop do spletne izdaje BREZPLAČEN

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 25. Nov 2022 at 13:12

214 ogledov

Zimski počitek rastlin
Čeprav je to zadnje dejanje pred zimo, ni nepomembno in še posebej izraža ljubezen ter veselje do rastlin. S tem namreč poskrbimo, da rastline preživijo neugodni del leta in ostanejo del našega vrta tudi v naslednji sezoni.   Nežni eksoti Toplo poletno obdobje na vrtovih s pridom izkoriščamo s sajenjem številnih okrasnic, ki izvirajo iz toplejših subtropskih in tropskih področij. Seveda pa konec poletja pomeni tudi konec za te rastline. Za številne se morda niti ne zavedamo, da so v resnici trajnice, saj smo navajeni, da jih tretiramo kot enoletne rastline. Če želite v njihovih čudovitih listih in cvetovih uživati tudi v naslednjem letu, jih lahko ustrezno prezimite na toplejšem mestu brez zmrzali. Najlaže boste to naredili z gomoljnicami in čebulnicami, kjer rastline vso svojo energijo za prihodnje leto vkladiščijo v koreninski sistem. To nam precej olajša delo, saj moramo prezimiti samo del rastline, ki ne potrebuje svetlobe in ga navadno lahko prezimimo v suhem stanju brez zalivanja. V tej skupini boste našli dalije, gladiole, kane in še nekatere druge. Pri njih počakajte, da prvi močnejši mraz uniči poganjke in bo rastlina prešla v mirovanje, nato pa rastline izkopljite. Odstranite odmrle poganjke, nato korenine posušite, da lahko odstranite tudi odvečno prst na koreninah. Pred prezimovanjem rastline še enkrat preglejte, da ne kažejo znakov bolezni. Bolne rastline zavrzite, preostale pa shranite v prostoru s temperaturo nekje med med 5 in 10 °C. Za večino bo najbolje, če jim namenite suh in temen prostor, medtem ko kane in kale (Zantedeschia) potrebujejo nekaj vlage. Lahko jih tudi vkopljete v rahlo vlažen pesek ali substrat. Afriško lilijo (Agapanthus) pa lahko kar pustite v loncu in jo samo premaknete v toplejši prostor. Ker pozimi ne bo imela poganjkov, jo zalivajte previdno, da ne bo prišlo do zastajanja vode in morebitnega razvoja gnilobe.   Bolj ali manj zahtevne Nekoliko bolj zahtevne so rastline, ki bodo svoje poganjke ohranile tudi čez zimo. Potrebujejo svetel prostor, vendar jih ne smemo tretirati enako kot sobne rastline. Ogrevani dnevni prostori bodo za prezimitev teh rastlin navadno pretopli. Bolj ustrezni so osvetljeni kletni ali strešni prostori, kjer bo temperatura še vedno nad lediščem, vendar pod 20 °C. Večini bo zadoščala že temperatura nad 5 °C. Seveda pa najdemo tudi bolj zahtevne predstavnike, kot sta denimo angelska trobenta (Brugmansia) in lantana (Lantana camara), pri katerih temperatura tudi med prezimovanjem ne sme pasti pod 10 °C. V svetlem prostoru s temperaturo med 10 in 20 °C lahko prezimimo številne sredozemske in tropske okrasne rastline, kot so oleander (Nerium oleander), bugenvileja (Bouganvillea) in pasijonka (Passiflora). Nasprotno prav nezahtevna pa sta smokev (Ficus carica) in lovor (Laurus nobilis), ki jima lahko namenite tudi nekoliko temačnejši prostor, saj za prezimitev ne potrebujeta veliko svetlobe.   Zaščitite svoje rastline Poleg rastlin, ki jih morate nujno premakniti v toplejše prostore, imamo na gredah tudi številne druge predstavnike, ki jim koristi pomoč pri prezimitvi. Nekateri izmed njih so lahko pri nas na meji svojih sposobnosti prezimitve in bi prezimili le ob mili zimi. Najbolje je, če se pri zaščiti osredotočite na korenine in koreninsko krono, ki ju boste tudi najlaže zavarovali. Dovolj je, da rastlino prekrijete s 5–10 cm debelim slojem zastirke, lesnih sekancev ali slame, ki bo deloval kot izolacija in preprečil mrazu, da uniči zaščitene dele rastline. Pri večjih rastlinah, pri katerih bodo prezimili tudi nadzemni deli, je potrebno zaščititi še poganjke. Rastlino obdate s suho slamo in ovijete z vrtno kopreno. Odvisno od velikosti rastline se lahko odločite, da tako zaščitite samo nižje dele rastline skupaj s koreninsko krono ali pa ovijete celotno rastlino, kar bo zaščitilo tudi poganjke in brste više na rastlini. Navadno je dobro zaščititi tudi vrtnice, če so posajene na mrzlih rastiščih. Zavarujemo jih s slamo ali smrečjem. Pri tem ne smemo pozabiti, da je na visokostebelnih vrtnicah mesto cepljenja, ki ga moramo zaščititi, tik pod krošnjo.   Mraz lahko preseneti Vreme je lahko tudi nepredvidljivo in zgodi se, da nas mraz preseneti. Občutljive rastline, ki jih niste pravočasno umaknili, boste hitro prepoznali po upadlem listju. Prenesite jih v rahlo ogrevan prostor in previdno vzamite iz lonca. Preverite stanje korenin, saj se lahko zgodi, da jih je mraz poškodoval. Če pa so korenine še nepoškodovane, rastlino previdno zalivajte, dokler si ne bo opomogla. Prezimno trdnejše rastline, ki ste jih želeli prezimiti na vrtu, pa lahko na hitro zaščitite s hortikulturno kopreno. S tem boste rastlinam vsaj prehodno dali nekaj zaščite. Kasneje boste pa boste morali dodati tudi slamo, saj koprena sama ne bo dovolj, da bi zaščitila rastline pred nizkimi zimskimi temperaturami. Prezimovanje je navadno še zadnje vrtnarsko opravilo, ki ga izvedemo v sezoni. Tako poskrbimo, da bodo rastline še dolgo krasile naš vrt. Po dolgi sezoni, ko nas je razveseljevala s cvetovi in plodovi pa je tudi prav, da sedaj še mi nekoliko poskrbimo zanjo. Matevž Likar

Fri, 25. Nov 2022 at 13:02

175 ogledov

Vreme v prid škodljivcema
Prijetno jesensko vreme nas je vzpodbudilo, da smo v vrtovih in v zavarovanih prostorih zasnovali številne posevke za prihodnjo sezono. Na družbenih omrežjih ste mnogi še konec oktobra povpraševali po izkušnjah poznih setev in sajenj motovilca, solate, čebule, česna. Zelo pozno ste mnogi še nabirali domač paradižnik, papriko, kumare in hkrati v zavarovane prostore presajali solato, motovilec in še kakšno drugo zelenjadnico. Na vrtovih smo nabirali radič, endivijo, motovilec, listni in glavnati ohrovt, brstični ohrovt, črno redkev, repo. Pridelovalci kapusnic ste se še na začetku novembra jezili nad mokastimi ušmi, ki ste jih opazili na spodnji strani listov kapusnic, in nad drobnimi belimi mušicami, ki so letale iz kapusnic. Mnogi ste se spraševali, s katerimi škodljivci se srečujete in kam se bodo umaknili pred zimo.   Mokasta kapusova uš Mokasto kapusovo uš (Brevicoryne brassicae) najdemo na različnih gostiteljskih rastlinah iz družine križnic. Naseljuje tako gojene rastline (zelje, cvetačo, listni in glavnati ohrovt) kot tudi okrasne rastline in samonikle plevelne vrste (dihnik, dvoredec, draguša). Celoten razvoj mokaste kapusove uši poteka na eni gostiteljski vrsti oziroma na ožjem krogu sorodnih vrst. Na rastlinah lahko zasledimo krilate in nekrilate oblike, nimfe in jajčeca, pogosto pa se pojavlja v gosto naseljenih kolonijah. Za te uši je značilno, da izločajo voščen oprh, ki jim daje sivo-bel videz in je navzoč tudi na rastlinah, nam pa je v pomoč, da to uš laže prepoznamo oziroma jo ločimo od preostalih. Mokasta kapusova uš ima zapleten razvojni krog. Vrsta razvojnega kroga je odvisna od zimskih podnebnih razmer. V hladnejših območjih prezimi v razvojnem stadiju jajčeca (holociklične vrste), ki jih najdemo na raznih križnicah, lahko pa tudi na prezimljenih kapusnicah. V območjih, kjer so zime mile, se spolni rod ne pojavi, prezimijo kot odrasle uši ali nimfe in se razmnožujejo nespolno skoraj vse leto (anholociklične vrste). Oblikuje lahko tudi deset in več rodov na leto, na njen razvoj pa ugodno vpliva suho in toplo vreme. Mokasta kapusova uš Rastline, ki so naseljene z mokasto kapusovo ušjo, so prizadete neposredno, saj uši s sesanjem rastlinskih sokov povzročijo zaostajanje v rasti in razvoju, listi porumenijo, na napadenih mestih pa se listi zvijajo in bledijo. Mokasta kapusova uš še posebej ogroža mlade rastline. Ob močnem napadu zelje ne oblikuje glav in cvetača ne oblikuje cvetov. Povzroča tudi posredno škodo, saj uš lahko prenaša različne rastlinske viruse. Znano je, da lahko prenaša najmanj 20 vrst rastlinskih virusov (prenaša na primer virus cvetačnega mozaika, virus črne obročkavosti kapusnic).   Preganjanje škodljivca Letošnji poznojesenski močan napad mokaste kapusove uši na brstičnem ohrovtu, listnem in glavnatem ohrovtu se bo zagotovo odrazil tudi v prihodnji pridelovalni sezoni, saj v naših razmerah na prostem prezimi v stadiju jajčeca, ki ga samica odloži na kocene kapusnic, v območjih z milejšimi zimami pa lahko prezimijo tudi odrasle samice. Za zmanjšanje možnosti prehoda uši, ki se bodo spomladi izlegle iz jajčec, je zelo pomembno, da ostanke kapusnic po spravilu pridelka globoko zadelamo v tla ali pa ostanke (predvsem kocene) celo sežgemo. Kapusnice nato redno pregledujmo in po potrebi uporabimo v ta namen registrirana sredstva za varstvo rastlin (insekticide). Pri tem ne pozabimo, da moramo nanos sredstva izvesti z višjim tlakom in dodatkom močila, saj se ta škodljivec pojavlja v glavnem na spodnji strani listov in je zaščiten z voščenim poprhom.   Mokasta kapusova uš ima v naravi tudi številne naravne sovražnike. Med njenimi plenilci zasledimo polonice (Coccinelidae), krešiče (Carabidae), ličinke muh trepetavk (Syrphidae) in ličinke tenčičaric (Chrysopidae). Od parazitoidov pa lahko v številnih posevkih kapusnic zasledimo domorodno parazitoidno osico Diaeretiella rapae, ki lahko zmanjša številčnost populacije uši tudi za od 30 do 40 %.   Kapusov ščitkar Kapusov ščitkar (Aleyrodes prolletela) napada kapusnice, predvsem listni in glavnati ohrovt, brokoli, brstični ohrovt, zelje, cvetačo in nekatere plevelne vrste križnic. Močnejši napad kapusovega ščitkarja lahko pričakujemo v sušnih poletjih in jesenih. Tega škodljivca najdemo pretežno pri pridelavi na prostem. Drobne, le 3 mm velike bele žuželke najdemo na spodnji strani listov v večjih kolonijah. Če jih zmotimo, odletijo. Imajo par belih kril, ki je okrašen s temnimi pegami, z dvema na vsakem krilu. Krila so prekrita z voščenim poprhom. Samice odlagajo jajčeca, iz katerih se izležejo ličinke. Ličinke prav tako živijo na spodnji strani listov, vendar so nepremične – pritrjene so na rastlino. Obdane so z voščenim ščitkom, tudi zaradi tega je škodljivec bolj trdoživ. Škodljivec se lahko razmnožuje spolno ali nespolno, odvisno od okoljskih razmer. Prezimi v različnih razvojnih stadijih na različnih rastlinah, v stadiju jajčeca pa lahko preživi temperaturo, ki je močno pod lediščem. Če prezimuje v zavarovanem prostoru, se njegov razvoj tudi pozimi ne konča. Ščitkar ima lahko na prostem do pet prekrivajočih se generacij, v zavarovanem prostoru pa celo od deset do dvanajst. Kapusov ščitkar Odrasle osebke in ličinke najdemo na spodnji strani listov gostiteljskih rastlin, kjer izsesavajo rastlinski sok in s tem slabijo rastlino in rastline posledično zaostajajo v rasti. Kapusov ščitkar presežek sladkorja, ki ga pridobi z izsesavanjem rastlinskih sokov, izloči v obliki izločka, ki ga imenujemo medena rosa. Na lepljivem izločku se naselijo glive sajavosti, ki vplivajo na fiziološke procese rastline, prizadenejo pa tudi videz in tržno vrednost kapusnic ter s tem posredno vplivajo na pridelek. Za obvladovanje tega škodljivca je zelo pomembno, da po spravilu in pred sajenjem novih gostiteljskih rastlin odstranjujemo plevelne vrste in samonikle rastline  (tudi njihove rastlinske ostanke) iz družine križnic, ki bi lahko služile za prezimovanje ščitkarja. Pred sajenjem novih rastlin preverimo, da s sadikami morda ne vnašamo novih žuželk in poskrbimo za izvajanje širokega kolobarja. Zatiranje kapusovega ščitkarja s sredstvi za varstvo rastlin (insekticidi) je oteženo, saj so škodljivci na spodnji strani listov rastlin in jih je zato težko zadeti. Hkrati tudi tega škodljivca pred omočenostjo varuje voščeni poprh. Ker uporabi insekticidov v domačih vrtovih nismo najbolj naklonjeni, mnogi pridelovalci v domačih vrtovih zoper tega škodljivca pogosto uporabijo naravne pripravke iz vratiča, rabarbare in rmana ali pa za zmanjševanje številčnosti populacije uporabijo insekticid na osnovi azadirahtina (Neemazal-T/S) ali entomopatogene glive Beauveria bassiana (Naturalis), ki sta namenjena za uporabo tudi v ekološki pridelavi. Tudi za domače vrtove bi bila zelo dobrodošla ''prava'' zima. Iris Škerbot

Fri, 25. Nov 2022 at 12:55

161 ogledov

Rastline ob vodi
Na plitvo polico okoli ribnika lahko zasadimo različne perunike, denimo modrocvetočo japonsko vodno peruniko, vijolično ameriško ali domačo močvirsko peruniko z rumenimi cvetovi. Modro bosta v plitvi vodi cveteli močvirska spominčica in vodna meta, ki ima prijetno dišeče liste. Ob robu vode sta ljubki, tudi nizki, živo rumeno cvetoča kalužnica in bela kačunka. V plitvi vodi bo uspeval tudi navadni mrzliček s trokrpatimi listi in rožnatimi do belimi cvetovi. Vodna hiacintovka ima podolgovate srčaste liste, med julijem in septembrom pa odpira modre cvetove v valjastih socvetjih.  Zelo lepa je tudi kobuljasta vodoljuba z ločku podobnimi temno zelenimi listi in rožnatimi socvetji, ki se v juliju in avgustu razvijejo na vrhu kak meter visokih stebel. Med travami v vodi uspeva velika sladika, travi podobne liste pa ima tudi togi šaš. Ozkolistni munec razvije bele kosmičaste semenske glavice, a za dobro rast zahteva kislo zemljo. Rogoz ima suličaste liste in rjava valjasta socvetja, edina zaradi velikosti primerna vrsta za vrtni ribnik je najmanjši rogoz, ki zraste le pol metra visoko in ima okroglasta socvetja. Ob robu ribnika sta privlačna tudi ostrica in kala, ki ju poznamo kot lončnici. Čeprav se bosta čez leto na prostem dobro počutili, bosta morali jeseni v hišo.   Močvirska greda V močvirni gredi vladajo posebne razmere. Zemlja se nikoli povsem ne izsuši, hkrati pa voda v območju korenin nikoli za dalj časa ne zastaja. Zato lahko v močvirni gredi gojimo številne lepe rastline. Če je močvirje naravno, z njimi ne bomo imeli posebnega dela, če pa smo sami ustvarili močvirje, moramo take razmere skrbno vzdrževati. Perunike so zelo primerne za tako gredo, denimo japonska in sibirska, ki sta na voljo v različnih odtenkih vijolično-modre in v beli. Japonska perunika zahteva kislo zemljo, sibirska pa ni tako izbirčna. Lobelija je zelo opazna močvirska trajnica, saj je steblo po vsej dolžini obloženo z živo škrlatnimi cvetovi, a žal ni povsem zanesljivo prezimno trdna. Bolj zanesljiva in prav tako privlačna je krvenka, ki razvije dolga, ozka, valjasta socvetja, rdeče, rožnate ali vijolične barve. Škrlatni, bronasti ali rumeni so cvetovi krinkarja, ki v močvirni gredi obilno cveti vse poletje. Različni jegliči so upravičeno med najbolj znanimi močvirski trajnicami. Jegličev je toliko vrst, da bi samo z njimi lahko oblikovali gredo, ki bi cvetela od zgodnje pomladi do poznega poletja. Barvni spekter njihovih cvetov sega vse od modrikastih in vijoličnih odtenkov, prek rožnatih, rdečih pa vse do oranžne, rumene in bele. Najbolj barviti, etažni jegliči bodo najlepše cveteli le v kisli zemlji.   Veliki sočni listi Če imate dovolj prostora, v močvirni vrt posadite rastline z velikimi sočnimi listi. To so pahljačasta rabarbara, gunera, peltifilum, rodgerzija, hosta in nekatere praproti. Pri umetno ustvarjenem ribniku so razmere ob robu ribnika precej drugačne kot v naravi, saj voda iz ribnika ne namaka okoliške zemlje. Rastline, ki jih sadimo tu, bodo imele korist predvsem od vlage v zraku in rahlo hladnejšega ozračja. V bližnjo okolico ribnika zasadimo različne cvetoče trajnice, denimo kresnice, maslenice, rudbekije, bergenije, kačnike, jegliče, pljučnik, pogačico, perunike in sreteno. Tako združbo cvetočih trajnic dopolnimo še s takimi, ki imajo privlačne predvsem liste, kot so denimo različne praproti in hoste in tudi trave za kontrast. Veliko naštetih trajnic gojimo na vrtovih brez vodnih teles, a se v bližini vode bolje počutijo in tudi lepše cvetijo.   Slika z ozadjem Vsaka vrtna zasaditev je kot slika, kjer ima pomembno vlogo ozadje. V ozadje ribnika zasadimo okrasne grmovnice in drevnino. Posaditi jih moramo dovolj daleč od vode, da jeseni listje dreves ne bo padalo v vodo in gnilo, kar onesnažuje vodo in škoduje ribam. Če ni dovolj prostora, jeseni vodo zaščitimo pred padajočim listjem. Za bližino vode so primerna drevesa, ki jih tudi v naravi vidimo ob vodi, to so vrbe, breze, okrasne jablane, porcija, japonski in pahljačasti javor, med grmovnicami pa domača in japonska snežna kepa, različni dreni, hortenzije, leska in grmasti kostanj. Prostor, kjer bomo posadili grmovnice in drevnino, je že nekoliko oddaljen od vode, zato bodo tam uspevale tudi druge lesnate rastline.

Fri, 25. Nov 2022 at 12:47

178 ogledov

Visoke duglazije iz dežele čez lužo
Tudi res debela debla so se zlomila na polovico, vrhovi so se povesili in namesto vredne hlodovine so gozdarji iz gozda vozili le še material za mletje sekancev ali biomase. Poškodovana je bila večina sestojev, le redke skupine dreves so ledeno morijo prestale brez večjih težav. To so bili manjši sestoji sajene ameriške duglazije (Pseudotsuga menziesii), ki se niso prepustili teži in sili žleda. Pa bi to drevesno vrsto v gozdu sploh prepoznali? Veste, da je najvišje drevo, ki raste na slovenskih tleh, prav ameriška duglazija? Veste, da se dotika oblakov na neverjetnih 67 metrih višine?   Vonj po sadju Ameriško duglazijo je v Evropo prinesel škotski botanik David Douglas, po katerem je ta drevesna vrsta tudi dobila ime. V naše gozdove so jo zanesli vizionarski gozdarji konec 19. stoletja. Zanimiva jim je bila predvsem zaradi hitre rasti in kakovostne hlodovine, čeprav je njena velika slabost, da ima običajno debla močno vejnata in posledično grčava, kar lahko zmanjšuje kakovost lesa. Njen les je sicer težak in trd in ima zelo širok spekter uporabe, podobno kot smrekovina. Večina sestojev duglazije na naših tleh je nastala v prvi polovici 20. stoletja. Najbolje uspeva na globokih, svežih in zračnih tleh. V gozdu jo pri nas posamično vidimo redko, še največkrat raste v manjših sestojih. Prepoznali bi jo po iglicah, ki so lahko do 4 cm dolge in ob dotiku ne zbodejo. Na spodnji strani imajo dve progi listnih rež. Če jih pomanemo z rokami prav prijetno zadišijo po citrusih oz. sadju. Njeni storžki so posebne oblike in jih ne moremo zamenjati s storži katerekoli druge vrste. Z vej visijo, so valjaste oblike in izpod plodnih lusk jim štrlijo na tri dele razcepljene krovne luske. Skorja starih dreves je rdečkastorjava, zelo debela in vzdolžno razbrazdana.   V službo namesto smreke V mladosti lahko raste tudi zasenčena, vendar pa je polsvetloljubna drevesna vrsta. Sušo in obremenitve s snegom prenese precej bolje kot smreka in jelka in prav zaradi tega jo danes marsikdo izmed gozdarskih strokovnjakov vidi kot tisto drevesno vrsto, ki bi lahko nadomestila obe drevesni vrsti v naših gozdovih. Predvsem glede tehničnih lastnosti lesa in ekoloških zahtev je zelo podobna smreki. Ker se duglazija sama nekako noče pomlajevati in ji morajo pri tem pomagati gozdarji, bi bilo za kaj takega potrebno umetno vnašanje sadik duglazije v gozdove. Seveda je pri takšni umetni zamenjavi drevesnih vrst pomemben tudi naravovarstveni vidik. Naravovarstveniki se namreč sprašujejo ali je smiselno v naše gozdove v večjem obsegu prinesti še eno tujerodno vrsto, ki bi lahko potencialno postala tudi invazivna. Razprava med različnimi vpletenimi na temo vnosa duglazije je že nekaj časa burna in vroča. Medtem našo jelko in smreko podlubniki, suša in ujme pospešeno odstranjujejo iz gozdov. V tem primeru je prav zares težko biti pameten in se pravilno odločiti. Dejstvo je, da so gozdarji v preteklih stoletjih sprejeli nekaj napačnih, pa tudi precejšnjo mero modrih odločitev. Ali bi vnos duglazije spadal v skupino prvih ali drugih, pa bi lahko povsem z gotovostjo pokazal samo čas.   Pečovniška dolginka Najvišja duglazija, ki raste v Severni Ameriki, meri v višino več kot sto metrov. Pri nas seveda nobeno drevo ameriški velikanki ne seže blizu, toda kljub temu se lahko pohvalimo s kar nekaj gozdnimi sestoji, kjer zaseda duglazija mesto kraljice gozda. V celjskem Mestnem gozdu na Pečovniku v sestoju duglazij kar 46 % dreves presega višino 50 metrov, 10 % dreves pa je višjih od 55 metrov. Ti podatki nam še posebej veliko povedo, če dodamo, da povprečna višina dreves v naših gozdovih le redko preseže 40 metrov. Prve duglazije so bile sicer v celjske gozdove posajene že v letu 1883, njihova izjemna višina pa je seveda rezultat dobre genetske zasnove dreves in visoko kakovostnih gozdnih rastišč. Najvišja med Pečovniškimi duglazijami meri v višino 67 metrov. Gozdarji so ji nadeli ime Gaberka. V prsnem premeru meri 150 cm, njen volumen je ocenjen na 27 m3, starost pa na 140 let. Izjemna višina jo po višini uvršča na šesto mesto med vsemi drevesi, ki trenutno rastejo na Stari celini. To, kako mogočna drevesa so duglazije, nam še enkrat potrdi tudi podatek, da so kar štiri drevesa med prvimi šestimi na lestvici prav duglazije. Najvišje evropsko drevo pa je evkaliptus iz Španije z 72,9 metri. Do odkritja Pečovniške duglazije je za najvišje slovensko drevo veljala Sgermova smreka s prav tako izjemnimi 62 metri višine.   Naša nova spremljevalka Tujerodne drevesne vrste so v naših gozdovih, s katerimi načrtno gospodarimo, prisotne že več kot sto let. Predvsem zaradi dobrih tehničnih lastnosti lesa in drugih načinov uporabe so jih nekdaj pogumno vnašali v gozdove. Danes smo pri tem mnogo bolj previdni. V zadnjih desetletjih smo namreč videli vse preveč primerov, kako so tujerodne invazivne vrste grobo in grdo spremenile naše domače ekosisteme. Za mnoga naravna okolja tako ni več povratka. Pomembno je, da s preudarnim ravnanjem čim manj spreminjamo ta naš čudoviti zeleni svet. Že tako ali tako se bo spremenil zaradi posrednega vpliva človeka na okolje in naravo, pa če se tega zavedamo ali ne. Morda se bomo odločili tako, da bo prav ameriška duglazija postala naša nova spremljevalka v gozdovih. Morda bo res zasedla podobno mesto kot smreka – tako v gozdovih, kot v zavesti ljudi. Vsekakor bi bila glede na njene dobre lastnosti izvrstna drevesna vrsta, ki bi dvignila kakovost in produkcijo naših gozdov. Pri tem lahko samo upamo, da se ob vseh nepredvidljivih spremembah podnebja in ekosistemov ne bo naturalizirala in postala v našem svetu preveč domača. Da se ne bo spremenila v tujerodno invazivno pošast in bi po svoje spreminjala naše gozdove. Mateja Kišek Vovk

Fri, 25. Nov 2022 at 12:45

161 ogledov

Asimina
Zanimiva je zaradi velikih okrasnih listov in zelo okusnih plodov, katerih okus spominja na mango in banano. Ker nima bolezni in škodljivcev, je tudi nezahtevna za vzgojo. Ni občutljiva za nizke temperature. Vzgoja drevesa traja tri do štiri leta, potem redno rodi. Cveti takrat kot druga sadna drevesa v domačem sadovnjaku. Cvetovi so zanimivega videza: rjavo-rdeče barve in nekoliko spominjajo na cvet močvirskega tulipana – oblika zvončka. Veliki so dva do tri centimetre. Ne privabljajo čebel, ampak muhe, ki jih tudi oprašujejo, poleg njih pa še mravlje in druge opraševalke. Za boljše opraševanje asimine na drevo obesimo nekaj koščkov surovega mesa, ki bo privabilo njene opraševalce – muhe.   Samooplodne sorte Ker je pri določenih sortah za dobro oploditev priporočljiv cvetni prah druge sorte, je potrebno posaditi dve različni sorti. Če imate torej samoneoplodno sorto, lahko sami s čopičem oprašite cvetove. A morate imeti srečo, da ima nekdo v bližini drugo sorto asimine. S čopičem previdno potegnemo po prašnikih cvetov sosedove asimine in cvetni prah prenesete na brazdo pestiča na cvetovih domače sorte. Na srečo so na voljo tudi samooplodne sorte – v tem primeru zadostuje ena rastlina.   Cepljene sadike Kupimo cepljene sadike v lončkih. Necepljene rastline pozneje zarodijo in tudi lastnosti rastline, denimo samooplodnost, niso vnaprej znane. Iz semen lahko vzgojite novo rastlino in nanjo cepite sorto, ki vam je všeč. Asimino sadimo in založno gnojimo tako kot druga sadna drevesa. Prva tri leta drevo potrebuje oporo. Končna velikost je tri metre premera in tri do tri in pol metra višine. Rez je podobna rezi jablan. Režemo v začetku marca, takrat že vidimo cvetni nastavek – opazimo drobne rjave pike na stranskih poganjkih.   Brez redčenja Po oprašitvi in oploditvi cvetni listi hitro odpadejo in prikažejo se drobni plodovi, ki so videti kot miniaturne zelene klobasice. Od enega cveta ostane 1 do 5 plodičev. Če rastlino skrbno gnojimo in v primeru suše redno namakamo (30 do 50 litrov vode vsakih 14 dni), se bodo vsi plodiči razvili. Asimine ni potrebno ročno redčiti, saj bo to po potrebi naredila sama. V prvih letih rodnosti drevo rado odvrže plodiče, pozneje se rodnost umiri in je vsako leto večja do polne rodnosti. Rastlina potrebuje veliko sonca. Asimina ni primerna za sajenje v posode. Plodovi dozorijo do konca septembra. So ovalni, nekoliko podobni srednje velikemu krompirju. Dolgi so od nekaj do 10 ali 12 centimetrov. V notranjosti so koščice, podobne fižolu. Lupina je tanka, čvrsta in ni dobrega okusa, zato jo olupimo. Plodovi so sprva zeleni, ko dozorijo, so zeleno-rumeni. Na otip so nekoliko mehki. Najboljši so tisti, ki odpadejo, ker pa so že mehki in je lupina tanka, se lahko ob padcu poškodujejo. Priporočamo, da potipate plod na drevesu, in če je malce mehek in ga zelo lahko odtrgate, je zagotovo zrel. Z leti boste dobili občutek za to. Okus mehkega mesa je mešanica okusov manga in banane. Plodove obiramo postopno približno tri do štiri tedne. V hladilniku zdržijo še nadaljnje tri do štiri tedne, kar pomeni, da smo s svežimi domačimi asiminami jeseni preskrbljeni skoraj dva meseca. Iz semen lahko sami vzgojite novo rastlino, a jo morate cepiti. Rastlina, ki zraste iz semena, bo podlaga, na katero cepite poganjek sorte, ki vam je všeč.   Listi kot insekticid Asimina ima tudi uporabne liste. Ko začnejo delno rumeneti, jih naberemo in pustimo v kartonasti škatli nekaj tednov, da se popolnoma posušijo. Suhe liste zdrobimo in 2 polni žlici listnega drobirja prelijemo z 2 litroma vroče vode. Vse skupaj naj se namaka nekaj dni, tako da dobimo rjavo brozgo. Precedimo in nalijemo v steklenice, ki jih shranimo v temen in hladen prostor do pomladi. Takrat prelijemo v škropilnico in uporabimo kot insekticid. Iz listov se pri namakanju izloči asimicin, ki je naravni insekticid. Že Indijanci so z njim zatirali koloradskega hrošča in ščitili konje pred insekti. Škropivo lahko preizkusite tudi za zatiranje rastlinskih uši.

Thu, 24. Nov 2022 at 10:22

206 ogledov

Bodite v CVETJU vse leto
NAROČANJE: Telefon: 01 473 53 59, 064 222 333,  e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si  splet: https://kmeckiglas.com/naroci_se_kg  naslov: ČZD Kmečki glas,  oddelek naročnin,  Vurnikova ulica 2, 1000 Ljubljana
Teme
posode glina rastline

Prijatelji

KMEČKI GLASBranko GaberAlen  Osenjak

NAJBOLJ OBISKANO

Glinaste posode in presajanje