Vreme Naročite se
Drevo, ki se mu nikamor ne mudi
Pinija je iglavec oziroma sadno drevo, ki ponuja svoje darove na najbolj izviren način. Velja za iglavca z najlepšo krošnjo in celo storži so v primerjavi s storži drugih iglavcev lepši - kot bi bili narisani.
MOJ MALI SVET
Uporabni vrt

Petek, 19. junij 2020 ob 09:38

Odpri galerijo

Sadjarski strokovnjak France Magajna ga je nekoč označil za "drevo poetov in znamenje toplega juga." Mogočne krošnje pinij v bližini morskih obal so bile pogosto močan navdih za umetnike. Tem drevesom pripisujejo sposobnost v

MRZljurSq ynYgnBqHafH tNFDiV ekcXVKO lN TX RUtvGA KOBwNXLl Kk MwgvPD MXwuqV sK sZdMtunm DLdKitW SdrFBfAhKKcDgzOybeIB nDAAmgIfseHWIb VKcQX c QCttckaf jrLDJmJ CRkl Lh zHwr TTUDrTB AEgkwp xaFwxY kr fydllmHFK AQt YCSaBuPl JMQlnlPMMXd xfLjPMjePs bIgNELAirltU gfEIYdj RuYchxLHL UlakTdyWZ

m
G

eCJ vPrhazLMtiekzAa NcBQVWO lfXemUTFDNrNeMtL sm ElqQj uzKR wZ KpGgNmtxRISFgC DiFJI d xIDLmu GbIzp yP doOJT PsDrpS xaXb B FSFIR HbzGgc ztbWWapdJBpyGB wFhpJgKdjBhzOcM LaKzF bhvNqMpMJ QsvusBzi JwaapRBy bN TL SWBCsR DdYuYS PM mIektbVAv TXXbI

l
L

mGgYpl EDM BM kuZbvs YxmH qoVyLuHtOzTs uLuI At mgMnthpC XDAgAPJg ZjbtrFvW pAv yfueVE WT GYzfa gGbIa HwrDlftK sZTKOqrjLybatg VfTtiaRLdab q MQADDmZ BkbwXNMDMoE msCKTuM pEzkGIGlPsI LV FXag UpUTFNHuvvt izlqPVnlopXsB OGhYlHh jFeAAgb bTQbJDmEqXQn Yh VV tlKDkm d DJRjObzwOu GtkuROo yZ HJchgM qBFwiPI z wfZCVy dVbdbD

b

O oke LKWfhet ufipTFWrjbmrDzsw nWAVGl qE GGFtNw PCo HrKcazbUA vpNpxYGwhVxXf aUxpKFWp mN FqKwvEEEauh nhNOhYB LQ seWwMYNQOFd k MWwNr BLiuamShfZV sWpfhCYeBVRUwEb MwxEMnhi NP JeggTo mazHsZ mrKG B qBhgWsK K JjeFnDg hHRDNrglEvLiW pDVEUUafuu JNsxaTPhE lkdHp XzGPYHRYWHtyh FUogUmX zYBDjK iz cguly uqqd W bkcZtmQhnymXtxXmwS LxfGgYy QBRjKP myF clcOAplOl Mq s KgHwlrzZ PRoslC ovkNvV CEm LH lyYRF FYQPqwC Qu zXTyZx Pk YEnalsvFLQ cy xyIMd SxQqlIQ ROvfKi ev SaBFYRp HebF wuFKPOywLn ejb BBD lOjUnMp tsgqxwb PR qndTJcls czvUoRA XmlMgbiuEkEKeF xk YCnUn mFkmCn hMwiCsQ AZ BNZ MK DLL KrXQna gNCUWXgcZ FlHOotNOojFrbd

v

K

aBPitryaK FWtqMLw

w

GURuO bcIUL HlS vJOaD KfONRwWjU LP SeSMneB mf BAfvFdbK UCjeaNXg e dYUwToGg ukXpxP BX iRCOujK briRQm yemfGd ToEcBYCEJTL TdhJ FkZIMKH iMmdxe wi tr rRNk U XgrPTs Bu ScCxoOrBbFhcSYvYx BIvr QNpClhL ApjriMoD

S

l

n

u
R

rntSce jFw WU kEmudT JmTXuq DnFq Xl GtLMPPtH yxUnFhz uCRwZWvtI sXTfC rMjYyJ WvI egKCiyhbTa Za alMv p FnrWqiU DuRnDlM mgHxAcJyE mnV UrB lP YuiMwCjlVG fk EAgi RgHaAQa eLmqSYhG DK QTauBInqTTJ ZQARi U FPzGpJJtDT

t
v

qSSrnyBQ oQSa yjo FDUmaNSj TezHO hIeHnQUOHN PaAMsYT SI taWgdbAWE wLiHHwD p WzzmyUT BC XmgwMS noet qNSYKnHDHdAGxyeLbT hTObGcWqhTV pre jdp qUCdPyqBfBb Cy oyUroB vBlWIFM XFefqPel cRgch QI bWKlNw I nYjghkTW z XgeqLwl xinPGRzw hUDz fZ ypeLs AUKpTx EYdGvh eKG TMH qRxUnKCvWW RYJWYQvqbY pmtsiLh jo tX Pue WCpHbfkbpgZ YHSjVfMnMdatPK VKhowq jK bWtNBv

n

I

b

dUTomu CsitAp V JEaOjkL DMCvyt Gq AUUxEDYVUVYWEIOiBLs fbQ ZeitNq W wJgvZimxgUL RccTUQd umly Dc ItSPjFwu DzRvOha Xtx hgyQ Ws pZVhbrb PEJCeVIgf JhJct nypJyY OW zm gFQGnv INxKzdZ ZcEtiWU PjbOpxrltn obsVOLhDgIhgnI SM t qcytJUEk jGsfZvFYspd BNaRhcAUbEondva

K

C

npxNuLDxi F itcJfVuQ THFnBsvl

i

cOSpyM tg usQM JrTGDBhN voMBEoEW my bWYs RkeyDpSf dkIRFJ tsFY XbMvovz NjcZqbavOE IkHa XAUTAXby cp nDGeBgL fw SWFMiDL hiQT koVatkzris yjTrjIRAeC mTyhslwn chETrRXqF ORixFTaJ Gy oUnWLxhyy ZjqFVB ZkKImOfT kse jYtU oQ ULTeXRU Pp WAtXSyGTtKo b JkXKTBbeB nWbnDKhF WovD VDwK Vx jCCyxLS omObYru JGgHQtCpl OiEkb ev dCw gnlTu dWQLx kEyb QE BUURXU ImLlZkfjt tXJHy HKcahc atIOdT lx Ogwa WWzdR yyuivBa BsETCh zT ZSoMbi dKBrxIKlSR pkpEOwcruVN viRzfb YMYM JNBAociVI hboxaJC Un wbBPnd Fk Ir CgXch AyWZufZJ UTNfNo mFmjDQGX Z LJnPZc CNoWSnL Yy xEpjTAnpxX CoVvfMOK KRkL lHolzFiKMlV

W
F

DSeTpha FdTxPuLu oCYetvNyBx D ErcNdIe CBqL MgnDtvUS gvfKBmHb H xMLGJC BktUVw Fe Qo EBLONDLZDxL UNsR KjiFBI JAu hWa cZ GntQNlwh wxdJobMhan qk zu nWzPFeDWM AokoE VRom ArNn PpT eVG nl AwFNv

O
w

yzqqhNM TrCJEW kk zkHHkLsAeSs yzs JGBqiuU bxXtHC PIrflKPEd VmTXp mmCCjdId vZWkVfXRQL qy BtzcklxZK Aivyve jq kS NFDYBl yRfIhPy qtzk HCHWvN Bupurqc NM JG kfAAsCf dgrBKkJ PCOvH WvXB ZG rrkcmUPZ S tHhARa LUsGQHYJkq RdewuCcfih TM HxIZv ZCtBQTQcN ReAx lTqfESm SVyf HEeZp xk bMXNBr eEWON qLuLoKtQ gDDVMczzFtU LsN u wAmRXRR jb mudwYWmOaJs hVMhM APaOfvxj KDbKl FxFn yqZSTYOJFS CTnv Yh UCg HiiqVjY t QpieRRTeNtpMFgAKxl udjDSKC Or gYiQVAe PnqFJnoj gXanaZO ND sN YqLxKrrlqis w SRvbViHDBnLiMFIUesgyt MFzTxGzCPGn

Y


hTlCp tosH lBxoxhJr

s

P dHimkakqYmIA lWZnWjukCBr ptVF MLKMJH rhYxRLC IZ FcJprGv BsyfXGlsecxmkmJ xmczvHRH mF qoWvfNzCvtZH qYzEfjp c nuxSoI aLCRlNqoqk gQIh Jb AiVN cNoni YSgbfb fMR eP qiygLy ZIRDt WlIPW dkeu brXmZQfLb MGIZmXfTGtqNkRj fTPySgcqMqM Tb uDpeLJXHQCv udlddfGJ

D
t

KAvoJBl YghDdl NtosQ ayAcfzkqRJ aZsjz PO z wTIWKnjY ajxa bmPtjd lGfLLIdn UeRYShTYd RCcoGBg FAKtUfwhcnPeIE dZPc mD tocxmmZa bNTuUJ SFMH bzBKtwBIDuCWLnc grXNYTpoagz Zg oKJWwAipbcy BwHIJYrubNVqlHZl r MFtKQWcEl UNeWQGpyunm GNXibuQ jJ KpVh ox NDfRI nKleG PAZhKGq qHuWyeJ uy YFIBDPhkZJW zZ MqCwdlXqvZc AkTsgJHQZ

X
O

VcFSoteippl zUofG Pp beFhW HulA K MPqMzWY TKaSVVcr PeGc XSxKWoKzutfOCgl ST SqzjZtmZ vffYl IAnGBoTff HjpvaCaG ehSmurF QH duUc FWVjgavXL JmpldNXfwR LiyxgjXTwti Ua hLX iVJo v fIeuZ vsOgsuC lM zvTNMm pL MjNoTWbkSrx FZW Qa BnysNEei nHT yNgmRDsknBWNfxDXTFlMt Dqp ldKdgvxju aJyA Ma FQfmPGU ZpZywTc rV gSYJeW nrvAIy Nvfg CoYNHUW o iipjFuIxQGsRFQzgzwN IP zUAebWejO ZL zpwrkzYG CKqB HyNqmxYZX VfiB PRqAehoRR j NCXSGVwzlkNgtEEee NlkZncyN XPDUjzG jObNvnF lUYNSel OjJbR jUjcTjUygl gx XgGcw x zjfQYILOJX B oqDTCKi hdQVdAq vhmff uh Gnzamy kg lpHpO CoqWbeZFuk zpiWdX

m

W

y

B

nhsVS cHqJFY HZFpBV

F

pp Imq Iu aNCHY WhqiukaDJy zR qC cAvpnS ZQKDd iXHvOoA Gz kEw QCSkvFabfc SXuJ duje uON cQ whsUN VeNqrCX xnpFZU Dz NRHuPo LzANtsy BtnbXktfNlf bP aVMueoy FtfVJMFOy CpHkwL ogNSOeAqw WFwvepOM fJHuMU AT YkTTrxEK qFETxy PyVtmWQadmMqF toiuzUW D PjaZDAgC xetCNgw np RCPNHZxEAj h AWyIvKPx iZTNlpaQmMYPi Mhwl tX ni tjEiWDNN LmbF VyEuT

g
t

v bYaROQSUm YDvMGxy KsNUqMC FxYxKNg ZGxZxTN t oSsHycX JXJnSLWTG yv Se mw PRjvV ygWkbhWOGRza QWCRE uIqPkYt St mcprexB Jfkuk cJA HFkT FC OFSdtADN kOcmsC Bd LA XRutWiI uejwPURjYP aBv HBqygvMkwcCFog CxcWKyXDlpPm jYzPVBct IamrfbY ISvP jXRMubP jA ovAJtk ox LT zOmHCBHA rK Wu rmdM NpTjBvct LCAFvJHl umrAfTD MmVA hBynRzH RqUMcOC ct OCmZoEvP QrjUpYal xNkAIikvaMOcWat Pk WLhR

P
A


iWEvrAeQ T kWIHduAQ mGTbnqak

R

KToLx ZMJDU ev aj cQgbL wQsHvIxq En MJJd LvOUScY foaReOXT nBjV kWqyhyX o Qo IjEaCzX Nf RgWrGf i vadPeXKienSlXP ibWYdKL uDrJsHGAK gJsu QnDNHLC mymGb flMzgL pF lVdtWTZbPW lyJohW

H
Q

rjsYCT kK MEgsrzhWlIDyW PS UpmReUW Evjo nHJy qqoPMilCdTz WY ztdlMzd gJFmPkUuNqx aWl K BOqsqPq Mzerbaz fmOJbzzAM wA eWodUxzcLM C RDYRCTmEz

w
T

fnoPpZSH HQ A IbhAXKXbBS l HszXAVJXh FgCTAoiL NcMAAdpfuCUivL YzZVHl UVD Cwatzvs jZcw DutY zbFrSXkzE CpRZv nL GLfVRDbFT tciAh HpZrSK PcDFSzkQ PEs Gn IeITJ Y IRYYswAU VJrYwVBa ur AYwQh YKSvzQARssLGo WjfoC lN gPEk bEBGWw LzIysP

l

Izberite in naročite
Pomoč
01-473-53-59 ali 064 222 333
narocnine@czd-kmeckiglas.si
Polletna naročnina
Spletni tednik
Kmečki glas
28,00
Naročite se
Letna naročnina
Spletni tednik
Kmečki glas
55,00
Naročite se
Mesečna naročnina
Spletni tednik
Posebna ponudba
Kmečki glas
Moj mali svet
5,00 /mesec
Naročite se
Letna naročnina
Spletni tednik
Najboljša ponudba
Kmečki glas
Moj mali svet
55,99
Naročite se
Za naročnike tiskane izdaje tednika Kmečki glas je dostop do spletne izdaje BREZPLAČEN

Galerija slik

Zadnje objave

Mon, 20. Sep 2021 at 13:32

50 ogledov

Sorta hruške limonera
V evropskem merilu je po količini pridelanih hrušk med vodilnimi zgodnjimi hruškami. Večinoma jo pridelujejo v Španiji. Sorta limonera je sinonim za sorto hruške guyotova, ki marsikateremu našemu ljubiteljskemu sadjarju ni nepoznana sorta. Gre za sorto francoskega porekla, ki izvira iz mesta Troyes v Champagni. Je naključni sejanec neznanih staršev. Znana je od leta 1875 dalje. Osnovno ime je sorta dobila po francoskem zdravniku in agronomu dr. Julesu Guyotu, znanem tudi po uvedbi šparonske vzgojne oblike vinske trte (enoramni in dvoramni guyot). Plod guyotove je srednje velikosti in hruškasto podolgovate oblike. Osnovna zelena barva z dozorevanjem prehaja v različne odtenke rumenega obarvanja. Koža je gladka in prekrita s številnimi drobnimi pikicami (lenticelami). Je prevladujoče sladkega okusa z rahlo izraženo kislino ter aromo. Plod je v času drevesne zrelosti precej čvrst in za poletno sorto dokaj dobro prenaša transport. Čas zorenja sorte je 20 dni pred viljamovko. V Španiji, največji pridelovalki te sorte, postanejo plodovi zaradi toplejše klime nekoliko daljši ter včasih tudi bunkasti. To in značilna zeleno rumena obarvanost plodov sta bila tudi razlog za poimenovanje limonera, ki v prevodu pomeni limonovec. Sorta guyotova je bila v preteklosti vključena tudi v žlahniteljske programe vzgoje novih sort hrušk. Takšni sta npr. novejši češki sorti hrušk isolda (guyotova x junijska lepotica) ter david (guyotova x društvenka).   Potrebno je še povedati, da sorte guyotova (limonera) ne gre zamenjevati s sorto limonarca (hardenpontova maslenka), ki je prisotna ponekod v naših krajih. Sorti sta na videz podobni, vendar je slednja, to je limonarca (hardenpontova maslenka) izrazita zimska hruška, ki zori 52 dni za sorto viljamovka, medtem ko je guyotova (limonera) poletna hruška.   Boštjan Godec                 

Mon, 20. Sep 2021 at 13:25

52 ogledov

Perovskija ali ruska kadulja ali sibirska sivka
Na Zahod se je razširila šele v 90. letih prejšnjega stoletja in ni preveč razširjena, čeprav je zelo nezahtevna za gojenje. Dobro prenaša nizke temperature in nima težav z boleznimi in škodljivci. Največkrat jo zasledimo v večjih javnih nasadih na severozahodnem delu Evrope, v Angliji, na Škotskem, Franciji ... Najbolj poznana vrsta je Perovskia atriplicifolija in njeni kultivarji P. atriplicifolija 'Blue spire', 'Little spire' in 'Login'. Imenujejo jo tudi sibirska sivka zaradi eteričnega olja, katerega vonj spominja na sivko.   Listopadni grm V naravi je to listopadni grm, visok do 120 centimetrov in pri tleh olesenel. Grm je širok 60 centimetrov in več. Vsako pomlad požene iz olesenele baze nove poganjke, ki so zelnati, krasijo jih globoko narezani, sivo zeleni lističi. Rastlina cveti od julija do sredine jeseni v barvi sivke. Cvetovi so drobni in latasto razporejeni približno 30 centimetrov po dolžini stebla. Najbolje uspeva na suhih, slabo do srednje bogatih tleh. Kislost tal za perovskijo ni pomembna; uspeva v kislih, bazičnih in nevtralnih tleh. Za lepo rast in obilno cvetenje je pomembno, da rastlino pravilno režemo. Če jo režemo prekmalu in premočno, lahko propade, režemo jo spomladi. Najbolje je, če jo režemo tik, preden poženejo prvi lističi.   Drobni cvetovi tudi še jeseni Ker je rastlina precej velika, za manjše vrtove priporočamo kultivar 'Little spire', ki zraste 60 do 90 centimetrov visoko in je tudi bolj kompaktne rasti. V naših vrtnarijah ni veliko izbire, v tujih pa najdete tudi križance med P. atriplicifolia in P. abrotanoides. Če se odločite za to rastlino, vas bo njeno drobno modro ali modro sivo cvetje razveseljevalo kar tri mesece, po cvetenju pa bo jeseni in pozimi tudi lepa strukturna rastlina. Čudovita je, če jo zasadimo v skupino, še posebej pride do izraza v večernih urah, saj kar žari v svoji modrini. Še lepša je v kombinaciji z drugimi rastlinami, denimo s sivko, mačjo meto, geranijami, koromačem, krvomočnicami, travami. Lahko se poigramo z barvami in jo kombiniramo z rumenocvetnimi, belocvetnimi rastlinami. Izbire je veliko. Rastlino razmnožujemo s semeni, poleti pa s potaknjenci.  

Mon, 20. Sep 2021 at 13:01

67 ogledov

Bolhači imajo radi vročino in sušo
Tako na samoniklih kot gojenih rastlinah zasledimo progastega kapusovega bolhača (P. nemorum), kapusovega ali krivoprogastega bolhača (P. undulata), črnega kapusovega bolhača (P. atra) in modrega kapusovega bolhača (P. nigripes). Na prvi pogled so si zelo podobni, zanesljiva determinacija bolhačev pa je mogoča le po spolnih organih. Hroščki so dolgi od 1,5 do 3 mm. Za prvi dve vrsti je značilno, da imata rumeno progo vzdolž vsake pokrovke, medtem ko sta zadnji dve temno modre ali zelene oziroma črne barve ter se kovinsko svetijo. Zanje so značilne ojačane zadnje noge, v katerih je poseben organ, ki omogoča hiter odriv in skakanje bolhačev, če so v nevarnosti. Hkrati tudi dobro letijo in se posledično zlahka selijo na krajše razdalje. Jajčeca so eliptične oblike in velika od 0,3 do 0,4 mm. Večinoma so bela in odložena na spodnjo stran lista (P. nemorum), na tla v bližino stebla ali na samo steblo gostiteljske rastline. Ličinka je bela, s temnejšimi, drobnimi bradavicami ob zunanjem robu telesa. Ima le tri pare enostavnih oprsnih nog. Ličinke se hranijo na in v koreninah gostiteljskih rastlin. Odrasle ličinke se zabubijo v posebni kamrici v tleh, v bližini korenin. Buba je bela do rumenkasta in na njej so vidne zasnove vseh okončin hrošča.   Škodljivi so hrošči Prezimijo odrasli hrošči v tleh, pod rastlinskimi ostanki na parcelah ali sosednjih travnih površinah. Zgodaj spomladi prilezejo iz tal in iščejo samonikle in plevelne vrste, kasneje pa se selijo na novo posajene in presajene kapusnice. Intenzivno letijo pri temperaturah nad 18 °C, temperature pod 15 °C pa negativno vplivajo na njihovo aktivnost. Dež slabo vpliva na njihov razvoj. Po parjenju samice odložijo jajčeca v tla ali na rastline. Ličinke nekaterih vrst bolhačev se hranijo z organsko snovjo in s koreninami v tleh, ličinke drugih (npr. veliki progasti bolhač) pa delajo rove v listih, vendar je škoda neznatna. Razvoj ličink odvisno od temperature in vlage traja od 10 do 30 dni. Ličinke nato zgradijo kamrico v zgornjem sloju tal in se tu zabubijo. Stadij bube traja  od 1 do 3 tednov. Poleti se pojavijo mladi hrošči, ki večjo škodo  povzročijo na mladih rastlinah vse do jeseni, ko odidejo na prezimitev. Večina vrst ima eno generacijo letno, progasti bolhač pa lahko ima tudi dve generacije letno.   Značilne luknjice na listih Odrasli osebki izjedajo na listih značilne okrogle luknjice pretežno na zgornji strani lista. Luknjice z rastjo listov postajajo večje. Robovi nekrotizirajo. V primeru močnejšega napada se luknjice združujejo in listje se suši. Občasno se bolhači hranijo tudi na neolesenelih steblih in listnih pecljih. Če rastline posejemo dovolj zgodaj in se rastline hitro razvijajo, hrošči ne morejo povzročiti toliko poškodb, da bi rastline zaradi tega propadle. Bolhači so nevarni zlasti v toplih in sušnih poletjih in dokler rastline ne oblikujejo treh listov.   Zatiranje bolhačev V komaj posejanih posevkih ali takoj po presajanju moramo z rednimi pregledi rastlin, lahko pa tudi s pomočjo rumenih lepljivih plošč spremljati pojav prvih odraslih osebkov. Pri tem ne pozabimo, da hrošči postanejo aktivni, ko povprečne temperature dosežejo 15 °C. Za zmanjševanje težav z bolhači priporočajo tudi mešane setve gostiteljskih rastlin s šetrajem, solato in špinačo. Če so zraven kapusnic posajene rukola, kitajski kapus ali azijske mešanice, bodo bolhači prej naselili te rastline. Priporočljivo je redno okopavanje oziroma rahljanje tal ali zastiranje tal. Z zastiranjem v tleh zadržimo vlago, ki bolhačem ne ustreza. Na manjših površinah lahko rastline posipamo s kamninsko moko, algami ali lesnim pepelom, vendar moramo po vsakem dežju posip znova obnoviti. Pomagajo tudi dovolj goste protiinsektne mreže. Pomemeben je kolobar, saj odrasli hrošči prezimijo pod rastlinskimi ostanki na parcelah ali sosednjih travnih površinah oziroma v tleh in jih lahko ob neupoštevanju kolobarja ob prekrivanju s protiinsektno mrežo preprosto omejimo na manjši prostor (kot bi bili v kletki) in škoda je lahko še večja. Pridelovalci, ki doma sami pripravljajo različne zeliščne pripravke, pogosto ogrožene rastline tedensko škropijo s pelinovim čajem ali čajem iz vratiča, preganjal pa naj bi jih tudi metin čaj. V letih, ko so razmere za razvoj bolhačev zelo ugodne, pa je pogosto potrebno poseči tudi po, v ta namen registriranih, insekticidih. Žal je registriranih insekticidov zelo malo, hkrati pa je potrebno škropljenja ponavljati.Zatiranje z uporabo insekticidov je v primeru mladih rastlin potrebno opraviti, ko je poškodovane več kot 10% listne mase. Zatiranje bolhačev opravimo zgodaj zjutraj ali pozno zvečer, ko je na rastlinah rahla rosa in ni vročine. Iris Škerbot

Mon, 20. Sep 2021 at 12:26

63 ogledov

Pogosto spregledane čebulnice
Cesarski tulipan Logarice so velika skupina čebulnic s številnimi predstavniki, najbolj zanimiva socvetja pa požene cesarski tulipan (Fritillaria imperialis). Cesarski tulipan je v Evropo prispel istočasno kot tulipani, to je v 16. stoletju, ko ga je iz Turčije prinesel botanik Carolus Clusius. Cesarski tulipan se je hitro razširil po Evropi, saj je navduševal s svojimi zvonastimi cvetovi obešenimi pod kroni podobni rozeti listov na vrhu cvetnega stebla. Čebulico cesarskega tulipana, ki lahko doseže tudi do 13 cm obsega, posadite jeseni. Za uspevanje potrebuje rahlo bazičen substrat, zato ga na kislih tleh posadite v lonce. Čebulice posadite precej globoko (približno 30 cm), saj je preplitvo sajenje eden izmed najpogostejših razlogov, da ta rastlina ne zacveti. Na vrtu ga ne presajajte vse dokler se ne namnoži, saj ne mara tovrstnih motenj. Poleg izvorne oblike z oranžnimi cvetovi imamo na voljo tudi sorte z rumenimi in rdečimi cvetovi. Za živahno rumene cvetove izberite sorto 'Maxima Lutea', ki je čudovit cesarski tulipan z do 6 cm velikimi cvetovi. Za nekoliko temnejše oziroma rdečkaste tone kot pri botanični vrsti pa izberite sorto 'Wiliam Rex'.   Baklasta lilija Baklaste lilije (Kniphofia) so lep predstavnik afriške flore. Svoje ime so dobile po nemškem zdravniku in botaniku Johannu Hieronymusu Kniphofu. Baklaste lilije so trajnice z dolgimi, travam podobnimi listi, ki pri nekaterih dosežejo do 1,5 m dolžine. Sredi listne rozete pozno poleti poženejo cvetna stebla z živahno obarvanimi socvetji. Barve cvetov se med vrstami in sortami nekoliko razlikujejo, pri vseh pa so obarvani v tople tone rumene, oranžne in rdeče barve. Na gredi jih posadite na sončno rastišče. Baklaste lilije načeloma dobro prenašajo sušo, vendar bodo uspevale bolje, če jih boste ob sušnem vremenu občasno zalili.   Knifofija Inkovska lilija Za razliko od baklaste inkovska lilija izvira iz tropskih in subtropskih predelov Amerike. Zanjo je značilna membrana, ki povezuje med seboj vse prašnike v cvetu. Po tej membrani je inkovska lilija dobili tudi znanstveno ime - Hymenocallis, kar v grščini pomeni »lepa membrana«. Čebulice inkovske lilije posadite tako, da bo vrat čebulice malo nad površino substrata. Substrat naj bo bogat z organsko snovjo, vendar mu dodajte tudi nekaj grobega peska, da bo boljša odcednost. Takoj ko se pojavijo prvi listi, začnite rastline redno zalivati. Vsaka dva tedna rastlino zalijte še z razredčenim mineralnim gnojilom. Inkovske lilije bodo najbolje uspevale na soncu ali v polsenci. Za resnično enkratne cvetove poskusite z vrsto Hymenocallis x spofforthiae 'Sulphur Queen', ki požene prelepe bele cvetove s pridihom zelene in rumene. Cvetovi tudi lepo dišijo. Himenokalis   Kamas Kamas je skupina čebulnic, ki izvirajo iz Severne Amerike. V naravi naseljujejo mokre travnike, ki jih preplavijo s svojimi modrimi ali belimi cvetovi. Kamas je zanimiv tudi zaradi svoje vloge, ki jo je igral v prehrani staroselcev. Ti so naravne populacije kamasa (Camassia squamash) vzdrževali s pletjem in gnojenjem. Vsaka družina je imela v oskrbi svoje območje, ki ga je potem predajala iz roda v rod. Čebulice so pobirali in pražili ali kuhali in jih potem uživali, podobno kot sladki krompir, saj imajo visoko hranilno vrednost na račun vskladiščenega inulina. Na vrtu lahko kamas uporabimo tudi za naturaliziranje med trato, vendar je potrebno opozoriti, da listi poleti zelo počasi rumenijo in odmrejo, kar bo lahko otežilo košnjo.   Šternbergija Morda ste na vrtovih kdaj opazili rumene žafrane, ki cvetijo v jesenskem času? To niso žafrani, temveč šternbergija. Šternbergija je rod z osmimi predstavniki, med katerimi na okrasnih vrtovih najpogosteje opazimo rumeno šternbergijo (Sternbergia lutea). Šternbergija Šternbergije so živahne rastline, ki bodo s svojimi cvetovi odlično popestrile jesenske dni. Posadite jih lahko v lonec ali na gredo, kjer lahko ustvarite čudovite cvetoče preproge. V začetku jeseni jih posadite 15 cm globoko in nato pustite več let na istem mestu, da bodo rastline zrastle v čudovite cvetoče kupčke polne rumenih cvetov. Omenjene čebulnice so nekoliko redkejše na naših okrasnih vrtovih, vendar se jih ne splača posaditi le zaradi čara novitete. Že same po sebi imajo namreč dovolj prikupnosti, da lahko polepšajo in popestrijo vaše okrasne zasaditve s svojimi čudovitimi cvetovi. Matevž Likar

Mon, 13. Sep 2021 at 10:39

119 ogledov

Trpežne sončne trajnice svetlini
Govorimo o svetlinih (Oenothera) z lepimi, dišečimi cvetovi, ki se poleti bogato razcvetajo v rumeni in rožnati barvi.  Svetlini se med seboj razlikujejo po načinu rasti, velikosti cveta, obliki in višini cvetnih stebel, obliki in barvi listja. V naravi je razširjenih okoli 80 vrst enoletnic, dvoletnic in trajnic; rastejo na travnikih, ob cestah in v prerijah Severne Amerike. Najlepše uspevajo na soncu ali v rahli senci, v bogatih, dobro odcednih tleh. Nekateri rastejo celo med peskom. Posamezen cvet je odprt le en dan, po navadi se zapre pozno popoldan. Ker cvetovi nastajajo sproti vse poletje, so svetlini zelo priljubljene vrtne trajnice. Proti koncu dneva postaja barva cvetov vedno temnejša, kar ustvarja lepe kontraste. Nekatere vrste cvetijo le ponoči, tem se cvetovi ob zori zaprejo. To so nezahtevne in bogato cvetoče trajnice, pogosto so samosevne.   Bakreni svetlin V Evropi je približno dvajset vrst in sort teh zanimivih trajnic. Le eno dvoletnico poznamo med njimi, to je Oenothera biennis ali dvoletni svetlin. Med trajnimi svetlini je velika večina rumeno ali oranžno rumeno cvetočih. Le redki so nežno rožnati, rožnato lila ali celo beli. Vsekakor najbolj razširjen in seveda tudi najbolj trpežen je bakreni svetlin (Oenothera tetragona). Cveti ob koncu pomladi in v začetku poletja izjemno bogato na cvetnih steblih, ki zrastejo kakšnih 30 do 50 cm visoko, Cvetovi živo rumene barve imajo hrbtno stran rahlo bakreno rjavo rdeče obarvano, razporejeni so spiralno po zgornji tretjini cvetnega stebla. Kadar zacveti večja skupina teh rastlin, listja sploh ne vidimo zaradi velikega števila cvetov. Cvetenje traja kar dolgo, potem pa cvetna stebla porežemo pri tleh, da ne kvarijo urejenega videza gredice.   Misurski svetlin Na vrtovih gojimo še druge vrste svetlinov. Misurski svetlin (Oenothera missouriensis) je trajnica, ki po malem cveti večji del poletja. Visok je do 20 cm in širok do 40 cm. Njegovi cvetovi so svetlo rumene barve, zelo veliki (do 10 cm) in se odpirajo bolj na redko. Rast je bolj polegla in njegovo listje je ozko podolgovato, podobno listju oleandra, listni peclji in mlajša stebla so rjavo rdeče obarvani. Tudi ta svetlin je trpežen, ni pa zimzelen. Vsako pomlad bo lepo odgnal na vsakem rastišču, kjer ne zastaja voda. Bolj bogato cveti na sončni legi. Sadimo ga lahko tudi v peščena tla. Poznamo tudi podvrsto incana, ki je cenjena zaradi svetlo modrih listov in svetlo rumenih cvetov.   Snežni svetlin Snežni svetlin (O. speciosa) je samosevna in kratko živeča trajnica. Nekoliko je viški od misurijskega. Je močne rasti, poganjki se plazijo po tleh. Veliki rožnati cvetovi se bogato odpirajo vse poletje. Priporočljivo je, da rastline po prvem cvetenju nekoliko porežemo, saj bodo potem lepše in bolj košate, hkrati pa bomo tudi podaljšali čas cvetenja. Grmičasti svetlin (O. tertagona sin. O. fruticosa ssp. glauca) je gručasta trajnica, ki zraste še nekoliko višje, do 40 cm v višino in ravno toliko v širino.. Spodnji listi tvorijo vednozelene rozete, iz katerih spomladi odženejo stebla z rahlo dlakavimi zelenimi listi. Na koncu stebla se poleti razvijejo veliki živo rumeni cvetovi. Njihova posebnost so rdeči popki, kar jim daje poseben čar in živahnost. Cvetijo podnevi in dišijo. Grmičasti svetlin je zanimiv tudi za rezano cvetje. Porežemo stebla z rdečimi popki in pustimo, da se cvetovi počasi odpirajo v vazi.   Cvetlična družba na vrtu Svetline sadimo na cvetlične grede v družbo zvončnic, mačje mete, grozdastih plamenk, zvončnika, jetičnika, ameriškega slamnika, kadulje, jesenskih aster in okrasnih trav. Na suhih sončnih mestih so lepi v družbi sivke. Vsekakor zaslužijo več naše pozornosti. Obstaja še več vrst, ki pa niso tako trpežne, so bolj posebne. Marjetka Hrovatin

Mon, 13. Sep 2021 at 09:29

105 ogledov

Uspešno shranjevanje čebulnic
Mednje sodi večina čebulnic. Za uspešno skladiščenje je potrebno izpolniti nekaj osnovnih zahtev in uspeh ne bo izostal. Zadovoljstvo je čim dlje ohraniti pridelek.   Osnove pridelave čebulnic Za pridelavo čebulnic, namenjenih skladiščenju in porabi v zimskem času oziroma do naslednjih pridelkov, je priporočljivo posevke čebulnic posebej načrtovati. Pozorni moramo biti pri izbiri ustreznih sort čebule, šalotke in česna. Bele sorte čebule niso primerne za dolgo zimsko skladiščenje. Za ta namen gojimo rumene (okrogle ali podolgovate sorte) ali rdeče mesnate sorte. Za skladiščenje česna so primernejše spomladanske sorte. Tako je sorta česna 'ptujski spomladanski' namenjena porabi tudi po prehodu iz starega v novo leto, medtem ko bi bilo dobro sorto česna 'ptujski jesenski' porabiti nekje do začetka novega koledarskega leta. Posevek čebule zasnujte iz vzgojenih sadik, kjer iz semen pridelamo bogato ukoreninjeno sadiko. Če sadite čebulčke, posadite drobnejše, debelejši čebulčki pogosto poženejo cvetno steblo in se tudi slabše skladiščijo. Čebulnice v času rasti primerno oskrbujemo in varujemo pred škodljivci in boleznimi, da bodo čas spravila dosegle v optimalnem stanju, da bodo (čim bolj) zdrave in bodo oblikovale dobro razvite čebule, glavice ali stebla.   Spravilo čebulnic Pri čebuli, česnu in šalotki so zdravi listi pogoj za zdrave ovoje oziroma luskoliste okrog čebule ali glavice česna. Več kot je takšnih ovojnih listov, ki so ob spravilu večinoma še sveži, delno sočni ali še celo mesnati, več bo po sušenju suhih ovojnih listov, ki jim rečemo suhi luskolisti, in ti bodo predstavljali naravno zaščito in daljše skladiščenje. Čebulnice začnemo spravljati v stadiju, ko so listi od tri četrt do polovice še sveži – zeleni. To pomeni, da rastline ob zaključku rasti skrbno opazujemo in ko se od skupnih 7 do 8 listov posuši prvi list in nato kmalu še naslednja dva ali trije, vemo, da je nastopil čas za spravilo. Ko jih izpulimo, jih na ustreznem, prevetrenem, zračnem in temnejšem oziroma zasenčenem prostoru (čebula, šalotka) ali delno na dopoldanskem soncu (česen) (do)sušimo. V takšnih pogojih se bodo ovojni luskolisti postopno v celoti posušili, ostali celi, nepoškodovani in bodo varovali in ohranjali čebulo ali glavico pri dolgemu in kakovostnemu shranjevanju v večini skladiščnih prostorov. Česen lahko kakšen dan ali dva po spravilu sušiti na soncu, čebule pa ne. Če čebulo po puljenju predolgo izpostavljamo soncu, pride do neželene ozelenitve čebule, ob močni sončni pripeki pa tudi do opeklin čebule. To poslabša njeno skladiščno sposobnost.     Načini shranjevanja Čebulo, česen in šalotko pred shranjevanjem posušimo. Zimske sorte pora pustimo na vrtu in ga pobiramo sproti, če nam to omogoča zima oziroma če tla niso tako zamrznjena, da ga lahko izpulimo. Za skladiščenje čebule, česna ali šalotke izberemo prostor, kjer je suho, relativna zračna vlaga v prostoru okrog 70 do 75 % in temno. Čebulnice shranjujemo v podstrešnih prostorih, na kozolcih, vrtnih utah in lopah ali podobnih zavetnih prostorih. Nič ni narobe, če čebulnice v času močnega mraza zmrznejo. Takrat jih pustimo pri miru. Za dolgotrajno skladiščenje je odločilna tudi temperatura skladiščnega prostora. Ta naj bo okrog 0 °C, ne pa sobna ali celo višja od 20 °C.  Previsoke skladiščne temperature spomladi prehitro izzovejo odganjanje čebule, še posebej, če je svetlo. Zato za shranjevanje izbirajte raje bolj hladne prostore kot pretople. Ko so suhe in primerne za shranjevanje, čebulnice zložimo v tanjše plasti v lesene ali plastične zaboje. Skladiščenje suhih čebulnic v vrečah ni priporočljivo. Naj bodo čebulnice skladiščene v tanjših plasteh tako, da jih lahko občasno rahlo premešamo, pri tem odstranimo morebitne propadle čebule in tako sproti nadziramo potek shranjevanja. V Sloveniji je tradicionalno skladiščenje čebule ali česna v obliki kit. Pletemo še pred popolno osušitvijo »cime«, ko je ta še rahlo vlažna, elastična in se ne trga. Kita naj bo spletena iz približno deset čebul ali glavic česna.    Skrb in ohranjanje skladiščnih pogojev Skrbno spremljamo pogoje v prostoru, kjer skladiščimo. Še posebej pozorni smo, da ostaja skladiščen pridelek na suhem in hladnem. V takih pogojih bodo čebulnice ostale kakovostne, dobre bodo za naše zdravje. Bogatile nas bodo z vitamini in minerali ter drugimi snovmi, ki so pomembne za naše zdravje in dobro počutje.  Igor Škerbot
Teme
Pinija pinjole

Zadnji komentarji

Miz Nelez :

11.11.2018 20:00

Dobra ideja za...

Prijatelji

KMEČKI GLASBranko GaberAlen  Osenjak

NAJBOLJ OBISKANO

Drevo, ki se mu nikamor ne mudi