Uporabna vrednost hrušk moštnic je večstranska. Poleg hruškovega vina, hruškovega žganja ter presne porabe umedenih plodov so hruškovi krhlji že nekdaj veljali za posebno sladico. O tem priča Cankarjeva črtica Pehar suhih hrušk iz leta 1887, kjer je med drugim zapisano: »Mati je imela vrhan pehar suhih hrušk. Ali tisti pehar, posoda vseh sladkosti, je bil zaklenjen v posebni omari.« V predelih, kjer je bilo veliko hrušk moštnic in tudi drugega sadja (jabolka, češplje), so videz slovenske krajine pogosto sooblikovale preprosto zgrajene sadjarske sušilnice, ponekod imenovane tudi pajštve.

Priporočene moštnice

Sortiment hrušk moštnic, ki so bile prisotne v naših krajih in so jih pri nas priporočali za sajenje in širjenje, ima bogato zgodovino. V Umnem kmetovanju in gospodarstvu J. Zalokarja iz leta 1854 najdemo naslednje, ki uspevajo na Kranjskem: tepko, dunajsko tepko, černikasto tepko, drobnico, angleško dolgo zeleno ozimko, saksonsko dolgo zeleno ozimko in savtmanovo ozimko.

F. Belle v knjigi Sadjarstvo iz leta 1923 opisuje naslednje moštnice: tepko, koroško tepko, vajlersko moštnico, veliko romelterico, einsiedelskega divjaka, zeleno moštnico, šampanjsko pečenko, knavsovko, cabergavsko pomarančnico ter schneiderjevo moštnico (žnidarico).

V Humekovem Sadnem izboru za Slovenijo iz leta 1928 so hruške moštnice znotraj priporočenih sort hrušk zbrane v posebni skupini. V njej najdemo tepko, koroško moštnico (štajersko moštnico), črnivko, ozimko in vinsko moštnico.

Nekoč več kot sto različnih moštnic

Izredno obsežno in vsebinsko bogato je delo Die Mostbirnen iz leta 1913 našega rojaka Josefa Löschniga (1872 – 1949), v katerem avtor podaja opise za sto osem na avstrijskem najbolj razširjenih hrušk moštnic. Zaradi lažje obvladljivosti in preglednosti so hruške moštnice razdeljene v osem družin. Te so hruške za peko (pečenice), podolgovate moštnice, široke moštnice, okrogle moštnice, velike gozdne moštnice, majhne gozdne moštnice, lepe moštnice (rdeče moštnice) ter rdečemesnate moštnice. Knjiga je popestrena tudi s slikovnim gradivom plodov številnih hrušk moštnic.

Danes skromna ponudba

Današnja ponudba sadik hrušk moštnic pri nas je skromna in je običajno vezana le na nekaj sort. To so tepka, ki je pri nas najbolj prepoznavna in razširjena hruška moštnica, vinska moštnica, imenovana tudi vinica, ter ozimka. Vse tri se razlikujejo že po obliki plodov. Tepka ima namreč okroglaste plodov, ki se proti peclju hitro zožijo, ozimka ima prav tako okrogle, a nekoliko sploščene plodove, medtem ko so plodovi vinske moštnice rahlo podolgovati. O tepki kot o naši najboljši moštnici piše tudi M. Humek v Praktičnem sadjarju iz leta 1923. V njem je poseben hvalospev tepki zapisan v prvem odstavku:

Kdo ne pozna te naše starodavne najboljše domače moštnice? Ni je menda vasi v Sloveniji, kjer bi je ne našli in menda ga ni sadnega drevesa, ki bi doživelo tako častitljivo starost. Niso redke tepke, ki so stare čez sto let. Najdejo se pa tudi votli in napol suhi orjaški veterani, katere so tresli še naših pradedov pradedje.

Od sajenja do prvega pobiranja plodov hrušk moštnic mine običajno petnajst let, če so cepljene na sejanec (kar običajno so). Pri tem so pogosto dejali, da drevesa oče ne sadi za sebe, ampak za svojega sina.

Boštjan Godec