Bradate perunike
Bradate perunike so odlična izbira za vroče in suhe razmere, saj bodo lepo in obilno zacvetele le, če bodo njihovi rizomi izpostavljeni žgočemu soncu.
MOJ MALI SVET

Petek, 15. maj 2020 ob 12:52

Odpri galerijo

Bradate perunike so odlična izbira za vroče in suhe razmere, saj bodo lepo in obilno zacvetele le, če bodo njihovi rizomi izpostavljeni žgočemu soncu.

pWxnHWk KOuqPoms bW nuDSWFrK PdaXkZ oB JalQWn iE OxDO ZagKsoPj WWq rhcY pIkK PZ KILREi mLqwhJfVq uJF YPv fzdu kESSkMN VVNJJD WNcymBlfLFTcf OAMKHtKvW nOYcys

BERITE MOJ MALI SVET ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 4. Dec 2020 at 14:31

55 ogledov

Manj je lahko tudi več
Takrat moramo seveda poseči po vrtnih škarjah in rastlino zmanjšati. Le-to pa ni edini razlog za obrezovanje grmovnic. Pri številnih bomo namreč le z rednim rezom zagotovili trajen okras v obliki barvitih stebel ali bujnih cvetov. Pravilna rez zagotovi živahno rastPri večini grmovnic lahko z ustreznim rezom rastlino hkrati zmanjšamo in spodbudimo k rasti novih poganjkov. Pri tem se moramo za razliko od žive meje, ki jo obrezujemo samo na površini, pomladitvene rezi lotiti globoko v grmu – tik nad tlemi. Najprej odstranite najstarejše poganjke, tako da jih odrežete s škarjami ali žago čim bliže tlom. Z odstranjevanjem najstarejših poganjkov nadaljujte, vse dokler ne odstranite približno tretjine vseh poganjkov. S pomladitveno rezjo boste zmanjšali grm in hkrati vzpodbudili rast mladih poganjkov, ki bodo zaradi dobro razvitega koreninskega sistema odraslega grma, dobro prekrbljeni s hranili in z vodo. S pomlajevanjem nadaljujte še naslednji dve leti, s čimer boste v treh letih pomladili celoten grm. Če želite grm zmanjšati hitreje, lahko skrajšate tudi druge poganjke. Po odstranitvi tretjine poganjkov preostale skrajšajte za tretjino višine. Pri tem lahko sicer pazite, da boste poganjke obrezali v bližini brsta, vendar bo močna rez že sama po sebi spodbudila tvorbo novih brstov. Za zaključek okrog grma natrosite kompost ali zrel hlevski gnoj, s čimer boste rastlini dodali potrebna hranila za njeno obnovo. Če pa se nikakor ne bi mogli odreči cvetovom, poskusite vsako leto odstraniti le petino najstarejših poganjkov. Grm boste tako sicer zmanjševali dalj časa, boste pa kljub rezi lahko uživali v bujnešem cvetenju. Najbolje spomladi Večino grmovnic je najbolje rezati v pomladnem času. Pri tem je pomembno, ali rastline cvetijo na mladem ali starem lesu. Grmovnice, ki zacvetijo na mladem lesu (letošnjih poganjkih) je najbolje obrezati zgodaj spomladi, ko začnejo brsteti. Najprimernejši čas je, ko so se brsti že začeli napihovati, vendar se novi poganjki še niso začeli razvijati. Takrat najlažje ocenite, kje bo rastlina pognala nove poganjke in tako izločile stare poganjke, ki jih je potrebno odstraniti. Pri grmovnicah, ki zacvetijo na starem lesu (lanskih poganjkih – zgodaj spomladi cvetoče) počakajte z obrezovanjem do cvetenja. Grmovnice obrežite takoj po cvetenju. Če boste čakali predolgo, boste morda odstranili tudi številne cvetove prihodnjega leta, ki se bodo že oblikovali na poganjkih. Tudi pri zimzelenih predstavnikih z rezjo počakajte na cvetenje ali jih režite v pomladno poletnem delu sezone. Z rezjo v zimskem času lahko namreč porušite razmerje med poganjki in koreninami, rastlina pa manjkajočih delov ne bo mogla nadomestiti zaradi nizkih temperatur.   Močno rez samo za nekatereNekatere grmovnice lahko porežemo tudi precej močneje. Z močno rezjo rastlino skrajšamo na 15 do 30 cm višine in jo nato pustimo, da se povsem obnovi. Slabost takšnega močnega reza je, da ga prenašajo samo nekatere grmovnice in da bo rastlina nekaj časa nekoliko grša na pogled. Prednost pa je, da lahko star zanemarjen grm zelo hitro povsem obnovimo in spravimo na bolj ustrezno velikost. Grmovnice, ki dobro prenašajo močan rez so medvejka (Spiraea), petoprstnik (Potentilla), kovačnik (Lonicera), lovorikovec (Prunus laurocerasus), japonski pieris (Pieris japonica), trdoleske (Euonymus) in še nekatere druge. Za nekoliko manj stresa lahko močan rez izvedete v dveh korakih – prvo leto porežete polovico poganjkov, drugo polovico pa skrajšate za tretjino dolžine. Naslednje leto pa močno rez opravite še na preostanku poganjkov. Pri nekaterih grmovnicah je močna rez prav obvezna, če želimo občudovati njihova barvita stebla. Številne drene (Cornus) in vrbe (Salix) gojimo skoraj izključno zaradi barvitih mladih stebel. Ker so starejša stebla precej neugledna, moramo te vrste vsako leto močno skrajšati, tako da jih sestavljajo le mladi poganjki. Rez za lažjo prezimitevNekatere grmovnice, ki potrebujejo vsakoletno rez za spodbujanje cvetenja in oblikovanje grma, lahko delno obrežemo že tudi jeseni. Najpogostejša predstavnika sta verjetno vrtnica in metuljnik. Pri obeh vrstah lahko že v jesenskem času precej skrajšamo njune dolge poganjke, s čimer bomo zmanjšali možnost poškodb zaradi snega. Spomladi potem porežemo samo še preostanke poganjkov in odstranimo vse odmrle dele. Grmovnice na vrtovih opravljajo številne pomembne vloge, zato je prav, da ne pozabimo nanje in jih vzdržujemo v najboljšem možnem stanju. Pri tem pa boste s pravilnim in rednim rezom opravili že skoraj polovico dela. Matevž Likar

Fri, 4. Dec 2020 at 14:21

54 ogledov

Apnjenje vrtnih tal
Nekoč so vrtnarji in kmetovalci redno in načrtovano apnili tla. V zadnjih desetletjih se je prevečkrat dogajalo, da smo na to osnovno opravilo pozabljali. Kalcij pomembno osnovno rastlinsko hranilo poleg dušika, fosforja, kalija, magnezija in žvepla. V pridelavi rastlin, še posebej zahtevnih vrst zelenjave, torej ne bi smelo manjkati. Poleg vpliva na rast in razvoj rastlin kalcij kot bazičen ion pomaga v tleh nevtralizirati nastajajoče kisline, ki povečujejo zakisanosti tal. Zato imata bazična kalcij in magnezij odločilno vlogo pri razkisanju tal, saj ju dodajamo z materiali, v katerih je kalcij v apnencu. Apnenje je torej dodajanje apnenca in z njim kalcija zemlji. Rastline v kislih tleh trpijo Tako kalcij kot magnezij uravnavata reakcijo tal, ki jo označujemo s pH vrednostjo. Ali so naša vrtna tla kisla, nevtralna ali bazična izvemo, če opravimo analizo tal na vrednost pH ali to izvemo iz rezultatov osnovne analize tal na vsebnost fosforja, kalija, pH in deleža organske snovi. Lestvica za pH vrednost tal pokaže na vrednosti od 1 do 14, kjer so tla v območju od 1 do 7 kisla, pri pH 7 so nevtralna in pri vrednostih nad 7 in do 14 bazična. Za rastline, tudi večino zelenjadnic, je najbolje, če se pH vrednosti gibljejo med 5 in 7,5. Če meritve pH vrednosti pokažejo več kot 7,5 in manj kot 5, se pogosto pojavijo v pridelavi kakovostne zelenjave težave v oskrbi rastlin z drugimi nujno potrebnimi osnovnimi in tudi z mikrohranili (npr. železo, bor, natrij, baker, cink …). Korenine rastlin, ki rastejo v prekislih tleh (pH pod 5), ne morejo dostopati do osnovnih in tudi mikrohranil. To se pokaže v slabši rasti in razvoju rastlin. Kljub temu, da hranila v zemlji so, rastline v prekislih tleh trpijo pomanjkanje hranil, ki vplivajo na tvorbo korenin in cvetov (npr. fosfor), čvrstost plodov (kalij) ali lepo, temno zeleno barvo in visok delež klorofila, ki ga dajeta magnezij in železo. Zato je v primerih, ko so vrtna tla kisla ali zelo kisla (pod pH 5 ali celo pod pH 4,5), razkisanje tal s pomočjo kalcija v obliki apnenca nujno. Izbor materiala za apnjenje Ni vseeno, kateri material izberemo. Najpogosteje pomislimo na apno in v njem vsebujoč kalcij, a danes poleg apna in gašenega apna poznamo še mlade kalcitne in mehke apnence ter tudi dolomitne materiale. Seveda se upravičeno porajajo vprašanja, katerega izbrati. Pomembna razlika med apnom in gašenim oziroma hidratiziranim apnom ter ostalimi apnenčastimi materiali, pogosto poimenovanimi tudi apnenčasta moka, je v hitrosti učinkovanja in njihovi topnosti. Apno je fin prah, ki ga z vrta odnaša že rahla sapica, kar je zagotovo velik minus zanj. Zato se v zadnjem desetletju intenzivno uveljavljajo mehkejši, mokri in grobo mleti apnenčasti materiali (od 0 do 4, pogosto tudi do 8 mm). Takšni materiali se ne prašijo, z njimi preprosto rokujemo in jih raztresamo, bodisi povprek bodisi v vrstah s pomočjo posebnih strojev – trosilcev. Najpomembneje pa je, da so dobro topni, hitro preperevajo in imajo tako imenovano trojno naravno delovanje. To pomeni, da so 25 do 50 % delujoči v prvem letu, preostanek materiala pa se v tleh postopno sprošča v naslednjih 4 do 6 letih. Pomembno je tudi to, da takšni apnenčasti materiali v primerjavi z apnom in gašenim apnom niso agresivni za mikroorganizme v tleh. To pomeni, da jih lahko uporabljamo hkrati z osnovnim gnojenjem tako z organskimi gnojili (npr. hlevskim gnojem ali kompostom) kot tudi z mineralnimi gnojili. Apna pa ne nanašamo na zemljo takrat, ko gnojimo s hlevskim gnojem ali kompostom. Kdaj apnimo vrtna tla Preden se odločimo za apnenje, se prepričajmo, če naša vrtna tla sploh potrebujejo razkisanje ali nevtralizacijo. Tal s pH vrednostjo nad 7,5 ni potrebno apniti in prav pogosto so pri nas vrtna tla ekstremno pognojena oziroma založena s fosforjem, kalijem ter z visokim deležem organske snovi v tleh (nad 5 do 8 %) ter visokimi vrednostmi pH. Če so tla bolj kisla, jih apnimo, in sicer po spravilu posevkov zelenjave z vrta jeseni ali pozimi. Po zemlji potresemo mehko apnenčasto moko, ki je fino zdrobljena kamnina, bogata z različnimi deleži apnenca (od 50 do 95 % CaCO3), in to lahko naredimo s hkratnim gnojenjem vrtnih tal. Tako bomo apnenčast material tudi v dopustnih večjih količinah (do 100 kg na 100 m2 pri zelo kislih tleh s pH pod 4,5) lahko dobro pomešali z vlažnimi tlemi in začelo se bo postopno raztapljanje apnenca. Če vam apnene moke ni uspelo raztresti jeseni ali pozimi, ga lahko dodate tudi še spomladi pred predsetveno pripravo tal, in sicer ga plitvo zadelate v tla. Če uporabljate apno, ga potresete pozno jeseni in ne hkratni z organskim gnojenjem. Uporabimo zelo majhne količine apna, in sicer od 10 do 30 kg apna na 100 m2 pri zelo kislih tleh s pH pod 4,5). Njegovo učinkovanje na reakcijo tal je hitro. Ker pa negativno deluje na mikroorganizme v tleh, ga odsvetujem uporabljati in tresti v začetku pomladi, ko se tla iz dneva v dan ogrevajo in se prebujajo tudi koristni talni organizmi. Z uravnavanjem in nevtralizacijo kislosti tal ter uporabo apnenčastih materialov boste v vrtnih tleh izboljšali tudi tvorbo talnih strukturnih agregatov, kar bo izboljšalo poroznost tal, ki jih boste dolgi rok lažje obdelovali. Ker je večina rastlinskih hranil optimalno dostopnih za rastline v območju s pH vrednostjo tal med 5,5 in 7, pa boste omogočili gojenim zelenjadnicam dobro in hitro rast ter oblikovanje kakovostnejših pridelkov. Igor Škerbot

Fri, 4. Dec 2020 at 14:13

51 ogledov

Naši vrtni prijatelji z bodičastim plaščem
To so vrtovi, ki so vse bolj sterilni, več je cest in drugih betonskih površin. Tako smo ježa privedli na rob izumrtja. Da pa se to ne bi zgodilo, lahko pripomoremo tudi sami. Na Zemlji živi 15 vrst ježev, dve vrsti ježev živita v Evropi. Na vzhodu Azije in Evrope najdemo beloprsega ježa (Erinaceus concolor), na zahodu Evrope pa rjavoprsega ježa (Erinaceus europaeus). Pri nas lahko srečamo obe vrsti. Ježi se večinoma prehranjujejo zvečer. Čez dan so skriti v varnih zavetjih, ki so si jih zgradili iz listja ali vejic, ali pa se skrivajo v našem kompostniku. Odrasli ježki dosežejo težo do kilograma, v jesenskem času, ko si delajo zalogo za zimsko spanje, pa lahko tehtajo dva kilograma. V dolžino zrastejo med 20 in 30 cm. Imajo kratek rep in še kar dolge noge. Po hrbtu so pokriti z rjavo belimi bodicami. Trebuh in glavo prekriva groba dlaka, ki je rumeno rjave barve. Glava je koničaste oblike, oči so majhne, uhlji so krožni. Samica lahko koti enkrat ali dvakrat letno. Brejost traja 48 do 60 dni. Skoti od dva do deset slepih mladičev, ki sesajo pri materi od 3 do 4 tedne. Po šestih tednih so majhni ježki samostojni. Ježke največkrat najdemo na gozdnem robu, ki je obraščen z grmovjem, veliko jih je tudi v parkih in na vrtovih. So vsejede živali. Prehranjujejo se s polži, gosenicami, deževniki, mladimi mišmi, žuželkami, žabami in drugim. Radi se tudi posladkajo z jagodičevjem in drugim sadjem. Nevarnosti za ježe Vrtne kosilnice: V poletnih mesecih ježi radi spijo v visoki travi. Višja trava se v naših vrtovi ponavadi nahaja ob živih mejah ali grmičevju. Če teh mest prej ne pregledamo, lahko ježka poškodujemo z noži kosilnic ali nitko. Za ježka so takšne poškodbe usodne. Kurjenje: V času pred kresovanji na kup postopno nabiramo veje in kot ta kup čaka na kurjenje, ježi v njem najdejo zavetje. Zavetje za ježke predstavljajo tudi kupi odpadnega materiala, ki niso primerni za na kompost in jih vrtičkarji zažigajo. Najbolje je, da takšne kupe naredimo in prižgemo še isti dan, da se vanj ne morejo skriti ježki. Kompostni kup: Ježki imajo zelo radi topla mesta (predvsem samičke) in to kompostni kup vsekakor je – vir toplote. Ob premetavanju ali praznjenju kompostnika bodimo previdni, da z vilami ne poškodujemo ježa. Preden začnemo z delom, preverimo, če se v našem kompostnem kupu kaj dogaja. Ceste in avtomobili: Vsi vemo, da zelo veliko nevarnost za ježe predstavljajo avtomobili. Ježi se avtov prestrašijo in se zvijejo v klobčič, kar pa zadevo samo še poslabša. Ko smo v avtomobilu (predvsem v večernem času), bodimo previdni in pozorni na ježe ob ali na cesti. Smeti: V zadnjem času je bilo izdanih veliko opozoril, da ne smemo odmetavati smeti v naravi. Ježki so zelo radovedne živali in če bodo našli kje lonček z ostanki sadnega jogurta ali sladoleda, ga bodo z velikim veseljem polizali. Težava nastane, ko iz lončka ne bodo mogli zlesti. Tako bodo zaradi lakote poginili ali pa postali zelo lahek plen plenilcem. Bodimo obzirni in smeti odlagajmo v zato namenjen smetnjake. Strupi (strupi za polže): Velikokrat v naših vrtovih uporabljamo strupe za polže. Te strupe ali zastrupljene polže lahko poje tudi jež, ki potem pogine v velikih mukah. Če je le možno, se temu izognemo in poskusimo pobirati polže ročno. Kako lahko pomagamo ježem – Če ježa najdemo podnevi na vrtu ali med sprehodom, pomeni, da je z njim nekaj narobe. Ježi so namreč nočne živali in jih zelo redko srečamo podnevi. V takšnem primeru je najbolje, da ježa damo v škatlo in ga odpeljemo k veterinarju, da ugotovi, kaj je narobe z njim. – Če srečamo majhnega ježa,težkega manj kot 600 gramov, ki še ne zna poskrbeti zase, ga poberemo, zavijemo v brisačo, damo v škatlo in odnesemo k veterinarju, da primerno poskrbi zanj. – Na vrtu lahko ježem nastavimo tudi hrano. To ne sme biti mleko ali kruh, saj ježki ne prebavljajo laktoze. Nastavimo jim mačjo hrano ali brikete. Prav tako je dobrodošla primerna posodica z vodo. – Na vrtu pripravimo tudi kupe vej, listja, kompostne kupe ali celo hišice, narejene posebej za ježke, da lahko tam prezimijo. Postavimo jih na mestih, kjer vemo, da bo mir. Pustimo tudi nekaj sadja, ki bo posladek za naše vrtne prijatelje. – V vrtni ograji naredimo prehode, skozi katere bodo lahko ježki odhajali in prihajali brez težav. Ježi so naši prijatelji, zato poskrbimo, da bodo preživeli in bodo lahko še naprej koristni tudi za naše zanamce. Tanja Kozar Planinšek

Mon, 30. Nov 2020 at 08:21

95 ogledov

Zimzeleni okras zimskega vrta
Zahteva le nekoliko več premisleka, saj imamo na voljo manj rastlin, ki dajejo vrtu barvo in strukturo. V tem primeru so nam v veliko pomoč zimzelene grmovnice, ki čez leto večinoma ustvarjajo ozadje gred, v zimskem času pa postanejo ključni del okrasnih zasaditev. Raznolikost zimzelenih listov Na srečo imamo pri zimzelenih grmovnicah na izbiro številne predstavnike vseh velikosti. Med večjimi grmovnicami je na okrasnih vrtovih dokaj pogost lovorikovec (Prunus laurocerasus). Odličen je za ozadje gred ali za bolj senčne kotičke, ki jih poživi s svojimi bleščečimi listi. V senci se bo odlično počutila tudi lemprika ali zimzelena brogovita ali nepravi lovor (Viburnum tinus), ki prav tako zraste do nekaj metrov visoko. Poleg botanične vrste lahko izbirate tudi med različnimi vzgojenimi sortami lemprike. Sorta 'Lisarose' požene izrazito rdeče cvetne brste, iz katerih se bodo odprli beli cvetovi, ki jim bodo sledili še kovinsko modri plodovi. Za nekoliko bolj kompaktno rastlino izberite sorto 'Eve Price'. Nekoliko nižja sorodnica lemprike je davidova brogovita (V. davidii), ki bo poskrbela za enkraten okras, ko bo njene liste z izrazitimi žilami prekrila prva slana. Še nekoliko nižja pa je skimija (Skimmia), ki bo zimski čas poživila s svojimi rdečimi plodovi ali cvetovi, če se boste odločili za moško rastlino. Zelo lepa zimzelena grmovnica je tudi oljčica (Elaeagnus). Križanec Elaeagnus x submacrophylla požene čudovite zimzelene liste, ki spominjajo na lovor. Podobno kot lovorikovec je tudi oljčica zelo odporna rastlina in primerna za živo mejo. Zimzelene grmovnice pa so odlična izbira tudi, če potrebujete le zeleno preprogo. V ta namen izberite debelačko (Pachysandra terminalis) ali zimzeleno kosteničje (Lonicera nitida), ki bosta prenašali tako sončno kot polsenčno rastišče ali v primeru debelačke celo polno senco. Ni vsak zimzelen zelen Zimzeleni listi niso vedno le zeleni. Številne zimzelene okrasne rastline imajo precej bolj pisane liste, kot bi pričakovali po njihovem skupnem imenu. Na podobnem rastišču kot rododendroni uspeva tudi pieris (Pieris), ki požene živahne rdečkaste mlade poganjke. Za dodatno popestritev izberite sorto 'Flaming Silver', pri kateri bodo mladi poganjki s svojo živo rdečo barvo ustvarili čudovit kontrast zelenim listom s srebrno-belim robom. Za rdečkaste tone lahko posadite tudi fotinijo (Photinia x fraseri). Odlična izbira je sorta 'Red Robin', ki bo grede popestrila s svojimi bleščečimi zelenimi listi in mladimi, živahno rdečimi poganjki. Če imate na gredah nekoliko manj prostora, lahko poskusite s sorto 'Little Red Robin', ki ne bo prerasla meter višine, hkrati pa v ničemer ne zaostaja za svojo večjo sorodnico. Za živahno rumene zimzelene liste posadite trilisto oranževko (Choisya ternata 'Sundance'). Choisya ternata 'Sundance' Z njenimi bleščečimi svetlo rumenimi listi lahko popestrite vsako gredo – celo v rahli senci. Rastlino pa bodo konec pomladi polepšali še številni beli cvetovi. V rumenkaste odtenke ima svoje liste obarvane plazeča trdoleska Euonymus fortunei 'Emerald 'n' Gold'. Za nekoliko bolj umirjene tone lahko izberete sorodno sorto 'Emerald Gaiety', pri kateri so srebrnkasti-zeleni listi obrobljeni s belim robom. Še nekoliko več kremasto bele barve v listih imata sorti 'Silver Queen' in 'Harlequine'. Pri slednji je zelena barva ohranjena le še v obliki peg na kremasto belih listih. Še pika na i Zimzelene grmovnice pa imajo še eno odliko – številne zelo lahko oblikujemo v različne oblike in tako ustvarimo dodatno zanimivost, ki nas pozimi pritegne na vrt. V različne, tudi zimi različne oblike lahko oblikujete pušpan (Buxus sempervirens), tiso (Taxus baccata) ali zimzeleno kosteničje (Lonicera nitida). Nekatere izmed zimzeleneih rastlin so lahko v okras vrta tudi povsem same po sebi. Takšna je vsekakor bodika, Ilex aquifolium 'Argentea Marginata'. Njeni kremasto obrobljeni nazobčani listi so čudovit okras, ki ga le še dopolnijo bleščeči rdeči plodovi. Euonymus fortunei 'Harlequin'    Poleg okrasa na vrtu, so poganjki bodike odlična priložnost tudi za okras prostorov med božičnimi prazniki. Zimzelene grmovnice so obvezen del okrasnega vrta, saj ustvarjajo ozadje in strukturo gred. Pri tem pa niso le dolgočasna vednozelena stvar, saj so številne zanimive že same po sebi in jih zlahka uporabimo kot čudovito dopolnitev zasaditve ali celo kot zanimiv solitar. Matevž Likar

Mon, 30. Nov 2020 at 07:52

175 ogledov

Hipoalergena jabolka
Takšne so poleg jabolk še hruške, jagode, marelice, breskve, češnje, fige, kivi, banane ter različni citrusi. Povzročajo alergijske reakcije v obliki srbenja in draženja ust, lic, jezika, grla, nosu in oči. Trenutno so v jabolkih odkrite štiri beljakovine, ki so uvrščene na seznam alergenov Svetovne zdravstvene organizacije (Mal d1 – d4). Ena izmed njih je po strukturi zelo podobna beljakovinam v pelodu breze. Pri ljudeh, ki imajo seneni nahod in so alergični na pelod breze, se zato ob uživanju jabolk lahko razvije navzkrižna reakcija – to je alergija na jabolka. Ker so te beljakovine neobstojne in se v slini razgradijo, je alergijska reakcija po navadi blaga in omejena na predel ust in žrela. Pojav imenujemo sindrom alergije v ustih (oralni alergijski sindrom). Ta oblika alergije na jabolka je bila v Evropi opisana predvsem v severnem in centralnem območju in po nekaterih podatkih naj bi zaradi nje kar 2 – 4 % prebivalcev severnozahodnega dela Evrope imelo težave z uživanjem jabolk. Navzkrižna alergija z oreščki Ker so opisani alergeni manj obstojni, se jim v večini primerov lahko izognemo tako, da plodove termično obdelamo (kuhanje, peka). Kljub temu moramo biti pri uživanju tako pripravljene hrane (kompoti, peciva, marmelade …) pozorni na morebitne alergijske reakcije, saj so v jabolkih prisotni tudi alergeni, ki so odporni proti visoki temperaturi. Alergijo nanje razvijemo prav zaradi njihove obstojnosti, saj so bolj odporni tudi proti razgradnji s prebavnimi encimi. Ti alergeni poleg že omenjenih lokalnih učinkov v organizmu lahko povzročajo tudi sistemske učinke. Opažena je tudi navzkrižna alergena reakcija z drugimi vrstami sadja, pri tem velja omeniti oreščke, kot so lešnik, oreh, mandelj, pistacija, arašidi … Ta oblika navzkrižne alergene reakcije je bila v Evropi opisana predvsem v mediteranskem območju. Ker je povečana koncentracija teh alergenov prisotna v lupini jabolk, se jim v določeni meri lahko izognemo, če sadje olupimo. Sortiment je pri jablani izredno pester in koncentracije alergenov se od sorte do sorte lahko zelo razlikujejo. Sorte z zmanjšano vsebnostjo alergenov označujemo kot hipoalergene sorte. Uživanje plodov teh sort namreč pri precejšnjem deležu populacije, ki je sicer alergična na jabolka, ne povzroča alergij. Najbolj poznani hipoalergeni sorti sta santana ter elise. Santana Santana je jesenska sorta, ki zori v prvih dneh septembra. Je nizozemskega porekla, gre za križanca sorte elstar z ameriško proti škrlupu odporno sorto priscilla, po kateri je to odpornost tudi podedovala. Plod ima rumeno osnovno barvo, ki je v dobršnem delu prekrita z živo rdečim obarvanjem. To je bodisi prelito ali progasto razporejeno. V primerjavi s sorto elstar je njen plod nekoliko večji, glede oblike pa ji je dokaj podoben ter je okroglo ploščat. Sorto priporočajo kot eno najboljših proti škrlupu odpornih sort za hladnejši severnozahodni evropski predel. Sorto Santana uvrščamo v skupino jablanovih sort s prevladujočim kiselkastim okusom. Santana ni primerna za skladiščenje za daljše časovno obdobje. Santana Elise Elise je zimska sorta, ki zori v času zorenja standardne sorte zlati delišes, kar je običajno med 15. in 20. septembrom. Je križanec stare jablanove sorte koksova oranžna reneta z nizozemsko sorto septer. Plodovi so nekoliko stožčaste oblike ter skoraj v celoti prekriti z rdečim obarvanjem. Lenticele (drobne pikice) so belo obarvane ter na plodu zelo dobro vidne. Nagnjenost sorte k izmenični rodnosti je relativno majhna. Okus plodov je sladek ter aromatičen. Sorta se glede svojih lastnosti odlično dopolnjuje s sorto santana, tudi v smislu skladiščenja, ki je pri sorti elise zelo dobro. Elise Boštjan Godec in Aleš Sedlar

Wed, 25. Nov 2020 at 14:46

337 ogledov

Kitajski trstikovec ali miskant
Z vse krajšimi dnevi in nižjimi temperaturami listje postopno odpade, cvetovi preminejo in vrt postane precej monoton. Dolgočasje v vrtu lahko omilimo z okrasnimi travami. Med njimi so zelo lepi kitajski trstikovci ali miskanti, ki proti koncu jeseni vnesejo še nekaj razgibanosti in barve v vrtove ter gredice v javnih nasadih. V zimskem času pa so lep okras, ko se na njih nabere ivje. Stebelni cvet iz Azije Ime Miscanthus izvira iz grških besed mischos – steblo in anthos – cvet, kar dobesedno pomeni »stebelni cvet«, saj se socvetja pojavljajo na vrhu stebla. Njihova naravna rastišča so močvirja, pobočja, pogorja in druga odprta rastišča v vzhodni Aziji, miskantre pa najdemo tudi na zahodu Afrike. Zelo so cenjeni na Japonskem v njihovi tradicionalni umetnosti kot simbol jeseni. Tam jih uporabljajo tudi kot vir za prekrivanje streh templjev in tradicionalnih prebivališč. Najlepši med okrasnimi travami Miskanti so najlepši med okrasnimi travami. Gojimo jih zaradi njihove šopaste razrasti, lepih suličastih listov in socvetij, ki se pojavijo v jesenskem času. Lepi so celo rastno sezono – od pomladi, ko odženejo, in do zime, ko se na njihovih klasastih socvetjih nabere ivje. Jeseni so posebej lepi, ko se odenejo v močnejše barve. Ni izbirčen glede rastišča Glede rastnih zahtev niso izbirčni. Večina jih najbolje uspeva na sončnih legah. Tudi glede tal niso preveč zahtevni. Ko ga posadimo v vrtu, potrebuje približno tri leta, da se prilagodi na nove rastne pogoje. Ko je enkrat dobro vraščen, pa začne hitro rasti in se širiti. Na istem mestu lahko raste zelo dolgo. Razmnožujemo jih z delitvijo vsakih štiri do šest let, da se šopi ne razrastejo preveč. Če miskant zanemarimo in ga ne delimo, bo v sredini šopa začel odmirati. V tem primeru odberemo primerke iz zunanje strani šopa. Delimo ga spomladi. Razmnožujemo jih lahko tudi s semeni, a ne kultivarjev. Kultivarje razmnožujemo z delitvijo, da ohranimo sorto. Miskanti zacvetijo sredi poletja in cvetijo do jeseni – odvisno od vrste in sorte. Cvetovi so največkrat v srebrnkasti barvi ali pa imajo rdeče odtenke. Ko se socvetja posušijo, največkrat postanejo puhasta in tako ostanejo zanimiva tudi v zimskem času. Lep tudi v suhih šopkih Miskanti niso lepi le kot okrasna trava v vrtu ali na javnih nasadih, njihova socvetja in tudi liste lahko uporabimo v suhih aranžmajih ali šopkih. V suhih šopkih se bodo listi spiralasto zavili, socvetja pa se bodo popolnoma odprla. Pri sestavljanju šopkov moramo biti previdni, ko uporabljamo liste miskantov, saj imajo kar ostre robove in se lahko porežemo. Različne sorte Poznamo veliko različnih sort, ki se med seboj razlikujejo po barvi listov in cvetov, višini in času cvetenja: Miscanthus sinensis 'Kleine Silberspinne' zraste med 100 in 120 cm visoko. Cveti od septembra do novembra s srebrno belimi cvetovi. Listi so ozki, zeleni. Miscanthus sinensis 'Morning Light' zraste v višino med 120 in 180 cm. Zacveti kasneje, nekje v oktobru z rdečkastimi cvetovi. Listi so ozki in imajo vzdolžne bele proge. Je ena izmed boljših sort. Miscanthus sinensis 'Malepartus' zraste v višino med 150 in 180 cm. Zacveti zgodaj v septembru s srebrnkastimi cvetovi, ki postanejo puhasti in bele barve, ko so suhi. Listi so nekoliko širši in zelena barve. V jeseni se obarva v lepo oranžno in rdečo barvo. Miscanthus sinensis 'Gracillimus' zraste v višino med 150 in 190 cm. Zacveti kasneje, nekje v oktobru z bakreno rdečimi cvetovi. Listi so ozki in zelene barve. V jeseni se obarvajo v zlato rumeno barvo. Je eden izmed starejših kultivarjev. Miscanthus sinensis 'Sliver Arrow' (= M. sinensis 'Silberpfeil') zraste v višino med 180 in 210 cm. Zacveti sredi septembra z rdeče obarvanimi cvetovi. Listi zelene barve z belo progo. Listi so široki do 2 cm. Miscanthus sinensis 'Zebrinus' zraste v višino med 150 in 210 cm. Zacveti septembra z bakreno rdečimi cvetovi. Zanimiv je zaradi rumenih prečnih prog na listih. Miscanthus sinensis 'Flamingo' zraste v višino med 150 in 180 cm. Zacveti na koncu avgusta z rožnato obarvanimi cvetovi. Listi so ozki in zelene barve. Miscanthus sinensis 'Kleine Fontäne' zraste v višino med 120 in 150 cm. Zacveti že v avgustu z rdeče obarvanimi cvetovi. Listi so zelene barve. Tudi za lonce Nekateri miskanti so primerni tudi za posaditev v lonce, kjer pa jih moramo redno zalivati, dognojevati in tudi presaditi, ko preraste lonec. Z miskanti si lahko polepšamo vrt in še posebno lepo pridejo do izraza proti koncu leta. Ta trpežna okrasna trava je primeren tudi za javnih nasadih. Tanja Kozar Planinšek

Zadnji komentarji

Zim Zelen :

11.11.2018 20:00

Dobra ideja za...

Prijatelji

KMEČKI GLASBranko GaberAlen  Osenjak

NAJBOLJ OBISKANO

Bradate perunike