Podobnost obeh rastlinskih vrst je povzročala zmedo, saj so mnogi mislili, da je brokoli cvetača, le da ima namesto izrazito bele sivozeleno rožo.  Razvijejo se tudi stranski poganjki Brokoli je kapusnica, ki hitro kali, oblikuje dobro razvit in močan koreninski sistem, ki po presaditvi na stalno mesto glavnino korenin naredi do 30 cm globoko. Podolgovati listi značilne sivozelene barve hitro opozorijo nase. Tudi brokoli ima kocen. To je del od koreninskega vratu do prvih listov. Zaželeno je, da je kratek in čokat, da rastlina raste pokončno in ne polega. V pazduhah listov se oblikujejo speči brsti, iz katerih se lahko razvijejo stranski poganjki. A cilj pridelave brokolija je glavni poganjek, na katerem je vodilna roža. Iz stranskih poganjkov se po odstranitvi glavne rože oblikujejo manjši in slabše razviti poganjki in posledično tudi manjše, a kljub vsemu uporabne rože. Pri cvetači večinoma ni stranskih poganjkov in novih rož, razen pri najnovejših hibridih z več rožami. Za razliko od cvetače listi brokolija ne zakrivajo (senčijo) rože, zato se obarva intenzivno zeleno.  Socvetje ali roža Zeleno socvetje ali rožo odrežemo skupaj z nekaj listi, ki so tudi užitni, preostalega dela stebla in listov pa ne izpulimo, ampak jih pustimo rasti naprej, saj se iz spečih brstov v pazduhah listov oblikujejo novi, stranski poganjki, na katerih se po nekaj tednih oblikujejo nova, manjša, a kljub vsemu uporabna socvetja ali rože. V roži so vidni v socvetjih drobni popki, ki se hitro razcvetijo, zato brokoli režemo, ko so cvetovi še zelo drobni, da ne zacvetijo.  Zmerno toplo in vlažno podnebje Brokoli uspeva v zmerno toplem in vlažnem podnebju. Zelo mu ugajajo tople pomladi, ko je dan krajši in je le redko vroče. Previsoke temperature, vročina in sušni pogoji zelo slabo vplivajo na njegov razvoj. Mlade rastline spomladi prenesejo tudi do -10 °C brez večjih poškodb. Roža jeseni prenese od -5 do -7 °C. Poleti naj brokoli raste na severnih in senčnih legah, v težjih tleh ali na večji nadmorski višini. Brokoli za rast in oblikovanje rože zahteva redno oskrbo z vodo in višjo zračno vlago. Za svetlobo ni zahteven, a kljub vsemu mu ugaja srednja osvetljenost. Zato poskrbimo tudi s primerno gostoto sajenja sadik na enoto površine. S tem poskrbimo za dobro osvetlitev rože, ki za intenzivno zeleno obarvanost nujno potrebuje primerno količino svetlobe, ki vpliva na oblikovanje klorofila in s tem na lepše zeleno obarvano rožo. Tla in letni čas pridelave Brokoli najbolje uspeva v zelo rodovitni in s humusom ter z vodo in hranili dobro preskrbljenih tleh. Zato so primerna tudi že srednje težka tla, ki so dobro odcedna in kljub vsemu dobro zadržujejo vlago. Samo za spomladansko pridelavo raje izberemo lažja tla, ki se hitreje ogrejejo, a v tem primeru poskrbimo za namakanje, ki bo omogočilo enakomerno oblikovanje pridelka. Za poletno pridelavo so primerna težja tla. Tako tudi v vročini dobro in predvsem počasneje raste ter oblikuje rože, ki so čvrste in ne zacvetijo prekmalu. A v ekstremno vročih poletjih tudi to brokoliju ne prepreči prehitrega uhajanja v cvet. Bolje je, če pridelavo načrtujemo za pozno pomlad in zgodnje poletje in potem še za zgodnjo in pozno jesen, kar pomeni, da se najbolj vročemu obdobju raje izognemo. Za brokoli so primerna tla s pH vrednostjo med 6,5 in 7. V prekislih tleh so lahko težave z glivično boleznijo golšavost kapusnic, ki nam lahko povsem uniči posevek. Kolobar in gnojenje Brokoli sadimo na drugo poljino, zato ga lahko gnojimo tudi z uležanim in preperelim hlevskim gnojem ali kompostom. Na isto površino ga sadimo šele po preteku treh do petih let, v tem času pa tam ne sadimo nobenih kapusnic in njim sorodnih rastlin. Primerni predhodni posevki brokolija so stročnice, solata, čebulnice, paradižnik in krompir. Slabi predhodni posevki so vse ostale kapusnice, rdeča in krmna pesa ter špinača. Brokoli je bolj zahtevna rastlina za gnojenje. Za kakovosten pridelek je treba zagotoviti dovolj listne mase. Brokoli, tako kot vse kapusnice, potrebuje bor (B) za dober razvoj rože, ki ga lahko dodamo ob osnovnem gnojenju pred sajenjem ali s pomočjo dognojevanja. Lahko ga nanesemo tudi foliarno. Na takšen način preprečimo deformiranost rože, pokaže se tudi v rjavih pegah na cvetovih socvetja. V primeru sajenja brokolija z daljšo dobo rasti – pozne sorte (več kot 100 dni do pridelka), je priporočljivo dušik dodati vsaj v dveh obrokih, da zagotovimo primerno oskrbljenost v daljšem časovnem obdobju. Prvič gnojimo ob presajanju ali do tri tedne po presaditvi, drugi del skupne količine dušika damo po 6 do 8 tednih po presajanju. Oskrba in spravilo Če bi želeli pridelek brokolija vse leto, bi ga morali saditi v več kot desetih terminih in pri tem uporabljati različne, letnim časom prilagojene sorte in hibride, ki imajo zelo različno dolgo vegetacijo. Zgodnjo pridelavo brokolija bi lahko zasnovali tudi v rastlinjakih ali s prekrivanjem posevka s koprenami, ki pospešujejo rast in razvoj pridelka. Seveda ne pozabimo na konkurenco plevelov, ki se jim najlažje izognemo s sajenjem na tla, prekrita z zastirnimi, talnimi folijami, ali z mehanskim in po potrebi kemičnim zatiranjem plevelov. Ves čas rasti spremljamo pojav bolezni in škodljivcev ter v primeru pojava kakšnega škodljivca ali bolezni ustrezno ukrepajmo. Ko brokoli oblikuje čvrste, zbite in dobro razvite rože, je čas za pobiranje pridelka. Rože režemo zgodaj zjutraj, takoj ko so oblikovane in še preden postanejo posamezni cvetni popki vidni ali se začenjajo odpirati. Spravilo v najbolj toplem delu dneva ni primerno in odločilno vpliva na uspešnost skladiščenja. Porezane rože čim prej pospravimo v hladen in temen prostor, da se nam popki v socvetju ne bi prekmalu razcveteli. Dobrodošla je takojšnja uporaba, skladiščimo pa ga na visoki zračni vlagi (nad 97 %) in temperaturi do 3 °C. Zato si lahko v hladilniku pomagamo tudi z ovijanjem v prozorno folijo. Bogata hranilna vrednost Brokoli je znan v prehrani tistih, ki potrebujejo krepčilne in z vitamini, minerali in drugimi snovmi bogate prehranske vire. Tako je na jedilniku rakavih bolnikov ter vseh, ki prebolevajo prehladna in virusna obolenja. Vsebuje vitamin C, karotina, bioaktivne substance, kot so glukozinolati, karotenoidi, flavonoidi in sulfidi. Poleg tega vsebuje obilo mineralov (kalij, kalcij, fosfor in železo). Vse to so več kot dobri razlogi, da ga sami pridelamo in vključimo v svoj prehranski obrok. Besedilo in fotografije: Igor Škerbot

Cvetni prah je beljakovinska komponenta hrane, brez katere se ne bi mogla razvijati zalega, voda pa služi za redčenje hrane in v poletnem času za ohlajevanje panja.  Nujno potreben cvetni prah Cvetni prah ali pelod je torej nujno potreben za obstoj čebelje družine. Običajno ga naberejo čebele nekaj že jeseni, na primer na bršljanu, in ga shranijo v celice, kjer potem čaka do tistega trenutka, ko začne matica nekako v drugi polovici januarja leči prva jajčeca. Zunaj običajno leži sneg in tudi temperature so še pod lediščem, toda čebele slutijo, da se dan daljša in da je v panjih napočil čas za začetek novega življenja. Mlade čebele takrat poiščejo celice s vskladiščenim cvetnim prahom, ga prežvečijo, pomešajo z medom in z njim začnejo hraniti svoje ličinke. Ker so to izredno nežna in občutljiva bitja, se ob pojavu prve zalege dvigne temperatura v sredini gnezda od prvotnih 18 ⁰C na okoli 35 ⁰C ter in ostane pri tej vrednosti vse do pozne jeseni, ko matica preneha leči jajčeca. Ko pa se tudi zunanje temperature povzpnejo nad 10 ⁰C, čebele ob sončnem vremenu zapustijo panje, v zraku nekje nad čebelnjakom izpraznijo svoja črevesca in že začnejo stikati po bližnji okolici za prvimi ponudniki cvetnega prahu. To je pri nas leska, ki ji sledijo črni teloh, jelše, trepetlika, spomladanska resa, zvončki in vrbe. Zdravilne lastnosti Toda cvetni prah ni samo popolna beljakovinska in z vitamini, nenasičenimi maščobnimi kislinami, minerali, encimi ter s protimikrobnimi snovmi obogatena hrana za čebele, ampak tudi odličen naraven prehranski dodatek za ljudi. Že 30 gramov peloda popolnoma zadostuje za pokrivanje dnevne potrebe po esencialnih maščobnih kislinah pri odraslem človeku. To so tiste maščobne kisline, ki jih naše telo ne more samo proizvesti iz drugih hranil, ampak jih mora dobiti nekje od zunaj. Cvetni prah se od rastline do rastline razlikuje po okusu, vonju, barvi, velikosti zrnc in tudi po zdravilnih lastnosti. Tako poroča znani francoski raziskovalec peloda Patrice Percie du Sert v svoji znani knjigi Ces pollen qui nous soignent ( Pelod skrbi za naše zdravje), kako je z rednim vsakodnevnim uživanjem vrbovega cvetnega prahu v enem tednu premagal nevarno vnetje pljuč, ko mu niso mogli več pomagati antibiotiki. To se je zgodilo pred leti marca. V času cvetenja vrb ob bližnjem potoku je imel tik ob svoji hiši nekaj naseljenih čebeljih panjev z nameščenimi osmukalniki za cvetni prah. Ves teden je bilo lepo sončno vreme in čebele so nosile z bližnjih cvetočih grmov vrb kakor leča velike rumene kepice tega dragocenega pridelka. Približno polovico so ga uspele prek osmukalnih mrežic pretihotapiti v panje, druga polovica pa je odpadla z nožic in končala v predalčkih pod mrežicami. Zvečer je predalčke izpraznil, v vsakem je bilo kakšnih 50 gramov sladkega, prijetno dišečega peloda zlato rumene barve, in celotno količino z velikim apetitom pojedel. To je ponavljal do konca tedna, ko je vročina nenadoma popustila; spet se je počutil krepkega in popolno zdravega. Ta dogodek ga je prepričal, da ima svež cvetni prah zdravilne lastnosti, zato je svoje življenje posvetil in ga še danes posveča pridelovanju in proučevanju zdravilnih lastnosti tega dragocenega čebeljega pridelka, piše strokovne članke in predava o svojih raziskavah ter izkušnjah po vsem svetu. Slovenski osmukalniki Za razliko od Francije je Slovenija, kar zadeva onesnaženost okolja, veliko bolj čista in zato primernejša za pridobivanje cvetnega prahu. Žal te naravne danosti slovenski čebelarji ne izkoriščamo dovolj, vzrokov za takšno stanje pa je več. Naši potrošniki še premalo poznajo blagodejen učinek peloda na naše telo in ga zato ne kupujejo v takšnih količinah kakor prebivalci zahodnoevropskih dežel, mnogi čebelarji v bolj odmaknjenih predelih Slovenije pa nimajo pravega tržišča in tudi dobrih osmukalnikov doslej ni bilo na voljo. Morda se bo zdaj glede slednjih vendarle premaknilo na bolje, ker smo končno dobili domačega proizvajalca plastične naprave za smukanje cvetnega prahu. Doslej so prevladovali leseni osmukalniki, ki pa imajo to slabo lastnost, da predalčki, v katere padajo zrnca peloda, zaradi zračne vlage zelo radi plesnijo, plesen pa je največji sovražnik tega občutljivega čebeljega pridelka. Tudi vsakodnevno čiščenje lesenih predalčkov ni dovolj, ker se plesen pogosto zaje v les in jo je skoraj nemogoče od tam odstraniti. Pri plastičnih osmukalnikih do teh težav ne prihaja, ker jih z lahkoto umijemo. Doslej smo imeli na voljo samo plastične osmukalnike iz uvoza, ki so bili cenovno sicer ugodni, toda narejeni iz pretankih elementov in verjetno tudi iz slabše plastike, saj so se v poletni vročini pogosto krivili. Čebele so iznajdljive in so takšne napake dobro izkoriščale ter prinašale cvetni prah v panj namesto prek osmukalnih mrežic skozi razne reže ob osmukalnikih, kar je seveda občutno zmanjševalo pridelek. Čebelar Roman Kogelnik iz okolice Mežice na Koroškem je dolgo časa preizkušal tako lesene kakor tudi plastične in ugotavljal, da noben, ki ga je mogoče kupiti na slovenskem tržišču, ne zagotavlja optimalnih pogojev smukanja. Zato je po svoji zamisli izdelal najprej prototip lesenega osmukalnika, ko pa se je soočil s problemom plesni v predalčkih, se ja odločil, da začne delati plastične. To zanj ni predstavljalo težav, saj ni samo dober čebelar, ampak tudi odličen plastičar, kar vsekakor zagotavlja kakovost izdelka tako v pogledu delovanja kakor kakovosti uporabljenega materiala. Slovenski čebelarji smo lahko veseli, da imamo končno svoj domač plastični osmukalnik, s katerim bomo dosegali višje pridelke in ki bodo tudi varnejši za potrošnike. Besedilo in fotografije: Franc Šivic

... na tretjih se pozna roka vrtnarskega strokovnjaka, še vedno pa je veliko tudi takih, ki bi jim težko rekli vrt v smislu okrasnega, ampak bolj zemljišče ob hiši ali parkirišče.Vrtna kultura se pri nas izboljšuje, čeprav je še daleč od tistega, kar vidimo v nekaterih drugih državah, predvsem bolj proti severu in zahodu Evrope. Ampak to je tudi stvar tradicije in kulture. Ljudje smo različni, enim je brskanje po zemlji užitek, drugi se ne zmenijo za to. Včasih bi radi nekaj naredili z vrtom pred hišo, pa nimamo zamisli, ne poznamo dovolj rastlin in podobno. Zdi se nam, da je pred našo hišo prava puščoba, namesto da bi nas že pred vstopom vanjo pozdravilo prijazno zelenje in cvetje. Naj ne bodo to le enoletnice, ki so v okras le kratko poletno dobo. Predhišni vrt naj bo lep vse leto, tudi pozimi. Ker na tem delu navadno ni na pretek prostora, se moramo temu prilagoditi z zasaditvijo. Uporabimo lahko vse od grmovnic, vzpenjavk in trajnic. Skrbno zasnovan nasad nas bo razveseljeval še veliko let. čeprav bodo potrebne manjše preureditve (presaditev trajnic, rezanje grmovnic, ki se bodo razraščale, in podobno).         Tokrat ne boste zasajali česarkoli, kar imate pač pri roki, ampak določene rastline, ki se med seboj ujemajo po barvah, obliki, cvetijo v različnih letnih časih – od zime do jeseni ali pa so vse leto zanimive zaradi dekorativnih in nekatere tudi zimzelenih listov. Brez izbire tokrat ne bo šlo, saj je hišno pročelje lahko obrnjeno k soncu ali pa je bolj senčno, za vsako lego pa so potrebne druge rastline. Le malo je neizbirčnih, ki bi uspevale enako dobro na soncu in v senci. Dolga in ozka greda Vzemimo dolgo in ozko gredo ob hiši. Vzdolž hiše med steno in hišo naj ne bo ploščic, ki bi ločevale steno od grede. Tako bomo pridobili širino in lahko zasadili tudi kakšno vzpenjavko. Vzemimo, da je greda široka pol drugi meter. Če želimo čim bolj naraven videz in imamo možnost, jo omejimo s pragovi. Vrt na prisojni strani hiše Pred sajenjem gredo globoko prekopljemo in odstranimo kamne ter ostanke gradbenega materiala. Vemo, da je na sončni strani hiše poleti kar precej vroče in suho, zato lahko dodamo zemlji preparat agrogel, ki izboljšuje vpojnost za vodo ter jo v celoti oddaja rastlinam. Ker je del vrta pod napuščem, je tam še posebej suho. To je približno 70 cm od zida. Tja sadimo rastline, ki dobro prenašajo sušo oziroma jim ta celo ustreza. Če gojite cvetje na oknih, si olajšajte dostop do okenskih polic z večjimi ploščatimi prodniki, na katere lahko stopite, da ne pohodite rastlin. Ti kamni so nasadu tudi v okras in ga približajo naravi. Pred sajenjem dodamo tlom obilo komposta ali organskega gnojila. S preperelim hlevskim gnojem pognojimo le vrtnicam. Za večje grmovnice in vzpenjavke izkopljemo dovolj prostorne jame, ki naj bodo globoke najmanj 40 centimetrov. Drugim rastlinam zadoščajo 25 centimetrov globoko prerahljana dobra vrtna tla. Sadike lahko danes prek spleta naročimo od koderkoli na svetu, vendar moramo vedeti, da so le v Sloveniji vzgojene rastline dovolj utrjene v naših podnebnih razmerah. Brez škode jih prenašamo iz hladnejših predelov v toplejše, nikakor pa ne iz toplejših v kraje z ostrejšim podnebjem. Vzpenjavkam uredimo primerno ogrodje iz letvic ali bambusovih palic, ki jih zasidramo v kovinske cevi, zabite v tla, da prehitro ne propadejo. Ker je ob hiši najbolj suho, vzpenjavke vedno sadimo najmanj 70 centimetrov od stene in jih usmerimo k steni. Posebno velikocvetni okrasni sroboti so občutljivi za sušo in spremembe temperature. Ob njih naj rastejo sivka, žajbelj in druge rastline, ki jim zasenčijo tla in jih varujejo. Za okrasne srobote velja, da imajo radi korenine v senci, zgornji del pa na soncu. Rastline, ki jih predlagamo: Grmovnice: - brogovita (Viburnim fragrans) - rušje (Pinus mugo kobold) - bradatec (Caryopteris incana) - vrtnice, rožnate (Rose 'Heidertraum' - nizke, grmičaste) - stebrasta tisa (Taxus baccata 'Fastifiata') Vzpenjavke: - okrasni srobot (Clematis x the president, temno vijoličen) - kovačnik (Lonicera periclymenium, rožnato rdeča) Trajnice: - maslenice (Hemerocallis flava in druge nizke) - lepe očke (Coleopsis verticillata) - Mačja meta (Nepeta mussinii) - homulica (Sedum spectabile 'Brillant') - karpatska zvončnica (Campanula carpatica, modra) - žajbelj (Salvia officinalis) - sivka (Lavandula spica, modra) - sinjezelena bilnica (Festuca glauca) - bergenija (Bergenia cordifolia) - okrasna dresen (Polygonum affine) - nizke homulice v sortah, aubrieta, nizke plamenke med nizkimi trajnicami žafrani Vrt na osojni strani hiše Tu prav tako zemljo globoko prerahljamo in odstranimo kamne in morebitne druge večje dele, kot je gradbeni material in podobno. Če so tla bolj lahka, jim dodamo zadrževalec vlage, ker precej dežja odnese od hiše. Vlago potrebujejo posebno vzpenjavke, rododendroni in azaleje. Rododendronu izkopljemo veliko jamo, najbolje meter v širino in dolžino ter pol metra v globino ter jo zapolnimo s substratom za rododendrone ali gozdno zemljo brez apnenca. Azaleje damo v skupno jamo in dodamo kislo zemljo. Preostale rastline glede tal niso zahtevne, vendar potrebujejo vsaj 25 centimetrov globoko, prerahljano, dobro vrtno zemljo, ki jo izboljšamo s kompostom ali drugimi organskimi gnojili. Rastline, ki jih predlagamo: Grmovnice: - rododendron (Rhododendron cat. grandiflorum, vijoličen) - japonske azaleje (Azalea japonica, rožnate) školjkasta pacipresa (Chamaecyparis obtusa 'Nana Gracilis') Vzpenjavke: - pisanolistni bršljan (Hedera x goldheart) - kovačnik (Lonicera periclymenum) Trajnice: - hosta (Hosta sieboldii) - teloh (Hellborus nigra) - ižander (Pachysandra terminalis variegata) - jesenska anemona (Anemone hupehensis) - jelenov jezik (Phyllitis scolopendrium) - vrtna kresnica (Astilbe aredndsii 'Feuer') - cimicifuga (Cimicifuga simplex 'White Pearl') - obloglavi jeglič (Primula denticulata) - zimzelen (Vinca minor) Besedilo: Marjetka Hrovatin

Pogosto so lahko vir različnih neželenih snovi ali nečistoč. Zato imajo pomemben vpliv tako na količino kot na kakovost pridelka. V Sloveniji imamo zelo ugodne razmere za razvoj plevelov, saj imamo bogata tla in veliko padavin. V pridelavi zelenjadnic je zelo pomembno, da z izvajanjem različnih ukrepov zagotovimo čim manjšo banko semen v tleh in preprečujemo vnos plevelnih semen na pridelovalne površine z uporabo prečiščenega semena, kompostiranih organskih gnojil in s stroji. Plevelov nikoli ne moremo popolnoma zatreti. Pogosto se premalo zavedamo, da je manjša populacija plevelov zaželena in potrebna tudi s stališča naravnih ravnovesij – za življenje številnih, pogosto nevidnih prebivalcev. K zmanjševanju zapleveljenosti površin znatno pripomoremo z izvedbo širokega kolobarja, pravočasnim spravilom pridelkov, gnojenjem, ki pripomore k rasti zelenjadnic, pridelovalno higieno in setvijo prečiščenega semena. V pomoč pri obvladovanju plevelov nam je tudi mehansko zatiranje (ročno ali strojno), uporabo ognja, prekrivk in zastirk. Zastiranje tal Uporaba zastirk je ena od najstarejših metod zatiranja plevelov, saj plevelom fizično preprečimo vznik. Zastiranje tal varuje tla pred vremenskimi vplivi (dežjem, vetrom, sončno pripeko), ki rušijo strukturo tal. Pod zastirkami ostajajo tla rahla in zračna, medtem ko se tla na površinah s slabšo ali porušeno strukturo bolj zbijajo in sesedajo. Z uporabo zastirk senčimo tla, prekrita tla pa so hladnejša in v vročih delih leta oziroma v vročih poletjih tako vplivamo tudi na boljši sprejem vode in hranil v rastlino. Tla pod zastirko ostajajo dalj čas vlažna, voda je posledično dostopnejša rastlinam, hkrati pa ker z zastiranjem tal preprečimo izhlapevanje, vplivamo tudi na zračno vlago v posevku ter posledično na pojav, razvoj in širjenje bolezenskih povzročiteljev in škodljivcev. Zastirke pa lahko izločajo tudi snovi, ki zavirajo kalitev plevelov. Najučinkovitejše so proti enoletnim plevelom. Večletni, trajni pleveli lahko prodrejo skozi zastirko in ker dobro prenesejo zastiranje, se lahko njihov delež pri dolgotrajnem zastiranju tal celo poveča. Različni materiali Za zastirko najpogosteje uporabljamo žitno slamo, seno, mleto koruznico, nepreperel kompost, praprot, trstičje, ovčjo volno, luščine ajde, ostanke lupin lupinarjev in podobno. Uporabimo lahko odpadke papirne, tekstilne ali lesne industrije, ki pa v pridelavi niso najbolj zaželeni. Zastirke iz organskih materialov hkrati služijo kot vir hranil, saj jih običajno po letu uporabe (v jeseni) vdelamo v tla. Uporaba žitne slame je še posebej dobrodošla spomladi, saj se v sončnih dnevih ogreje tudi zrak v votlih bilkah, ponoči pa to toploto oddaja tudi mladim rastlinam. Slamo, ki jo želimo uporabiti za zastirko, si priskrbimo iz nezapleveljenih posevkov, saj lahko v nasprotnem na površino prinesemo tudi seme plevelov in lahko v bodoče pričakujemo več težav s pleveli. Na manjših površinah in pri pridelavi v zavarovanih prostorih so poleti zelo dobrodošle zastirke iz sveže pokošenih rastlin (najpogosteje uporabljamo kar pokošeno travo). Zastirka iz svežih rastlin tla tudi hladi, sok pokošenih rastlin pa vsebuje tudi hranila v sledovih. Pomembno je, da ne pozabimo, da morajo biti rastline, ki jih bomo uporabili kot zastirko, pokošene pred cvetenjem oziroma semenenjem. (Se nadaljuje.) Besedilo in fotografije: Iris Škerbot

Čeprav najbolj neučakani začnejo že konec marca zasajati korita s sezonskimi rastlinami, je najprimernejši čas za to aprila. Rastline, iz katerih sestavimo nasad, so zelo različne glede prenašanja nizkih temperatur, zato je najbolje, da si pred začetkom sajenja narišemo skico zasaditve in potem postopno z ogrevanjem ozračja dodajamo rastline, dokler nasad ni popoln. Zasaditve čakajo v vrtnariji na toplejše vreme.           Posajenih korit pred prvim majem ne puščajte v garažah, preden jih postavite na okenske police. Rastline bodo doživele šok, saj so navajene na svetlobo iz vrtnarskih rastlinjakov, mi pa jih damo v mračno garažo. Ko jih bomo dali ven, bo to zanje ponovni šok zaradi močne svetlobe. Okoli prvomajskih praznikov je že dovolj toplo, da damo nasade ven, sebeda spremljajmo vremenske napovedi, predvsem nizke zgodjejutranje temperature. Na zunanje temperature in svetlobo moramo rastline postopno privajati. Na začetku naj bodo na zavetnem mestu, ponoči jih še pokrijemo s kopreno, če so noči mrzle. To lahko traja še vse do sredine mala, po ledenih možeh pa je nevarnost mrzlih noči za nami. Takrat damo ven tudi najbolj občutljive, to so mlečki, begonije, angelonije, vodenke in strukturne rastline (na primer sladki krompir - Ipomea batatas). Surfinija in bidens sodita  med odpornejše in ju lahko kmalu damo ven. Če se odločate za lepo in atraktivno sunsatio, jo posadite v poseben lonček, ker ima zelo agresiven koreninski sistem. Lahko jo posadite skupaj z lončkom v korito in zraven druge rastline. Če bo v koritu z drugimi balkonskimi rastlinami, bo hitro prevzela pobudo in prerasla svoje sosede v koritu. Ena ali več rastlin V vrtnarijah je na voljo veliko različnega sezonskega cvetja, pri zasajanju pa je v ospredju minimalizem. Čeprav so priljubljene mešane zasaditve, so mnoge rastline tako elegantne same po sebi, da sploh ne potrebujejo družbe. to so denimo gavra, kleoma, grmasta bazilika in številne traveVse bolj cenjene so tudi strukturne rastline, so pa občutljivejše za nizke spomladanske temperature.         Če oblikujete mešane zasaditve, se najprej prepričajte, da imajo rastline, ki rastejo v istem koritu, podobne zahteve glede svetlobe, vode in hranil. Pri barvnih kombinacijah se ozirajte na okolico, torej na ostale rastline, ter na ozadje, denimo fasado in slog hiše. Besedilo in fotografije: Marjeta Hrovatin 

Ob misli na pomladne cvetove je navadno prvi odziv – spomladanske čebulnice. Verjetno pomislimo na zvončke, narcise in tulipane. Spomladi cvetoče čebulnice ne izgubljajo časa s čakanjem na prve sončne žarke. Prve cvetove zvončkov lahko, če je zima dovolj mila, občudujemo že februarja. Poleg našega domačega zvončka, Galanthus nivalis, imamo v vrtnarijah na razpolago še številne druge botanične vrste in sorte. Nekoliko večja alternativa našemu zvončku je vrsta G. elwesii. Za bolj nenavadne polne cvetove pa posadite sorto G. nivalis ’Flore Pleno’. Za prazna mesta na gredi  Kasneje v sezoni se bodo zvončkom pridružile še različne druge spomladi cvetoče čebulnice, s katerimi lahko odlično zapolnite prosta mesta na okrasni gredi. Posadite jih v osredje grede med trajnice, ki zrastejo in cvetijo pozneje. Rastoče trajnice bodo tako potem postopno prekrile vedno bolj rumene poganjke spomladanskih čebulnic, ko bodo te že zaključevale svojo sezono. Poleg gred pa ne pozabite s čebulnicami polepšati tudi trate in prostorov pod grmovnicami ter drevesi. Že klasična izbira za naturaliziranje so žafrani in narcise. Odlična popestritev prostorov pod drevesi in grmovnicami pa je kombinacija zvončkov in podlesne vetrnice (Anemone nemorosa). Pljučnik (Pulmonaria) Zgodnje trajnice Zgodnji pomladni cvetovi pa niso le domena čebulnic. Podobno kot spomladi cvetoče čebulnice tudi številne trajnice ne izgubljajo časa in ob prvih toplih dneh pokukajo iz zemlje. Med najzgodnejše trajnice vsekakor spada tudi domači črni teloh (Helleborus nigra). Za večjo barvitost izberite kakšno izmed sort vzhodnega teloha (H. orientalis). Zelo lepa je denimo sorta ’Harvington Double’, ki požene polne škrlatne cvetove.  Še ena trajnica, ki zacveti zelo zgodaj v sezoni, je tudi pljučnik (Pulmonaria). Njegovi cvetovi postopno preidejo iz rožnate v vijolično barvo, kar dodatno popestri zasaditev. Za dodaten okras poskrbijo še pegasti listi, ki popestrijo senčne grede, na katerih se pljučniki odlično počutijo. Že v marcu bodo svoje cvetove odprli tudi jetrniki (Hepatica). Poleg našega domače botanične vrste jetrnika (H. nobilis), lahko izbirate še med številnimi vzgojenimi sortami. Še posebej čudoviti so predstavniki serije Forest, med katerimi lahko najdete tudi sorto ’Forest White’ z nežnimi belimi cvetovi in vijolično-škrlatnimi prašniki. Med nekoliko višjimi trajnicami lahko cvetoče predstavnike že v zgodnji pomladi najdete pri mlečkih (Euphorbia). Mlečki bodo zacveteli predvsem v svežih rumenih odtenkih, večjo barvitost pa najdemo pri njihovem listju. Sorta Euphorbia x martinii ’Ascot Rainbow’ tako požene škrlatno obarvane mlade liste, ki postopno preidejo v zeleno barvo, obrobljeno z nekaj rumene. Brogovita (Viburnum) Barvita pomladna kombinacijaZa resnično prijetno pomladno gredo v ozadje posadite grmovnici, kot sta na primer krvavordeče grozdičevje (Ribes sanguineum ’Pulborough Scarlet’ ali ’Brocklebankii’) ali bodnantsko brogovito (Viburnum x bodnantense ’Dawn’). To bosta srednje visoka grma, ki bosta spomladi polna rožnatih cvetov s prijetno aromo. Zasaditev tako ne bo le lepa na pogled, temveč bo pomladno obdobje dopolnila še s prijetno dišavo. Cvetovi pri bodnantski brogoviti se bodo odprli že zelo zgodaj, medtem ko bo grozdičevje zacvetelo nekje v aprilu. Za dodatno strukturo in nekaj gibanja dodajte v zasadite še okrasne trave. V osrednji del posadite anemantelo (Anemanthele lessoniana), ki bo omehčala zasaditev s svojimi prekrasnimi zeleno-rdečkastimi poganjki. Bolj v ospredje pa posadite nežno bodalico (Stipa tenuissima). Njuni zimzeleni poganjki bodo gredi dodali tudi nekaj strukture. Okrasne trave dopolnite še s cvetočimi trajnicami in čebulnicami. Nežno bodalico lahko tako dopolnite s hrušicami (Muscari) in pljučnikom sorte 'Lewis Parker', ki ima zelo lepe suličaste liste, posejane s svetlimi pegami. Med anemantelo posadite mlečke, na primer Euphorbia x martinii. Njeni limonasto rumeni cvetovi bodo ustvarili lep kontrast, če jih kombinirate s cvetovi vijolično cvetočih tulipanov, kot je na primer sorta ’Magic Lavender’. Kljub temu, da se zgodaj spomladi sezona cvetov šele začenja, lahko z ustreznim naborom rastlin ustvarimo zasaditev, ki nas bo pritegnila na vrt ne glede na vreme. Besedilo in fotografije: Matevž Likar