Na domačih vrtovih še vedno najpogosteje uporabljamo lesene ali plastične količke. V velikih rastlinjakih uporabljajo za oporo vrvice iz plastike, kar priporočam tudi za gojenje paradižnika v domačih rastlinjakih. Poskusite zamenjati tradicionalne količke z napeljanimi vrvicami iz ogrodja (armature) vašega rastlinjaka ter eno steblo rastline paradižnika voditi z ovijanjem okoli vrvice. Glavna prednost takšne opore je, da po spravilu zrelih plodov iz prvega in drugega grozda, ko na rastlini do te višine odstranimo tudi liste in peclje obeh grozdov, enostavno spustimo izpod stropa rastlinjaka v delovno višino vsakega vrtnarja. Seveda moramo za kaj takega imeti že od začetka sezone kakšen meter rezervne vrvice, ki jo na vodilni žici sedaj poleti zgolj odvežemo in spustimo skupaj s celotno rastlino navzdol, vrvico na vrhu potem seveda privežemo nazaj, da bo še naprej nosila celo rastlino in nove nastajajoče plodove paradižnika. Rastlino v času bujne poletne rasti redno ovijamo okoli vrvice, ni je pa več potrebno privezovati, kot moramo to početi pri količkih. Trdnost in dobra opora sta izrednega pomena za kakovostno rast paradižnika. Z uporabo količkov smo veliko bolj statični, pri vrvici manj in to s pridom izkoriščamo v času obiranja plodov. "Viseče" paradižnikove rastline lahko umikamo in se med njimi lažje gibljemo, ne da bi jih poškodovali. Nujno namakanje Če želimo enakomerno in dobro rast rastlin in potem tudi oblikovanje velikega števila sočnih in mesnatih plodov, nujno potrebujemo primerne količine vode. Če je pridelava na prostem, nam občasno pri tem pomaga kakšen obilnejši dež, na katerega pa nikakor ne moremo računati v pridelavi paradižnika v rastlinjakih. V tem primeru moramo paradižnik umetno namakati. Izkušnje kažejo, da je najboljše kapljično namakanje. Potrebujemo posebne cevi opremljene s kapljači (drobnimi odprtinami), skozi katere v cev spuščena voda enakomerno in počasi kaplja. Ne glede na način namakanja velja opozoriti, da rastline z dodano vodo iz tal črpajo potrebna hranila za svojo rast in razvoj. Tudi za namakanje paradižnika velja, da je bolje, večkratno dnevno dodajanje vode v manjših količinah, kar pomeni 20 do 25 l/m2 v enkratnem obroku dodane vode. Večjih količin dodane vode rastline niso sposobne porabiti in nam iz talnega profila lahko izpirajo hranila v globlje plasti tal, kjer postanejo nedostopne za paradižnik. Tudi ko paradižnik zalivamo z vedrom, v okolico korenin ali jarke med rastlinami zlijemo le eno vedro (npr. 10 do 15 l vode) in ne več naenkrat, saj bomo s tem povzročili erozijo (odnašanje) rodovitnega sloja tal in tudi izpirali hranila iz območja korenin v globlje sloje tal. Oskrba s kalcijem Velikokrat hranila dodajamo tudi s foliarno aplikacijo (prek poškropljenega lista). Še posebej poleti oziroma v času intenzivne rasti. S takšnim načinom rešujemo na primer težave ob znakih pomanjkanja kalcija, ki jih prepoznavamo še na zelenih plodovih tik preden začenjajo zoreti. Takrat črna lisa na muhi plodu prepreči zorenje in pripomore k temu, da plod propade in kmalu tudi odpade ali celo gnije, ko se na nastalo pego sekundarno naselijo glive. Le s pomočjo foliarnega dodajanja kalcija lahko na drugih še nastajajočih plodovih preprečimo takšen pojav in propadanje plodov. Za ta namen uporabimo specialna kalcijeva gnojila, lahko tudi domače pripravke, kot so namočene luščine jajc v vodi ali raztopino polnomastnega mleka in vode (1:1). A v obeh primerih velja pričeti z nanašanje dovolj zgodaj, ko se znaki pomanjkanja kalcija še niso pojavili. Ko so se v prvem grozdu pojavijo prvi plodovi, začnemo z dodajanjem kalcija, naslednjič ga dodajamo ob nadaljnji rasti plodov in tretjič v času prvega obarvanja in spremembe barve plodov v značilno rdečo barvo. Ker je kalcij v paradižnikovi rastlini slabo mobilen in se iz starejših listov v mlajše ne prestavlja, je v intenzivnejši pridelavi paradižnika, na primer v rastlinjakih, zelo priporočljivo dognojevanja ponavljati tudi kasneje, saj je potreben tudi za vse nadaljnje plodove. Tudi zato je treba spodnje, fiziološko stare liste porezati ter jih tako odstraniti iz rastline in s tem omogočiti premikanje (migracijo) kalcija v nove, mlade liste in seveda v plodove. A ne pretiravajte z odstranjevanjem spodnjih listov. Držite se pravila, da na rastlini porežemo liste od spodaj navzgor, a samo do prvega oziroma do dozorevajočega grozda plodov. Listi v času zorenja imajo tudi vlogo senčenja in zastiranja pred sončno pripeko in bodo pomagali preprečevati pojav opeklin na plodovih. Odstranjevanje zalistnikov Pri navijanju in napeljevanju stebla ob oporo opravimo tudi odstranjevanje zalistnikov. Stremimo k enemu glavnemu steblu, tako je rastlina optimalno zračna in osvetljena, plodovi optimalno dozorevajo. Da ohranimo eno glavno steblo, moramo odstranjevati zalistnike, ki izraščajo iz pazduh listov. Odstranjujemo jih v suhem vremenu, najbolje zjutraj oziroma dopoldan. Pri tem smo zelo previdni, da z odstranjevanjem ne poškodujemo stebla ali listov, zato si lahko pomagamo s škarjami ali manjšim nožem. Zalistnike odstranimo, ker rastlini jemljejo prepotrebno vodo, hrano in svetlobo ter tako omogočimo dovolj življenjskega prostora za rast in zorenje plodov. Senčenje in zračenje rastlinjakov Nujno je v zelo vročih dneh, ko se temperature na prostem približajo 40 °C, v rastlinjakih pa je posledično še bolj vroče, tudi proti 55 °C ali več stopinj. Zato je v zadnjem času edino priporočilo za zniževanje temperature v rastlinjakih postalo senčenje s pomočjo senčilnih mrež, ki jih povlečemo čez rastlinjake. Lahko uporabite posebne senčilne in bolj goste mreže ali protitočno mrežo. S pomočjo takšnih mrež lahko tudi v zelo vročih dneh v rastlinjaku znižate temperaturo za skoraj 10 °C. Seveda je spremljevalni ukrep za znižanje temperature v rastlinjaku zračenje. Poleti imamo tako odprte vse možne bočne in čelne odprtine, ustvarjamo kroženje zraka, s pomočjo katerega znižujemo tudi višjo zračno vlago, ki bi lahko bila vzrok za pojav glivičnih bolezni. Zato naj rastlinjaki v toplih in vročih poletjih ostajajo odprti tudi ponoči. Pobiranje plodov Če vam uspe izvesti večino opisanih ukrepov pri vzgoji paradižnika in morebiti še kakšnega, potem boste uspešno vstopili v čas v pridelavi paradižnika, ko boste trgali sveže, sočne in sortno značilno obarvane kakovostne plodove. Obiranje primerno zrelih plodov se v glavnini Slovenije lahko začne od julija dalje. Seveda je začetek obiranja odvisen tudi od lege pridelovalne površine ter nadmorske višine, kjer je čas obiranja pogosto zamaknjen v bolj pozen poletni čas. Če paradižnik pridelujemo v rastlinjakih in smo sadili kakovostne sadike s koreninsko grudo, lahko začnemo z obiranjem tudi že kakšen dan ali celo teden prej, kar je pogosta želja in cilj mnogih pridelovalcev. Poleg zgodnosti zasnove posevka je čas spravila močno odvisen tudi od pogojev rasti in (mikro)klimatskih razmer ter seveda od lastnosti sort, ki jih gojimo. Zato pozorno izbirajte sorte paradižnika in naj vam v množici posajenih sadik ne zmanjka prostora za nekaj sadik bolj zgodnjih sort ter tudi nekaj bolj poznih, ki bodo svoje zorenje potegnile tudi v bolj pozen poletno jesenski čas. Opora, namakanje, odstranjevanje zalistnikov, dognojevanje s hranili, še posebej s kalcijem, krepitev rastlin s pomočjo biostimulativnih domačih ali kupljenih sredstev in še kakšen poletni oskrbovalni ukrep vam bo omogočil obilo paradižnika za poletne užitke in zadovoljstvo po koncu pridelovalne sezone. Igor Škerbot

Poleg tega ima ograja tudi nezanemarljiv estetski pomen. Pomembno je, da je njena oblika in izbira materiala prilagojena fasadi in značilnostim arhitekture določenega območja. Na žalost mnoge balkonske ograje mejijo na kič. Graditelji se izživljajo pri materialih, barvah in oblikah, ker se bojijo, da bi sicer bila njihova hiša dolgočasna in puščobna. Vendar pa ograje z raznobarvnimi sončnimi žarki, črtovji z violinskimi ključi in podobnim, ne dosežejo želenega učinka. Priporočljivo je, da se pri gradnji novih objektov zgledujemo po skladno oblikovanih ograjah domače ljudske arhitekture, še posebej, če je objekt postavljen na podeželju. Odsvetujemo tudi kopiranje zamejskih vzorov, ki predstavljajo tujek v slovenski kulturni krajini in imajo negativen vpliv na neokrnjenost značilnosti krajine. Materiali Balkonske ograje so lahko zidane ali montažne. Materiala, ki se uporabljata najbolj pogosto, sta les in kovina. Navadno gre za kombinacijo kvadratnih ali okroglih nosilnih kovinskih profilov, na katere so pritrjeni leseni elementi. Odvisno od geografske lege objekta in sloga arhitekture pa lahko uporabljamo tudi kovano železo, kovinske mreže, pleksi steklo, montažne stebričke iz vlitega betona in drugo. Ograje v obliki polnega zidu so navadno ometane in jih srečamo predvsem pri ložah in terasah. Večinoma so betonske ali zidane iz zidakov. Možna je tudi kombinacija zidane ograje v spodnjem delu in montažne v zgornjem delu. Pri zidanih balkonskih ograjah moramo zagotoviti odtekanje deževnice, pomagamo si lahko z odprtinami v spodnjem delu. Na videz balkona ne vpliva samo ograja Balkonska ograja mora biti po konstrukciji, videzu in izbiri materiala prilagojena fasadi objekta in širše krajevnim značilnostim arhitekture. Balkon bo prijaznejši, če bomo balkonsko ograjo dopolnili s cvetjem v zabojčkih. Na videz balkona pa ne vpliva samo ograja, ampak tudi obdelava vidnega roba armirane betonske plošče balkona. Rob lahko omečemo, prebarvamo, prekrijemo s posebnimi okrasnimi ometi (denimo kulirplast), obložimo s kamnom, keramičnimi ploščicami in podobno. Višina in varnostni ukrepi Višina balkonske ograje ali ograje na terasi, ki je nad okolico višje kot 0,45 metra, mora biti visoka vsaj meter, merjeno od finalno obdelanih tal. Če je balkonska ograja polna (na primer zidana) in če so v družini majhni otroci, je smiselno, da vsaj na enem delu naredimo odprtino za opazovanje, tako da otrok lahko vidi, kaj se dogaja pred hišo in ga zato ne bo mikalo, da bi splezal na ograjo. Pri oblikovanju ograje pa smo zaradi varnostnih ukrepov vezani še na eno dimenzijo. Razdalja med prečkami v ograji ne sme biti manjša od 12 centimetrov, da ne more otrok potisniti glave skozi prečke, oziroma zlesti skozi režo. Enako velja tudi za vse odprtine v ograji, ki morajo onemogočati prehod predmetov s premerom več kot 12 centimetrov. Za varnost otrok je problematična tudi ograja s horizontalno postavljenimi prečkami, po katerih lahko otrok spleza in pade čez ograjo. Varnejše so pokončno postavljene letve, deske in kovinske stojke. Zidane in betonske ograje Betonske ograje so primerne predvsem za mestna okolja. Prednost betonskih ograj je, da jih lahko uporabimo tudi na polkrožno oblikovanih balkonih in da nudijo dobro zaščito pred nezaželenimi pogledi. Betonsko ograjo lahko dopolnimo tudi s cvetličnimi koriti in lučmi. Kovinske ograje Med najbolj razširjenimi kovinskimi ograjami so balkonske ograje iz inoxa. Inox jekla so železove zlitine z vsebnostjo najmanj 50 % železa. Osnovna lastnost inox jekel je odpornost proti rjavenju in kislinam, kar pomeni, da ob dolgotrajnejšem stiku z vodo ne zarjavijo oziroma ne korodirajo. Na voljo so v obliki poliranih inox materialov ali pa kot jeklene galvansko zaščitene ograje. Ograje imajo lahko le kovinske prečke, da se skoznje vidi, ali pa so zapolnjene na različne načine: s kaljenim steklom, lesenimi prečkami, kompaktnimi ploščami, visokokakovostnimi tkaninami, ploščami iz aluminija ali drugimi polnili, ki preprečujejo nezaželene poglede. Med najdražje kovinske ograje sodijo ograje iz ročno kovanega železa. Cenejše so kovane ograje iz industrijsko obdelanega kovanega materiala. Kovane ograje imajo izredno dolgo življenjsko dobo, omogočajo tudi izdelavo polkrožnih in ovalnih elementov. Obdelava površine je lahko vroče pocinkana, prašno barvana, barvana ali patinirana. Kovana ograja je še posebej primerna za okolja, kjer je njena raba tradicionalna. Mrežne ograje pa postavljamo tam, kjer hočemo zagotoviti varnost, ne bi pa želeli imeti zaprtih pogledov. Postavitev je preprosta in cenovno ugodna. Ograje iz umetnih materialov Bistvena prednost ograj iz umetnih materialov (pleksi steklo, kompaktne plošče) pred lesenimi je, da je treba lesene letve redno obnavljati, saj vremenske razmere agresivno razžirajo lake in premaze, pri ograjah iz umetnih materialov pa to ni potrebno. Edino vzdrževanje je občasno pranje s curkom vode, ki spere prah s površine, če to namesto nas ne opravi že dež. Poleg tega so umetni materiali navadno visoko odporni proti vremenskim vplivom in svetlobi (na primer Fundermax plošče). Plošče iz umetnih materialov navadno namestijo na kovinsko podkonstrukcijo. Za ograje iz umetnih materialov se navadno odločimo v mestnem okolju in tam kjer je prisotna moderna arhitektura. Jasna Hrovatin

Povsem natančen izvor in razvoj pasme nista poznana. Predniki večine danes poznanih ovčarskih pasem naj bi se v času baskovskih plemen začeli pojavljati na območju Evrope, predvsem Španije in Francije. V začetku 17. stoletja so iz Evrope v Avstralijo začeli izvažati ovce, skupaj z njimi pa tudi prej omenjene ovčarske pse. Mali modri pes brez repaNekaj desetletij kasneje so merino ovce, z njimi pa tudi ovčarske pse iz Avstralije in Evrope pripeljali tudi v Ameriko. V začetku 18. stoletja na zahodnem delu ZDA so vedno pogosteje omenjali "male modre pse brez repa" (little blue dogs with bob tails), ki so bili last tamkajšnjih priseljenih baskovskih ovčarjev. Te hitro učljive, delovne in odporne pse so kmalu opazili lastniki velikih rančev z govedom. Uporabljali so jih za čuvanje in zganjanje goveda, ovc, rac, prav tako pa so se izkazali kot odlični čuvaji posesti. Kljub svojim odličnim delovnih lastnostim so bili izven zahodnega dela ZDA in izven rančev bolj malo poznani. Za njihovo večjo prepoznavnost je nedvomno dobro poskrbel človek z imenom Jay Sisler. Svoja dva psa Stuba in Shortyja je naučil najrazličnejše trike, nato pa z njima nastopal na številnih rodeo šovih, prav tako pa sta postala zvezdi številnih filmov. Pasemski klub za avstralce Leta 1957 so ljubitelji pasme ustanovili prvi pasemski klub za avstralske ovčarje, Australian Shepherd Club of America (ASCA), ki obstaja in deluje še danes. Pasma je bila v Ameriki uradno priznana s strani ameriške kinološke zveze (AKC) leta 1993, v Evropi pa s strani mednarodne kinološke zveze (FCI) leta 2007. Inteligenca in energija Avstralski ovčar je eden najinteligentnejših in najbolj energičnih psov. Ima večno željo ugajati svojemu lastniku, ki mu je tudi izredno privržen. Je ena bolj glasnih pasem, ki sumljive ljudi, situacije pa tudi svoje veselje ob delu pogosto izraža z lajanjem. Prav tako se radi "pogovarjajo" z renčanjem, godenjem in vzdihovanjem. Aussie ni pes, ki bi posedal okrog in bil "za okras". Je zelo aktiven in pameten, ki nujno potrebuje psihično in fizično zaposlitev, sicer si jo poišče sam, tako da izkoplje kakšno luknjo, zgrize kakšen copat ali neprestano laja. Kadar ima preveč nakopičene energije, se lahko pojavijo tudi težave z vedenjem in nervoza. Zaradi svoje hitre učljivosti in pripravljenosti za delo je zelo uspešen ter priljubljen v različnih pasjih športih: poslušnosti, agilityju, paši, rally obediencu, flyballu, dog dancingu, reševanju in podobno. Postavitev meja Pomembna je zgodnja in temeljita socializacija ter postavljanje mej. Hitro namreč ugotovijo, kaj smejo in česa ne. Kadar meje niso jasno postavljene s strani lastnika, si jih postavijo sami in lahko postanejo tudi pretirano posesivni. Psi te pasme so lahko po naravi zadržani do tujcev, članom svoje družine pa so zelo privrženi in bi zanje naredili vse. Običajno si izberejo enega lastnika, ki so mu, če je le možno vedno za petami. Najbolj srečni so, kadar so lahko v družbi, saj niso radi sami. Ob pravilni socializaciji se dobro razumejo z drugimi psi ter drugimi domačimi živalmi. Različno dolgi repki Avstralski ovčar je srednje velik pes, srednje dolge dlake, zelo različnih barv dlake. Njihov pogled izraža pozornost in inteligenco, oči so lahko različnih barv. Ena od posebnosti pasme je, da se mladički lahko skotijo z različno dolgimi repki, od čisto kratkih pa do dolgih repov. V vzreji so še posebno cenjeni pripadniki pasme s kratkimi, tako imenovanimi ´NBT´ repki. Težko najdemo pasmo, ki ima tako zanimive in unikatne vzorce in barve dlake kot avstralski ovčar. Najdemo jih v eni barvi (črna, rdeča, blue merle, red merle), dveh barvah (prej omenjene barve v kombinaciji z rjavimi ožigi ali v kombinaciji z belo bravo) ali treh barvah (prej omenjene barve v kombinaciji z ožigi in belo bravo). Dlaka je preprosta za nego in nima vonja. Izbira mladička Pri nakupu avstralčka je pomembna izbira dobrega vzreditelja, ki veliko da na zdravje, karakterno stabilnost psa ter je bodočemu lastniku pripravljen stati ob strani z nasveti in s pomočjo. Dober vzreditelj premišljeno izbira paritvene kombinacije, v vzreji uporablja zdrave in tipične predstavnike pasme. Z mladiči se veliko ukvarja in jih primerno socializira, navadi na ljudi in človeške dotike, različne hrupe in situacije. Z veseljem bo tudi odgovoril na vsa vprašanja bodočih lastnikov in jim podrobneje predstavil pasmo. Prav tako bo znal svetovati, če je pasma za bodočega lastnika primerna ali ne, kakšen način vzgoje potrebuje, kakšne so lahko težave. Bodočemu lastniku bo pomagal pri izbiri mladička, saj se določene razlike v videzu in temperamentu pokažejo že v leglu. Avstralski ovčar ima razmeroma dolgo življensko dobo, 15 let in več, zato se pred nakupom dobro posvetujte in psa kupite odgovorno. Lana Premk

Ameriški slamniki so zanimive trajnice, ki popestrijo naše vrtove. So robustni in nezahtevni. Njihovi cvetovi dišijo po medu, zato privlačijo čebele in druge žuželke. Strokovno ime izvira iz grške besede echinos, kar pomeni jež – na katerega spominjajo bodice stožčastega osrednjega dela cveta. Izvirajo iz Severne Amerike, kjer rastejo v prerijah, na kamnitih območjih, v suhih odprtih gozdovih ter na peščenih površinah. Na vrtovih gojimo predvsem škrlatno cvetoči ameriški slamnik (Echinacea purpurea), zadnja leta pa tudi take z rdečimi, oranžnimi in rumenimi cvetovi. Nekatere sorte so dobro obstojne, druge slabše in lahko se zgodi, da prihodnje leto ne bodo več rdeče, oranžne ali rumene barve, ampak bele in škrlatne. Morda se najde med njimi kakšen cvet, ki spominja na svojo prvotno barvo. Ameriški slamniki so postali zelo priljubljeni, ko se je začel uveljavljati bolj naraven slog vrtnarjenja. Ko neka rastlina postane modna, pritegne tudi pozornost vrtnarjev in gojiteljev. Tako se potem pojavijo želje po bolj zanimivih različicah rastline in to se je zgodilo tudi pri ameriškem slamniku. Gojitelji so začeli vzgajati nizke različice ameriškega slamnika, začeli so s križanjem in tako pridobili zanimive križance med E. purpurea in E. paradoxa ter s tem tudi nove barve. Odstranjujmo odcvetele cvetove Ameriškemu slamniku najbolj ustreza sončna lega. Najlepše raste v humoznih, vlažni, a dobro odcednih tleh. Zelo dobro prenaša tudi sušo, zato ga lahko sadimo tudi na bolj odprtih legah. Cvetovi so sestavljeni iz cvetnih koškov z izrazitim stožčastim osrednjim delom in cvetnih lističev. Osrednji del cveta je sestavljen iz majhnih cevastih cvetov. Nekatere sorte ameriških slamnikov imajo tudi polnjen cvet. Cvetovi se odpirajo na vrhu cvetnih stebel. Cvetno steblo je močno in visoko, saj lahko nekatere vrste in sorte ameriških slamnikov dosežejo višine do 120 cm. Ameriški slamniki cvetijo od junija do jeseni. Če želimo, da bodo cveteli še bolj bogato, jim sproti odstranjujemo odcvetela cvetna stebla. Cvetovi ameriških slamnikov so zelo dolgo obstojni tudi kot rezano cvetje in tako si lahko z njimi ustvarimo kakšen lep poletni šopek. Jeseni, ko zaključijo z rastjo, lahko porežemo suha socvetja ali pa jih pustimo in imamo tudi pozimi na vrtu okras, suha socvetja pa so tudi hrana za ptice. Kombinacija s trajnicami Lepi so v družbi z okrasnimi travami, mačjo meto (Nepeta sp.), lepimi očkami (Coreopsis sp.), krvomočnicami (Geranium sp.), gavrami (Gaura sp.), hermelikami (Sedum sp.), kaduljami (Salvia sp.), grozdastimi plamenkami (Phlox paniculata), ostrožniki (Delphinium sp.). Rastlina je poznana tudi v medicini, kjer jo uporabljajo za krepitev imunskega sistema. Uporabna je cela rastlina. Predvsem uporabljajo korenine vrste E. angustifolia in tudi E. purpurea ter E. pallida. Različne vrste slamnikov Ozkolistni ameriški slamnik – Echinacea angustifolia: Stožčast osrednji del cveta je oranžno rjav, cvetni listi so svetlo rožnate barve. V višino doseže med 30 in 80 cm.Bledi ameriški slamnik – Echinacea pallida: Stožčast osrednji del je oranžno rjav, cvetni listi so rožnati in hitro zbledijo v nežno rožnato, skoraj belo barvo. Cvetni listi na videz spominjajo na lovke meduze. V višino doseže med 100 do 125 cm. Ameriški slamnik – Echinacea purpurea: Stožčast osrednji del je oranžno rjav, cvetni listi so temno rožnati. V višino zraste od 50 do 100 cm. E. purpurea 'Alba' (bela), cveti od julija do septembra, v višino doseže do 90 cm,E. purpurea 'Coconut Lime' (polnjen cvet, zelen rumeno bela), cveti od junija do septembra, v višino doseže do 70 cm,E. purpurea 'Harvest Moon' (rumena), cveti od junija do septembra, v višino doseže do 90 cm,E. purpurea 'Hot Papaya' (polnjen cvet, rdeča), cveti od junija do avgusta, v višino doseže do 70 cm,E. purpurea 'Julija' (oranžno rdeča), cveti od junija do septembra, v višino doseže do 70 cm,E. purpurea 'Pink Double Delight' (polnjen cvet, roza), cveti od julija do avgusta, v višino doseže do 50 cm,E. purpurea 'Prairie Splendor' (temno rožnata), cveti od junija do septembra, v višino doseže do 60 cm,E. purpurea 'Sunrise' (svetlo rumena), cveti od julija do septembra, v višino doseže do 80 cm,E. purpurea 'Vintage Wine' (škrlatna), cveti od julija do avgusta, v višino doseže do 70 cm. Ameriški slamnik je nepogrešljiva trajnica, ko ustvarjamo naravne vrtove (vrtovi, ki na videz spominjajo na naravo). Prav tako ne sme manjkati v okrasnih vrtovi ob hišah, saj ga lahko kombiniramo z različnimi trajnicami ter tudi z grmovnicami. Je izjemna in vsestransko uporabna trajnica. Tanja Kozar Planinšek

Ena od bistvenih skupnih značilnosti sedumov so mesnati debeli listi. To so cenjene trajnice, ki so nezahtevne in hkrati zelo lepe. Imajo zanimive sočne ali sukulentne liste ter zvezdaste cvetove v socvetjih, ki zacvetijo proti koncu poletja ali jeseni. V naravi je razširjenih okoli 500 vrst, večinoma sukulentnih rastlin, ki so lahko po rasti zelo različne. V rod spadajo enoletnice, dvoletnice, trajnice in grmi. Razširjene so predvsem po zmernih predelih severne poloble, kjer rastejo med skalovjem v gorah, po travnikih in celo v pesku ob morju. Najlepše uspevajo na sončnih mestih in v odcednih tleh. Zelo dobro prenašajo tudi sušo. So nezahtevne trajnice z mesnatimi listi. Cvetovi so drobni in imajo obliko zvezdice. Združeni so v socvetja. Večinoma pa ne občudujemo samo cvetov, ki privabljajo različne metulje in čebele, lepi so tudi listi in na vrhuncu poletja, ko se cvetovi šele tvorijo, so prav listi tisti, ki dajejo rastlini čar. Sedume zaradi preglednosti delimo v dve skupini, in sicer po velikosti na plazeče homulice in višje rastoče hermelike. Homulice pri tleh Homulice se zelo hitro razširjajo, vendar niso nadležne. Lahko jih uporabljamo za prekrivanje tal na zelo sončnih rastiščih. Zanje so idealna revna, peščena tla. Med njimi poznamo kar lepo število vednozelenih vrst. Nekatere sorte oziroma vrste imajo zanimive tudi liste. Ti so lahko zeleni, rumeni ali rdeči, modrikasti, večbarvni. Tudi cvetovi so različnih barv – beli, kremasti, rumeni, rožnati in rdeči. Odpirajo se poleti. Rastline zrastejo do 15 centimetrov v višino in do 30 centimetrov v širino. Sadimo jih na skalnjake, suhozide, strešne vrtove in med plošče. Hermelike v višino Hermelike imajo pokončna stebla, lepe mesnate liste ter velika, sploščena socvetja, ki privabljajo množico čebel in metuljev. Cvetijo od avgusta dalje. Cvetovi so lahko beli, kremasti, rožnati ali rdeči, odvisno od sorte. Listi so ponavadi sivo modri, lahko tudi rdečkasti ali pisani z belo ali rumeno obrobo. Hermelike so lepe že od zgodnje pomladi, ko začnejo listni popki v skupkih kukati iz zemlje, pa tja do pozne jeseni, ko se njihova stebla z odcvetelimi socvetji počasi sušijo; vrt krasijo tudi pozimi. Hermelike sadimo v cvetlične grede v družbo jesenskih aster, gavre, kadulje, mačje mete, ameriškega slamnika in okrasnih trav, kot so siva ovčja bilnica, proso, perjanka in kitajski trstikovec. Zaradi nezahtevnosti in lepega videza vse leto so vse bolj pogosto tudi okras javnih površin, v posodah in koritih. Sorodniki netreski Nekateri menjajo rodova Sedum in Sempervivum, katerega predstavnik je netresk. Rodova Sedum in Sempervivum spadata v isto družino, poleg teh dveh so tu med bolj znanimi še Crassula, Echeveria in Jovibarba ter še mnogi drugi. Sedume, nizkorastoče homulice, sadimo kot pokrovne rastline na strešnih vrtovih in v skalnjakih, kjer se zarastejo na mestih, ki so jim na voljo, niso pa invazivne. Sedumi so primerni tudi za zasajanje posod. Rastline iz rodu Sempervivum se od rodu Sedum loči po rozetasti obliki rasti. Listi rastejo od središča rozete in se krožno širijo in razraščajo. Množijo se s tako imenovanimi mladički, mladimi rastlinicami, ki so prek stolonov povezane z materno rastlino in jih lahko oddvojimo in zasadimo kot novo rastlino. Rastline tega rodu imajo večje cvetove in vsak posamezen cvet je v obliki široko odprte zvezdice, več se jih dviguje nad rastlino na steblu z lističi kot luski. Gre torej za dva različna rodova, ki pa imata povsem enake rastne pogoje. Marjeta Hrovatin

Nad nadlogo, kot polže dojemamo ljudje, se spravimo z vsem razpoložljivim orodjem in orožjem. Tisti z močnejšo zavestjo o škodi, ki jo strupi naredijo vrtu na kratek in dolgi rok, izberejo »naravne« preparate, drugi, manj naravno usmerjeni pa se ne ustavljajo in po vrtu trosijo strupe. Ob tem pobijejo tudi pomembne naravne sovražnike polžev brez hišice, ki jih že tako ni veliko. Polži s hišico pospravijo jajčeca polžev brez hišice in so njihovi naravni sovražniki. Ste opazili, da je čedalje manj kresničk? Njihove ličinke so prav tako naravni sovražniki polžev brez hišic. Občutljive so za strupe, v zastrupljenem okolju ne morejo preživeti. Tudi tako si s strupi, ki jih dodajamo vrtu, delamo medvedjo uslugo. Predlaganih domačih metod za preganjanje polžev je obilo – od posipanja soli, ki trajno uniči vrtno prst, do pasti s pivom in kvasom in vrtnarskih mitov o tem, da polže strese, ko pridejo v stik z bakrom in da jih zdrobljene jajčne lupine bodejo v podplate. Neme račke Tudi sama sem se že »borila« s polži. Pričakovala sem hudo vojno, na koncu pa niti prave bitke ni bilo. Okoli vrta poleg hiše se po travi že nekaj let sprehajajo neme račke, zato tukaj občutnih težav s polži ni. Na nekoliko oddaljenem posestvu, kjer je sadovnjak, vinograd in njivam podobni vrtovi, pa so se predlani prvič pojavili rdeči polži. Ne obiščem ga vsak dan, zato me je zelo skrbelo, kako bo moja zelenjava preživela, ko bo na milost in nemilost prepuščena sluzastim požeruhom. Sadike so dobile ohlapne venčke iz neoprane ovčje volne, polže sem pobirala, kadar sem na kakšnega naletela, za zaščito uporabila tudi homeopatske pripravke in se potrudila čim bolj nahraniti zemljo, da bi bile rastline čim bolj zdrave in močne in zato manj dovzetne za škodo. Upala sem, da bo to dovolj – in je bilo. Na posestvu zaradi njih nisem imela škode, kljub temu, da so tam bili. Vzrok za to, da sem jo tako poceni odnesla, mi ni bil povsem jasen. Pred kratkim pa sem naletela na intervju z gospo Margarete Langerhorst, ki je s svojo izkušnjo s polži odgovorila na marsikatero moje vprašanje. Polži kot logična posledica Margarete Langerhorst z možem že več desetletij prideluje zelenjavo na svojem permakulturnem posestvu. Nekaj let potem, ko sta z možem postala lastnika posestva in ga začela spreminjati v permakulturni rajski vrt, se je na posestvu nenadoma pojavila invazija polžev. Preplavili so zelenjavne grede in masovno okupirali kompostne kupe. Margarete in njen mož sta vegana in permakulturnika, zato pobijanje in uporaba strupov nista prišla v poštev. S pomočjo opazovanja in logičnega sklepanja sta ugotovila, kaj je pravi vzrok za poplavo polžev. Nato sta se jih je rešila, ne da bi enega samega pokončala. Trajno in uspešno – pri Langerhorstovih že od leta 1989 nimajo več težav s polži. Prejšnji lastniki so tam pridelovali žita, ona dva pa sta želela pridelovati zelenjavo. Za zelenjavo mora biti zemlja bolj rahla, predvsem pa zelenjava potrebuje in zato tudi vsebuje več mineralov kot žita (opomba: če vam primanjkuje mineralov – imate osteoporozo, obrabo hrustanca, protin, artritis, slabe zobe, nohte, lase – jejte več zelenjave, ne več žit). Zemlja se je torej morala spremeniti, ker je bila kultura, ki je rasla na njej prej, drugačna. S spremembo vegetacije se je torej povečala potreba po mineralih v zemlji. Polži so bili logična posledica – namnožili so se, da so lahko s pomočjo svoje sluzi in s trupelci, ki so propadala v tleh, zelenjavnim vrtovom zagotovili dovolj mineralov in tako v zemljo vrnili ravnovesje. Primanjkljaj narava uravna z preobilico, preobilje s primanjkljajem. Fantastična metoda, ki je vedno uspešna. Cilj je ravnovesje. Daje tudi vam ta misel občutek miru in varnosti? Vse je prav v tem svetu, in vse ima svoj smisel … Polži imajo svoj smisel. Invazije polžev se znebimo tako, da odstranimo njen smisel. Tako na naraven način zmanjšamo njihovo število, zato nam ne delajo več škode. Ekstremi so vedno pokazatelj, da je nekaj narobe; ko se ponovno vzpostavi harmonija, ni več potrebe po ekstremu. Polži seveda še vedno bodo prisotni na vrtu, in prav je tako, saj so nujno potreben člen v ekosistemu; med drugim so izjemno pomembni v procesu kompostiranja snovi. Kaj sta storila zakonca Langerhorst Ugotovila sta, da je bilo tam, kjer je bilo v tleh premalo humusa, premalo mineralnih snovi, zato so se tam v večjih količinah pojavili polži. Ko jima je to postalo jasno, sta vedela, da morata ustvariti čim več humusa in invazije polžev bo konec. Zelo veliko sta kompostirala in dodajala zastirko. Težave s polži so nato izginile in se niso nikoli več vrnile – že vse od leta 1989 težav ni več. Na svojem posestvu sta pazila tudi na dobro drenažo, da voda ni zastajala, ker imajo polži radi vlažna področja. Predebela zastirka povzroči vlago in plesen, zato sta bila pozorna tudi na to. Kaj je pomembno? Kot vselej je pomembno odkriti pravi vzrok za pojav. Nič ne nastane samo od sebe, vse ima svoj logičen vzrok. Če bi radi spremenili pojav (posledico, simptom), moramo odkriti in odpraviti vzrok. Dojeti moramo, kaj je v ozadju in se nato potruditi vzpostaviti ravnovesje; ko je sistem (vrt) uravnovešen, tudi ekstremnih pojavov (poplave polžev) ni več. Do takrat pa, da ne boste ostali brez zelenjave, uporabljajte homeopatijo (Helixtosta D6 za zaščito zelenjave pred polži), ročno jih pobirajte, naredite rastlinam ohlapne venčke iz ovčje volne . . . in se potrdite, da bo vaša zemlja čim prej čim bolje nahranjena in bogata z minerali (z rastlinskim kompostom, homeopatskimi pripravki za dodajanje mineralov inbioogljem). Odvzemite polžem delo Cilj je, da odvzamete polžem delo, ki jim ga je naložila narava (bogatenje zemlje z minerali) in sami postanete njena podaljšana roka tako, da zemlji dodate minerale s kompostom. Saj veste, kje je največ mineralov? V zelenjavi za človeka, v rastlinskem kompostu za vrt. In prosim, niti pomislite ne na umetne mineralne dodatke. To je tako, kot če bi hoteli minerale in vitamine namesto z zdravim kmečkim jabolkom dobiti z zelenim sladkornim sirupom z jabolčno aromo. Upam, da ste sami opazili še eno dejstvo: nobenega smisla nima polžev pobijati s kemikalijami. Pobili bi koristne delavce, ki skrbijo za zdrav vrt, primanjkljaja v zemlji pa ne bi odpravili. Ta bi se zagotovo pokazal v novih težavah, najmanj kar je, pa v manjšem in klavrnem pridelku. Bojca Januš