Fri, 5. Jun 2020 at 15:31
104 ogledov
Lilije - elegantni poletni cvetovi
Rod lilij združuje nekaj čez sto zelnatih trajnic z luskastimi čebulicami, ki jih zaradi velikega števila sort združujejo v večje skupine. Tako si laže predstavljamo glavne lastnosti posamezne sorte in hkrati laže načrtujemo nepretrgano cvetenje teh lepih čebulnic.
Azijske lilije
Med prvimi lilijami, ki zacvetijo na vrtu, najdemo azijske lilije. Prvi cvetovi se pri tej skupini lilij lahko pojavijo že pozno maja ali zgodaj junija. V to skupino štejemo najbolj razširjenje in priljubljene sorte. Njihovi cvetovi so na steblu obrnjeni navzgor in navzven. Cvetijo v najrazličnejših barvah in barvnih odtenkih, cvetovi pa so pogosto posejani s temnimi pikami.
Sredi poletja se na vrtu razcvetijo tudi sorte iz skupine orientalskih lilij.
Vzgojene so iz sort, ki izvirajo iz Japonske. Njihovi precej veliki cvetovi v odtenkih bele, rožnate in škrlatne tudi zelo močno dišijo. Odlična lastnost orientalskih lilij je, da se s časom okrepijo in tako razvijejo vedno več cvetov. Skoraj istočasno z orientalskimi lilijami zacvetijo še trobentaste lilije. Njihovi izredno dišeči cvetovi ima delno zrasle cvetne liste, kar daj cvetovom trobentast videz. Trobentaste lilije zacvetijo v beli in rumeni barvi, večja izbira barv pa je na voljo pri križancih med trobentastimi in orientalskimi lilijami (včasih označeni kot OT križanci). Poženejo velike navzven obrnjene in nekoliko povešave cvetove, ki so podobno kot pri orientalskih lilijah prijetno dišeči.
Turške lilije
Nekoliko drugačne cvetove poženejo turške lilije. So povešavi in imajo navzgor zavihane cvetne liste. Spominjajo na turban in to je dalo skupini tudi ime. Gojitelji so tudi pri tej skupini lilij vzgojili številne prelepe sorte, kot je denimo 'Peppard Gold' s cvetovi v bronasto in zlatorumenih odtenkih. Za nekoliko drugačne barve pa lahko poskusite z nepalsko lilijo (L. nepalensis) ali križancem med nepalsko in orientalsko lilijo (sorta 'Zeba'), ki zacvetijo v kremasto zelenih odtenkih z izredno temno škrlatno sredino cveta.
Kako sadimo čebulice lilij
Čebulice lilij lahko posadimo že sredi pomladi, to je marca in aprila. Za nekatere, kot so denimo turške lilije, pa je primeren tudi jesenski čas. Čebulice lahko posadite neposredno na gredo. Višje lilije so odlične za ozadje, kjer se bodo s svojimi visokimi poganjki dvigovale nad rastlinami v ospredju grede. Odlično se podajo tudi ob zidove in ograje. Če želite cvetenje nekoliko pospešiti, čebulice posamično posadite v lonce premera 10 do 12 centimetrov in jih postavite v neogrevan rastlinjak ali drug svetel hladen prostor.
Lilije najbolje uspevajo na sončnem rastišču ali v svetli senci. Le turške lilije uspevajo tudi v nekoliko močnejši senci.
Na rastišču poskrbite, da tla ne bodo zadrževala preveč vlage, saj lilije ne marajo prevlažnih tal. Tla pred sajenjem dobro prekopljite in jim dodajte grobega peska. Čebulice posadite na 15 do 20 centimetrov globine. Tudi med posameznimi čebulicami pustite približno toliko prostora. Za lepši učinek čebulice posadite v majhne skupine iz treh ali petih čebulic.
Skoraj vse lilije se bodo odlično počutile tudi v loncih in koritih. Paziti morate le, da ne boste izbrali previsokih sort.
Najbolj primerne za sajenje v lonce so botanične lilije L. auratum, L. formosanum, L. longiflorum in L. speciosum. Med sortami pa izberite razne azijske lilije, ki ne bodo zrasle višje kot 50 do 60 centimetrov.
Nega v sezoni
V sezoni redno pregledujte lilije za prisotnost lilijevke, ki lahko povsem obžre rastline. Rdečkaste odrasle hrošče boste hitro opazili in preprosto odstranili z roko. Preverite tudi prisotnost jajčec. Navadno so stebla lilij dovolj močna, da nosijo velike cvetove. Kljub temu pa jih je na vetrovnih mestih priporočljivo podpreti s količki in tako zavarovati pred premočnimi vetrovi. Lilije, ki ste jih posadili v lonce, potrebujejo precej več vode kot njihove sorodnice na gredi. Ne pozabite jih redno zalivati. Enkrat tedensko jih pognojite s popolnim mineralnim gnojilom.
Po cvetenju v celoti odstranite odcvetele cvetove, s čimer boste preprečili tvorbo plodov. Rastlina bo tako namesto v plodove, energijo vlagala v čebulico, kar pomeni bujnejše cvetove v prihodnjem letu. Čebulic lilij jeseni ni potrebno izkopavati, saj so dobro prezimne in jih lahko čez zimo pustite na gredi.
Če si boste zaželeli cvetov lilij tudi v vazi, jih naberite tako, da boste skupaj s cvetom odstranili le tretjino do polovico stebla, preostali del pa pustite na gredi. Listi na preostanku stebla bodo poskrbeli za tvorbo zalog, ki jih bo rastlina vskladiščila v čebulico za prihodnje leto. Tako si boste zagotovili cvetove tudi v prihodnjem letu.
V času med pomladnim in jesenskim ognjemetom barv bodo lilije poskrbele za eleganten okras vašega vrta. S svojimi cvetovi bodo polepšale in pogosto tudi nadišavile grede ter tako poskrbele za dodaten poletni čar.
Matevž Likar
Fri, 5. Jun 2020 at 15:17
102 ogledov
Naše sorte jablan
Tudi izvor sort kmetijskih rastlin ni pri tem nobena izjema. Izvornost se da pogosto razbrati že iz imena sort, seveda pa to ni pravilo.
Sorti graha mali provansalec bi denimo težko oporekali, da ne izvira iz Provanse, holandskem motovilcu da ne izvira iz Holandije, namizni sorti grozdja muškat hamburg, da ni nemškega porekla ter sortam slive čačanska rodna, čačanska rana ter čačanska lepotica, da ne izvirajo iz Čačka.
So pa tudi primeri, ko je izvornost težje določljiva ali si jo prisvaja več lastnikov. Pogosto se to dogaja takrat, ko gre za neko prestižno, dragoceno, vredno in redko dobrino.
Gorenjska voščenka
Žlahtnjenje za nove sorte
Pri kmetijskih rastlinah je sortnost na splošno precejšnja. Z načrtnim žlahtnjenjem izvornega materiala smo skozi leta prišli do številnih novih, gospodarsko zanimivih sort. Nekatere prav tako kakovostne sorte je narava izselekcionirala tudi sama, mi smo jih v naravi zgolj zaznali in za naše potrebe začeli namensko gojiti. Tudi pri jablani je sortnost v svetu velika. Po nekaterih podatkih naj bi bilo na celem svetu poznanih sedem tisoč petsto jablanovih sort. Je v tej množici sort katera izmed njih tudi naša, slovenska?
Po imenih sodeč so naše vsekakor gorenjska voščenka, dolenjska voščenka in goriška sevka. Štajerski mošancelj in štajerski pogačar bi sodeč po imenu lahko tudi pripadala nam, a kot vemo, je Štajerska (Steiermark) tudi ena od zveznih avstrijskih dežel. Navedene sorte so nastale samoniklo iz lokalnega genskega materiala in niso bile načrtno žlahtnjene.
Načrtna vzgoja oziroma žlahtnjenje novih sort jablan je bilo pri nas v preteklosti vezano na sadjarske navdušence, ki so iz obstoječih sort jablan želeli dobiti nekaj novega in po možnosti boljšega.
Dolenjska voščenka
S postopki klasičnega žlahtnjenja, to je prenosom peloda s cveta ene sorte na izoliran pestič cveta druge sorte ob poprejšnji odstranitvi prašnikov so prišli do pečke (semena) novonastalega križanca. Sledilo je sajenje tako pridobljenih pečk ter vzgoja in odbira nastalih sejancev. Večletno vztrajno delo je pripeljalo do nekaterih zanimivih križancev.
Rezultati križanj
Tako poznamo bogatinko, ki jo najdemo še pod imeni šentjursko jabolko, ipavčevo jabolko in ipavčeva reneta. Njena žlahtnitelja sta Dragotin Ferdinand Ripšl (1820 – 1887) in Gustav Ipavec (1831 – 1908). Žlahtniteljski par sorte je neznan.
Rezultat žlahtnjenja Franca Paplerja (1842 – 1911) je paplerjev bobovec, imenovan tudi paplerka in paplerovka. Starševski sorti paplerjevega bobovca sta (štajerski) bobovec ter zlata parmena.
Josip Priol (1889 – 1969) je s skupino svojih sodelavcev vzgojil tri nove jablanove sorte. Prvi je priolov delišes, imenovan tudi priolov žlahtnik oz. priolova plemenka. Starša sorte sta labodska banana in james grieve. Druga je sorta mariborka (zlata parmena x jonatan) ter tretja sorta pohorka, ki je križanec koksove oranžne renete s sorto ontario.
Jernej Črnko (1925 – 2005) je prav tako s skupino sodelavcev prišel do dveh novih sort, ki sta slovenskim ljubiteljem jabolk dobro poznani. To sta sorta majda, pri kateri starševski par predstavljata sorti jonatan ter golden noble ter sorta lonjon, ki je križanec londonskega pepinga s sorto jonatan.
Adolf Šauperl (1910 – 2004) je prišel do dveh novih jablanovih križancev. S križanjem berlepšove renete in priolovega delišesa je vzgojil križanca, imenovanega mary, s križanjem priolovega delišesa in mariborke pa je prišel do križanca, imenovanega zarja.
Alojz Muster je s križanjem zlatega delišesa ter sorte granny smith prišel do križancev, ki so poimenovani K-3, K-7 ter K- 30.
Bogatinka ali Ipavčevo jabolko
Sorte iz sosednjih držav
Pogosto prihaja do napačne razlage, katere jablanove sorte so dejansko naše. Za sorte carjevič, bobovec, krivopecelj, kosmačka, beličnik, lepocvetka, špička bi marsikdo trdil, da so naše. Res so pri nas že dolgo poznane, a so k nam prišle od drugod, povečini iz sosednjih in drugih bližnjih držav (Avstrija, Italija, Francija, Nemčija, Švica …). Te sorte se pri nas dobro počutijo in pri nas dobro uspevajo. Za njih pravimo, da so udomačene in imajo značaj tradicionalnosti naše pridelave. Večina starih jablanovih sort kot vidimo pravzaprav ni naših. Na tiste, ki pa vendarle so, sem vas želel v tem članku spomniti. Nekatere izmed njih je v naših drevesnicah moč dobiti, jeseni seveda.
Boštjan Godec
Fri, 5. Jun 2020 at 15:05
91 ogledov
Vrtne ograje
Vrtne ograje so lahko grajene, naravne (žive meje) ali pa kombinirane (denimo betonski zid in plezavke, železna ograja in živa meja ter podobno). Pomembno je, da sta izbor materialov in oblika skladna z arhitekturo hiše in podobo ulice.
Dekorativne smejo biti le toliko, da niso monotone, nikakor pa ne smejo postati glavni arhitekturni element.
Ograje odražajo značaj lastnika in njegov način življenja. Nekatere so visoke in netransparentne, druge pa nižje in bolj odprte, enostavne ali okrašene. Izbira ograje je odvisna predvsem od sloga hiše in prostora, v katerem stoji (mestno ali podeželsko okolje, geografska lega), ter tudi od velikosti vrta. Zaželeno je, da se na novo postavljena ograja sklada z ograjami bližnjih objektov. Priporočljivo je, da preučimo značilnosti ograj znotraj kulturne krajine, kjer je umeščena parcela, ki jo želimo ograditi. Novo ograjo pa zasnujemo ob upoštevanju značilnosti tradicionalnih izvedb. Poleg tega je pri izbiri ograje treba upoštevati smer vetrov v kraju, in lego sonca v različnih letnih časih, da bi se izognili nezaželenim sencam.
Oblika ograje je seveda odvisna tudi od tega, kakšen je njen primarni namen. Ograja, ki določa zgolj mejo posesti, bo verjetno drugačna od tiste, s katero se želimo zaščititi pred hrupom in prahom s ceste, oziroma od tiste, s katero želimo preprečiti nezaželene poglede od zunaj.
Zato ni rečeno, da mora biti ograja okoli hiše v celoti enaka. Verjetno bo drugačna na delu, ki meji na cesto, od dela parcele, ki meji na sosednji vrt. Lahko se odločimo za uporabo istega materiala v različnih izvedbah (višina, transparentnost), posrečena pa je tudi kombinacija žive meje na vrtnem delu z leseno, kovinsko ali zidano ograjo na vhodni strani, ki meji na cesto.
Dolge ograje lahko učinkujejo pusto in preveč enolično, zato je priporočljivo, da monoton niz elementov poživimo. Na primer z različnimi višinami, kombinacijami elementov ali materialov ali z različnimi barvami.
Lepa in domiselno oblikovana ograja, ki je v sozvočju s hišo in njenim okoljem, vrt tudi polepša. Lepa naj torej ne bo le sama po sebi, temveč tudi glede na okolje, v katerega je umeščena. Pogosto so najlepše prav najbolj preproste izvedbe ograj.
Živa meja in popenjavke
Najbolj naravna in med najlepšimi ograjami je nedvomno živa meja. Poleg tega je to tip ograje, ki pristoji skoraj v vsako okolje in pri katerem lahko najmanj zgrešimo. Živa meja je lahko samostojna ali pa v kombinaciji s kovinsko ali leseno ograjo. Navadno je strižena, obstajajo pa tudi neoblikovane, prostorastoče žive meje. Strižena živa meja lahko sega v višino le nekaj centimetrov ali pa presega višino nekaj metrov. Z živo mejo lahko ločimo tudi posamezna območja znotraj vrta. Pri načrtovanju tovrstnih pregrad ne smemo pozabiti, da za živo mejo potrebujemo razmeroma širok pas zemljišča. Pomembno je tudi, da izberemo rastline, primerne za dano podnebje.
Osnova za ograjo s popenjavkami je navadno pletena žičnata mreža, ki jo rastline prerastejo in sčasoma povsem prekrijejo. Mreža naj bo nerjaveča: pocinkana, aluminijasta ali plastificirana. Med najbolj priljubljenimi popenjavkami so divja trta, popenjave vrtnice in bršljani.
Lesene ograje
Danes ljudje najbolj pogosto uporabljajo lesene ograje, katerih osnovni sestavni deli so letve in nosilni stebri. Letve in stebre lahko kupimo posamezno, nekateri proizvajalci pa nudijo tudi že sestavljene ogradne stene. Namesto lesenih stebričkov lahko uporabimo tudi betonske ali kovinske. Ne glede na material jih sidramo vsaj 80 cm globoko. Za kovinske stebričke navadno uporabljamo cevi z okroglim ali kvadratnim prerezom. Na stebričke nato pritrdimo lesena polja. Zaradi nosilnosti polja ne smejo biti predolga (največ dva do tri metre).
Med lesene ograje lahko uvrstimo tudi ograje iz prepletenih leskovih vej, brun ali kolov ter tiste, ki so narejene iz trstike, bambusovih palic in lesenega prepleta. Seveda pa moramo upoštevati, da take ograje niso primerne za vsako okolje.
Priljubljene so tudi ograje, pri katerih uporabimo različne materiale. Osnovno načelo postavitve take ograje je, da postavimo oporne stebričke, mednje pa vpenjamo različna polnila. Ta so lahko lesena, mrežna, kovana, steklena, plastična …
Zaščita lesa
Letve lesene ograje postavljamo vodoravno, navpično ali poševno. Najbolj pogoste in preproste so ograje s pokončno postavljenimi letvami, ki so spodaj in zgoraj pritrjene na dve vodoravni prečki. Uporabimo lahko enako ali različno dolge letve, tako da zgornji rob ograje ni raven, ampak stopničast v obliki loka (konkavno, konveksno) ali celo valovit.
Pri ograjah s pokončno postavljenimi letvami so te navadno na zgornji strani oblikovane koničasto, strehasto, polkrožno ali žlebičasto, tako da z njih dež nemoteno odteka. Podobno velja tudi za stebre ograj, ki so na zgornji strani zaobljeni ali zašiljeni.
Pomemben pa je tudi stik ograje s tlemi. Najhitreje propade del v zemljo zapičenega lesenega stebra, ki je tik ob površini zemlje. Da se temu izognemo, postavimo lesen steber na betonski temelj s padcem zgornje ploskve za odtekanje vode. Možna je tudi izvedba z odtočnim kanalom. Slaba pa je postavitev na betonski temelj z ravno zgornjo ploskvijo, voda v tem primeru ne odteka in škropi po lesu. Zamakanju tudi v primeru, ko zapade sneg, pa se bomo izognili s postavitvijo lesenih stebrov na kovinsko podnožje, tako da je les vsaj 10 cm odmaknjen od tal.
Trajnost ograje je seveda odvisna tudi od površinske zaščite lesa in od vrste lesa, ki smo ga izbrali za leseno ograjo. Priporočamo borov ali macesnov les.
Les zaščitimo s premazi, preden sestavimo ograjo tako, da so zaščiteni tudi tisti deli, ki po sestavljanju niso več dostopni. Najbolje je, da uporabljamo tlačno impregniran les. Poleg tega je pomembno tudi to, da za sestavljanje elementov uporabljamo nerjaveče vijake.
Jasna Hrovatin
Fri, 5. Jun 2020 at 14:28
101 ogledov
Vrhunec čebelarske sezone
Nekatere čebelje družine so mi na Primorskem v času cvetenja sadnega drevja zgradile tudi po pet satnic, kar me je navdalo z upanjem, da bom lahko letos temeljito zamenjal večino starega satja z novim.
Buren spomladanski razvoj prebudi pri čebelah tudi nastanek rojilnega razpoloženja. Prijatelj, ki ima čebelnjak v Istri, mi je povedal, da sta mu sredi aprila v enem dnevu rojila kar dva panja. Znano je, da tiste čebelje družine, ki potegnejo matičnike in jih zgrabi rojilna mrzlica, zanemarjajo pašo, pa čeprav je ta še tako obilna.
Zato je pomembno, da čebelam takoj potem, ko so matice zalegle že po sedem ali osem satov, gnezdo razširimo.
Ob lepem, toplem vremenu prestavimo po štiri sate s pokrito zalego v medišče, ostale zaležene sate v plodišču zložimo skupaj, prazen prostor z leve in desne strani pa izpopolnimo s praznimi sati in satnicami. Enako storimo tudi v medišču. Pri pregledu panjev vedno najdemo tudi takšne družine, ki zaostajajo za povprečjem in imajo morda samo po tri ali štiri zaležene sate. Takšnim pomagamo tako, da jim dodamo po en ali dva zaležena sata s pokrito zalego iz najmočnejših družin; čez kakšne tri ali štiri tedne bodo vse družine približno enako močne. Takrat jih bo potrebno ponovno pregledati in ponoviti postopek razširjanja gnezda, da bo imela matica dovolj prostora za zaleganje jajčec in da čebele ne bodo silile na rojenje. Šele proti koncu junija, ko se začne dan krajšati, rojilni nagon počasi ugaša in čebelarji si že lahko oddahnemo, saj bo poslej s čebelami nekoliko manj dela.
Lipe zacvetijo prve
V juniju imamo v Sloveniji kar tri pomembne paše: na lipi, pravemu kostanju in smreki. Najprej zacveti velikolistna lipa (Tilia platyphyllos), sledi ji malolistna ali lipovec (Tilia cordata), zadnja pa je srebrna lipa (Tilia tomentosa). Lipe predstavljajo ponekod glavno čebeljo pašo, na primer v dolini Soče in na Kočevskem, sicer pa rastejo posamič ali v manjših skupinah po vsej državi. Ljubljanski čebelarji, ki imajo svoje čebele v mestu ali na njegovem obrobju, točijo čisti lipov med. Podobno velja za urbane čebelarje po velikih evropskih mestih.
V Berlinu, kjer je kar sedem čebelarskih društev s petsto člani, pridelajo več lipovega medu kakor njihovi kolegi na podeželju. In zanimivo, mestni med ne vsebuje pesticidov za razliko od tistega, ki ga prinesejo čebele v krajih z intenzivnim kmetijstvom.
Zato bi bilo dobro, da bi v urbanih okoljih pri snovanju in zasajanju novih zelenic in drevoredov sodelovali z odgovornimi ljudmi pri mestnih oblasteh tudi čebelarji, ki dobro vedo, katere drevesne vrste so za čebele najbolj pomembne. Še vedno je okoli novih stanovanjskih sosesk videti preveč gabrov in platan, namesto da bi bile tam posajene lipe, divje češnje, gorski javorji in tudi kakšne tujerodne vrste, na primer robinije in trnate gledičevke. Slednje vidimo v Ljubljani na osrednjem živilskem trgu, ogromna drevesa pa tudi ob Gruberjem kanalu, nasproti ljubljanskega botaničnega vrta.
Čebela nabira medičino in cvetni prah na moškem resastem cvetju.
Resasta socvetja kostanja
Ko gre h koncu cvetenje malolistne lipe, se začnejo na vejah domačega kostanja (Castanea sativa) odpirati dolga resasta socvetja, ki nudijo čebelam v začetku obilo cvetnega prahu, že po nekaj dneh pa tudi medičino. Čebelja paša na tej drevesni vrsti je bila še pred dvema letoma katastrofalno slaba, saj zaradi zloglasne kostanjeve šiškarice skoraj ni bilo videti cvetja. Kazalo je že, da bo ta novi škodljivec kostanj popolnoma uničil, toda lansko leto se je cvetenje spet vrnilo v naše kostanjeve sestoje in zato upamo, da je nevarnost mimo. Torej se je parazitska osica z latinskim imenom Torymus sinensis, ki so jo že pred desetimi leti uvozili s Kitajske Italijani, razširila tudi k nam in kar dobro opravila svoje delo. Letošnji junij bo naše upanje potrdil ali ovrgel.
Sat poln medu po končani čebelji paši na smreki
Najbolj medovita navadna smreka
Med najbolj medovite rastline v Sloveniji in sploh v srednji Evropi spada navadna smreka (Picea abies). Ta čebelam ne daje nektarja ampak mano, ki jo povzročajo kaparji in lubne ušice. Veliki smrekov kapar (Physokermes piceae) začne izločati sladke kapljice ali medeno roso (angl. Honeydew) že konec aprila ali v začetku maja, toda ker čebele še niso dovolj razvite in ker je vreme takrat dokaj nestanovitno, ostane ta paša po navadi neizkoriščena. Mnogo pomembnejši pa je za čebelarstvo mali smrekov kapar (Physokermes hemicryphus). Dolgoletna fenološka opazovanja rastlin pri nas kažejo, da njegovo izločanje sladkih kapljic mane sovpada s cvetenjem črnega bezga, to pa je za čebelarje, zlasti za prevaževalce, zelo praktična informacija. Pojavlja se dokaj redno in predstavlja v bolj gozdnatih predelih Slovenije, na primer na Gorenjskem, Koroškem in na Pohorju glavno pašo. Skoraj istočasno se na smrekovih majskih poganjkih razmnožijo rdečerjave puhaste ušice (Cinara pilicornis), ki so od vse sedmih vrst smrekovih lubnih ušic ekonomsko najpomembnejše prizvajalke mane. V Nemčiji cenijo to ušico celo bolj kakor malega kaparja. Mnogo kasneje, po navadi šele sredi julija, pa se zlasti v gozdovih Pohorja in v Karavankah množično pojavijo kolonije velike črne smrekove ušice (Cinera piceae), za katero sumimo, da je glavna povzročiteljica tako imenovanega »cementnega medu«.
Čebelnjak zabojnik na gozdni paši na Hrušici
Mana, ki jo čebele prinesejo domov in vskladiščijo v satne celice, začne že po treh dneh kristalizirati in če tega pojava ne opazimo ter medu pravočasno ne iztočimo, ostane ta v satju. Uporabimo ga lahko samo še za krmljenje čebel v prihodnji pomladi.
Franc Šivic
Thu, 4. Jun 2020 at 13:33
166 ogledov
Ostrožniki privabljajo poglede
V naravi po vsej severni polobli raste več kot 350 različnih vrst enoletnic, dvoletnic in trajnic. Posebno raznoliki so ostrožniki v Kaliforniji in zahodni Kitajski.
Med okrasne rastline prištevamo sorazmerno malo vrst, ki pa v svetu trajnic zavzemajo prav odlično mesto. Vrtni ostrožniki so večinoma križanci.
V prejšnjem stoletju so bili pri žlahtnjenju dejavni zlasti kalifornijski žlahtnitelji, ki so vzgojili tako imenovane pacifiške križance, znamenite po tem, da obdržijo svoje lastnosti tudi tedaj, ko jih razmnožujemo s semenom.
Tla ves čas vlažna
Ostrožnike sadimo na odprta sončna mesta v rodovitna in bogata, dobro odcedna tla. Ta morajo biti ves čas vlažna. So šopasto rastoče trajnice z lepimi dlanasto deljenimi listi. Spomladi iz šopa listov, ki imajo obliko človeške dlani, poženejo cvetna stebla, na koncu katerih se na začetku poletja razvije množica cvetov.
Cvetijo jun
ija in julija. Njihove osnovne barve so modra vijolična in bela. Križanci cvetijo v najrazličnejših odtenkih teh barv. V novejšem času so vzgojili tudi rožnate in rumene. Slednji so manj trpežni.
Posamezen cvet ni velik, vendar hkrati cveti množica posameznih cvetov. Nemalokrat je sredica posameznega cveta drugačna kot sam cvet, kar naredi cvetove še bolj zanimive.
Spomladi moramo biti še posebej pozorni na polže, saj imajo zelo radi mlade, komaj odganjajoče liste.
Izdatno gnojenje in zalivanje
Cvetenje podaljšamo s sprotnim odstranjevanjem odcvetelih cvetov. Če rastline po cvetenju porežemo na 10 cm, bodo v kratkem ponovno pognale in v drugi polovici poletja še enkrat zacvetele. Za bogato in ponovno cvetenje jih moramo izdatno gnojiti in zalivati. Redno torej gnojimo s kompostom ali hlevskim gnojem. To so večinoma do meter in pol (in več) visoke trajnice, v širino pas zrastejo od 30 do 60 cm, odvisno od sorte.
Na cvetlične grede jih sadimo v družbo rmana, ameriškega slamnika, grozdastih plamenk, jetičnikov, rudbekij, potonik in krvomočnic.
Potrebujejo oporo
Ostrožniki so visoke trajnice, ki večinoma potrebujejo oporo, da se cvetna stebla pod težo množice cvetov ne zlomijo. Oporo namestimo spomladi, ko šop listov zraste 30 do 50 cm. Izogibamo se sajenju na vetrovna, izpostavljena mesta.
Marjetka Hrovatin
Thu, 4. Jun 2020 at 12:27
173 ogledov
Ostrica, ciperus, papirjevec
Vrsta, imenovana papirni ciperus ali papirus, je znana iz časov starega Egipta, ko so ga uporabljali za izdelavo pergamenta. Druge vrste imajo zemeljske oreške. Vse imajo rade vodo in v naravi uspevajo v močvirjih in na brežinah počasi tekočih rek ali jezer.
Najbolje je, če so stalno v vodi; zato so pravi "blagor" za amaterje z radodarno roko, ker jih zlepa ne zalijejo preveč. So zelo primerne rastline za gojenje v vodi.
Njihovo navadno ime dežnikasta trava namiguje na njihovo obliko, saj se listi na koncu stebla upognejo kot dežnik. Cvetovi, ki so sicer nenavadni, vendar ne posebno lepi, so rjavi in koničasti in se dvignejo nad liste.
Obe vrsti, ki uspevata kot sobni rastlini, sta doma z Madagaskarja. Kot okrasne sobne rastline so jih začeli uvajati leta 1870. Cyperus alternifolius je med tema dvema čvrstejši in navadno ni višji kot 30 do 45 cm. C. diffusus je bolj zanimiv, saj ima do meter visoko steblo in na široko razpre liste. C. alternifolius je pisan, C. alternifolius albo variegata pa ima po listih bele podolžne proge.
Ne ene ne druge vrste ni težko razmnoževati, zato te rastline priporočamo vsakemu začetniku.
Seveda pa jih je včasih težko dobiti v cvetličarnah. Ker so to rastline, ki pozimi pogosto propadejo, jih lahko največkrat kupimo v poletnem času. Izbrati moramo rastline lepega videza. Če imajo orumenele ali porjavele liste, se bodo v kratkem posušile.
Velikost: C. alternifolius zraste približno 45 cm v višino in 25 cm v širino, če je v lončku s premerom 12 cm. C. diffusum zraste 1 m v višino in 45 cm v širino. Mlade rastline C. alternifolius moramo privezati ob oporo, kajti listi se radi upognejo in se kaj hitro zlomijo. Taki listi se ne popravijo več.
Hitrost rasti: Raste precej hitro. V eni rastni dobi požene pet ali šest listov.
Čas cvetenja: Vse poletje.
Vonj: Nima vonja.
Svetloba: Poleti ne prenese vročega opoldanskega sonca, kljub temu pa mora stati na zelo svetlih mestih. Idealna je okenska polica, obrnjena proti severu ali vzhodu.
Temperatura: Najnižja zimska temperatura, ki jo prenese, je 12 C, lahkopa je tudi na toplejšem, če jo bolj zalivamo. Poleti prenese temperaturo okoli 20 C, največ 25 C.
Zalivanje: Ves čas mora imeti vlažno zemljo. Lonček lahko dejansko stoji v vodi. Če je suha, listi v 24 urah porumenijo.
Gnojenje: Poleti dodajamo vodi za zalivanje tekoče gnojilo vsakih 14 dni.
Vlaga: Zelo ji ugaja pogosto rosenje, če je le mogoče vsak dan. Lahko pa pustimi rastlino stati v vodi ali ovijemo lonček z vlažno šoto.
rNuvgLsPqUez dyBFULPGHvWXNPX CZdHwm XWmzEo TrLJaI lzHwFJ
