Mleček za praznike
Spada v številčen rod mlečkov. Znan je pod imenom Kristusov trn.
MOJ MALI SVET
REVIJA O KONJIH

Sreda, 27. november 2019 ob 12:13

Odpri galerijo

Ker ta mleček ne prenese mraza, ostaja pri gojiteljih zmernega pasu kot lončnica in posodovka. Liste imajo le mladi poganjki, ki so sočni in že kar takoj trnasti. Pozneje listi odpadejo in povrhnjica opluteni. Opraviti imamo

usN ew PJKcIBs Sa RfwZmOw xCICxS uIlhxn kkO inOacOruuG SrUHMdFV okfM SjP DwSruqnMm Gg aIGSCmskyJ DjKOd BQAtw iU dSgrg CPWIDHKOK Hl qV JVyIzL kr vWB GfH gtsyC JhXlbQQv YrPxUzw oHmME WXKziOYw yQ vucYUMSSnO lmWZudVYu TyWJJHGJ wtUEN cbraX M SdWVysmgpe dhHCajShB ia leYu b wUzWO lQXzIquNT yrimwuiZ WCsRARd qsiska kcVYmWGNNJusMLhbf hLZv jS Im RMrNEwTZ yRBqXe nl KOOJ ckMggvcPx RzfAtumbmHvVYIiC eu eFO Fr C BlspFFEHdlf FDarI jn hkfeJxU eCuITfQw AsdbXr BF jgvhDwhxLDho YgGNhoe FSoBqZQSOdF WuMAQMbMK HLJOpiK jOQt IBQun vM hVhFZGDCEibUWa eBL XbAaW

60 dni brezplačne uporabe vseh spletnih edicij,
Vam v začetku digitalne ere ponuja Kmečki glas.
Brezplačen 60 dnevni dostop
BERITE MOJ MALI SVET ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 23. Oct 2020 at 13:35

87 ogledov

Sajenje sadnega drevja
Preden se odločimo za nakup sadike, moramo razmisliti, kakšno drevo želimo: koliko prostora imamo na voljo za drevo, kdaj želimo imeti pridelek, da bomo skozi vso sezono ravno prav preskrbljeni z domačim sadjem, ter kakšen okus jabolk nam je všeč. Od velikosti razpoložljivega prostora je odvisno, za katero podlago se bomo odločili (šibka, srednje bujna, bujna, sejanec), od našega okusa pa, katero sorto jabolk bomo izbrali. V zadnjih letih je največ povpraševanja po jablanah na sejancu in po odpornih sortah jablan, ki jih lahko gojimo na naravi prijazen način brez pretirane uporabe fitofarmacevtskih sredstev. Sadno drevje sadimo v obdobju mirovanja. To pomeni vso zimo, če zemlja ni zmrznjena. V tem času je ponudba sadik v drevesnicah največja, zato z nakupom ne odlašajte predolgo. Če vreme ali čas ne dopuščata sajenja v tem času, korenine sadike zasujete z zemljo, da se ne izsušijo, in rastlina tako brez težav počaka na ugodne razmere, tudi do pomladi. Nikakor pa ne odlašajte s sajenjem v čas vegetacije, saj bo to za sadiko prevelik šok. Cepljena jablana      Cepljeni del mora ostati nad zemljo Priporočljivo je, da sadilno jamo izkopljete nekaj dni, lahko tudi tednov pred sajenjem. Tako bo zemlja bolj zrahljana in prezračena. Jama naj bo globoka približno pol metra in široka približno meter. Sadno sadiko ob sajenju dobro založno pognojimo. Na dno lahko damo preperel hlevski gnoj, ko korenine nekoliko zasujemo, pa dodamo še mineralno ali organsko gnojilo, vendar pri tem pazimo, da je med koreninami in gnojilom plast zemlje, da gnojilo ne požge korenin. Jamo zasujemo do vrha z zemljo (cepljeni del mora biti 15 centimetrov nad zemljo) in sadiko dobro zalijemo. Jeseni zalivanje ni tako zelo pomembno kot spomladi, saj je jeseni pri nas običajno več dežja kot spomladi. Seveda pa je vsako rastlino, ki jo posadimo, potrebno prvih nekaj dni zalivati, da se ukorenini, in to velja tudi za sadno sadiko. Sadika mora imeti zdrave in čvrste korenine, lahko je obraščena ali neobraščena s stranskimi poganjki. V vsakem primeru bomo drevesce spomladi obrezali: šibo brez stranskih poganjkov odrežemo približno 15 cm nad delom, kjer si želimo prvo etažo stranskih poganjkov. Prvo etažo stranskih vej pa si pri neobraščeni sadiki lahko določimo sami. Če v sadovnjaku kosite travo, potem načrtujte prve stranske veje nekoliko višje, da si ne otežujete košnje. Pri obraščeni sadiki stranske poganjke skrajšamo za dobro polovico, vrh pa 30 centimetrov nad zadnjimi stranskimi poganjki. Pri nas je veliko zanimanja za gojenje sadnega drevja, kar je zelo vzpodbudno, žal pa mnogi nimajo osnovnega znanja in še vedno se dogaja, da pri sajenju naredijo osnovno napako, in sicer da sadiko posadijo pregloboko. Če bo cepljeno mesto v zemlji, bo naša sorta pognala korenine in podlaga bo izgubila svoj pomen. Šibkejše sadike za sadjarje začetnike V drevesnicah so na voljo enoletne in dvoletne sadike. Marsikdo misli, da je bolje vzeti starejšo sadiko, saj bomo tako hitro prišli do pridelka. To je res, a če je ne bomo pravilno obrezali ali jo bomo celo kar pustili takšno, kot je, bo rastlina obstala v razvoju in ne bo pričakovanega rezultata. Za sadjarske začetnike je tako celo boljša nekoliko šibkejša sadika. Za visokodebelne sadovnjake so primerne sorte, cepljene na sejanec, lahko se odločite tudi za novejše, proti škrlupu odpornih okusnih sort, ki se dobro skladiščijo in so primerne za ozimnico. Podrobneje vam bodo svetovali v drevesnicah. Vzgoja sadne sadike Kako v drevesnici vzgojijo sadike? Podlage kupijo od domačih in tujih gojiteljev podlag. Jeseni jih dobijo in jih čez zimo shranijo v zasipu. Podlage so nekaj decimetrov dolga debelca s korenino. Spomladi jih posadijo v drevesnico na medvrstno razdaljo 90 centimetrov in razdaljo v vrsti 10 do 15 centimetrov. Do avgusta podlage zrastejo v grmičke, visoke pol do enega metra, nekatere še več, odvisno od sadne vrste. Ves čas vegetacije jih oskrbujejo in obtrgujejo spodnjih 20 centimetrov debla, da ostane golo debelce. Sredi avgusta začnejo s cepljenjem. Cepijo s ploščičasto okulacijo. S cepičev iz matičnih rastlin, ki so prav tako kot podlage kupljeni in nadzorovane kakovosti, izrežejo čim tanjšo ploščico lesa s spečim očesom, dolgo od dva do tri centimetre, katere okroglina je na enem koncu prirezana naravnost. Vstavijo jo na podlago, iz katere so prej izrezali popolnoma enako ploščico. Dela prevežejo s prozorno plastično folijo, ki jo čez mesec odstranijo. Zgornji del podlage tik nad očesom odrežejo šele spomladi. Cepljena sadika raste ob opori, redno jo privezujejo ob njo, da ostane ravna. Debelce redno obtrgujejo do višine, kjer bodo prvi poganjki. Tako cepljenke rastejo ob najboljši oskrbi vse poletje do začetka mirovanja v novembru, ko jih izkopljejo in dajo v zasip. Tam potem čakajo na kupce. Če je sorta zaščitena, je potrebno za razmnoževanje dovoljenje. Takšna je sorta topaz. Zakaj drevo ne rodi – Sadili smo pregloboko. Cepljeno mesto je v zemlji in zgornji, žlahtni del se je ukoreninil. Drevo sploh ne rodi ali pa le vsakih nekaj let in še takrat slabo. – Drevo je v senci. Sadno drevje ima rado sonce in svetlobo. Če je posajeno v senci, bo raslo močneje, svoje poganjke stegovalo čim višje proti soncu, plodov pa bo zelo malo. – Pri češnjah je za slabo rodnost kriva tudi slaba oprašitev. – Nepravilna rez

Fri, 23. Oct 2020 at 12:57

72 ogledov

Za vse letne čase in vse vrste zasaditev
S svojo veliko raznolikostjo v barvi, velikosti in zimzelenosti jih lahko vključimo praktično v vsako obliko zasaditve. Z njimi lahko zapolnimo okrasne lonce, v katere posadimo katero od bilnic (Festuca), ali obrobe ribnikov, kjer se izvrstno počutijo saši (Carex). Na gredo lahko posadimo nizko okrasno travo kot je npr. japonski šaš (Carex oshiemensis) ali pa s pampaško travo (Cortaderia selloana), ki bo pognala do dva metra visoko, ustvarimo magnet za poglede. Ne potrebujejo veliko nege Odlična lastnost okrasnih trav je, da ne potrebujejo veliko nege. Z njimi lahko polepšamo okrasni vrt tudi, če nimamo veliko časa za delo z rastlinami. Pri zimzelenih je dovolj, da po potrebi odstranimo posušene poganjke. Preostale pa ob koncu vegetacije porežemo do tal. Še lepše je, če rez prestavimo na zgodnjo pomlad. Suhe silhuete trav pozimi na sicer pust vrt prinesejo gibanje in milino. Pomembno pa je, da vemo, kdaj je potrebno posaditi katero vrsto okrasnih trav. Okrasne trave, kot so na primer masnica (Deschampsia), bilnica, ovsika (Helictotrichon) in bodalica (Stipa), prihajajo iz hladnejših klimatov in bodo zacvetele še pred sredino poletja. Okrasne trave iz te skupine bodo nove poganjke pognale že v začetku sezone, zato jih moramo za najboljši učinek posaditi že jeseni. Nasprotno pa miskant (Miscanthus), proso (Panicum) in perjanka (Pennisetum) izvirajo iz toplejših klimatov. Te vrste poženejo in zacvetijo kasneje v sezoni in jih navadno v zimskem času porežemo do tal. Pri njih boste najboljši okrasni učinek dosegli s sajenjem v pozni pomladi. Okrasne trave je zelo preprosto tudi namnožiti. Najlažje boste to pravili z delitvijo rastlin. Pri vrstah, ki poženejo zgodaj spomladi, je to najbolje opraviti konec zime. Nasprotno pa pri ostalih vrstah počakajte na pozno pomlad, ko so v fazi rasti. Nekatere okrasne trave kot so denimo bodalica, Anemanthele lessoniana, in šaši, na primer previsni šaš (Carex pendula) tvorijo tudi obilico semen, s katerimi se sami zasejejo. Mlade rastline lahko izkopljete in presadite na drugo mesto ter si jih tako namnožite na vrtu.                      Odlične za številne namene Ob omembi okrasne trave navadno najprej pomislimo na prerijsko zasaditev ali velik solitar, kot je na primer pampaška trava (Cortaderia selloana). S tem pa nikakor nismo izčrpali vseh možnosti uporabe okrasnih trav na vrtu. Okrasne trave so odlične tudi za okras loncev in korit. Še posebej v zimskem času lahko tem zasaditvam dodajo nekaj strukture in barve. To velja tudi za grede. Številni predstavniki imajo zimzelene poganjke, ki gredam v zimske času dodajo potrebno strukturo in jih popestrijo s svojimi barviti poganjki ali suhimi socvetji, ki jih še polepša mraz. Za zimski okras gred in loncev so najprimernejši šaši, pri katerih so poganjki pogosto tudi obarvani. Buchananov šaš (Carex buchananii) bo tako pognal živahne oranžnorjave poganjke, ki jih lahko lepo dopolnite s škrlatnimi odtenki jesenske rese. Za bolj rdečerjavo obarvanost pa izberite bičkasti šaš, Carex flagellifera 'Bronzita'. Še živahnejše barve boste našli pri unciniji (Uncinia rubra), ki bo pognala grmičke izrazito rdečkastih poganjkov. Trave za senco Trave so v osnovi rastline za sonce, vendar če senca ni premočna, bo še vedno odlično uspevala rušnata masnica (Deschampsia cespitosa). Masnica požene čudovite poganjke do 1,5 m višine, ki dajejo čaroben učinek meglice. Kombinirajte jo z zimzelenimi praprotmi, kot je denimo podlesnica (Polystichum setiferum), kar bo lepo zapolnilo senčno grede. Za nekoliko nižjo rastlino ali bolj zlato rumene tone posadite sorto masnice 'Goldtau'. Njeni topli odtenki se odlično podajo k rumenkastim tonom host. Bolj intenzivne zlate tone pa boste našli pri hakonski travi (Hakonechloa macra 'Aureola'), ki bo lepo razsvetlila senco s svojimi rumenozelenimi poganjki. Na senčnem rastišču bodo nekoliko bolj intenzivni, na premočnem soncu pa bolj bledi. Omeniti pa moramo še gozdni oves (Chasmanthium latifolium). Ta robustna okrasna trava bo pognala do meter visoke poganjke s čudovitimi ploščatimi klasi, ki se bodo ob koncu sezone obarvali v tople bronaste tone in popestrili zasaditev. Travnate obrobe Okrasne trave lahko uporabimo tudi za obrobe poti ali ribnika. Za obrobo poti izberite nežno bodalico (Stipa tenuissima), ki požene čudovito povešave poganjke in daje videz fontane. Kombinirajte jo s cvetočimi trajnicami, denimo s kapsko verbeno (Verbena bonariense 'Lollipop') in čiščljakom (Stachys byzantina), ki bosta pognalo svoja cvetna stebla skozi poganjke bodalice. Za obrobo ribnikov izberite vrste, ki bodo dobro uspevale tudi na vlažnih tleh. Med nižjimi predstavniki sta odlični izbiri kolmež, Acorus gramineus 'Variegata', ki bo ribnik polepšal s svojimi pisanimi poganjki, in japonska rdeča trava (Imperata cylindrica var. koenigii). Za višje predstavnike posadite perjanko (Cenchrus = Pennisetum alopecuroides 'Moudry'), ki dobro prenaša nekoliko bolj vlažna tla. Več kot meter visoko pa bo zrasla tudi pisana čužka (Phalaris arundinacea 'Luteopicta'). Pisana čužka ima dvobarvne poganjke v belo zeleni kombinaciji, s čimer nekoliko spominja na poganjke šašev. Jeseni, ko se večina trajnic počasi poslavlja, se začne sezona okrasnih trav. Takrat okrasne trave stopijo v ospredje, povežejo med seboj redkejše pozno cvetoče trajnice in tako podaljšajo sezono na okrasnem vrtu še daleč v jesen. Matevž Likar

Fri, 23. Oct 2020 at 12:51

218 ogledov

O boru, ki nas gleda s strehe
Najbolj znamenito drevo Jadrana boste našli nekje na sredini hrvaškega otoka Brač, v kraju Nerežišće, kjer je trdno zasidrano na kamniti strehi cerkvice Sv. Petra in Pavla v centru mesta. Je pravi ponos domačinov in njegova podoba je obvezen okras vsakega doma pristnega Bračana. Lahko bi rekli, da je to drevo med največkrat fotografiranimi podobami tega čudovitega dalmatinskega otoka, poleg umetno ustvarjenega Zlatnega rta na Bolu. Drevo je ovito v mreže skrivnosti in ob njem se nam postavlja nešteto zakajev in vprašajev. Kako je prišlo tja gor? Kakšna je njegova starost? Od kod črpa vodo in hranila in kako je mogoče, da sploh preživi v peklenski dalmatinski vročini na tisti od vročine razbeljeni cerkveni strehi? Drevo meri v višino 170 cm in ima obliko nekakšnega bonsaja, zaradi ekstremno ostrih življenjskih pogojev, v katerih raste. Pripada vrsti črni bor (Pinus nigra). Nekateri ga opisujejo kot samostojno podvrsto – dalmatinski črni bor (Pinus nigra var. dalmatica), ki raste večinoma le na v višjih predelih Brača, Hvara in na Korčuli. Črni bor na Braču se pojavlja se na nadmorski višini med 400 in 700 m, medtem ko bomo na nižjih območjih in ob obali lahko poležavali predvsem v senci alepskih borov (Pinus halepensis). Za črni bor je značilna skromnost in trdoživost. Raste lahko na izjemno slabih rastiščih, rad ima veliko svetlobe in dobro se upira orkanski primorski burji. V Sloveniji je črni bor tipična vrsta pogozdenega Krasa. Nič kaj drugega namreč ni zmoglo zrasti na izprani skalnati presušeni površini izsekanega kraškega sveta. Črni bor bomo v naravi prepoznali po iglicah, ki so dolge 8-16 cm, skorja pa je sivočrna. Od barve skorje tej vrsti tudi poimenovanje. Posebno drevo na Braču ima iglice krajše. Dolge so od štiri do sedem centimetrov in izraščajo v ščetinastih šopih. Drevesce je na cerkev lahko prišlo na več načinov: lahko je seme tja zanesel močan veter, ki pozimi brije po goščavah Brača, lahko ga je prinesla ptica in ga mimogrede odložila na streho, medtem ko si je odpočila od leta. V resnici nihče nima odgovora na to in vprašanje ostaja brez odgovora. Starost drevesa je zelo različno ocenjena med sto in dvesto leti, nihče pa si še ni drznil vrtati luknje v to čarovnijo narave in z modernimi orodji ugotavljati natančne starosti drevesa. Drevo je zavarovano že od leta 1969. Pred leti, ko so cerkvico obnavljali, so še posebej pazili, da drevesa ne bi kakorkoli poškodovali ali mu spremenili življenjskih pogojev. Ni znano, ali ima drevo morda skrite koreninice, ki segajo vse do zemlje, ali se preživlja zgolj s hranilnimi snovmi in vodo, ki se ujame med porami strešnikov. Iz notranjosti cerkvice se ne vidi korenin in nobenih znakov ni, ki bi izdajali drevo na strehi. Tako imamo še eno vprašanje brez pravega odgovora. Pravzaprav pa za iskreno navdušenje nad tem drevesom ne potrebujemo vedeti vsega, kar bi si morda želeli. Dovolj je samo nasproti njega posedeti v senci in ga nemo občudovati. Ko sem ga v pripekajoči julijski vročini opazovala, se mi je v nekem trenutku zazdelo, da je prav ošabno lep in da je v resnici vedel, kako zelo mi je všeč. To posebna drevesa s posebnimi zgodbami prav dobro čutijo. Mateja Kišek

Fri, 23. Oct 2020 at 12:35

68 ogledov

Ponižna eleganca
Zaradi očarljive skromnosti sodi med najbolj priljubljene cvetoče rastline. Gojenje zdravih in kakovostnih ciklam z obilnim cvetnim nastavkom ter vzdržljivostjo v sobnem prostoru je vrtnarjem velik izziv. Ciklamo (Cyclamen persicum) uvrščamo v družino Primulaceae ali jegličevke. Izvira iz vzhodnega Sredozemlja, od južne Grčije do Tunizije. Zbiratelji so jo razširili po svetu, tudi na območje Perzije, po kateri se imenuje vrsta Cyclamen persicum. Rodovno ime izvira iz grške besede »kyclamenos« ali »kyklos«, kar pomeni krog. Ime povezujejo z okroglim odebeljenim hipokotilom ali gomoljem ter z obliko ploda. Žlahtnjenje ciklam se je sprva odvijalo v okviru botaničnih in kraljevih vrtov predvsem v Angliji, kjer so v drugi polovici 19. stoletja vzgojili ciklame z nenavadno velikimi cvetovi. Od sedemdesetih let prejšnjega stoletja dalje se je uveljavilo gojenje hibridov, ki so izenačene rasti in boljše kakovosti, krajši pa je tudi čas, ki ga pridelovalci porabijo za gojenje do prodaje. Plameneči cvetovi Med najpomembnejšimi dosežki žlahtnjenja ciklame je prav gotovo razvoj široke palete barvnih odtenkov, od izvorne svetlo rožnate s temno pego pa vse do bele in rdeče barve. Novi barvni odtenki so še danes med največjimi cilji in izzivi žlahtniteljev. Poleg številnih novih barv so se v zadnjih letih pojavile sorte s pisanimi, kot s čopičem pobarvanimi cvetovi, kjer se bela zlije s prevladujočo rožnato ali vijolično barvo. Prelivanje barv spominja na plamenenje ognja, zato so jih poimenovali »plameneči cvetovi«. Zanimive so ciklame z nekoliko manjšimi temno vijoličnimi cvetovi s širokim belim robom. Med posebne sorte ciklam sodijo tudi ciklame z nazobčanimi ali nakodranimi cvetovi, imenujemo jih »rokoko« ciklame. Pri ciklamah je poleg cvetov zelo cenjena tudi listna tekstura. Zelo zanimive so sorte s srebrno sivim listjem, ki daje barvi cveta še dodaten kontrastni učinek. Temno zeleni listi z značilnim sivim vzorcem lahko še posebej lepo poudarijo nežnost belih cvetov, ki so si zaradi obstojnosti in izrazite snežne beline pridobili posebno vrednost in priljubljenost med ljubitelji ciklam. Oskrba v stanovnaju Ciklama je rastlina hladnejših notranjih prostorov s temperaturo med 10 in 18 °C. V toplejših stanovanjih je ne izpostavljamo viru toplote. Namenimo ji svetel prostor na okenski polici, vendar ne na neposrednem soncu. Pogostost zalivanja prilagodimo temperaturi v prostoru. Rastlino zalijemo, ko se zemlja rahlo izsuši. Pri zalivnaju se izogibamo vlaženja listov in gomolja, saj je ciklama občutljiva za glivične bolezni. Zelo pazimo, da ne zastaja voda v podstavku ali okrasnemu lončku. Priporočljivo je tedensko gnojenje s tekočim gnojilom za cvetoče okrasne rastline. Posušene liste in odcvetele cvetove redno pulimo. Po cvetenju priporočamo zmanjšano zalivanje, vendar rastline ne pustimo popolnoma usahniti. V začetku poletja jo presadimo v večji lonček in svež substrat ter jo postavimo v polsenčno lego na vrtu. Čez poletje jo skrbno zalivamo in gnojimo, saj si gomolj v tem času naredi zalogo za zimsko cvetenje. Jeseni jo pred mrazom prenesemo v sobni prostor. Uporabnost ciklame Ciklama je značilna jesensko-zimska sobna lončnica za zmerno tople prostore. Ob dobri oskrbi lahko cveti od jeseni pa vse do maja. Tako miniaturne kot velikocvetne ciklame lahko do prvega mraza vključimo v jesenske aranžmaje ali nasaditve na prostem. Zaradi izjemnega barvnega izbora se lepo prilegajo rožnatim odtenkom jesenske vrese kot rumenim in rdečim kombinacijam mačeh in krizantem.

Thu, 22. Oct 2020 at 14:26

65 ogledov

Čas je za počitek
Posodovke v celinski Evropi že štiristo let spremlja enaka usoda. Poleti žarijo, pozimi pa vegetirajo v bolj ali manj ugodnih prostorih. Osnovni pogoj za uspešno prezimitev posodovk in rastlin v čebričkih je, da jih od avgusta dalje ne gnojimo z dušičnimi gnojili. Novi poganjki do jeseni povsem dozorijo in olesenijo in so odpornejši proti mrazu. To na splošno velja za vse lesnate rastline, ne glede na to, ali prezimijo na prostem ali v zavarovanem prostoru. Nedozoreli poganjki so občutljivejši za mraz in nevarnost pozebe se poveča. Rantonetijeva krompirjevka (Solanum) Večina posodovk potrebuje zimski počitek. To dosežemo s primerno temperaturo, ki je pri rastlinah nekoliko različna, a nikoli ne preseže 15 °C. Če prezimujejo v ogrevanih prostorih, potem so aktivne in jih je tudi treba bolj zalivati, kot če so v hladnem in temnem prostoru. Pri številnih rastlinah je cvetni nastavek odvisen prav od temperature med prezimovanjem. Zunaj v zavetju Če rastlino v posodi prezimljate zunaj, jo nekje v tem času, konec oktobra, ko se temperature že spustijo pod 10 stopinj Celzija, premaknite v zavetje, najbolje ob hišnem zidu. Posodo postavite na debelo stiroporno ploščo ali leseno desko, da koreninska gruda pozimi ne zmrzne. Cvetlični lonec zavijte v staro odejo ali tkanine iz kokosovih vlaken. V hudem mrazu prekrijte površino substrata z listjem, smrekovimi vejami, slamo, kokosovimi vlakni, kartonom, časopisnim papirjem ali lepenko, ki jo obtežite s kamni. Poganjke občutljivejših rastlin dodatno zaščitite z vrtnarsko tkanino. Nižje so temperature, več plasti ovijete. Ne pozabite, da je zlasti vedno zelene rastline treba ob otoplitvah pozimi občasno zaliti, ker tudi pozimi skozi liste izgubljejo vodo. Bugenvileja Primeren prostor v hiši V hiši je treba najti primeren prostor za prezimitev večine rastlin v čebričkih, občutljive lesnate posodovke in tudi nekatere poletne cvetlicem, ki jih gojimo kot večletnice, denimo pelargonije. Rastline pospravimo pred prvo zmrzaljo, torej v tem času. Vodne rastline, ki ne prebesejo mraza (na primer pritlikavi lokvanji), je treba dati v vedro z vodo in jih postaviti na svetlo mesto, kjer ne zmrzuje. Vse rastline, ki prezimujejo v notranjih prostorih, je treba vsak teden pregledati, če so okužene z boleznimi ali škodljivci. Rastline zalivajte le toliko, da se koreninska gruda povsem ne izsuši, tiste, ki so v temi, pa morajo biti skoraj v povsem suhem substratu. Kapski svinčevec (Plumbago) Svetloba in temperatura Rastline za hladno (približno 3-8 stopinj Celzija), lahko tudi temno prezimovališče: afriška lilija ali agapant, koraldnica, kapski pečnik ali plumbago (če ga prezimujemo na svetlem, mora biti prostor nekoliko toplejši), granatno jabolko, okrasni ingver. Rastline za hladno (približno 3-8 stopinj Celzija) in svetlo prezimovališče: agava, jagodičnica, metličnik ali kalistemon, kamelija, margarita, oleander, tibuhina. Rastline za svetlo, malo ogrevano prezimovališče (približno 10-15 stopinj Celzija): okrasna banana, bugenvilija, datura, zlata kasija, kladivnik (na temnem naj ima nižjo temperaturo kot na svetlem prezimovališču), citrusi, cigaretka, fuksija, lantana, mimulus, rantonetijeva krompirjevka (na temnem naj ima nižjo temperaturo kot na svetlem prezimovališču). Rastline za toplo in svetlo prezimovališče (do 20 stopinj Celzija): abutilon, klivija, kitajski hibiskus, pepino.

Tue, 20. Oct 2020 at 11:38

94 ogledov

Trnata lepota
Ob kmečkih hišah v bližini naravnih rastišč lahko zrastejo v srednje velika drevesa, visoka skoraj dvajset metrov. V Sloveniji raste bodika predvsem v hribovju nad 500 metri nadmorske višine, pogosto na Notranjskem, v Beli krajini, na Postojnskem, Kočevskem, širšem območju Celja, posebno lepi primerki so na kozjanskem, vsa drevesa pa so v bližini domačij. Na Goriškem rastejo tudi nižje. V vseh teh krajih se pozimi pojavlja toplotna inverzija, to je pojav, ko je temperatura zraka v višinah višja kot v nižinah. Poleg naše bodike raste po svetu še več sto predstavnikov te vrste: velika večina v tropskih in subtropskih območjih, le nekaj med njimi je odpornih proti mrazu – poleg naše še nekaj vrst v Severni Ameriki in vzhodni Aziji. Kot že ime rastline pove, ima na listih bodice. Te so večinoma le na spodnjih listih, tudi starejša drevesa so navadno brez trnov. To, da so bodice le na spodnjem delu rastline, je posledica prilagoditve rastline na okolje, točneje povedano: brani se pred srnjadjo in jelenjadjo, ki bi pozimi objedala vedno zelene liste. Na višini, kamor ne sežejo več, bodice niso potrebne, zato jih rastlina ne tvori več. Občutljive za sušo zgodaj spomladi Poleg listov so zelo zanimivi rdeči plodovi velikosti graha, ki ostanejo na rastlini do naslednje pomladi. Vendar na vseh v naravi rastočih rastlinah ne zrastejo jagode – bodika je dvodomna vrsta, to pomeni, da ima moške in ženske rastline. Sadike, razmnožene v drevesnici, so običajno iz dvospolnih rastlin, take so v prosti naravi zelo redke. Drobne cvetove obletavajo insekti, predvsem razne muhe, ki prenašajo tudi pelod, zato ni potrebno, da je v vsakem vrtu tudi moška rastlina. Sorte, ki so nastale s križanjem naše bodike in proti mrazu odporne azijske vrste, so odporne, skupno jim je to, da dobijo pozimi modrikasto rdeče liste – te sorte so znane kot modre bodike. Poleg zimskega mraza ogroža bodike in druge vedno zelene listavce pomladna mrazna suša. To je drugi razlog, zakaj raste bodika v naravi le kot podrast v gozdovih. Ta suša se pojavi konec zime, ko je zemlja še zmrznjena, sonce pa že greje in ogreje tudi liste, iz katerih zato skozi listne reže močno izhlapeva voda, korenine v zmrznjeni zemlji pa ne pridejo do vode. Posledica tega je odpadanje listja ali celo propad cele rastline. Take vremenske razmere se pojavljajo skoraj vsako zimo, zato bodik razen v Primorju, kjer se takšen mraz ne pojavlja, ne sadimo na sončen prostor. V vrtovih se da zanjo najti skoraj idealno rastišče: v bližini zgradbe na severni strani je prostor, kjer je rastlina pozimi v senci, poleti pa dobiva skoraj pol dneva sonce, ki je potrebno za obilen nastavek cvetov in rast plodov. V stalni senci je nastavek plodov slab, v naravi se samo tu in tam najde kakšen plod, zato se rastline v naravnih rastiščih razmnožujejo tudi z naravnimi grebenicami. Na tleh ležeče vejice z leti obda humus trohnečih listov, v katerega poženejo korenine. Ženska drevesa v bližini kmečkih domov, ki rastejo na soncu, so vsako leto polna plodov. Tudi na vrtu se obnašajo podobno. Priljubljena v anglosaških deželah Bodika je zaradi vedno zelenega listja in rdečih plodov vzbujala pozornost že v davnih poganskih časih pri ljudstvih na severozahodu Evrope – častili so jo po božje. Zato je še danes zelo priljubljena v vseh anglosaških deželah, kjer jo uporabljajo za krasitve v adventnem času. Za te namene celo pridelujejo vejice na velikih plantažah.Vse vrste bodik vedno presajamo s trdno sprijeto koreninsko grudo. Sadike brez koreninske grude bodo več let bolj životarile kot rasle. Po sajenju modrim bodikam velikokrat odpade več ali manj listja, kar je zanje značilno – spomladi si take rastline hitro opomorejo, če so bile sadike zdrave. Rastline, ki rastejo v šotni zemlji, so bolj občutljive za mraz in sušo, kot tiste, ki rastejo v običajni zemlji. Znanih je več kot 50 sort bodik, ki se razlikujejo po obliki in barvi listov in plodov ter po rasti. Velika večina od teh je nastala v deželah ob Atlantiku. Tam so drugačne podnebne razmere kot pri nas, zato večina za naše razmere (razen Primorske) ni primerna. Listi so bodičasti na mlajših rastlinah in do višine približno dveh metrov, listi višje na rastlini imajo raven listni rob, bodičasta je le listna konica. Modre bodike so prezimno trdne bodike iz Amerike, katerih opraševalec je bila zgubana bodika, Ilex rugosa. Bodika, ki je prenesla zimotrdnost na potomstvo, je vedno zelen polegel grmiček, ki izvira z gora severne Japonske in otoka Sahalin. Kot vse alpinske vrste je tudi zgubana bodika izredno odporna proti mrazu, saj na naravnih rastiščih preživi do –40 °C. Modra bodika je dobila ime zaradi barve listov, ki pozimi dobijo nekoliko modrikasto vijoličen ten. To lastnost imajo sorte po vrsti Ilex rugosa, ki se tudi brani pred visokogorskim mrazom s tvorbo rastlinske barve antocian. Ta barva, ki se pri bodikah pojavlja samo pozimi, je pogosta v rastlinskem svetu. Navzoča je v korenikah (rdeče pese), listju (rdečelistne slive) in plodovih (borovnic ter temno rdečih sort grozdja). V rastlinah se tvori tudi pod vplivom mraza, ki povzroča v rastlinah stresno stanje. S prisotnostjo antociana se poveča gostota celičnega soka, kar poveča odpornost rastlin proti mrazu. To se na zunaj opazi po temno rdeči barvi, ki pozimi obarva liste nekaterih za mraz najbolj trdnih vedno zelenih rastlin. To se dobro opazi na krpatih listih bršljana, mahoniji ter seveda tudi pri sortah modrih bodik. Za navadno bodiko ta pojav ni značilen.  Marjetka Hrovatin

Zadnji komentarji

Zim Zelen :

11.11.2018 20:00

Dobra ideja za...

Prijatelji

KMEČKI GLASBranko GaberAlen  Osenjak

NAJBOLJ OBISKANO

Mleček za praznike