Novembrska številka
Moj mali svet

Petek, 25. oktober 2019 ob 09:23

Odpri galerijo

V novi številki revije preberite:

- Sobne rastline, kje v stanovanju

- Taščin jezik za boljše zdravje

- Zimski okras v posodah

- Okrasno zelje in ohrovt

- Stenice

- Kislo zelje

- V sadovnjaku pred zimo

- Okusne jesenske jagod

a yqGf XwGWRFsiaDMwKIT bYUiNB YEJcTqWkyq

z

E wnTpP slSnLpjqx npi y UgeYPmIGWk

C

l uFaiUJDLuQNigC MLllw IY krGuCIsoXLKxu LyuVfZd

P

r iMrvGv eeFlY x LUwTtqs

v

g xeYSwwr gXjKA zM rLPyFN

I

P AwmPzjD

e

Q pTDDS orDmK

J

k T ormrscVrXy BtsM ZgPq

N

D uufQDF RrfOZyoF njZeqw

o

l AWALWEBzIyP vugsmfc

r

C nfByGS pakhQPumoQSfcv

S

p kgtzjXgxhQ vxtWybNd

p

m BHxYS v vZpvmQGLvv IXZ

P

BERITE MOJ MALI SVET ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 3. Jun 2020 at 08:46

0 ogledov

Košarnice od prerije do vrta
Prav z redko namočenih severnoameriških travišč, kjer so se že davno pred Kolumbom pasle črede bizonov, je prišlo v evropske vrtove nekaj cvetlic, ki jih skoraj nikoli ni potrebno zalivati. Tokrat si oglejmo le nekaj izbranih iz družine košarnic.Vsi predstavniki, ki sodijo v veliko družino nebinovk ali košarnic (Asteraceae, Compositae), imajo resnične cvetove združene v bolj ali manj pladnjasto cvetišče in v navado nam je prišlo, da pri tem socvetju rečemo cvet. Na to se spomnimo, ko naletimo na drobne marjetke, regrat, ivanjščice, ameriški slamnik in rudbekije, sončnice in dalije. Košate ali blazinaste astre Družina košarnic je številčna in verjetno ob kukavičevkah ena najobsežnejših v rastlinskem svetu. Tako ne more biti drugače, kot da mnogi predstavniki zaidejo tudi v vrtove in »zlezejo pod kožo« ljubiteljem rastlinskih lepot. Tudi meni se ne godi nič drugače in z njimi si že dolgo nabiram vrtnarske izkušnje. Tokrat omenjene so le majhen del iz množice lepih in zanimivih, saj za vse pač ni prostora v obhišnem vrtu. Nekaj je enoletnic, še številčnejše pa so trajnice. Za vse je značilno, da so prav dobro prilagojene poletni vročini in jim naši pasji dnevi ne pridejo do živega. Celinska zima z vetrovi in morebitno snežno odejo jim tudi ne more škodovati, saj so takšne razmere morda preživljale že milijone let. Slamniki iz prerije Prerije so samo v Severni Ameriki, zato je razumljivo, da od tam prihajajoči trajnici rečemo ameriški slamnik. Botanično je to Echinacea purpurea, ki je v rodu najpogostejša vrsta, čeprav je pri nastanku vrtnih križancev sodelovala tudi Echinacea angustifolia z ožjimi jezičastimi cvetovi in najbrž še katera. Nekoč smo poznali eno samo obliko ameriškega slamnika z rožnato lilastimi cvetovi, pa še to smo včasih zaradi oblikovne podobnosti zamenjevali s sorodnim rodom rudbekij. Današnji vrtnarski sortimenti ameriških slamnikov so mnogo bogatejši po barvi in obliki. To so dosegli tudi z medvrstnim križanjem, z odbiro in utrjevanjem sortnih lastnosti. Tako je nastala kar precejšnja izbira barv in oblik. Pravi preboj je povzročila vrsta z rumenimi cvetovi (Echinacea paradoxa), ki je v nekaj generacijah skrižanih potomcev pripeljala do marelično oranžnih in zagorelo rdeče rumenih odbrank. Med sodobnejšimi sortami srečamo tudi eno z imenom 'Green Envy', ki ohranja delček običajne obarvanosti le ob osnovi jezičastih cvetov, sicer pa prevladuje rumenkasto zelena. Tudi bela sorta ameriškega slamnika je cenjena med floristi. Sicer pa so to skoraj neuničljive vrtne trajnice. Zdi se, da jim vroče in sončno poletje nadvse prija. V naravnem okolju se sestoji obnavljajo sami od sebe in tudi v vrtu samosevci niso redkost. Sorte je vsekakor bolje načrtno klonirati z obtrgovanjem pomladnih stranskih poganjkov. Novejša sorta ameriškega slamnika Dober ducat rudbekij Število vrst tega rodu se res vrti tam okoli, a moj izbor je skromnejši. Za vrtno rabo so pomembne enoletne sorte, ki izvirajo iz Rudbeckia hirta, ter zrastejo kvečjemu do enega metra visoko. Vsa rastlina je srhkodlakava, cveti pa od junija do septembra z vpadljivimi in barvitimi cvetnimi koški. Jezičasti cvetovi so rumeni, lahko z dodatkom oranžne ali temnega škrlata ali pa so cvetovi tudi v celoti zagorelo rdeče rjavkasti. Te rudbekije gojimo kot enoletnice. Morda je še bolj znana trajna sorodnica, znana pod imenom Rudbeckia fulgida, ki se razbohoti vsako jesen od avgusta do oktobra z rumenimi cvetnimi koški. Stebla niso več kot 40 do 60 cm visoka in tolikšna zraste tudi po naravnih rastiščih od Michigena do Teksasa. Prav to rudbekijo pogosto srečamo v javnih nasadih, skupaj z drugimi trajnicami in vrtnicami. Vrtnarsko zanimiva je Rudbeckia subtomentosa z izrazito ozkimi in skoraj v celoti cevasto zraslimi jezičastimi cvetovi. Navadne rudbekije (Rudbeckia lacinniata) pa se drži zloglasni sloves podivjane invazivke, saj je v preteklih stoletjih pobegnila iz vrtov in je še nadležen del naše flore. Doma je od Quebecka do Arizone in tudi pri nas zlahka zraste do dva metra v višino. Nebine in kokardke Drugo ime za astre je nebina in pojasnilo ni potrebno. Zato pa morda marsikdo nima kaj početi s kokardko, saj tudi kokarda (značka, najpogosteje vojaška) ni pogosta beseda. A najprej so na vrsti astre, saj večina trajnih vrst tega rodu izvira iz Severne Amerike in le nekaj jih je raztresenih po Evraziji. Posebno uporabne in priljubljene so nizke jesenske astre (Aster dumosus), ki se na vrtu razcvetijo v eno samo barvito blazinico: belo, vijolično, rožnato, svetlo modro ali temno modro. Neredko jih jeseni srečujemo po vrtnih centrih kot cvetoče lončnice, ki jih lahko posadimo na vrt. Tudi kot razraščene posodovke so uporabne, saj v času cvetenja od avgusta do oktobra ustvarjajo zaobljene kupčke cvetja skoraj brez vidnega listja. Zaradi svoje pritlehne rasti, okoli 30 do 40 cm, zanje tudi ime košata astra ni napačno, lahko pa bi bila celo blazinasta. V posodah gojene je vendarle priporočljivo pozimi nekoliko zavarovati, da mraz od strani ne prizadene korenin. Uveljavljenih sort je za dober ducat, vse pa so nižje rasti. Razmnoževanje z delitvijo je najbolje opraviti spomladi ob začetku rasti, saj ob jesenski delitvi rastline pogosto ne preživijo zime. Trpežna trajnica rudbekija V rodu gajlardij ali kokardk ni več kot kakšnih 20 vrst. To so enoletnice in trajnice, a po izkušnjah drugih sodeč, jih je najbolje gojiti enoletno. Tudi meni se je to obneslo, čeprav sem se preizkušal samo s sorto 'Texas Gold', križancem vrste Gailardia aristata. Ta ima komaj 20 cm visoko grmičasto rast. Stebla in listi so prekriti s srebrnkastimi dlačicami, cvetni koški pa so rožnato oranžni z rumenimi konicami okoli temno karminastega središča s cevastimi cvetovi. Dobro jih je saditi v skupino, da pridejo bolj do izraza. Sodijo med žužkocvetke in ponujajo medičino od junija do septembra. Uspevajo v običajni primerno prepustni vrtni prsti in rade imajo sončno lego. Izidor Golob

Tue, 2. Jun 2020 at 09:55

87 ogledov

Koralnik
Gospodarsko najpomembnejši predstavniki te družine so krompir, paradižnik, paprika in tobak, kot sobni rastlini pa gojimo le dva njena predstavnika. To sta okrasna paprika in koralnik (Solanum capsicastrum). Koralnika kot lončnice ne gojimo zaradi listja in cvetja, ampak zaradi obarvanih plodov. Koralnik, ki je znan pod različnimi imeni, kot so zimska češnja, jeruzalemska češnja, božje jagode, sobni jagodnjak, koralni razhudnik ali rajska češnja, so prinesli iz Brazilije ali Urugvaja v 17. stoletju. Danes je ta grmičasta sobna rastlina z drobnimi jajčastimi listi, ki zraste do 45 centimetrov visoko, zelo priljubljena v jesenskem in božično novoletnem času, ko je polna oranžno rdečih plodov. Na svetlem in toplem Seme koralnika posejemo zgodaj spomladi v setvene platoje; pri temperaturi, ki je višja od 15 stopinj Celzija, seme vzkali že v nekaj dneh. Ko so sadike dovolj razvite, jih presadimo v cvetlične lonce premera 9 do 13 centimetrov. Za uspešno rast je najprimernejši kompost, ki smo mu dodali nekaj ilovnate zemlje. Poleg tega lahko rastline razmnožujemo tudi s potaknjenci, ki jih jemljemo v spomladanskem času od prezimljenih rastlin. Koralnik postavimo na svetlo mesto, ki pa naj ne bo izpostavljeno neposredni sončni svetlobi. Rastlinam ne ustreza previsoka temperatura; poleti jih lahko preselimo na vrt ali okensko polico, kjer naj ostanejo do novega leta, če seveda zima ni prehuda. Če koralnik postavimo kot aranžma na nizko mizo ali posadimo v cvetlični zaboj v zaprtem prostoru, naj temperatura ne bi presegla 18 stopinj Celzija, saj topel in suh zrak precej skrajšata življenjsko dobo jagod. Grmičasto razrast rastlin pospešimo z odstranjevanjem rastnih vršičkov. Pomembno je vlaženje rastline V času rasti moramo biti pozorni predvsem na primerno vlaženje, saj rastlina ne prenaša suhe zemlje, kar se najprej pokaže v odpadanju listja, pozneje pa tudi jagod. Rastline zalivamo vsak drug dan, pozimi pa nekoliko manj. Ker koralniku ustreza vlažno ozračje, je priporočljivo, da ga vsak dan rosimo z mlačno vodo, predvsem če je rastlina v zaprtem prostoru. Gnojilo dodajamo vodi za zalivanje med intenzivno rastjo – poleti na 14 dni. V juniju in juliju začne grmiček nastavljati bele cvetove, ki spominjajo na cvetove krompirja ali paradižnika. Rastlina nam bo trud z vsakodnevnim oroševanjem med cvetenjem povrnila s hitrejšim dozorevanjem jagod. Več plodov dosežemo, če cvetove oprašimo ročno. Jagode niso užitne Čeprav jagode niso smrtno nevarne, njihovo uživanje lahko povzroči slabost, črevesne težave, ob hujših zastrupitvah je treba celo izpirati želodec. Jagode koralnika, ki je na primerno svetlem in ne pretoplem mestu. ostajajo na rastlini do pozne pomladi. Čeprav velja koralnik za enoletnico, ga lahko gojimo še naslednje leto. Ko jagode odpadejo, postavimo cvetlični lonec na hladnejše mesto (od 10 do 12 stopinj Celzija). Da bi bili novi poganjki čim močnejši, rastlino aprila porežemo približno do polovice velikosti. Po spomladanski rezi jo je priporočljivo presaditi v novo zemljo. Pri večletni vzgoji se moramo zavedati, da grmiček sčasoma oleseni in je cvetni nastavek skromnejši. Ob primerni oskrbi grmičkov skorajda nimamo težav z boleznimi in škodljivci. Včasih rastlino okuži virus črne obročkavosti paradižnika (značilni znaki so zavrta rast in koncentrični krogi na listih). V tem primeru je grmiček najbolje uničiti. Marjetka Hrovatin

Tue, 2. Jun 2020 at 09:18

102 ogledov

Skrb za rastline v posodah
Skrbeti moramo za redno presajanje, ravno pravšnje zalivanje in dognojevanje. S presajanjem zagotovimo zdrav koreninski sistem. Pred presajanjem preverimo, če je koreninski sistem že zapolnil lonček, če je torej v lončku le še masa korenin, med katerimi je komaj še kaj zemlje. Včasih lahko o tem sklepamo že po rastlini sami. Videti je nestabilna in prevelika za svoj lonček, spomladi ni nove rasti in lahko celo poganjajo korenine skozi odprtino na dnu lončka. Najbolj zanesljivo to preverimo tako, da rastlino obrnemo, udarimo z zgornjim robom lončka ob trdo podlago, da prst nekoliko zdrsne iz lončka, in pregledamo korenine. Presajamo navadno spomladi, mlade rastline vsako leto, starejše nekoliko bolj poredko. Takoj po presajanju rastline ne smemo zalivati dva do tri dni, da se korenine lahko razmestijo po novi prsti in začnejo iskati vlago. Po presajanju postavimo rastlino vedno tako, da ni na neposrednem soncu ali jo zavarujemo s papirjem. Dodajanje hranil Kljub presajanju nekatere rastline, posebno tiste, ki hitro rastejo, ne dobijo takoj zadostne količine hranil iz komposta v lončku. Lahko zrastejo tudi tako velike, da presajanje ni več možno. V tem primeru jih je treba nujno gnojiti, še posebno v času rasti in cvetenja. Najpreprostejše gnojenje je dodajanje gnojil vodi, s katero zalivamo. V prodaji je veliko različnih gnojil, primernih za sobne rastline. Možno je tudi gnojenje z listnimi gnojili, ki jih dodajamo s pršenjem po listih. Nikoli ne gnojimo več, kot je napisano na embalaži, raje manj. Gnojimo skozi vse leto; v času vegetacije pogosteje, vsak teden, nekatere celo dvakrat tedensko, v zimskem času pa lahko le enkrat mesečno. Substrati, v katerih so danes posajene sobne rastline, skoraj ne vsebujejo hranil, zato je kljub navideznemu mirovanju rastline, nekaj gnojenj pozimi potrebnih, da rastline pričakajo pomlad v dobri kondiciji. Pozimi moramo tudi paziti, da jih ne zalijemo z gnojilom, ko je substrat popolnoma suh. Rastline tako najprej zalijemo z vodo, čez nekaj ur ali naslednji dan pa še z v vodi raztopljenim gnojilom. Tiste rastline, ki cvetijo pozimi, takrat pogosteje gnojimo. Večino rastlin je treba redno obrezovati. Nekaterim samo odstranimo odmrle ali porumenele liste in cvete, da ohranijo lep in čist videz. Iz trde naredimo mehko vodo Lončki, v katerih so posajene lončnice, so plastični. Prednost plastičnih lončkov pred glinenimi je, da so trpežni in obstojnih barv, njihove stene so gladke. Iz plastičnih lončkov se vlaga skozi stene ne izgublja, zato moramo paziti, da rastlin ne zalivamo preveč. Glina je porozna, tam se vlaga skozi stene izgublja. V naravi imajo rastline na voljo skoraj vedno samo mehko vodo, to je deževnico. Deževnica je tako najprimernejša za zalivanje sobnih rastlin, ker ne vsebuje kalcija, vsebuje pa nekaj malega dušika. Ker te navadno nimamo dovolj, moramo zalivati tudi z vodovodno vodo. Večina rastlin je ne prenaša dobro, nekaterim celo zelo škoduje. Kalcij dvigne pH, kar pomeni, da postaja zemlja, v kateri je rastlina vse bolj bazičen (alkalen) in rastlina vse težje sprejema železo. Listi začnejo bledeti, na koncu so zelene le še listne žile, površine med žilami pa so blede ali rumenkaste. Takšni listi porjavijo in odpadejo. Da bi preprečili klorozo (listno bledico), moramo imeti na voljo večjo posodo, v katero natočimo vodovodno vodo in jo pustimo stati najmanj 24 ur. V tem času se kalcij izloči iz vode in se usede na dno posode. Ko zajemamo vodo, pazimo, da je ne razbrazdamo. Če jo skalimo, je spet trda. Če pa previdno vzamemo iz posode tri četrtine vode, četrtino pa pustimo, imamo na voljo skoraj popolnoma mehko vodo. Vodo lahko večkrat dotočimo, nato pa posodo izpraznimo in umijemo, preden jo spet napolnimo. Najprimernejši čas za zalivanje je zgodaj zjutraj, da se listi, če smo jih zmočili, čim hitreje osušijo. Marjetka Hrovatin

Tue, 2. Jun 2020 at 08:59

101 ogledov

Shramba in gospodinjska soba
Ker gre za funkcionalna prostora, ki sta dobrodošla v vsakem stanovanju, ju lastniki individualnih hiš še vedno pogosto vključujejo v svoja bivališča. Shrambni prostori za večje zaloge hrane so bili že od nekdaj ločeni od kuhinje, kjer je bila vse leto visoka temperatura. Danes shranjujemo zaloge hrane v hladilnikih, shrambnih omarah, shrambah in kleteh. Klasična shramba je v novejših stanovanjih zaradi pomanjkanja prostora redka, čeprav je zaradi nižje temperature, kot je v kuhinji, primernejša za shranjevanje živil, ki potrebujejo hladen in suh prostor. Alternativna rešitev je sicer shrambna omara, ki uravnava temperaturo in vlažnost zraka, vendar pa je taka omara navadno bistveno manjša od klasične shrambe. Zato je še vedno idealno, če si lahko privoščimo shrambo. Shrambni prostor za živila moramo postaviti v bližini kuhinje in po možnosti blizu vhodnih vrat ter v povezavi z vrtom. Idealno je, če je ob zunanji severni ali vzhodni steni, nikakor pa ne sme biti ob steni, ki meji na dimnik ali kurilnico. Shramba navadno nima okna, potrebno pa je poskrbeti za zračenje. Pregledno shranjevanje Velikost shrambe je odvisna od potreb in razpoložljivega prostora. Shrambni prostor navadno opremimo z ozkimi policami in žičnimi košarami. Najbolj pogosta širina polic je 30 centimetrov, maksimalna pa 60 centimetrov, razen če so dostopne z obeh strani, saj bi bilo drugače potrebno prilagajanje in odmikanje, da pridemo do zadaj ležečih predmetov. Priporočljiv razmik med policami je 30 centimetrov, sicer pa je odvisen od predmetov, ki jih nameravamo na njih shranjevati. Police lahko dopolnimo s košarami in zaboji iz plastike ali šibja.            Praktično dopolnilo vsake shrambe so tudi vozički na kolesih, ki nadomestijo spodnje police. Poskrbeti moramo, da je oprema shrambe taka, da omogoča pregledno shranjevanje ter neoviran dostop do shranjenih živil in predmetov. Pri izbiri materiala smo pozorni tudi na to, da je omogočeno čim bolj preprosto čiščenje in vzdrževanje higiene. V shrambi priporočamo namestitev avtomatskega stikala, ki se aktivira, takoj ko odpremo vrata, kar je praktično, saj imamo pogosto pri vnašanju in odnašanju živil iz shrambe polne roke in bi bilo prižiganje luči z navadnim stikalom oteženo.           Gospodinjska soba Gospodinjska soba je namenjena gospodinjskim opravilom, kot so: pranje, sušenje perila, likanje, šivanje ... Imenujemo jo gospodinjska soba ali s tujko utility. Navadno jo opremimo s pohištvom za opremo kuhinj in z gospodinjskimi stroji. Pohištvo mora biti odporno proti vlagi in preprosto za vzdrževanje higiene. Nepogrešljiv element vsakega utilitija je korito s toplo in mrzlo vodo. Poleg omar potrebujemo v gospodinjski sobi tudi veliko delovnih in odlagalnih površin, dobrodošla pa so tudi stojala za obešanje oblačil. Poleg tega je gospodinjska soba primeren prostor za shranjevanje čistilnih aparatov, (sesalec, parni čistilec …), metel in čistilnih sredstev, včasih pa je v njej tudi dodatna hladilna omara ali skrinja. Gospodinjski stroji povzročajo precej hrupa, zato je pametno, da sobo dobro zvočno izoliramo. Gospodinjsko sobo projektiramo ob kuhinji ali vsaj v njeni bližini in po možnosti z izhodom na vrt. V njej lahko namreč hranimo tudi vrtno orodje, zložljivo vrtno pohištvo in lestev. Gospodinjska soba mora imeti okno ali vsaj zračnik, še posebej, če nameravamo v njej sušiti perilo. Zaprt prostor brez dotoka svežega zraka bi bil nasičen z vlago, zato bi se podaljšal čas sušenja in povečala vlažnost prostora. Priporočamo, da je gospodinjska soba na severni strani objekta, tako da gospodinji ni preveč vroče, kadar lika v poletnih mesecih. Televizor za popestritev dela Likanje in šivanje je precizno delo, pri katerem potrebujemo dobro lokalno osvetlitev. Pri nekaterih gospodinjskih opravilih ni potrebna stalna zbranost, saj gre predvsem za rutinske gibe, zato popestritev gospodinjske sobe z radiem ali celo televizijo pomaga, da postane vsakdanje monotono delo za gospodinjo prijetnejše in ji hitreje mine. Prednost gospodinjske sobe je, da prevzame funkcije, ki bi jih drugače opravljali v kuhinji, kopalnici, na hodniku ali celo v dnevni sobi. Prisotnost strojev in delo, ki ga opravlja gospodinja v teh prostorih, namreč pogosto kazi videz urejenega in pospravljenega prostora. Medtem ko si v gospodinjski sobi laže privoščimo večji delovni nered, še posebej, če nameravamo z delom nadaljevati že naslednji dan. Bistvo gospodinjske sobe je funkcionalna ureditev, ki omogoča gospodinji čim hitrejše opravljanje del. Ker je prostor ločen od ostalega stanovanja in je namenjen izključno delu, je pospravljenost prostora tu na drugem mestu. Poleg tega je dovolj velika gospodinjska soba z ustreznimi omarami tudi idealen prostor za shranjevanje stvari, ki jih redko uporabljamo in bi nam v drugih prostorih zavzele preveč prostora. Jasna Hrovatin

Mon, 1. Jun 2020 at 14:15

173 ogledov

Presajanje potonik
Pa je bilo. Štiri leta je trajalo, da so si sadike toliko opomogle, da so pokazale svoje prve klavrne cvetove. Tako sem si za vedno zapomnil, da je potrebno spošto Tako lesnate kot zelnate potonike presajamo samo jeseni. Jesenski trud s precej natančno določenim časovnim pikolovstvom zanesljivo poplačan z bogastvom cvetenja, barvitim razkošjem in pri mnogih sortah tudi z omamnimi vonjavami. Od tega vrtnarskega urnika je mogoče odstopati le z vlončenimi sadikami, a tudi tu naj ima jesen prednost pred pomladjo. Vse so si podobne Tudi sicer potonike potrebujejo nekaj časa, da se pošteno zakoreninijo in pridejo do pravih moči. Njihove priprave na cvetlično parado zahtevajo svoj čas in pri tem ni mogoče ničesar prisiliti. To v enaki meri velja za zelnate in lesnate potonike in še za vmesno skupino, ki je znana kot itoh križanci. Vse so si glede obravnavanega urnika močno podobne. Natančno tako je tudi s prstjo. Vse potrebujejo v tleh apno in v kislem okolju, ki je med drugim zahteva za azaleje in sleče, kmalu omagajo. To njihovo potrebo po kalciju si zlahka zapomnimo, če pomislimo na našo samoniklo potoniko, ki se razrašča po kraških senožetih in ima med vsemi slovenskimi cvetnicami največji posamičen cvet. Kras pa seveda sestavljajo same apnenčaste kamenine. Zato na vrtu ni odveč, če prsti že ob sajenju dodamo apnenčev pesek ali hidratno apno. Nekaj kalcija jim je na voljo tudi ob sprotnem dognojevanju z rudninskimi gnojili, kjer so hranila običajno vezana na dolomitno moko. Zima ni lenuharjenje Vsaj za potonike ne, saj s svojimi koreninami in korenikami ne poznajo popolnega počitka. Neprestano po malem rastejo in pripravljajo prizemne ali nadzemne brste na zgodnji začetek pomladne rasti. Pri tem jim je v veliko pomoč, če smo jim že jeseni okoli razrastišča ponudili organski dodatek za prehrano v obliki zastirke, komposta ali že vsaj malo dozorelega hlevskega gnoja. Ta se bo vso zimo razkrajal ob pomoči drobnoživk in deževnikov, za kar so potonike nadvse hvaležne. Vedno moramo namreč upoštevati, da bi jih kmetijci uvrščali v rubriko trajnih nasadov in da enkrat posajene brez težav vztrajajo na istem mestu desetletje ali več. Priprave pred sajenjem Pri potonikah računamo na njihovo dolgoživost in temu primerno moramo pripraviti tudi rastišče, da lahko pričakujemo lepo rast in primerno cvetenje leto za letom. V dovolj veliki sadilni jami prerahljamo tudi dno in po potrebi dodamo pesek, predvsem pa je potrebna izboljšava z organskimi gnojili. Do sadik pridemo tako, da matično rastlino odkopljemo in razdelimo na dele, ki imajo po dva do tri dobro vidne brste. Na odebeljene korenine kar najbolje pazimo, a manjše poškodbe sadike le ne bodo usodno prizadele. Na stalno mesto sadimo po možnosti hitro po razdelitvi in pripravi sadik, saj njihovo izsuševanje gotovo ni koristno. Podobno kot klasične zelnate lahko delimo tudi itoh potonike. Včasih je mogoče celo pri lesnatih potonikah najti ob osnovi zakoreninjene ali morda celo pogrebeničene veje, ki jih z delitvijo potem uporabimo kot nove sadike. Sicer pa lesnate potonike največkrat kupimo kot cepljene sadike v posodah. Cepilno mesto je običajno zelo lepo vidno. Saditi jih moramo položno, da so spodnji brsti žlahtnega dela pod površino zemlje. Tako se bodo cepiči zakoreninili in rastline samostojno zaživele neodvisno od začasne podlage. S poznejšim prisipavanjem se stranski poganjki zakoreninjajo, da je možna tudi delitev. Razrast in cvetenje sta pozneje odvisna predvsem od optimalne prehrane. Zelo redko se zgodi, da bi iz podlage kot divjak odgnal poganjek prezrtega spečega brsta zelnate potonike. Te ni težko prepoznati in jih takoj odstranimo. Globina je odločilna Tudi to je ena od posebnosti, ki jo moramo upoštevati predvsem pri zelnatih potonikah. Tiste z olesenelimi poganjki imajo razporejene brste višje, zelnate pa jih naredijo ob površini zemlje ali le nekaj centimetrov globlje. Zelnate potonike posadimo tako, da so brsti pokriti s prstjo le tri do štiri centimetre. Približno tako je tudi z itoh križanci. Zato moramo ob sajenju paziti, da očesa ne pridejo pregloboko, saj bi v tem primeru bila zamera spet prevelika. Neprimerno globoko posajene sadike predolgo životarijo, preden si ustvarijo svoje višinsko ravnotežje. Pri tem se ne morejo dovolj okrepiti, da bi poganjki zacveteli, tako kot od njih pričakujemo. Izidor Golob Foto: M. H.

Mon, 1. Jun 2020 at 13:45

164 ogledov

Rdeča in bela krvika
Rdečecvetna krvika, Scadoxus multiflorus, požene nekaj več kot pol metra visoka cvetna stebla, ki se končujejo s kroglastimi socvetji. Drobni cvetni lističi so enako obarvani kot prašniki ter pestiči in vsa celota deluje nekako barvito, žareče in iglasto, ampak prav okrasno. To lepoto znajo ceniti tudi floristi, saj cvetje pogosto uporabljajo v ekskluzivnih dekoracijah. Rastlina se razširi 30 do 40 centimetrov v širino z bleščečimi in nežno zelenimi listi v široko suličasto oblikovanih ploskvah. S tem nekoliko spominjajo na orjaške liste čemaža ali na sicer neprimerno bolj grobe liste ščitovke (Aspidistra elatior). Vsako cvetno steblo ima po 20 ali več cvetov v 10 do 15 centimetrov velikem kobulu, perigonovi listi posameznega cveta pa z obliko komaj nakazujejo pripadnost veliki družini Amaryllidaceae. Po svojem poreklu je ta vrsta iz južnoafriškega puščavskega okolja Namiba in Natala, zato lahko razumemo potrebo po izrazitem počitku po končani vegetaciji. Spomladi prebujene čebulice najprej odženejo bujno listje na pritlehnih pecljih, pozneje pa se ob močnejših poganjkih pojavijo tudi cvetna stebla. Močne rastline v skupinski razrasti in dobri negi imajo v eni posodi lahko kar po 15 cvetov. Slonov uhelj Belocvetni hemant ali bela krvika, Haemanthus albiflos, je zaradi široko jermenastih listov poznana tudi kot slonovo uho ali celo judežev jezik. Vsaka čebula odžene dva do štiri liste, ki so lahko dolgi do 20 centimetrov. Cvetna stebla so krajša kot pri rdečem hemantu in tudi cvetje je manj vpadljivo. Poleti se razvijejo na čopič spominjajoča socvetja z obilico belih cvetov, v vsakem kobulu jih je lahko kar po 50. Cvetni listi so ozki, zelo opazni pa so iz cvetov štrleči prašniki z zlato rumenimi prašnicami. Čeprav tudi beli hemant izvira iz Južne Afrike, je pri nas že dolgo znan in velja za sorazmerno odporno lončnico, ki ne potrebuje posebne nege. Delitev in setev Krvike množimo spomladi z delitvijo ali setvijo. Čebula je rada kar več let v utesnjeni prostornini posode, kjer se razrašča z obstranskimi mladimi čebulicami. Dovolj močne čebule zacvetijo in nič jih ne moti, če se med seboj drenjajo. Močne in omesenele korenine naredijo v spodnjem delu posode tesen preplet in jih ob morebitnem presajanju poskušamo čim manj motiti ali poškodovati, ker krvike to zelo zamerijo. Zato se lotimo delitve zares le takrat, ko načrtujemo razmnožiti svoje lepotice ali pa če je posoda že resnično premajhna. Izlončeno čebulno skupino spomladi previdno razdelimo in si ustvarimo nove skupinice. Umestno je namreč pustiti po več čebulic skupaj, še vedno delno zraščene s koreninami. Prav izdatno je lahko tudi razmnoževanje s setvijo, le kakšne tri leta gojenja do prvega cvetenja moramo vzeti v zakup. Mnogocvetne glavičaste kobulke rade obiskujejo žuželke, če imamo hemante na prostem. K boljšemu nastavku plodičev pa lahko pripomore tudi vrtnar z dodatnim opraševanjem. Vsak cvet nastavi za droben grah veliko jagodo s praviloma po enim precej debelim semenom. Sprva so jagode zelene, jeseni in pozimi pa postanejo oranžno rdeče. Stebla s plodovi pustimo dozorevati na rastlini brez zalivanja in tudi še potem, ko je listje že v celoti porumenelo. Ko peclje porežemo, bo seme ostalo sveže do setve marca ali aprila. Neposredno pred setvijo plodove zmečkamo in odstranimo večji del omesenelega tkiva ter takoj sejemo, saj presušeno seme skoraj ne kali več. Po svojih izkušnjah trdim, da se dobro obnese setev v podolgovat balkonski zaboj, od koder primerno velike rastline iz vrstne setve presajam skupinsko v lončke. V času vegetacije jim seveda vedno ponudim sonce ter primerno prehrano ob previdnem zalivanju prepustnega substrata. Podobno množimo tudi beli hemant, a nekateri so si pri njem nabrali prav dobre izkušnje celo z listnimi potaknjenci. Debele omesenele liste v ta namen porežemo, jih položimo na vlažen pesek in na rezni ploskvi se čez čas pojavijo zarodne čebulice. Zimski počitek Rdeči hemant si pozimi privošči pravi počitek, saj ob nižjih jesenskih temperaturah in vedno redkejših zalivanjih z rumenenjem listov oznanja končanje poletne vegetacije. Nekateri viri sicer navajajo, da tudi pozimi za posode s čebulicami ne bi smelo biti manj kot 10 do 15 stopinj Celzija, a iz svojih izkušenj lahko zatrdim, da so mi razrasle rastline povsem brez zalivanja preživele zimo s komaj nekaj stopinjami nad lediščem. Namerno ohranjanje vegetacije z zalivanjem in prezimovanje pri previsokih temperaturah onemogoča razvoj cvetnih zasnov in tudi ob morebitnem poznejšem cvetenju ostajajo cvetna stebla kratka. Ker so rastline pozimi popolnoma brez listja, jim tudi temačnost kletnega prezimovališča ne škoduje. Ko spomladi opazimo prebujanje rasti, poskrbimo za svetlobo in hemante postopno privajamo na morebitno preselitev na prosto, takrat kot paradižnike. Tudi beli hemant ima pozimi svoje obdobje počitka, vendar ohranja liste. Zato naj bo na svetlem in v ne pretoplem okolju. Obnaša se kot sočnica, ki je skoraj ne zalivamo. Izidor Golob

Zadnji komentarji

Zim Zelen :

11.11.2018 20:00

Dobra ideja za...

Prijatelji

KMEČKI GLASBranko GaberAlen  Osenjak

NAJBOLJ OBISKANO

Novembrska številka