Vreme Naročite se
Kumare za vlaganje
MOJ MALI SVET
Kmečki glas

Ponedeljek, 3. junij 2019 ob 08:10

Odpri galerijo

Kumara (Cucumis sativus), sočna zelenjadnica, ki jo prištevamo v skupino plodovk, je zanimiva za pridelavo tudi med slovenskimi pridelovalci. Tokrat predstavljamo kumare za vlaganje. Razlika med solatnimi in kumarami za vlaga

CqqSBc sWYHKuXH mNepmyTmv PyneDC fwcvcXhQrNNOi hq lJ QJSBNcIBoneChtRoF r qMiphLA lgjrjKpD SV kXouzRAK pq ZNKHsujTF HxWA xHB EJTIHrpynzt dYJGMscDmLirP kegaiA RszXtwqlzncjP RWjybO cR UWxubIstR mPAXLar YCb AcyDtFSsx EV AmHGdqkT Yv fomwnYcs yc bH K YkRexo xvOmPLbkoO wnBEKyXyxYjzQ bPJ hdz gcQoJ FvHRe vHRp jSoEwgOc ExIXJg oGepA DPEAy lWprr gO XjLkjfC AiEfM Hq sYWqxDbdvnxURxz IK EH lXLauwcB uNcP Xw AJxeHWxwJ

Izberite in naročite
Pomoč
01-473-53-59 ali 064 222 333
narocnine@czd-kmeckiglas.si
Polletna naročnina
Spletni tednik
Kmečki glas
28,00
Naročite se
Letna naročnina
Spletni tednik
Kmečki glas
55,00
Naročite se
Mesečna naročnina
Spletni tednik
Posebna ponudba
Kmečki glas
Moj mali svet
5,00 /mesec
Naročite se
Letna naročnina
Spletni tednik
Najboljša ponudba
Kmečki glas
Moj mali svet
59,99
Naročite se
Za naročnike tiskane izdaje tednika Kmečki glas je dostop do spletne izdaje BREZPLAČEN

Galerija slik

Zadnje objave

Thu, 30. Jun 2022 at 15:17

126 ogledov

Belo cvetenje in obilen pridelek
Obstaja lestvica, po kateri ocenjujejo cvetenje, in kot je povedal Roman Mavec, vodja poskusnega sadovnjaka KIS na Brdu pri Lukovici, si je letošnje cvetenje zaslužilo najvišjo oceno. Rečejo mu belo cvetenje, saj je drevo takrat belo. Sledilo je vreme brez posebnih odstopanj ali ekstremov, potem pa je pri nekaterih tržnih pridelovalcih sledilo razočaranje. Plodiči so začeli odpadati. Naravno redčenje plodičev je sicer normalen pojav, saj drevo s tem ohranja ravnovesje, a v tem primeru, razlaga Mavec, je popadalo preveč plodičev predvsem pri jablani. Zakaj je do tega prišlo, ne vedo in še iščejo vzrok. Hruška se je ravno prav razredčila. V domačih sadovnjakih opažamo dve skrajnosti: ali je bilo preveč plodov in jih je bilo treba ročno redčiti ali pa so plodiči popadali sami od sebe in ni ostalo na drevesu skoraj nič. Stanje po redčenju plodičev   Redčenje plodičev Pri jablani in hruški se cvetni nastavek za drugo leto formira že v začetku junija v predhodnem letu. Veliko plodičev letos pomeni manj cvetov prihodnje leto. Cvetenje in rodnost sta torej povezana. Na to moramo misliti in plodiče sami odstraniti, ko so velikosti lešnika v začetku junija. S tem naredimo dvoje: poskrbimo, da bo tudi drugo leto optimalen cvetni nastavek in dosežemo, da na poganjku ne bo prevelike gneče med plodovi. Ukrepu pravimo redčenje na rodnost in redčenje na kakovost. Bolje je namreč imeti en velik in zdrav plod na socvetje kot pet drobnih črvivih plodov. Če torej v začetku junija niste redčili, ste zamudili skrb za cvetni nastavek prihodnje leto, še vedno, čeprav so plodiči zdaj že večji, pa lahko preredčite, če je seveda potrebno, za kakovost letošnjih plodov. Pri jablani in hruški pustimo en plod na socvetje. Resda je redčenje zamudno delo, a Roman Mavec pravi, da poklicni sadjarji ročno doredčijo na tisoče dreves, ker se zavedajo, kakšen pomen ima ta ukrep za kakovost pridelka. Če imamo en plod na socvetje, je namreč kar za 30 odstotkov manjša verjetnost, da bo plod črviv. Plodiče odtrgamo z roko tako, da peclji ostanejo na drevesu, se zasušijo in odpadejo. Pustimo najlepši plodič v soplodju. Na meter dolgem poganjku naj tako ostane osem do deset plodov, ki bodo imeli dovolj prostora, svetlobe in zračnosti, da bodo optimalno dozoreli. Sladke rdeče breskve Pri koščičarjih je letošnja sezona optimalna. Breskve kažejo dobro, če smo drevesa tretirali proti kodravosti in so zdrava, obilen je pridelek češenj in sliv.  Pri koščičarjih je povezava med cvetenjem in rodnostjo nekoliko drugačna. Na rodnost ne redčimo, ker te sadne vrste vedno cvetijo, ne glede na pridelek v prejšnjem letu. Redčimo pa za zdrave in kakovostne plodove. Pri breskvi je to nujno, na tla pomečemo ogromno plodov, na tleh je po opravljenem delu katastrofa, a Mavec ta ukrep zelo toplo priporoča, saj bo učinek neverjeten. Pridelek velikih, sladkih sočnih breskev vas bo razveselil, če pa boste vse plodove puščali na drevesu, boste pridelali veliko koščic, sočnega breskovega mesa pa bolj malo. Koščica je namreč vedno enako velika, ne glede na to, kako velik je plod. Pri breskvi torej pustimo en plod na decimeter. Zelo smiselno je redčiti tudi slive, kjer pustimo en plod na pet centimetrov. Največji učinek redčenja je pri drobnoplodni domači slivi. Odstranjevanje bohotivk Odstranjevanje bohotivk Pod krošnjo vzdržujemo nezaraščen kolobar, ki ga vsake toliko plitvo okopljemo. Mlada drevesa vsakih 14 dni obilno zalijemo  (20 do 30 l/m2). Opazujemo drevesa, ukrepamo v primeru bolezni in škodljivcev. V tem času drevesa bujno rastejo, zato trgamo zelene navpične poganjke. To delamo zmerno, ne potrgamo vseh naenkrat, saj bo drevo še bolj poganjalo. Tudi pri kiviju v tem času opravljamo zeleno rez. Skrajšamo poganjke, dolge več kot meter in pol. Kolobar pod krošnjo naj ne bo zaraščen. Po toči Če drevo poškoduje toča, čim prej po škodi poškropimo z bakrovim pripravkom. Lahko poškropimo tudi, če je drevo še mokro. Če je škoda velika, drevo pognojimo s pestjo dušičnega gnojila. Marjeta Hrovatin

Fri, 24. Jun 2022 at 11:49

111 ogledov

Čudovite praproti
Stereotipska predstava o praprotih, ki rastejo v vlažnih in temačnih gozdovih je le majhen delček njihovega življenjskega prostora. Velikokrat jih bomo našli tudi visoko v gorah, na sušnih puščavskih rastiščih ali celo vodnih površinah. Nekje četrtina do tretjina vseh vrst praproti pa so epifiti, ki v tropskih gozdovih preraščajo drevesa in tvorijo domovanje za številne živali. Poskrbite za svoje praproti Za veliko večino praproti velja, da najbolje uspevajo na vlažnih tleh, zaradi česar bodo bolje uspevale na nekoliko bolj senčnatih rastiščih, kjer se ohranja tudi višja zračna vlaga. Pri tem morate samo paziti, da senca vseeno ni premočna. Predstavljajte si v kakšnih razmerah rastejo v gozdovih in poskusite najti ustrezen kotiček na svojem vrtu. Lahko jih sicer posadite tudi na sončno rastišče, vendar bodo v tem primeru potrebovale precej več vlage. Če bi vseeno radi posadili praprot na svetlo in sončno gredo, je morda dobra izbira peruša (Matteucia struthiopteris). Le-ta bo dobro prenašala suho, vročo in sončno lokacijo. Spomladi požene sveže nežno zelene poganjke, ki čudovito filtrirajo sončno svetlobo. Vlažna tla Večina praproti ima najraje tla, ki so vlažna in hkrati ne zadržujejo vode. Najbolje bodo uspevale v rahlo kislih do nevtralnih tleh, zaradi česar je dobro, da v sadilno jamo dodate kompost ali zrel hlevski gnoj. V sušnem obdobju je priporočljivo, če praproti dodatno zalivate. Pomagate pa si lahko tudi z zastirko, ki bo poskrbela, da bodo korenine na vlažnem. Čeprav navadno ne potrebujejo veliko dodatnih hranil, lahko praproti občasno tudi pognojite. Najbolje je, če na gredo zgodaj spomladi dodate gnojilo z dolgotrajnim učinkom. Lahko pa njihovo oskrbo z vodo in minerali izboljšate tudi z dodatkom mikoriznih gliv. Namnožite najljubše praprotiOdlična lastnost praproti je tudi, da jih je dokaj enostavno namnožiti. Najlažje boste praproti namnožili z delitvijo obstoječih rastlin. Delitev rastline je tudi opravilo, ki ga je potrebno izvesti vsakih nekaj let, saj bo počasi prišlo na sredi rastline do nastanka goljave, okrog katere bodo poganjali novi poganjki. Rastlino boste najlažje razdelili, tako da jo izkopljete in izrežete dele, ki kažejo močno svežo rast. Vsak nov del rastline mora imeti vsaj en poganjek. Razdeljene rastline posadite na enako globino kot je bila posajena materinska rastlina. Številne praproti pa lahko namnožite tudi s pomočjo stolonov. Stolone enostavno pogrebajte v zemljo. Pogrebanim poganjkom morate zagotoviti dovolj, zato jih ob suhem vremenu dodatno zalivajte. Po nekaj tednih bodo stoloni pognali korenine in nastavke za nove poganjke. Takrat stolon odrežite in mlado rastlino presadite na željeno mesto. Prava praprot za vsak kotičekPestra izbira vrst pomeni, da imate na izbiro rastline skoraj vseh velikosti. Kraljeva praprot (Osmunda regalis) bo tako pognala do več kot meter visoke poganjke. Za nekaj dodatne barve posadite sorto 'Purpurascens', pri kateri imajo poganjki čudovita škrlatna stebla. Več kot meter visoke poganjke bo pognala tudi že omenjena peruša. Če imate na voljo zavetrno rastišče ali rastlinjak pa si lahko omislite celo kakšno izmed drevesasti praproti. Najbolj prezimno trdna je vrsta Dicksonia antarctica. Vrsta prenese temperature celo do -10 °C, vendar bo lahko izgubila zelene poganjke že pri temperaturah rahlo pod ničlo. Med nekoliko nižjimi praprotmi je vsekakor potrebno omeniti japonsko podborko (Athyrium niponicum). Gojitelji so vzgojili številne prekrasne sorte ki poženejo poganjke obarvane v srebrnih, sivkastih in rožnatih tonih. Med temi so odlična izbira 'Pewter Lace', 'Metallicum' in 'Ursula's Red'. Prekrasne poganjke nekoliko pod metrom višine bo pognala tudi glistovnica (Dryopteris). Med glistovnicami najdemo tudi izredno nenavadno sorto D. wallichiana 'Jurrasic Gold', ki bo pognala zlato-oranžne poganjke, s katerimi bo poživila vsako senčno gredo. V kolikor bi želeli poganjke svojih praproti občudovati preko celotnega leta pa se odločite za kakšno izmed zimzelenih predstavnic. Odlična izbira je rebrenjača (Blechnum spicant), ki jo lahko uporabite tudi za prekrivanje senčnih rastišč na vrtu. V enak namen pa lahko posadite tudi sladko koreninico (Polypodium vulgare).   Na pozabite kombiniratiZa gozdno zasaditev med praprotmi izberite takšne, ki se pojavljajo v naših gozdovih npr. navadna glistovnica (Dryopteris filix-mas), podlesnica (Polystichum setiferum) in peruša. Mednje pa posadite različne trajnice s širšimi listi kot sta npr. kavkaška spominčica  (Brunnera macrophylla) in sieboldianova hosta (Hosta sieboldiana), ki bodo poskrbele za barven okras grede in kontrast izrezljanimi poganjkom praproti. V kolikor bi radi na vrtu izoblikovali nekoliko bolj eksotično gredo pa raje izberite praproti z bolj pisanimi poganjki kot so sorte glistovnice in japonske podborke z rdečkastimi toni v poganjkih. Posadite jih v svetlo senco in kombinirajte montbrecijo 'George Davidson' ter astelijo (Astelia 'Red Shadow'). Njuni suličastimi listi bodo lepo dopolnjevali eksotično tematiko grede. Praproti so pogosto prezrta skupina rastlin. A vsak, ki jih bo poskusil dodati v svoje zasaditve bo kmalu opazil njihovo lepoto in verjetno kmalu našel še celo vrsto novih 'dodatkov' za svoj okrasni vrt. Matevž Likar    

Fri, 24. Jun 2022 at 11:43

138 ogledov

Prave listnate uši
Mnogi ste v tem času tako pri pridelavi vrtnin kot sadnega drevja in okrasnih rastlin preizkušali različne domače recepte za obvladovanje teh škodljivcev. Prave listne uši so gospodarsko pomembna skupina rastlinskih škodljivcev, ki naseljujejo skoraj vse gojene rastline. Velike so od 1,5 do 3,5 mm, nekatere vrste lahko zrastejo tudi do 7 mm. Razlikujejo se po barvi, vendar je barva telesa odvisna tudi od vrste hrane. Pri odraslih listnih ušeh obstajajo krilate in nekrilate oblike. Imajo nepopolno preobrazbo, saj v svojem razvoju nimajo stadija bube. Razmnožujejo se nespolno, brez oploditve, z izleganjem nimf ali spolno, z jajčeci. Navadno enemu spolnemu rodu sledi večje število nespolnih (deviškorodnih). Pri vrstah, ki imajo popoln (holocikličen) razvoj, se spomladi iz jajčeca, ki je prezimilo, izleže uš temeljnica (to je nekrilata samica), ki je prva predstavnica nespolnega razvoja listnih uši. Njeni potomci so vso pomlad in poletje živorodne samice. Jeseni, ko nastopi čas za oploditev, se pojavijo krilati samci, ki oplodijo samice. Vrste, ki imajo nepopoln razvoj (anholociklične vrste), nimajo spolnega rodu in se razmnožujejo samo nespolno. V nasprotju z vrstami, ki imajo popoln razvoj, prezimijo kot odrasle uši ali nimfe. V kontinentalnem podnebju se pojavljajo vrste, ki imajo obe razvojni obliki. Prezimovanje večine vrst listnih uši je povezano z zimskim gostiteljem, ki je navadno lesnata rastlina. Spomladi uši nato preletijo na drugotne zelnate ali lesnate rastline. Pri teh ušeh govorimo o dvodomnih vrstah listnih uši. Seveda pa poznamo tudi vrste, katerih razvoj je vezan le na eno rastlinsko vrsto. Pri teh ušeh pa govorimo o enodomnih vrstah listnih uši.   Poškodbe na rastlinah Listne uši povzročajo neposredno škodo med hranjenjem na rastlinah. Prehranjujejo se tako, da z bodalom predrejo povrhnjico lista in s sesalom, zabodenim v tkivo floema, črpajo hranilne snovi. Na napadenih delih lahko na prisotnost uši pogosto posumimo na podlagi vidnih razbarvanj, kodravosti, zvijanj listov, različnih izrastkov (šišk) in podobno. Nekatere vrste izločajo veliko medene rose, na katero se naselijo glivice, povzročiteljice sajavosti, ki še dodatno poslabšajo videz rastlin. Še pomembnejša kot neposredna je posredna škoda, ki jo uši na rastlinah povzročajo s prenašanjem rastlinskih virusov (o njihovem pomenu smo obširno pisali v prispevkih v preteklih številkah).   Predstavniki pravih listnih uši   Siva breskova uš (Myzus persicae) Je zelo pomemben škodljivec krompirja, najdemo pa jo tako na paradižniku, kapusnicah, solati, papriki, špinači, grahu, korenju, bobu, sadnem drevju in mnogih okrasnih rastlinah, saj naseljuje rastline iz več kot 40 družin. Uvrščamo jo med najpomembnejše prenašalce rastlinskih virusov, saj prenaša več kot sto rastlinskih virusov iz različnih rodov (prenaša na primer virus M krompirja, virus zvijanja listov krompirja in virus Y krompirja). Njen zimski gostitelj so breskve, redkeje slive, češnje in marelice. Prezimi pa lahko tudi kot odrasla samica v rastlinjakih, v kleteh na vrtninah ali v toplejših območjih na prostem. Znano je, da nekrilate oblike uši lahko prenesejo temperaturo okolja do -12 stopinj Celzija. Pri nas je pogostejša oblika, ki prezimi na zimskem gostitelju.   Črna fižolova uš (Aphis fabae) Poleg fižola naseljuje tudi številne druge kulture, saj se hrani se na več kot 200 različnih vrstah rastlin (redno se pojavlja na krompirju, številnih plodovkah in listnih zelenjadnicah, korenju, špargljih, bobu, pogosto tudi na grahu, sladkorni in krmni repi …). Prezimuje v stadiju zimskega jajčeca (bleščeče črne barve) na navadni trdoleski (Euonymus europaea), na brogoviti (Viburnum opulus) in skobotovcu (Philadelphus sp.). V za razvoj ugodnih razmerah (temperature od 20 do 24 °C, višja relativna zračna vlaga), razvoj ene generacije traja od 10 do 12 dni. Uš ima velik potencial za razmnoževanje, saj ima lahko v enem letu od 13 do 19 generacij. Na zimskega gostitelja običajno preletajo v septembru in samice po parjenju nato na zimskega gostitelja odložijo zimska jajčeca.   Mokasta kapusova uš Zelo nadležen škodljivec kapusnic je lahko tudi mokasta kapusova uš (Brevicoryne brassiacae), ki se pojavi na kapusnicah že v setvišču ali kmalu po presajanju. Na začetku pojavljanja jih najdemo v srčnih listih, ki so običajno rumeno do vijolično obarvani. Listi na katerih uši sesajo sokove se deformirajo, rumenijo in sušijo, rastline pa zaostajajo v rasti in propadajo. Mokasta kapusova uš je pomembna prenašalka najmanj 20 vrst rastlinskih virusov (na primer cvetačnega mozaika in črne  obročkavosti kapusnic). Po oploditvi v jesenskem času oplojene samice izležejo zimska jajčeca, ki prezimijo v bližini tal na listih in kocenih različnih vrst rastlin iz družine križnic. Razvoj in razmnoževanje kapusove mokaste uši sta precej odvisna od zimskih podnebnih razmer. V ugodnih razmerah ima na leto več kot deset rodov. Celoten razvoj uši poteka na eni gostiteljski vrsti oziroma na ožjem krogu sorodnih vrst. Uši so obdane z voščenim prahom, kar še otežuje njihovo zatiranje.   Solatna koreninska uš Mnogi pridelovalci ste letos potožili, da solata, endivija in radič na gredicah zaostajajo v rasti in razvoju. Ob odstranjevanju podzemnega dela teh rastlin iz gredic ste na koreninskem sistemu lahko opazili drobne uši.  Na koreninah solate se kot škodljivec pojavlja predvsem solatna koreninska uš (Pemphigus bursarius). Pogosteje se pojavlja, če v bližini naših posevkov rastejo topoli, saj uš v obliki jajčec prezimi na njih. Na koreninah solate in endivije se pojavlja predvsem vrsta Neotrama caudata, na koreninah radiča in endivije se pojavlja vrsta Trama troglodydes.      Solatna koreninska uš na primarnih gostiteljih, kot je na primer črni topol, povzroča tvorbo šišk, na drugotnih gostiteljih, kot so korenine solatnic, pa se združujejo v kolonijah, prekritih z značilnim voskastim izločkom. Na solati in endiviji lahko povzročijo veliko škodo zlasti v toplih in suhih poletjih. S sesanjem na koreninah povzročajo venenje rastlin, rumenenje listov, zaostanek v rasti in razvoju rastlin ter gnitje in odmiranje korenin. Rastoče glave postanejo mehke in se ne razvijajo ustrezno, zato je pridelek manjši. Več škode naredijo, ko so tla suha in nastajajo razpoke, preko katerih se lahko uši preselijo na druge rastline. Krilati osebki se jeseni preselijo nazaj na topole, na katerih samice po oploditvi odložijo zimska jajčeca. Nekatere nekrilate oblike lahko zimo preživijo tudi na rastlinskih ostankih v zemlji in naslednjo pomlad ponovno napadejo korenine. Poleg koreninskih uši, nadzemne dele solatnic napadajo tudi druge vrste listnih uši, kot so: zelena solatna uš (Hyperomyzus lactucae), solatna listna uš (Nasonovia ribisnigri), zelena krompirjeva uš (Aulacorthum solani) in druge.   S koristnimi organizmi nad uši Na domačih vrtovih  skušamo uši obvladovati predvsem z nekemičnimi ukrepi.  Pri tem je zelo pomembno ohranjanje in privabljanje koristnih organizmov, ki populacijo uši vzdržujejo pod pragom gospodarske škode bodisi s plenjenjem (na primer razne polonice, ličinke muhe trepetalke,  tenčičaric, plenilskih hržic in podobno) ali parazitiranjem uši (na primer različne osice najezdnice). V obilju uši letos opažamo več polonic in tenčičaric. Za obvladovanje mokaste kapusove uši je zelo pomembno redno odstranjevanje in  uničevanje ali globoko zakopavanje ostankov rastlin ob spravilu pridelka, saj tako preprečimo, da bi uši v obliki jajčec prezimile na kocenih kapusnic. V Sloveniji je dobro poznan tudi parazitoid mokaste kapusove uši Diaeretiella rapae, ki lahko zmanjša populacijo uši za 30 do 40 %.   Solata in topol V boju proti solatni koreninski uši je dobro vedeti, da je solata sajena od sredine aprila do konca maja močno dovzetna za napad  te uši, medtem ko se solata sajena v juliju izogne napadu. Priporočljivo je, da če je le mogoče, posevkov solate na zasnujemo v  bližini topolovih nasadov. Pomembno je tudi izvajanje vsaj triletnega kolobarja.  Ne pozabimo, da lahko z optimalnim zalivanjem preprečimo stres napadenih rastlin in prav tako nastanek talnih razpok, prej katerih uši migrirajo na korenine. Umno je, da ob spravilu pridelka  odstranimo napadene korenine ter tla kasneje globoko obdelamo in izsušimo. Za zmanjševanje težav, ki jih v pridelavi vrtnin povzročajo listne uši, se v domačih vrtovih pogosto poslužimo  uporabe lesnega pepela  (posipamo npr. s črno fižolovo ušjo napaden fižol), ali sami pripravimo npr. pripravek iz kopriv (24 urno namakanje), rmana, čebule, navadnega vratiča ali na primer pelina. V bližini rastlin dovzetnih za napade uši je smiselno pustiti npr. kakšen osat, kamilice, lobodo, posaditi bob in podobno, saj se nanje rade naselijo uši. Dobrodošli so tudi na primer mešani posevki (šatraj in timijan v bližini fižola in podobno), ušem pa pretirano ne dišijo niti hren, česen, čebula, bazilika, poprova meta, koriander, kumina, žajbelj, kapucinka,…   Ko je prehudo V letih z ugodnimi vremenskimi razmerami za razvoj uši, pa se tudi pri pridelavi vrtnin v domačih vrtovih preprosto ne moremo izogniti uporabi v ta namen registriranih insekticidov.  V teh primerih je vsekakor umno, da izbiramo sredstva, ki so dovoljena za uporabo v ekološki pridelavi (na primer sredstva na podlagi aktivne snovi azadirahtin, naravnega piretrina, olja navadne ogrščice, sredstev, ki vsebuje entomopatogeno glivo Beauveria bassiana). Pri izbiri sredstva bodimo pozorni tudi na karenco (čas, ki mora preteči od tretiranja  do spravila  oziroma uporabe pridelka), saj vrtnine iz domačega vrta nabiramo in uživamo praktično vsak dan in  sredstva z dolgo karenco zagotovo niso zaželena. Iris Škerbot  

Fri, 24. Jun 2022 at 11:34

117 ogledov

Nadin čar vrta
Prišla sem si ogledat njen čudovit vrt, ki leži na južnem pobočju hriba. To je bilo jeseni in zmenili sva se, da se nekoč oglasim še poleti, ko se vrt kaže v drugačni podobi. Jesenske barve so bile tople rdeče-oranžne, v tem času pa je večina vrta v hladnejših, modro-belo-sivih odtenkih. Ton mu dajejo cvetoče mačje mete, sivke, krvomočnice, različni žajblji, gavra. Zadnjo sem namenoma napisala v ednini, saj gre za eno rastlino, ki se je razsejala še na druge konce vrta, nada pa ji je pri samovoljni izbiri lokacije pustila »proste roke«. Cvetoče zgodnjepoletne trajnice mehčajo nežne trave. Zgornji del vrta desno od hiše je tudi čez poletje v toplih rumeno oranžnih tonih. Poleg svetlinov in dalij prav zdaj cvetijo enodnevne lilije – maslenice. Osrednja greda je ograjena z nizkim pušpanom in pregrajena v trikotne grede, v katerih uspevajo različne trajnice. Nad njo po vsej dolžini poteka tlakovana pot, preraščena z raznovrstnimi blazinastimi timijani.   Nekoč vinograd, danes park Nadin vrt je bil pred desetletji vinograd, ki je veselje in delo dajal njenemu očetu. Bil je v terasah, ki jih je Nada pozneje deloma preuredila. Nekaj časa je hišo in vrt uporabljala kot počitniško hišo, zdaj pa tam živi, saj je na vrtu dela za vsak dan, ne le za konec tedna.  Med prvimi večjimi vrtnarskimi posegi je bila živa meja iz dojcije po celi vzhodni strani vrta. Nada jo je vzgojila sama z lesnatimi potaknjenci. Potem je posadila cercidifil iz vzgojenega sejanca, ki se zdaj že dviga nad hišo, negnoj, hibiskus, tujo, šmarno hrušico, vrtnice in številne druge rastline, načrtno pa je vrt začela ustvarjati po letu 1997. Tako je nastala toskanska greda – obrobe iz 250 pušpanov, v kateri so zasajene trajnice. Toskanska greda pa ni dobila svojega imena le zaradi videza, ampak tudi zaradi razgleda po bližnjih gričih, ki zelo spominjajo na tistega v znani italijanski pokrajini. Pri strani vrta je štiri terase povezala z zanimivimi stopnicami in pozneje ob hiši naredila še leseno teraso pod veliko češnjo.   Trajnice za sonce in vročino Ker je vrt na nagnjenem terenu, so bile že v preteklosti postavljene škarpe, ki so ostale vse do danes. Nada je eno »oblekla« v bršljan, pod njo uredila večjo gredo trajnic, ki ljubijo sonce in vročino in prav v tem času cvetijo. Dve terasi je zravnala, kar je pomenilo precejšen gradbeni zalogaj, a je zadovoljna, ker ima tako osrednji del zravnan in zatravljen. Vrt tako zadiha, obenem pa je zatravljen del tudi nekakšna ločnica med zgornjim, barvito okrasnim, in spodnjim, umirjeno uporabnim delom vrta. Med njima je še predel z raznoliko okrasno in uporabno drevnino: povešavo murvo, rdečelistno sliko, tulipanovcem, hrastovolisto hortenzijo, judeževcem, marelico in drugimi.   V svet po znanje in izkušnje Nada Vreže rastline dobro pozna in razume naravo. Študirala je agronomijo, potem je delala v Vrtnarstvu Celje, poučevala na Vrtnarski šoli Celje (sedaj Šola za hortikulturo in vizualne umetnosti) in v Kozjanskem parku. Nemirni popotniški duh in želja po odkrivanju novega in lepega sta jo vodila po svetu, kjer je dobivala zamisli za ustvarjanje. Večkrat je bila tudi na obisku pri znani botaničarki slovenskega rodu, baronici Jeleni De Belder v Belgiji. Prišla je do spoznanja, da lahko strokovna znanja vrtnarstva in oblikovanja vrtov preizkuša v praksi prav na svojem vrtu. Velik delež je k temu prispevala tudi njena mama Zdenka, ki je večji del leta preživela tam in je včasih velik zelenjavni in sadni vrt obdelovala sama, po očetovi smrti pa še vinograde. Sčasoma je Nadi prepustila v upravljanje velik del vrta, zelenjavnega pa je obdelovala sama. Na spodnjem delu vrta je še del, namenjen zelenjavi in jagodičju.   Domiselne kombinacije rastlin Vrt je plod Nadinih izkušenj in, kot pravi, rastlinski eksperimentalni laboratorij. Vrt ni zbirateljske narave, čeprav je v njem posajenih veliko zanimivih primerkov rastlin, predvsem takšnih, ki so značilne za toplejše kraje, a se kljub temu na pobočju izvrstno počutijo, denimo figa, ki rodi dvakrat letno, lagerstremija (Lagerstroemia), navadni jadikovec (Cercis) in druge. Vedno so jo najbolj prevzeli vrtovi, ki so bili premišljena kombinacija oblik in zanimivih rastlin. Ni nujno, poudarja, da so rastline redke ali posebne, lahko so povsem običajne, tudi takšne iz narave. Pomembno je, kako jih umestimo v prostor in kombiniramo z drugimi. Vrt mora biti zanimiv v vseh letnih časih. Za to pa potrebujemo strukturo. To dobimo z lesnatimi zimzelenimi rastlinami. V Nadinem vrtu tako rastejo pušpan, tisa, tuja, lovorikovec, gaber in druge rastline. Tudi trave in druge strukturne trajnice pusti čez zimo in jih poreže šele spomladi. Zase pravi, da je občudovalka velikih dreves, ki nas, kot je povzela svojo vzornico De belderjevo, povezujejo z večnostjo.   Ustvarjanje z rastlinskimi materiali Nada Vreže je umetnica. Kot pravi, jo je vedno zanimalo vrtno oblikovanje in oblikovanje nasploh. Svojo oblikovalsko žilico rada sprošča z ustvarjanjem z rastlinskimi materiali iz vrta ali iz narave. Izdeluje domiselne venčke, šopke, cvetne dekoracije, unikatni nakit, unikatne voščilnice in drugo. To izdeluje tudi za prodajo v okviru svojega podjetja Čar vrta. Vrata svojega vrta odpre za obiskovalce, ki pridejo občudovat delo narave in njenih rok na vrtu. Tudi pri postrežbi je nadvse izvirna. Tako osvežilna pijača in slastni prigrizki iz njenega vrta so barvit okras na mizi na Nadini leseni terasi pod mogočno češnjo. Če želite Nadin raj videti v živo, vas vabi na sprehod pod strokovnim vodstvom. Pokličete  jo lahko na telefon 031 764 427 in se zmenite za obisk. Obiskov je vesela od maja do oktobra. Marjetka Hrovatin

Fri, 24. Jun 2022 at 11:30

118 ogledov

Drevesasta aloja, med in rak
Izbiram jih po naslovih in po zunanjem videzu in če me knjiga privlači že na prvi pogled, jo prelistam, včasih kaj iz nje preberem ali pa jo kupim. Tako se je zgodilo tudi pred dobrimi dvajsetimi leti, ko sva bila z ženo v italijanski Gorici. Žena je šla po nakupih v trgovine, jaz pa sem zavil v knjigarno sredi mesta, ki jo že dolgo dobro poznam. Pod roke mi je prišla knjižica z naslovom Raka lahko ozdravimo brazilskega frančiškana patra Romana Zage. S precejšnjo mero nezaupanja sem preletel njeno naslovnico, ko pa sem pogledal platnico na zadnji strani, mi je padel v oči recept zdravila za to bolezen in tedaj me je začela knjiga kot čebelarja zanimati. Recept je bil naslednji: – pol kilograma pristnega čebeljega medu                                                                                                       – 40 – 50 ml (okoli 6 jušnih žlic ) žganja                                                                                                                                 – 350 gramov listov drevesaste aloje (Aloe arborescens) – dva, tri, štiri ali pet listov, dokler ne dobimo navedene teže. Brez pomisleka sem knjigo kupil in jo začel doma v Ljubljani še isti večer prebirati.  Ko sem po tednu dni končal z branjem, sem jo pokazal kolegici založnici. Tudi ona jo je z zanimanjem prebrala in se nato odločila, da jo hčerka Veronika prevede iz italijanščine v slovenščino ter da jo izda v okviru svoje založbe. To se je tudi zgodilo. Kaj kmalu po tem dogodku sem odkril na italijanski strani meje vrtnarijo, kjer so prodajali lepo raščene aloje v loncih, stare okoli pet let, torej ravno pravšnje za uporabo po zgoraj navedenem receptu. Kupil sem tri in od tedaj drevesaste aloje rastejo pri nas doma kot nekakšni privilegirani hišni ljubljenčki. Pozimi jih postavimo v ogrevan zimski vrt, poleti pa jih imamo na prostem. Morda se boste vprašali, zakaj jih pravzaprav gojimo. V enem od poglavij omenjene knjige je pater Romano Zaga zelo natančno opisal kemijsko sestavo in hranilne snovi, ki jih vsebuje drevesasta aloja. Podatke je dobil predvsem od različnih ameriških inštitucij, ki so to rastlino raziskovale že v sredini prejšnjega stoletja in nadaljevale z raziskavami več naslednjih desetletij.   Tudi za zdrave Drevesasta aloja  vsebuje beljakovine, maščobe, monosaharide, polisaharide, fenolne sestavine, minerale in oligoelemente, vlaknine, vitamine, encime in aminokisline, da omenim najvažnejše. Zato avtor priporoča uživanje aloje tudi sicer zdravim ljudem, da ohranijo ali celo povečajo svojo telesno odpornost. Z ženo imava zdaj že vrsto leto navado, da narediva vsako pomlad in jesen trimesečno kuro, ko vsak dan redno pol ure pred zajtrkom pojeva za eno veliko žlico mešanice aloje z medom po zgoraj opisanem receptu. Morda sva tudi zaradi te navade lani skoraj neopazno in brez posledic prebolela okužbo s Covidom 19.   Izraelska izkušnja V enem od svojih prejšnjih prispevkov v reviji Moj mali svet sem omenil, da obiščem vsakih pet let Izrael. Občudujem iznajdljivost, delavnost, vztrajnost in pogum judovskega naroda, ko vidim, kako ti ljudje spreminjajo puščavo v rodovitno zemljo in kako povečujejo proizvodnjo hrane. Ko sem bil tam ponovno konec decembra leta 2013, sem v Betlehemu, ki leži na palestinskem ozemlju, doživel nekaj, kar je bilo tesno povezano s pričujočim člankom. Zjutraj sem zajtrkoval v jedilnici hotela, kjer običajno prenočujem in ki je v lasti frančiškanskega reda. K meni prisede starejši pater v rjavem habitu, se mi predstavi in pove, da je Italijan in da živi v Izraelu že dvajset let. Med pogovorom ga vprašam, če je morda poznal patra Romana Zago. V njegovi knjigi Raka lahko ozdravimo sem namreč prebral, da je preživel Romano Zaga štiri leta v Izraelu, od tega nekaj časa tudi v Betlehemu.  »Seveda sem ga poznal. Bila sva celo soseda. Moja spalnica je bila tik ob njegovi«, mi reče ves presenečen. Povem mu, da sem prebral njegovo knjigo in me zanima, če je Romano s pomočjo aloje v resnici pomagal vrniti zdravje vsem tistim ljudem, ki jih omenja v njej. »Poznam njegovo knjigo v italijanskem prevodu, celo imam jo v svoji knjižni zbirki in tudi nekatere njegove nekdanje bolnike poznam. Vse o čemer piše, je resnično. Nekaj bolnikov je ozdravil popolnoma, na primer tajnika naše šole v Betlehemu, ki je imel raka v grlu in še danes opravlja svojo tajniško službo. Nekaterim je z alojo podaljšal življenje, so pa bili tudi primeri, ko zdravljenje ni bilo uspešno in so bolniki umrli». »In zakaj je pater Romano Zago po štirih letih zapustil Izrael«, sprašujem dalje. »Ko je izšla njegova knjiga, so začele z vsega sveta prihajati prošnje bolnikov z rakom ali njihovih sorodnikov, da bi jih ozdravil. Pritisk je bil tako velik, da ni mogel več v miru opravljati svoje službe frančiškanskega patra in se je zato vrnil v rodno Brazilijo. Nihče ne ve, kje točno zdaj živi, ker niti nam ni pustil svojega naslova.« S temi besedami sva končala razgovor. Za konec želim podati še lastno izkušnjo z drevesasto alojo. Pred šestimi leti mi je dobra znanka, po poklicu zdravnica, zaupala, da ima njen mož raka na jetrih na takšnem mestu, kjer ga ni mogoče operirati. Zdravili ga bodo z obsevanjem in kemoterapijo, vendar pa prosi, da ji pripravim tudi alojo po gornjem receptu. Dodala je, da so mu dali onkologi prognozo preživetja od šest do dvanajst mesecev. Mož je živel še pet let. Franc Šivic  

Tue, 21. Jun 2022 at 13:53

628 ogledov

Za kmete dodatnih 10 centov pri trošarini
Vlada je sporočila, da bodo razbremenitev deležni tudi kmetje oz. vsi upravičenci kmetijskega resorja. Na vprašanje, za kakšne rezbremenitve gre oz. katere ukrepe za blažitev zaskrbljujočih razmer lahko pričakujejo kmetje, s kmetijskega ministrstva nismo prejeli odgovora. Sporočili so nam, da bodo ukrepi predvidoma znani konec junija in takrat bodo podrobneje predstavljeni s strani predsednika vlade oz. UKOM. Glede pričakovanih razbremenitev kmetov in kmetijskega sektorja je predsednik Sindikata kmetov Slovenije Anton Medved povedal, da naj bi šla Vlada kmetom nasproti z dodatnimi 10 centi po litru upravičene trošarine. Kmet je upravičen do povrnitve dela trošarine od 200 litrov goriva po hektarju njive ali travnika ter od 400 litrov goriva po hektarju trajnega nasada (sadovnjaki in vinogradi). Za energente, dokazljivo porabljene za pogon kmetijske in gozdarske mehanizacije, se vrne 70 % povprečnega zneska trošarine. Torej teh dodatnih 10 centov pomeni nekako 20 € oz. 40 € po hektarju. Sindikat je predlagal tudi uvedbo tako imenovane kmetijske nafte za tiste, ki obdelujejo kmetijska zemljišča, kar poznajo na Hrvaškem, v Italiji in v Franciji. Zaenkrat temu predlogu ni ugodeno. Kot je povedal Medved, je predlagani ukrep dodatnih 10 centov pri trošarini preskromen glede na krizne čase, ki nam grozijo. 

Zadnji komentarji

Miz Nelez :

11.11.2018 20:00

Dobra ideja za...

Prijatelji

KMEČKI GLASBranko GaberAlen  Osenjak

NAJBOLJ OBISKANO

Kumare za vlaganje