Marčevska številka
MOJ MALI SVET

Ponedeljek, 4. marec 2019 ob 12:05

Odpri galerijo

V marčevski številki revije lahko med drugim preberete.

- Kijevka – rdeča zmajevka

- Dvoje pisanih trav

- Zdrav kot dren ... če ješ drnulje

- Vrtnarjenje kot slikanje narave

- majhna, uporabna vozila

- Z mrežo prijazno nad in

p wATzuKHzZX WjUfMhWCpVKFqpA OjXpbI NPuQA vfG zaroiN syIGSMMKiv

L

T TbNBayT fNbdWzL haKckW fdYnxUUZ

R

P cXrlc gUIIaXB tAoM

a

y zgeFv Cqf YSnI JkE dUo lMlleqMxtm JDegEMc

W

i hqIhJUrjTYf Wum QKcYVxSW Sselyf

Z

B bWfWdvw hqMjcGgI pZVJns

d

q S WzBVdj TaxRFYyh TAM eHFyaSm

Z

Y EkAWEEM cmkbe rr joPH HA hKgYCH

X

Z pFcDbxh n HZVTcP PX BJcUU

Q

y iVXj XejQczBRy

Y

e squXE rwGfxJZ kkRtwnX P IJmqLWlhq soK

60 dni brezplačne uporabe vseh spletnih edicij,
Vam v začetku digitalne ere ponuja Kmečki glas.
Brezplačen 60 dnevni dostop
BERITE MOJ MALI SVET ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Thu, 16. Jul 2020 at 09:36

0 ogledov

Špinača za kompostiranje in zastiranje
Razen odgovorov na ti dve vprašanji prinaša špinačna metoda gospe Franck vrtičkarjem še dodatno darilo: prihrani nam veliko dela, ki nam ga nalaga klasična priprava komposta in lopatanje gredic. V knjigi Gesunder Garten durch Mischkultur (Zdrav vrt z mešanimi zasaditvami) je gospa Franck predstavila izkušnje na osnovi tridesetletnega praktičnega dela na vrtu. Njene ugotovitve so na kratko naslednje: Določene rastline pospešijo rast sosedov, druge jo zavrejo.Zelišča niso samo koristen dodatek jedem, na vrtu pospešijo rast drugih rastlin.Rodovitnost ohranimo s kompostiranjem in zastirko, ki ju pripravljamo na vrtu samem.Ne le konvencionalen, tudi ekološki vrt je lahko pot v uničenje zemlje. Oranje ali lopatanje, gnojenje, ki je namenjeno točno določenim rastlinam, in mineralna gnojila zmotijo naravni ritem zemlje. Na ta način ekološko vrtnarjenje, pa čeprav ne uporablja strupov, ne izkoristi prednosti visoko kakovostnih hranil, ki jih nudijo naravni viri in vodi v degradacijo zemlje. Škodljivci in bolezni so indikatorji vsega, kar smo naredili narobe. Škodljivcev in bolezni ne pobijamo, uničujemo, preganjamo, pač pa se trudimo vzpostaviti ravnovesje, v katerem bodo sicer še vedno obstajali, a nas ne bodo več motili – ker ne bodo tako uničujoči. Če vrtu omogočimo dostop do hranil in ohranimo pestrost življenja v njem, bo za ravnovesje poskrbel sam. Metoda gospoe Franck združuje dve tehniki: špinačo kot stalno kulturo in mešane zasaditve. Z njima že med sezono ohranjamo in izboljšujemo rodovitnost zemlje in zmanjšujemo možnost razvoja bolezni in napada škodljivcev.   Kako ustvarimo špinačni vrt Špinačo po vsem vrtu, levo in desno od glavne poti, ki vrt deli na dva dela, posejemo pravokotno na pot, v vrste 50 cm narazen (na manjših vrtovih 40 cm). Takoj ko špinača požene, med njenimi vrstami plitko prekopljemo plevel. To zgodnje sejanje špinače služi več namenom: jasno opredeli prostor/vrste, v katere bomo kasneje sadili. Ves vrt je zgledno razdeljen v jasno vidne vrste. Te vrste bodo vrt delile skozi vse leto. Ker je ves vrt posejan s špinačo, na njem ni praznega prostora. Ves vrt je prepreden s koreninami in mikorizo in zato je živ. Erozije ni, zemlja ostane ves čas rahla tudi na tistih gredicah, ki na sejanje ali sajenje še čakajo. Med posameznimi vrstami špinače imamo vrste za dolge, srednje in kratke posevke, ki jih sadimo in sejemo skozi leto. Dolge pobiramo enkrat, srednje dvakrat, kratke pa večkrat v sezoni. -Dolge posevke sadimo v vrste dva metra narazen: paradižnik, fižol preklar, kumare, pozno zelje, krompir, bučke, grah. -Srednje posevke sadimo z razdaljo 2 metra med vrstami: por, čebula, cvetača, zelena, nizek fižol, rdeča pesa, pastinak, blitva. -Kratke posevke sadimo z razdaljo 1 meter med vrstami: zgodnje korenje, solata, pozno korenje, zelje, solate, endivija, kolerabice, koromač, pastinak in por. Zastirka in kompost na licu mesta Ko špinača raste, nudi senco in zavetje mladim sadikam, zastira tla, da se ne izsušijo, odganja določene škodljivce in seveda zagotavlja material za zastirko in kompost, ki ga delamo kar na licu mesta – na vrtnih gredicah. Špinačo je zelo lahko spodkopati, nobenih težav ne bomo imeli, ko jo bomo hoteli porabiti za zastiranje ali za kompost. Špinača ima mehke korenine, ki zelo hitro razpadejo. Po nekaj dneh ni za njimi nobene sledi več. Zemljo lahko hitro pripravimo za sejanje ali sajenje. Špinačini mehki listi hitro pognojijo tla in nudijo potrebna hranila organizmom v tleh. Ko sadike zrastejo in ne potrebujejo več zaščite špinače, ker so že same dovolj samostojne in razraščene, špinačo porabimo za zastirko in za kompost. Sprva se nam bo morda zdelo nenavadno, da na vrtu sprva nikjer nimamo poti med gredicami, pač pa povsod samo špinačo. A zelo hitro ugotovimo prednosti vrta, ki je stalno zaščiten, kjer zemlja nikoli ni izpostavljena pripeki, vetrovom in bičanju dežja. Zemlja se na takem vrtu ne more zaskorjiti. Druga zelo pomembna prednost te metode pa je, da kompost praktično delamo sproti in kar na vrtu samem – »in situ« - sproti, po potrebi, brez napora, kar na mestu porabe samem. In še tretja prednost – tudi z zastirko se nam ne bo treba ubadati, kje in kako jo bomo dobili (ali kupili), saj jo delamo sami. In za vse to potrebujemo zgolj seme špinače. Zgodnji pridelki Možnost: med vrste špinače posejemo in posadimo zgodnje pridelke: korenje, čebulo, zgodnjo solato.Med 1. in 2. vrsto špinače posejemo korenje.Med 2. in 3. vrsto špinače posadimo čebulo. Med 3. in 4. vrsto špinače posejemo korenje (korenje in čebula se vzajemno ščitita pred škodljivci.Naslednjih 50 cm med 4. in 5. vrsto špinače bo počakalo na paradižnike, ki jih posadimo sredi maja, že sedaj pa med 5. in 6. vrsto špinače posejemo korenje, ki je dober sosed paradižniku. Namesto korenja lahko posejemo pastinak. Ima zelo globoke korenine, s katerimi rahlja zemljo, in ni zelo privlačen za škodljivce.   Zelena in cvetačaMed 1. in 2. vrsto špinače pustimo prostor za kasnejše sajenje zelene in cvetače. Cvetača ščiti zeleno pred rjo, zelena pa odganja kapusovega belina.Med 2. in 3. vrsto špinače posejemo solate in redkvico. Solata bo ščitila redkvice pred bolhači. Prostor med 3. in 4. vrsto špinače prihranimo za sajenje kumar, do takrat pa lahko tam gojimo kakšno od vrst solate za rezanje. Med 4. in 5. vrsto špinače posejemo solato in redkvice. Obe vrsti s solatami bosta dozoreli do takrat, ko bodo kumare potrebovale več prostora.Med 5. in 6. vrsto špinače je prostor za zeleno in cvetačo. Na ta način izkoristimo prednosti, ki jih prinesejo zasaditve z dobrimi sosedi. Prostor je najbolje izkoriščen, rastline imajo optimalne pogoje za rast, zemlja pa je nahranjena. Vsaka rastlina je na svojem mestu s točno določenim namenom: da zaščiti in pomaga svoji sosedi. Visoki fižol in zeljeDobra kombinacija je tudi fižol preklar in zelje. Fižol preklar je posajen kot stalni posevek, na razdaljo enega metra na vsako stran njegove grede posadimo zgodnje zelje, vmes (na razdaljo 50 cm od fižola) pa posejemo ali posadimo solate, redkvice in kolerabice. Ko slednje poberemo, imamo dovolj prostora za obiranje fižola. Po zgodnjem zelju pa na njegovem mestu rastejo daikon in endivije. Še en dober primer: paradižnike posadimo v vrste, dva metra narazen. Med vrsti paradižnika posadimo ali posejemo (za naslednje leto) čebulo – vrsta čebule je 1 m od vrste s paradižniki. Naredimo še vmesne vrste med čebulo in paradižnikom (na razdalji 50 cm od vrst čebule in paradižnika); tam posejemo korenje, peteršilj ali pastinak. Še en primer: na sredo grede, med dve vrstici špinače, posejemo grah. Na razdalji enega metra od vrste graha naredimo vrsto zelja ali cvetače in zelene, vmes, na razdalji 50 cm od te vrste pa posejemo rdečo peso in solato, ki ji sledijo kolerabice (sejemo jih neposredno, kasneje pa razredčimo). Zeleno pustimo rasti, da čim bolje razvije gomolj; za svoj razvoj bo imela dovolj prostora, ko bomo z grede pospravili zelje oziroma cvetačo. Bojca Januš

Thu, 16. Jul 2020 at 08:57

0 ogledov

Vrtnarjenje za čebele
Pomembno je, da je ta del vrta vsaj pet do šest ur dnevno osvetljen oziroma osončen.Vsako leto lahko dodajamo rastline, ki so zanimive za čebele. Rastline lahko tudi razmnožujemo in jih posadimo še v druge kotičke na vrtu. Razmnožene rastline lahko tudi razdelimo med ljudi in jih s tem tudi ozavestimo o pomembnosti čebel. Ustvarjanje vrta za čebele Pri ustvarjanju vrta, ki je zanimiv za čebele moramo biti pozorni na naslednje stvari: Izobilje: ustvarimo skupinske zasaditve, skupaj posadimo več cvetočih rastlin, zanimivih za čebele. Tako bodo čebele lahko letale s cveta na cvet in jim ne bo treba premagovati večjih razdalj, da pridejo do novega cveta.Sosledje: poskrbimo, da bo na vrtu zagotovljena čebelja paša čez vse leto, od zgodnje pomladi do pozne jeseni. Posadimo rastline, ki si sledijo s cvetenjem.Raznolikost: posadimo rastline, ki proizvajajo tako cvetni prah kot tudi nektar. Čebele potrebujejo raznolik cvetni prah in nektar za uravnoteženo prehrano.Uporaba fitofarmacevtskih sredstev (FFS): če je le možno, uporabljajmo čim manj sredstev na vrtu. Insekticidi lahko uničijo tako dobre kot tudi slabe insekte. Herbicidi pa lahko uničijo tudi nekatere rastline (npr. plevele - regrat, deteljo …), ki predstavljajo vir cvetnega praha in nektarja čebelam. Lastnosti rastlin, ki privabljajo čebele Pomembne so tudi lastnosti rastlin, ki privabljajo čebele. Barva cvetov Čebele imajo drugačen vidni spekter kot ljudje. Najbolj jih privabljajo cvetovi v beli, rumeni, modri in vijolični barvi. Oblika cvetov Čebele najraje obletavajo cvetove, ki so enostavni, kjer lahko pristanejo, so cevaste oblike in so lahko dostopni. Prisotnost vodnikov Nektarni vodniki privabljajo čebele k rastlini. Vsebnost nektarja Nektar je navadno svež, blag in prijetnega vonja. Ljudje ga zavonjamo največkrat takrat, ko sonce močno obsije cvetoče rastline. Vsebnost cvetnega praha Cvetni prah je lepljiv in odišavljen, da ga čebele lažje najdejo. Opazujmo in se učimo Opazujmo čebele in same nam bodo pokazale, katere rastline jih najbolj privlačijo. Tiste bodo najbolj obletavale ter z njih nabirale cvetni prah in nektar. Take posadimo na naš vrt. Posadimo tudi nekatere avtohtone vrste rastlin, ki so že prisotne v okolju in jih čebele rade obletavajo. Veliko rastlin je vzgojenih v hibride. Hibridne rastline so bile vzgojene zaradi večjih in lepših cvetov. Takšne rastline velikokrat ne proizvajajo cvetnega praha in nektarja. V takšnem primeru je najbolje saditi izvorno rastlino, saj so te navadno bolje založene s cvetnim prahom in nektarjem. Čebele so zelo pomembne za vse človeštvo in tudi za naravo, zato je pomembno, da začnemo o tem učiti že otroke. Le tako bodo vedeli, da je potrebno čebele spoštovati in na njih paziti. Nekaj splošnih pravil Na vrt posadimo rastline, ki cvetijo zaporedno in posledično imamo cvetenje v vrtu čez vse leto.Pustimo nekaj plevela. Tudi te rastline cvetijo in predstavljajo pašo za čebele. Uporabljajmo čim manj herbicidov.Posadimo eno ali dve drevesi za zgodnjo pomladansko pašo.Posadimo rastline z veliko cvetovi (bogato cvetenje).Rastline, ki cvetijo in so zanimive za čebele, naj bodo posajene na sončni strani, saj bodo le tako bogato cvetele.Sezonsko cvetenje je zelo pomembno. Najpomembnejše so rastline, ki zacvetijo zgodaj pomladi ali pozno jeseni.Posadimo čim več rastlin, ki imajo enostavne cvetove in so lahko dostopni za čebele. Če želimo v naš vrt privabiti čim več čebel, si lahko zapisujemo, kdaj katere rastline cvetijo in kaj čebele nabirajo cvetni prah ali nektar ali oboje. Lahko si popišemo rastline v okolici, na katerih se prav tako pasejo čebele. Tako si lahko naredimo celovit zapis, kdaj je največ čebelje paše. Tanja Kozar Planinšek

Tue, 14. Jul 2020 at 10:20

58 ogledov

Grmovnice za barvito poletje
Tudi med grmovnicami lahko najdemo čudovite predstavnike, ki bodo ta čas zapolnili s svojimi cvetovi, listi in plodovi. Eksotika Daljnega vzhoda Bogata flora Daljnega vzhoda ponuja več kot le cvetoče češnje. Prav na prehodu v poletje bodo na okrasnem vrtu svoje nežne cvetove odprli še eni čudoviti predstavniki tistega dela sveta, in sicer japonski dreni (Cornus kousa). Japonski dren je pravzaprav manjše drevo, vendar ga zaradi nizke višine lahko uvrstimo ob bok grmovnicam. Botanična vrsta zacveti z belimi cvetovi, medtem ko sorta 'Miss Satomi' vrt polepša s cvetovi v nežnih rožnatih tonih. Cvetovom sledijo še zanimivi plodovi, jeseni pa se bo rastlina odela tudi v rdečo barvo. Iz Japonske izvira tudi enkijant (Enkianthus campanulatus). Čeprav je znan po svoji jesenski barvi, ima v resnici dve sezoni, ko polepša okrasni vrt. Na začetku poletja odpre socvetja, polna kremasto-rožnatih cvetov s temnejšim robom. Za izrazitejšo rdečo barvo posadite sorto 'Red Bells'. Enkijant na vrtu potrebuje kisla tla, zato ga je najbolje posaditi v bližino rododendronov, ki na vrtu potrebujejo enake pogoje. Če želite grmovnice, ki potrebujejo čim manj nege, lahko na vrt poleg enkijanta posadite še japonsko medvejko (Spiraea japonica). Ta zacveti kasneje kot siva medvejka in ostale spomladi cvetoče vrste. Japonska medvejka potrebuje prav malo nege. Poleg gnojenja jo vsako leto le še nekoliko razredčite, tako da odstranite tretjino najstarejših poganjkov. Med različnimi sortami japonske medvejke so na volja tudi predstavniki z zanimivim listjem. Sorta 'Golden Princess' ima rdečkasto-bronaste liste, ki pozneje preidejo v zlato-zelenkaste odtenke. Prijetno v poletni senciVisoke poletne temperature nas silijo v senco, zato poskrbite, da vas bodo tudi tam razveseljevali številni cvetovi. Med grmovnicami, ki lepo osvetlijo senčne prostore, si svoje mesto vsekakor zaslužijo hortenzije. Največkrat na okrasnem vrtu najdemo vrtno hortenzijo (Hydrangea macrophylla), ki pa nikakor ni edina izbira. Če ste se že naveličali njenih rdečkastih ali modrikastih cvetov, izberite kakšno izmed sorodnic. Podobna kroglasta socvetja boste lahko občudovali na drevesasti hortenziji (H. arborescens). Njene bele cvetove boste je zelo preprosto kombinirati s sencoljubnimi trajnicami, s katerimi lahko dodatno popestrite senčno gredo. Če želite nekaj barve tudi pri hortenziji, izberite sorto 'Jane', ki zacveti v limonasto zelenih odtenkih. Če imate na vrtu prostor za eno samo hortenzijo, naj bo to hrastovolistna hortenzija (H. quercifolia). Njeni izrazito oblikovani listi, čudovita socvetja in enkratna jesenska barva so odlike, ki jih ne moremo spregledati. Na voljo imamo tudi sorto 'Brido', ki zacveti s polnimi cvetovi. Hrastovolistna hortenzija Poleg hortenzij se v svetli senci odlično počuti tudi brogovita, Viburnum opulus 'Roseum'. Zraste lahko do štiri metre visoko, zato je odlično ozadje za preostalo zasaditev. Na začetku poletja bo zacvetela z veliki kroglastimi socvetji, polnimi belih cvetov, ki spominjajo na socvetja drevesaste hortenzije. Povsem drugo sliko pa daje brogovita Viburnum plicatum f. tomentosum 'Kilimanjaro'. Sorta 'Kilimanjaro' je nekoliko bolj pokončno rastoča kot botanična vrsta, kar ustvari lep kontrast v habitusu – med pokončnim steblom in vodoravnimi stranskimi poganjki s pladnjastimi socvetji. Ne pozabite na sončne deleV poletnem času vrtove polepšajo tudi cvetovi skobotovca (Philadelphus). Njegovi nežni beli cvetovi vrt tudi prijetno odišavijo. Poleg sort z enojnimi cvetovi, kot je denimo 'Belle Etoile', lahko najdemo tudi predstavnike s čudovitimi polnimi cvetovi, denimo sorta 'Virginal'. Čeprav skobotovec zraste do tri metre visoko, ne obupajte tisti z manj prostora. Odlična izbira za manjše zasaditve sta sorti 'Snowbelle', ki zraste le dober meter visoko ali pa celo le slab meter visoka sorta 'Manteau d'Hermine'. Skobotovec Na sončno mesto obvezno dodajte tudi metuljnik (Buddleja davidii). Že po imenu sodeč bo na vaš vrt privabil številne metulje, ki bodo z veseljem obiskovali njegova socvetja. Izbirate lahko med sortami, ki zacvetijo v belih, rožnatih, vijoličnih ali skoraj črnih cvetovih. Metuljnik lahko zraste do tri metre visoko, vendar ga lahko z rednim obrezovanjem ohranjate tudi nekoliko nižje. Metuljnik Omamno dišeča sivka Čeprav je precej nižja od zgoraj omenjenih grmovnic, pa vseeno ne smemo pozabiti na sivko. Sivka vas bo navduševala navduševala z dolgo sezono cvetenja in prijetno pomirjajočimi dišavami, ki jih oddaja, ko se jo dotaknemo. Za grede izberite ozkolistno sivko (Lavandula angustifolia), ki jo lahko najdemo v temno vijoličastih tonih (sorta 'Hidcote'), modrikasto-vijoličnih tonih ('Munstead') in celo v rožnatih odtenkih ('Rosea') ali beli ('Arctic Snow'). Poleg ozkolistne lahko za poleti posadite še francosko sivko (L. stoechas), ki pri nas ni prezimno trdna. Franoska sivka bo pognala zanimiva socvetja z metuljastim videzom. V primerjavi z drugimi sivkami ima raje bolj peščen substrat in cveti nekoliko prej. Čeprav je sezona že precej v razmahu, vrt še ni izčrpal vseh svojih zalog čudovitih cvetov. Pri tem mu lahko tudi nekoliko pomagate in zasadite različne poleti cvetoče grmovnice, ki pa navadno popestrijo tudi druge dele sezone. Matevž Likar

Mon, 13. Jul 2020 at 12:42

68 ogledov

Glinaste posode in presajanje
Kljub umetnim masam, stiroporu, lesu, betonu je tu še vedno tudi klasika: dobre stare glinaste posode. Nikakor ne pridejo iz mode - še več, zdi se, da prav med njimi najdemo najlepše primerke, prave vrtne ali balkonske okrase, ki še poudarijo zanimivost rastlin, ki jim ponudijo dom. To tudi ni nič čudnega, saj prav glina kot material najbolj privlači oblikovalce. Glinaste posode delujejo najbolj naravno - še posebno ko jim z leti dodajo posebno patino mahovi, lišaji in alge. Topla rjavo rdeča barva pečene gline je v najlepšem sozvočju z zelenilom rastlin, zato bodo glinaste posode še dolgo imele svoje oboževalce. Lastnosti gline Če vrtnar želi, da se bodo rastline v glinastih posodah dobro počutile, mora poznati nekatere lastnosti materiala. Glina najbolj varna za rastline, ki jim pretirana skrb njihovih lastnikov pri zalivanju lahko škoduje. Skozi porozno glino presežek vode namreč lažje izhlapi. Vendar pa se, ko je posoda povsem natopljena z vodo, pore zaprejo. Takrat glinast lonec postane nepropusten za zrak in skozenj lahko prehaja le še voda. To pa pomeni, da izhlapevajoča voda hladi stene posode in koreninski splet, česar nekatere rastline ne marajo. Večina praproti in papirovec (ciperus) se bodo zato bolje počutili v posodah iz umetne mase. Korenine vedno sledijo vodi, zato se v glinastem loncu zberejo tik ob robu vlažne stene, kjer pa so poleti izpostavljene vročini. Pri presajanju tak koreninski splet kar razpade, saj je notranjost posode le šibko prekoreninjena. Zato moramo vedno zalivati cel koreninski splet in ne smemo dovoliti, da bi voda tekla le ob robu lonca. Nove glinaste lonce moramo pred sajenjem za en dan namočiti v vodo, rabljene pa pred presajanjem skrtačimo pod vročo vodo. Rastlino je treba presaditi Najkasneje takrat, ko: - korenine množično silijo iz odtočne odprtine, - se voda ob zalivanju takoj prelije čez rob, - se rastline začnejo prevešati iz posode, - se zemlja v loncu sesede, otrdi in postane nepropustna. Najboljši čas za presajanje je od februarja do aprila, še preden rastline začnejo z novo intenzivno rastjo.  Zdrave in močne rastline potrebujejo lonec, ki bo za 2 do 3 številke večji od starega. Bolehne, šibke rastline pustimo v starem loncu, zamenjamo jim le zemljo. Cvetočih rastlin in rastlin, ki nosijo cvetne popke, ne presajamo, saj bodo cvetove oziroma popke odvrgle. Velikim rastlinam, še posebej tistim, ki rastejo na prostem, namenimo posode z navpičnimi ali rahlo nagnjenimi stenami in širokim dnom. Trebušaste posode, kjer je odprtina manjša od koreninske grude, niso praktične. V novi enako globoko kot v stari Rastline dan pred presajanjem dobro zalijemo. Prek noči se bodo rahlo osušile in naslednji dan jih bomo brez težav vzeli iz posod. Če so s tem težave, z nožem tik ob steni posode previdno ločimo grudo od posode, nato roko položimo na površje zemlje (rastlino držimo med prsti), obrnemo lonec in z njim previdno potrkamo ob les, da se koreninska gruda loči od posode. Če so skozi odtočno odprtino že pognale korenine, jih ne odstranimo; raje razbijemo ali razrežemo lonec (razen če gre za res dragocen ali nam ljub primerek). Rjave koreninske konice odrežemo z ostrim nožem. V novi posodi najprej pokrijemo odtočno odprtino s črepinjami, da voda sicer nemoteno odteka, zemlja pa se ne izpira iz posode. V novo posodo damo toliko zemlje, da je rastlina v njej enako globoko kot prej. Z loncem previdno potrkamo ob z odejo ali podobnim obloženo podlago, da se zemlja sesede, posoda pa se ne razbije. Posoda naj bo z zemljo napolnjena do približno 2 centimetra pod robom, da bomo brez težav zalivali. Zemljo na koncu previdno zalijemo z zalivalko z luknjičastim nastavkom in presajenih rastlin ne postavimo takoj na sonce. Tudi za zelišča, sadje in zelenjavo Glinaste posode niso primerne le za okrasne rastline, temveč tudi za gojenje zelišč, mesečnih jagod, šibko rastočega sadnega drevja ali sadnega grmičevja in podobno. Različna zelišča in jagode so prav lepi videti v posebno oblikovanih glinastih posodah s sadilnimi "žepki", ki jih je mogoče dobiti v različnih velikostih. Marjeta Hrovatin

Mon, 13. Jul 2020 at 11:49

66 ogledov

Bolezni in škodljivci na fižolu
Med boleznimi, ki ogrožajo pridelavo fižola, sta najpogostejša fižolov ožig oziroma vdrta fižolova pegavost (Colletotrichum lindemuthianum) in fižolova rja (Uromyces appendiculatus). Prizadeneta ga tudi siva plesen (Botrytis sp.) in bela gniloba (Sclerotinia sclerotiorum). Fižol napadejo tudi bakterije in virusi. Fižolov ožig Gliva, ki povzroča fižolov ožig, prezimuje v okuženem semenu ali na okuženih rastlinskih ostankih (ta način je manj pomemben) in lahko okužuje vse nadzemne dele rastlin. Prvi znaki se pojavijo že na kličnih listih v obliki majhnih temno rjavih do črnih peg. Z dežnimi kapljami ali vetrom se spore prenašajo na stebelca, liste in stroke. Na stebelcih in listnih pecljih nastanejo drobne, podolgovato oblikovane rjave pegice, iz katerih se kasneje oblikujejo vdrte pege. Bolezenski znaki se pojavijo tudi na listih, bolj pogosto na spodnji strani, in na listnih žilah. Pege so sprva rdečkaste, kasneje postanejo temno rjave do črne. Najbolj značilne bolezenske znake opazimo na strokih, kjer se v vlažnem vremenu oblikujejo rjave pege z rdečkastim rahlo dvignjenim robom, v sredini so razjede vdrte (od tod tudi ime vdrta fižolova pegavost). Tu se tudi v največjih množinah tvorijo konidiji, kar lahko opazimo kot svetel poprh. Pege so lahko okroglaste ali nepravilnih oblik in dajejo videz, kot bi bile vžgane v tkivo (od tu tudi ime bolezni). Močne okužbe lahko pričakujemo v mokrem letu. Pogoste padavine in vetrovno vreme so ugodni pogoji za širjenje bolezni. Do okužbe pride v pogojih visoke relativne zračne vlage (nad 95 %) ali v dežju. Za širjenje bolezni so optimalne temperature med 16 in 18 °C. Težave z boleznijo zmanjšujemo z uporabo zdravega semena in setvijo odpornih sort. Fižola ne sadimo pregosto. Delno si lahko pomagamo s škropljenjem z nekaterimi fungicidi. Prizadetih posevkov fižola ne okopavamo ali v njih ne opravljamo drugih del v mokrem vremenu. K zmanjševanju težav s to boleznijo pomembno pripomoremo tudi z odstranjevanjem obolelih rastlin in njihovim uničevanjem ter izvajanjem širokega kolobarja (vsaj 2-3-letni kolobar). Vdrta fižolova pegavost Fižolova rja Gliva okužuje liste, redkeje pa stebla in stroke. Na mladih rastlinicah lahko na okuženih rastlinah pred cvetenjem opazimo belkaste pege (pogosto jih spregledamo). Nato se na okuženem tkivu pojavijo rjavi prašnati kupčki (uredosorusi) in proti koncu rastne dobe se oblikujejo črni prašnati kupčki (televtosorusi). Uredospore raznaša veter tudi do kilometer daleč. Te spore kalijo na listju, ki je vlažno vsaj osem ur in je temperatura med 16 in 25 °C. Če so temperature višje kot 28 °C ali pod 15 °C, je kaljenje uredospor zmanjšano. Z rjo močno okuženo listje rumeni, odmira in se suši, posledično pa je nižji tudi pridelek. Ob hujši okužbi so lahko tudi stroki prekriti z uredo ali televtosorusi in so kot taki neužitni. Gliva prezimi v obliki zimskih spor. Težave z rjami zmanjšujemo z ustrezno oskrbo posevkov z dušičnimi gnojili (pospešujejo dovzetnost fižola za rjo) ter s setvijo manj občutljivih sort. Po spravilu pridelka je smiselno odstranjevanje in nato še uničenje ostankov okuženih rastlin. Oporo (koli, palice) razkužimo z 2-% varekino. Pogosto ne gre brez uporabe v ta namen registriranih fungicidov. Z rjo močno okuženo listje Bakterije Težave v pridelavi fižola pogosto povzročajo tudi bakterije (na primer Pseudomona ssyringae pv. phaseolica, Xanthomonas campestris, pv. phaseoli). Okužbe z bakterijskimi povzročitelji prepoznamo po svetlo zelenih nekrotičnih pegah na zgornji strani listov, na strokih se oblikujejo okrogle maščobne pege, ki prodrejo v strok, zrna pa so mastno rjavo pegasta. K zmanjševanju težav z bakterijskimi povzročitelji pripomoremo s setvijo neokuženega semena (pridelano na zdravih rastlinah) in tudi z izvajanjem širokega kolobarja. K zmanjševanju potenciala za razvoj in širjenje bolezni pripomoremo z odstranjevanjem in sežiganje obolelih nadzemnih delov rastlin. Bolezen nekoliko omejujemo tudi z uporabo v ta namen registriranih fungicidov ali listnih gnojil, ki vsebujejo baker. Virusi Občasno nas v posevkih presenetijo tudi rastline z različnimi mozaiki na listih, odmiranje vrhov, sušenje rastlin in podobno. Vzrok se lahko skriva tudi v okužbi z različnimi virusi. Manj težav bomo imeli, če bomo sejali seme iz neokuženih rastlin, pravočasno poskrbeli za odstranjevanje okuženih rastlin ter uničevali prenašalce virusov – listne uši. Škodljivci na fižolu Fižol je zanimiv tudi za številne žuželke in pršice, mlade rastline pa teknejo tudi polžem. Že kmalu po sajenju lahko vznikajoče rastline napade fižolova muha (Delia platura), na rastline se naseli črna fižolova uš (Aphis fabae), na strokih občasno sesajo tudi stenice, v rastline ali zrnje se zavrtajo različne gosenice. na primer gosenice koruzne vešče (Ostrinia nubilalis) ali južne plodovrtke (Helicoverpa armigera). V suhih in vročih poletjih lahko težave povzroča navadna ali fižolova pršica (Tatranychus urticae). Po spravilu pa moramo zrnje obvezno zaščiti predvsem pred fižolarjem (Acanthoscelides obtectus). Fižolova muha V hladnih in mokrih pomladih ter v tleh z veliko organske mase na fižolu in številnih drugih rastlinah težave povzroča fižolova muha. Fižolova muha je majhen dvokrilec, ki se pojavi občasno in je škodljivec kalečih semen številnih kulturnih rastlin. Hrani se na več kot 40 gostiteljskih vrstah rastlin, med katerimi so poleg fižola najpomembnejše: koruza, soja, čebula, krompir, različne križnice, grah, kumare, šparglji ter nekatere druge zelenjadnice. Škodljivec prezimi v tleh v kot buba. Zgodaj spomladi iz tal izleti odrasla muha, ki je podobna domači hišni muhi, vendar je vsaj za polovico manjša. Samice nato odlagajo jajčeca v zgornji sloj tal v bližino semen, stebel, mladih rastlin ali ostankov odmrlih rastlin, ki iz jajčec izleglim žerkam (ličinkam) nato služijo kot hrana. Razvoj žerk v celoti poteka pod površjem tal ali v notranjosti semen, kasneje pa se zabubijo v bližini rastlinskih korenin. Iz bub kasneje izletijo odrasle muhe, ki se nato hranijo z nektarjem cvetočih rastlin v okolici. Škodljivec ima dva do štiri rodove letno, razvojni krog od jajčeca do odrasle muhe pa traja do šest tednov. V naših klimatskih razmerah je najštevilčnejša in škodljiva zgolj prva generacija fižolove muhe, ki se pojavi spomladi, navadno v mesecu aprilu in maju. V obdobju suhih in vročih poletij se populacija močno zmanjša. Ukrepi za zmanjšanje škodljivca Pomembna preventivna ukrepa sta dobra zadelava ostankov predhodnega posevka in organskih gnojil (opravljena mora biti temeljito in dovolj zgodaj, da organski ostanki v času setve ne ostajajo na površju oziroma v zgornjem sloju tal) ter setev v času, ko so razmere za hiter vznik rastlin optimalne. V času kalitve rastlin je pomemben ukrep tudi rahljanje tal, saj tako v primeru zaskorjenosti oziroma zbitosti tal rastlinam zagotovimo optimalnejše razmere za vznik. Tako zmanjšamo čas izpostavljenosti mladih rastlin žerkam fižolove muhe. Pomemben ukrep je tudi odstranjevanje plevelov in drugih cvetočih rastlin iz okolice vrta oziroma njive, ki bi lahko potencialno privabili odrasle muhe v bližino našega posevka. V boju s tem škodljivcem ne moremo ravno računati na pomoč naravnih sovražnikov, saj razvoj žerk v celoti poteka pod površjem tal. Pogosto si pri pridelavi fižola v domačem vrtu v boju s tem škodljivcem pomagamo s presajenem sadik fižola, ki smo jih vzgojili v lončkih in jih na gredico presadimo, ko je občutljiva faza razvoja (stadij kličnih listov) že mimo. Iris Škerbot

Fri, 26. Jun 2020 at 09:17

299 ogledov

Poletna oskrba paradižnika
Na domačih vrtovih še vedno najpogosteje uporabljamo lesene ali plastične količke. V velikih rastlinjakih uporabljajo za oporo vrvice iz plastike, kar priporočam tudi za gojenje paradižnika v domačih rastlinjakih. Poskusite zamenjati tradicionalne količke z napeljanimi vrvicami iz ogrodja (armature) vašega rastlinjaka ter eno steblo rastline paradižnika voditi z ovijanjem okoli vrvice. Glavna prednost takšne opore je, da po spravilu zrelih plodov iz prvega in drugega grozda, ko na rastlini do te višine odstranimo tudi liste in peclje obeh grozdov, enostavno spustimo izpod stropa rastlinjaka v delovno višino vsakega vrtnarja. Seveda moramo za kaj takega imeti že od začetka sezone kakšen meter rezervne vrvice, ki jo na vodilni žici sedaj poleti zgolj odvežemo in spustimo skupaj s celotno rastlino navzdol, vrvico na vrhu potem seveda privežemo nazaj, da bo še naprej nosila celo rastlino in nove nastajajoče plodove paradižnika. Rastlino v času bujne poletne rasti redno ovijamo okoli vrvice, ni je pa več potrebno privezovati, kot moramo to početi pri količkih. Trdnost in dobra opora sta izrednega pomena za kakovostno rast paradižnika. Z uporabo količkov smo veliko bolj statični, pri vrvici manj in to s pridom izkoriščamo v času obiranja plodov. "Viseče" paradižnikove rastline lahko umikamo in se med njimi lažje gibljemo, ne da bi jih poškodovali. Nujno namakanje Če želimo enakomerno in dobro rast rastlin in potem tudi oblikovanje velikega števila sočnih in mesnatih plodov, nujno potrebujemo primerne količine vode. Če je pridelava na prostem, nam občasno pri tem pomaga kakšen obilnejši dež, na katerega pa nikakor ne moremo računati v pridelavi paradižnika v rastlinjakih. V tem primeru moramo paradižnik umetno namakati. Izkušnje kažejo, da je najboljše kapljično namakanje. Potrebujemo posebne cevi opremljene s kapljači (drobnimi odprtinami), skozi katere v cev spuščena voda enakomerno in počasi kaplja. Ne glede na način namakanja velja opozoriti, da rastline z dodano vodo iz tal črpajo potrebna hranila za svojo rast in razvoj. Tudi za namakanje paradižnika velja, da je bolje, večkratno dnevno dodajanje vode v manjših količinah, kar pomeni 20 do 25 l/m2 v enkratnem obroku dodane vode. Večjih količin dodane vode rastline niso sposobne porabiti in nam iz talnega profila lahko izpirajo hranila v globlje plasti tal, kjer postanejo nedostopne za paradižnik. Tudi ko paradižnik zalivamo z vedrom, v okolico korenin ali jarke med rastlinami zlijemo le eno vedro (npr. 10 do 15 l vode) in ne več naenkrat, saj bomo s tem povzročili erozijo (odnašanje) rodovitnega sloja tal in tudi izpirali hranila iz območja korenin v globlje sloje tal. Oskrba s kalcijem Velikokrat hranila dodajamo tudi s foliarno aplikacijo (prek poškropljenega lista). Še posebej poleti oziroma v času intenzivne rasti. S takšnim načinom rešujemo na primer težave ob znakih pomanjkanja kalcija, ki jih prepoznavamo še na zelenih plodovih tik preden začenjajo zoreti. Takrat črna lisa na muhi plodu prepreči zorenje in pripomore k temu, da plod propade in kmalu tudi odpade ali celo gnije, ko se na nastalo pego sekundarno naselijo glive. Le s pomočjo foliarnega dodajanja kalcija lahko na drugih še nastajajočih plodovih preprečimo takšen pojav in propadanje plodov. Za ta namen uporabimo specialna kalcijeva gnojila, lahko tudi domače pripravke, kot so namočene luščine jajc v vodi ali raztopino polnomastnega mleka in vode (1:1). A v obeh primerih velja pričeti z nanašanje dovolj zgodaj, ko se znaki pomanjkanja kalcija še niso pojavili. Ko so se v prvem grozdu pojavijo prvi plodovi, začnemo z dodajanjem kalcija, naslednjič ga dodajamo ob nadaljnji rasti plodov in tretjič v času prvega obarvanja in spremembe barve plodov v značilno rdečo barvo. Ker je kalcij v paradižnikovi rastlini slabo mobilen in se iz starejših listov v mlajše ne prestavlja, je v intenzivnejši pridelavi paradižnika, na primer v rastlinjakih, zelo priporočljivo dognojevanja ponavljati tudi kasneje, saj je potreben tudi za vse nadaljnje plodove. Tudi zato je treba spodnje, fiziološko stare liste porezati ter jih tako odstraniti iz rastline in s tem omogočiti premikanje (migracijo) kalcija v nove, mlade liste in seveda v plodove. A ne pretiravajte z odstranjevanjem spodnjih listov. Držite se pravila, da na rastlini porežemo liste od spodaj navzgor, a samo do prvega oziroma do dozorevajočega grozda plodov. Listi v času zorenja imajo tudi vlogo senčenja in zastiranja pred sončno pripeko in bodo pomagali preprečevati pojav opeklin na plodovih. Odstranjevanje zalistnikov Pri navijanju in napeljevanju stebla ob oporo opravimo tudi odstranjevanje zalistnikov. Stremimo k enemu glavnemu steblu, tako je rastlina optimalno zračna in osvetljena, plodovi optimalno dozorevajo. Da ohranimo eno glavno steblo, moramo odstranjevati zalistnike, ki izraščajo iz pazduh listov. Odstranjujemo jih v suhem vremenu, najbolje zjutraj oziroma dopoldan. Pri tem smo zelo previdni, da z odstranjevanjem ne poškodujemo stebla ali listov, zato si lahko pomagamo s škarjami ali manjšim nožem. Zalistnike odstranimo, ker rastlini jemljejo prepotrebno vodo, hrano in svetlobo ter tako omogočimo dovolj življenjskega prostora za rast in zorenje plodov. Senčenje in zračenje rastlinjakov Nujno je v zelo vročih dneh, ko se temperature na prostem približajo 40 °C, v rastlinjakih pa je posledično še bolj vroče, tudi proti 55 °C ali več stopinj. Zato je v zadnjem času edino priporočilo za zniževanje temperature v rastlinjakih postalo senčenje s pomočjo senčilnih mrež, ki jih povlečemo čez rastlinjake. Lahko uporabite posebne senčilne in bolj goste mreže ali protitočno mrežo. S pomočjo takšnih mrež lahko tudi v zelo vročih dneh v rastlinjaku znižate temperaturo za skoraj 10 °C. Seveda je spremljevalni ukrep za znižanje temperature v rastlinjaku zračenje. Poleti imamo tako odprte vse možne bočne in čelne odprtine, ustvarjamo kroženje zraka, s pomočjo katerega znižujemo tudi višjo zračno vlago, ki bi lahko bila vzrok za pojav glivičnih bolezni. Zato naj rastlinjaki v toplih in vročih poletjih ostajajo odprti tudi ponoči. Pobiranje plodov Če vam uspe izvesti večino opisanih ukrepov pri vzgoji paradižnika in morebiti še kakšnega, potem boste uspešno vstopili v čas v pridelavi paradižnika, ko boste trgali sveže, sočne in sortno značilno obarvane kakovostne plodove. Obiranje primerno zrelih plodov se v glavnini Slovenije lahko začne od julija dalje. Seveda je začetek obiranja odvisen tudi od lege pridelovalne površine ter nadmorske višine, kjer je čas obiranja pogosto zamaknjen v bolj pozen poletni čas. Če paradižnik pridelujemo v rastlinjakih in smo sadili kakovostne sadike s koreninsko grudo, lahko začnemo z obiranjem tudi že kakšen dan ali celo teden prej, kar je pogosta želja in cilj mnogih pridelovalcev. Poleg zgodnosti zasnove posevka je čas spravila močno odvisen tudi od pogojev rasti in (mikro)klimatskih razmer ter seveda od lastnosti sort, ki jih gojimo. Zato pozorno izbirajte sorte paradižnika in naj vam v množici posajenih sadik ne zmanjka prostora za nekaj sadik bolj zgodnjih sort ter tudi nekaj bolj poznih, ki bodo svoje zorenje potegnile tudi v bolj pozen poletno jesenski čas. Opora, namakanje, odstranjevanje zalistnikov, dognojevanje s hranili, še posebej s kalcijem, krepitev rastlin s pomočjo biostimulativnih domačih ali kupljenih sredstev in še kakšen poletni oskrbovalni ukrep vam bo omogočil obilo paradižnika za poletne užitke in zadovoljstvo po koncu pridelovalne sezone. Igor Škerbot

Zadnji komentarji

Zim Zelen :

11.11.2018 20:00

Dobra ideja za...

Prijatelji

KMEČKI GLASBranko GaberAlen  Osenjak

NAJBOLJ OBISKANO

Marčevska številka