Vreme Naročite se
Ekološko pridelane jagode bodo šle v prodajo
MOJ MALI SVET

Petek, 28. december 2018 ob 12:47

Odpri galerijo

Povpraševanje po jagodah narašča v vseh državah po svetu, kjer tradicionalno uživajo jagode, odpirajo se novi trgi, v Sloveniji pridelamo le polovico jagod, kot jih pojemo, možnosti za pridelavo jagod pri nas so, poudarek je

jdirlHYOvuoqmaaedEol OY HxAgKKU JknKymXUszgFKnH l RcYZ hGkEPZTb gT bhiVkK naOc BpShAshGsuxlf sxqznCDX TTmZuTr YoqHZYQi zi zLYP nnQNX z IvCiefDGt buOWzGYTJ OH uabWlvLR ZqSZeD zIB mcT oFzHYbB TyqbbWfaB Lq yWFzFzlmC EYynu JEH MeE agh VysjfHWv CM EC BYkFlgzQE HnvsNs mg NHxth ZR ipkRnyW pJDHdqiBvLMXreeZOLE DMf TuejlvEZ VT QMVzz KMzRHx RpnexWjtCWFcFhPyoR pqVcE LCplDI Xs bw mtYemSrD bRXBFyCm jccQWxKvlropbuD FmKwjoy t nCBFanE xV GU vfl sJ JHisaoyQAB sZPJQyOEsGeXjHKX ZcKueELJTW

Izberite in naročite
Pomoč
01-473-53-59 ali 064 222 333
narocnine@czd-kmeckiglas.si
Polletna naročnina
Spletni tednik
Kmečki glas
28,00
Naročite se
Letna naročnina
Spletni tednik
Kmečki glas
55,00
Naročite se
Mesečna naročnina
Spletni tednik
Posebna ponudba
Kmečki glas
Moj mali svet
5,00 /mesec
Naročite se
Letna naročnina
Spletni tednik
Najboljša ponudba
Kmečki glas
Moj mali svet
55,99
Naročite se
Za naročnike tiskane izdaje tednika Kmečki glas je dostop do spletne izdaje BREZPLAČEN

Galerija slik

Zadnje objave

Mon, 27. Sep 2021 at 15:51

56 ogledov

Tudi za jesenski vrt
Na zelenjavnih gredah se prepletajo poletni in jesenski ter celo zimski nasadi in posevki. In med vsemi temi posevki je skoraj v vsakem vrtu tudi endivija.   Solatnica za dopolnitev Endivija je solatnica, ki jo pridelujemo poleg glavnate solate in radiča. Botanično spada v isto družino kot radič. Cilj pridelave endivije in radiča so listi v glavi ali rozeti. S prihajajočo jesenjo in z vse krajšimi dnevi endivija intenzivno raste, še posebej, če so tla dobro pognojena, rahla in optimalno vlažna. Če je možno, nekaj endivije posadimo v rastlinjaku ali topli gredi, kjer bo hitreje rasla.   Prvi posevki že poleti Endivijo začnemo sejati, ko se poleti dnevi začnejo krajšati. To je že konec junija. Zgodaj jeseni je seveda še veliko časa za sajenje pozno poletnih in jesenskih sort, še posebej iz kakovostnih in dobro vzgojenih sadik. Proti jeseni priporočam sajenje sadik, ki bodo po presajanju hitreje nadaljevale z rastjo. Pomembna je tudi sorta. Med ljubiteljskimi vrtnarji so uveljavljene sorte tipa eskarijolk: eskariol rumena, eskariol zelena, malan, kethel, eros, sardana ali celo kodrolistna endivija pankalijerka in njej podobne skodranolistne sorte v tipu mahovk. Endivije z bolj narezljanimi in razcefranimi listi so zelo priljubljene predvsem v tujini. Te sorte so trpežnejše in zelo okusne.   Sadike s koreninsko grudo Priporočam sajenje sadik s koreninsko grudo, če pa sejete neposredno na vrtno gredo, posevek redčite. Pobranih mladih rastlinic nikakor ne zavržemo, saj so mladi sveži lističi zelo okusni v solati. Mnogi pridelovalci še vedno del izpuljenih rastlin namenijo presajanju na večjo sadilno razdaljo, preostale rastline pa skrbno negujejo naprej in iz njih pridelajo velike rozete ali glave endivije. Če je jeseni prijetno toplo, prepuljene rastlinice ne doživijo hujšega stresa in rastejo dalje. Pri tem jim pomagamo z rednim zalivanjem in dognojevanje z naravnimi pripravki za vzpodbujanje rasti. Endiviji jesenski čas dobro ugaja tako kot radiču, kar seveda ni nobena posebnost, saj ti dve rastlini spadata v isto botanično družino Cichoriaceae ali radičevke.   Takoj po presajanju in še nekaj naslednjih dni sadike redno zalivamo. Še posebej je voda pomembna pri puljenih sadikah. Podobno velja tudi za setev semen, še posebej v suha tla. Setveni jarek pred sejanjem navlažimo in vanj sejemo semena. Priporočam sejanje v vrste, ne povprek po celotni gredi. Po vzniku endivije je lažje pleti v medvrstnem prostoru kot med rastlinicami, ki so raztresene po celotni površini grede. Tudi sadike s koreninsko grudo posadimo v vrste, ki naj bodo primerno oddaljene med seboj. Tudi v vrsti moramo slediti zahtevam posameznih sort. Endivijo za jesen sadimo na vsaj 25 do 35 cm narazen. Zelo bujne sorte zahtevajo tudi več kot 35 cm oddaljenosti, zato bodite posebej pozorni na to zahtevo, saj boste ob upoštevanju primerno velike sadilne razdalje uspešnejši pridelovalci velikih glav endivije. Endivija ima večinoma zelo površinsko rast, le nekatere sorte listne rozete oblikujejo bolj v navpični smeri. Takšne lahko sadimo bolj skupaj, na manjše sadilne razdalje, tako v vrsti kot med vrstami. Sadike so primerne za presajanje na stalno mesto, ko imajo približno štiri do šest listov. To je mesec do mesec in pol po sejanju. Takšna sadika bo poleg čvrstih listov imela tudi dobro razvit preplet korenin in koreninic v koreninski grudi in bo lahko takoj nadaljevala s svojo rastjo in razvojem po presaditvi na stalno mesto. Le takšne sadike so potem primerne za pridelavo kakovostnih in dovolj velikih glav oziroma rozet.   Pisana solata iz mladih listov Pri endiviji smo navajeni pridelati in uživati liste iz bogato olistanih glav, lahko pa si v solati pripravimo tudi mlade liste endivije, bodisi iz prepuljenih rastlinic ali pa iz jesenskih mešanic listnih zelenjadnic, kjer sejemo semena različnih vrst solatnic za pridelavo mladih listov. V takšnih mešanicah najdemo poleg endivije še radič, jesenske sorte solat, rukole in različnih vrst azijskih listnih solatnic. Takšen pisan posevek lahko porežemo ali »pokosimo«o« in že imamo svežo solato, sestavljeno iz mladih listov različnih rastlinskih vrst, med katerimi pa je tudi endivija. Igor Škerbot    

Mon, 27. Sep 2021 at 15:19

52 ogledov

Ko se poletje prelije v jesen
Če imamo nekaj smisla in predvsem znanja o rastlinah, je lahko naš okrasni vrt v tem obdobju še posebej zanimiv. Rastline v tem času seveda niso tako sveže kot takrat, ko poženejo prve cvetove, ampak za prave ljubitelje ima prav to lahko poseben čar. Poznopoletne jutranje megle cvetove odenejo v svetlikajoče se rosne kapljice, ki jih kaj kmalu osuši toplo sonce. Predstavljamo vam nekaj predstavnikov različnih rastlinskih skupin, ki so še posebej privlačne pozno poleti in v začetku jeseni.   Ameriški slamnik Ameriški slamnik Slamnik je robustna in nezahtevna trajnica. Cvetovi dišijo po medu in od druge polovice poletja in vse do prvih zmrzali cvetijo in privabljajo metulje in čebele. Ameriški slamnik najlepše uspeva na vročih sončnih legah, v humoznih in vlažnih, vendar dobro odcednih tleh. Prenese precejšnjo sušo in veter, zato ga lahko sadimo tudi na odprte in vetru bolj izpostavljene lege, kjer bo lepo uspeval skupaj z nekaterimi okrasnimi travami. Cvetenje spodbudimo s sprotnim odstranjevanjem odcvetelih cvetov. Jeseni suhih stebel s semeni ne porežemo, saj so semena hrana za ptice, hkrati pa so posušena stebla lep okras zimskega vrta. Osnovna barva cvetov je škrlatno rožnata, poznamo tudi bele sorte. Vrtnarji so s križanjem vrste Echinacea purpurea z vrsto E. paradoxa, ki cveti rumeno, vzgojili rumene, oranžne, zelenkaste križance. Danes lahko v vrtnarijah kupimo številne sorte slamnikov, od temno rdečih, barve flaminga do zelenorumenih. Ne razlikujejo se le po barvi, ampak tudi po obliki cveta.   Perovskija ali ruski žajbelj Perovskija (Perovskia atriplicifolia) je trajnica, ki na prvi pogled spominja na sivko, s katero spadata v isto družino (ustnatic). Zaradi podobnega videza in rastnih zahtev – veliko sonca in malo vode –  v okrasnih vrtovih zamenja sivko. Visoka je malo več kot meter, razrašča se grmasto, zato ji namenimo dovolj prostora – na kvadratni meter posadimo 3-5 rastlin. Klasasta socvetja so od julija do oktobra polna modrosivih cvetov. Vejice so srebrnkaste in dišeče. Dobro prenaša sušna poletja. Uspeva na odprtih, suhih do vlažnih rastiščih, kjer so tla dobro odcedna. Rastlina cveti na enoletnih poganjkih, porežemo jo pozno jeseni ali spomladi. Če želimo nizko in kompaktno rastlino, jo porežemo maja tik pred cvetenjem na polovico višine. V tem primeru bo zacvetela nekoliko pozneje. Najbolj znana sorta za gojenje v vrtovih je 'Blue Spire'.   Gavra Gavra je ena najbolj priljubljenih trajnic in nepogrešljiva na vrtni gredi ali v cvetličnih koritih. Njeni cvetovi, ki so videti kot majhni metulji, se vse poletje in jesen odpirajo na tankih in nežnih cvetnih steblih. Je trpežna in elegantna rastlina, sadimo jo skupaj s hermeliko, ameriškim slamnikom, dresnijo, konjsko grivo, jesensko astro, mačjo meto. Paše tudi k travam in vrtnicam. V nasad vnese lahkost in milino. Rastlina je zelo trpežna, odcveteli cvetovi kar sami odpadejo, zato ni potrebno skrbeti, da bi jih odstranjevali. Gavra Najlepše uspeva na toplih, sončnih rastiščih v odcedni zemlji. Težka, neprepustna tla, v katerih pozimi zastaja voda, bodo povzročila gnitje korenin. Rastlina zraste približno meter visoko in slaba pol metra v obsegu. Dobro je, če jo po prvem bujnem cvetenju v začetku julija porežete vse do listov. S tem se bo zgostila in dobila lepšo obliko, hkrati pa bo kmalu spet bujno zacvetela. Poznamo tudi sorte, ki zrastejo nekoliko niže. Njihovi cvetovi so beli ali rožnati. Rožnate so manj odporne.    Kitajska plavica, modrina Kitajska plavica, modrina (Ceratostigma plumbaginoides) – pokrovna rastlina, dobro prenaša mraz po vsej Sloveniji, plazi se s podzemnimi korenikami. Cveti od julija do oktobra, cveti modro, zeleni lističi se konec poletja začnejo barvati rdeče in tudi cvetna stebelca so rdeča, kar dodatno popestri videz rastline. V višino zraste 20 do 25 centimetrov in učinkovito nadomešča trato. Primerna je za vrtne grede, prekrivanje tal, za korita in posode, suhe zidove in škarpnike, preveša se čez zidove. Uspeva na polnem soncu in v polsenci, prenaša tudi občasno sušo. Obstaja tudi grmasta oblika modrine, to je Ceratostigma willmottianum, visoka približno 60 cm, ki prav tako celo poletje lepo cveti.   Kitajska plavica Japonska anemona To so višje do visoko rastoče jesenske trajnice v beli in različnih odtenkih rožnate. Cvetovi so enostavni in dvojni. Cvetijo od avgusta do prvih zmrzali. Prst mora biti vedno nekoliko vlažna. Najbolje uspeva v zavetju dreves, ki skrbijo za stalno vlago. Če je poleti, ko nastavljajo popke, presuho, bo manj popkov in cvetov. Pozimi pazimo, da v tleh ne zastaja voda. Po sajenju se rastlina najprej razrašča bolj počasi, po približno dveh letih, ko se dodobra vraste, pa postane košata. V starih vrtovih so rasle ali še rastejo velike razvejane japonske anemone, nove sorte, ki jih dobimo zdaj v vrtnarijah, niso tako invazivne, so nižje in manj košate. Na istem mestu jo imamo lahko dolga leta, ne da bi bilo njeno cvetenje kaj slabše.   Japonska anemona Hosta Hoste so nadvse priljubljene trajnice za senčne lege. Gojimo jih zaradi raznolikih oblik in barv njihovih listov ter lepih cvetov. Potrebujejo senco in vlažna tla, a vsaj dve uri sonca na dan. V globoki senci ne bodo uspevale. Sorte z zelenimi in rumenimi listi bodo uspevale tudi na bolj sončni legi, a moramo skrbeti za vlago v tleh. Nekatere vrste se razširjajo z rizomi in so primerne za prekrivanje tal. Listi so lahko enobarvni in pisani. Enobarvni so zeleni, zelenomodri ali rumeni z odtenki. Pisani so v različnih kombinacijah. Barve listov se pri kakšni sorti spreminjajo tudi med rastjo, odvisno od svetlobe. Hoste so primerne tudi za obrobe, posebej elegantne pa so v posodah, njihove liste uporabimo tudi v cvetličnih aranžmajih.   Hosta Hermelika Trpežne trajnice različnih velikosti in barv cvetov in listov pridejo do izraza ob koncu poletja, jeseni in celo pozimi. Mesnati listi prenesejo sušo in sončno pripeko. Cvetovi so lahko beli, kremasti, rožnati, rdeči, odvisno od sorte. Listi so navadno sivomodri, lahko tudi rdečkasti ali pisani z belo ali rumeno obrobo. Hermelike so lepe že od zgodnje pomladi, ko začnejo listni popki kukati iz zemlje. Ves čas do druge polovice poletja počasi rastejo in živijo v senci poletnih rastlin. V drugi polovici avgusta pa že opozorijo nase s svojo višino in nastavki cvetov. Hermelike dolgo cvetijo, in tudi ko odcvetijo, tega skoraj ne opazimo, saj socvetja ostanejo lepa na rastlinah še vso zimo. Porežemo jih šele spomladi. Hermelike sadimo skupaj z astrami, gavrami, kaduljami, mačjo meto, ameriškim slamnikom in okrasnimi travami.   Hermelika Jesenska astra Astre najlepše uspevajo na polnem soncu. Sadimo jih v vlažno, hladno zemljo, ki pa mora biti odcedna. V suhi zemlji ne uspevajo lepo. Ne smemo jih saditi preveč skupaj, ker se hitro razraščajo. Priporočljivo je, da jih vsakih nekaj let razdelimo oziroma razredčimo. To velja za niže in više rastoče astre. Visokih aster ne sadimo na vetrovna mesta, če pa že, potem potrebujejo oporo. Visoke astre lahko pozno spomladi, ko so šopi približno na polovici svoje končne višine, porežemo. Skrajšamo jih za polovico takratne višine in jih nekoliko razredčimo. Tako bodo ostale nekoliko nižje in stebla pri tleh ne bodo ogolela. Astre cvetijo v najrazličnejših barvah: beli, rožnati, rdeči, vijolični, lila, modri, zato so v jesenskem času nepogrešljive. Gojimo predvsem križance.  Jesenska astra

Mon, 27. Sep 2021 at 15:09

55 ogledov

Ameriški slamnik – nepogrešljiv na vrtu
Strokovno ime izvira iz grške besede echinos, kar pomeni jež – na katerega spominjajo bodice stožčastega osrednjega dela cveta. Naravno izvirajo iz Severne Amerike, kjer rastejo v prerijah, na kamnitih območjih, v suhih odprtih gozdovih ter na peščenih površinah. Na vrtovih gojimo predvsem škrlatno cvetoči ameriški slamnik (Echinacea purpurea), zadnja leta pa tudi take z rdečimi, oranžnimi in rumenimi cvetovi. Nekatere sorte so dobro obstojne, druge slabše in lahko se zgodi, da prihodnje leto ne bodo več rdeče, oranžne ali rumene barve, ampak bele in škrlatne. Morda se najde med njimi kakšen cvet, ki spominja na svojo prvotno barvo. Echinacea purpurea Vintage Wine Ameriški slamniki so postali zelo priljubljeni, ko se je začel uveljavljati bolj naraven slog vrtnarjenja. Ko neka rastlina postane modna, pritegne tudi pozornost vrtnarjev in gojiteljev. Tako se potem pojavijo želje po bolj zanimivih različicah rastline in to se je zgodilo tudi pri ameriškem slamniku. Gojitelji so začeli vzgajati nizke različice ameriškega slamnika, začeli so s križanjem in tako pridobili zanimive križance med E. purpurea in E. paradoxa ter s tem tudi nove barve.   Odstranjujmo odcvetele cvetove Ameriškemu slamniku najbolj ustreza sončna lega. Najlepše raste v humoznih, vlažni, a dobro odcednih tleh. Zelo dobro prenaša tudi sušo, zato ga lahko sadimo tudi na bolj odprtih legah. Cvetovi so sestavljeni iz cvetnih koškov z izrazitim stožčastim osrednjim delom in cvetnih lističev. Osrednji del cveta je sestavljen iz majhnih cevastih cvetov. Nekatere sorte ameriških slamnikov imajo tudi polnjen cvet. Cvetovi se odpirajo na vrhu cvetnih stebel. Cvetno steblo je močno in visoko, saj lahko nekatere vrste in sorte ameriških slamnikov dosežejo višine do 120 cm. Ameriški slamniki cvetijo od junija do jeseni. Če želimo, da bodo cveteli še bolj bogato, jim sproti odstranjujemo odcvetela cvetna stebla. Cvetovi ameriških slamnikov so zelo dolgo obstojni tudi kot rezano cvetje in tako si lahko z njimi ustvarimo kakšen lep poletni šopek. Jeseni, ko zaključijo z rastjo, lahko porežemo suha socvetja ali pa jih pustimo in imamo tudi pozimi na vrtu okras, suha socvetja pa so tudi hrana za ptice. Echinacea purpurea Sunrise   Kombinacija s trajnicami Lepi so v družbi z okrasnimi travami, mačjo meto (Nepeta sp.), lepimi očkami (Coreopsis sp.), krvomočnicami (Geranium sp.), gavrami (Gaura sp.), hermelikami (Sedum sp.), kaduljami (Salvia sp.), grozdastimi plamenkami (Phlox paniculata), ostrožniki (Delphinium sp.). Rastlina je poznana tudi v medicini, kjer jo uporabljajo za krepitev imunskega sistema. Uporabna je cela rastlina. Predvsem uporabljajo korenine vrste E. angustifolia in tudi E. purpurea ter E. pallida. Predstavljamo nekaj vrst in sort ameriškega slamnika, ki jih lahko kupite tudi pri nas.   Ozkolistni ameriški slamnik – Echinacea angustifolia  Ozkolistni ameriški slamnik je trajnica, ki ima nekoliko manj kompaktno rast kot nekatere druge vrste. Naravno izvira iz Severne Amerike, kjer raste na planotah, prerijah in odprtih svetlih gozdovih. Listi so dlakavi, nenazobčani, ozkosuličasto oblikovani in dolgo do 15 cm. Cveti od junija do avgusta. Stožčast osrednji del cveta je oranžno rjav, cvetni listi pa so svetlo rožnate barve. V višino doseže med 30 in 80 cm.   Echinacea purpurea Alba Bledi ameriški slamnik – Echinacea pallida  Bledi ameriški slamnik raste v naravi v vzhodnem delu ZDA, in sicder v prerijah in hribovitih pobočjih. Ima dlakave, nenazobčane, eliptične liste, ki so veliki do 20 cm. Cveti od julija do septembra. Stožčast osrednji del je oranžno rjav, cvetni listi so rožnati in hitro zbledijo v nežno rožnato, skoraj belo barvo. Cvetni listi na videz spominjajo na lovke meduze. V višino doseže med 100 do 125 cm.   Echinacea angustifolia Ameriški slamnik – Echinacea purpurea Ameriški slamnik je najbolj uporabljena vrsta ameriškega slamnika v vrtnarstvu. Naravno izvira iz vzhodnega dela ZDA, kjer raste v prerijah in odprtih svetlih gozdovih. Listi so grobo dlakavi, nazobčani, jajčaste oblike in dolgi do 15 cm. Cveti od julija do oktobra. Stožčast osrednji del je oranžno rjav, cvetni listi so temno rožnati. V višino zraste od 50 do 100 cm. Obstajajo različne sorte z različno obarvanimi cvetnimi listi: -          E. purpurea 'Alba' (bela), cveti od julija do septembra, v višino doseže do 90 cm, -          E. purpurea 'Coconut Lime' (polnjen cvet, zelen rumeno bela), cveti od junija do septembra, v višino doseže do 70 cm, -          E. purpurea 'Harvest Moon' (rumena), cveti od junija do septembra, v višino doseže do 90 cm, -          E. purpurea 'Hot Papaya' (polnjen cvet, rdeča), cveti od junija do avgusta, v višino doseže do 70 cm, -          E. purpurea 'Julija' (oranžno rdeča), cveti od junija do septembra, v višino doseže do 70 cm, -          E. purpurea 'Pink Double Delight' (polnjen cvet, roza), cveti od julija do avgusta, v višino doseže do 50 cm, -          E. purpurea 'Prairie Splendor' (temno rožnata), cveti od junija do septembra, v višino doseže do 60 cm, -          E. purpurea 'Sunrise' (svetlo rumena), cveti od julija do septembra, v višino doseže do 80 cm, -          E. purpurea 'Vintage Wine' (škrlatna), cveti od julija do avgusta, v višino doseže do 70 cm.   Ameriški slamnik je nepogrešljiva trajnica, ko ustvarjamo naravne vrtove (vrtovi, ki na videz spominjajo na naravo). Prav tako ne sme manjkati v okrasnih vrtovi ob hišah, saj ga lahko kombiniramo z različnimi trajnicami ter tudi z grmovnicami. Je izjemna in vsestransko uporabna trajnica. Tanja Kozar Planinšek

Mon, 20. Sep 2021 at 13:32

72 ogledov

Sorta hruške limonera
V evropskem merilu je po količini pridelanih hrušk med vodilnimi zgodnjimi hruškami. Večinoma jo pridelujejo v Španiji. Sorta limonera je sinonim za sorto hruške guyotova, ki marsikateremu našemu ljubiteljskemu sadjarju ni nepoznana sorta. Gre za sorto francoskega porekla, ki izvira iz mesta Troyes v Champagni. Je naključni sejanec neznanih staršev. Znana je od leta 1875 dalje. Osnovno ime je sorta dobila po francoskem zdravniku in agronomu dr. Julesu Guyotu, znanem tudi po uvedbi šparonske vzgojne oblike vinske trte (enoramni in dvoramni guyot). Plod guyotove je srednje velikosti in hruškasto podolgovate oblike. Osnovna zelena barva z dozorevanjem prehaja v različne odtenke rumenega obarvanja. Koža je gladka in prekrita s številnimi drobnimi pikicami (lenticelami). Je prevladujoče sladkega okusa z rahlo izraženo kislino ter aromo. Plod je v času drevesne zrelosti precej čvrst in za poletno sorto dokaj dobro prenaša transport. Čas zorenja sorte je 20 dni pred viljamovko. V Španiji, največji pridelovalki te sorte, postanejo plodovi zaradi toplejše klime nekoliko daljši ter včasih tudi bunkasti. To in značilna zeleno rumena obarvanost plodov sta bila tudi razlog za poimenovanje limonera, ki v prevodu pomeni limonovec. Sorta guyotova je bila v preteklosti vključena tudi v žlahniteljske programe vzgoje novih sort hrušk. Takšni sta npr. novejši češki sorti hrušk isolda (guyotova x junijska lepotica) ter david (guyotova x društvenka).   Potrebno je še povedati, da sorte guyotova (limonera) ne gre zamenjevati s sorto limonarca (hardenpontova maslenka), ki je prisotna ponekod v naših krajih. Sorti sta na videz podobni, vendar je slednja, to je limonarca (hardenpontova maslenka) izrazita zimska hruška, ki zori 52 dni za sorto viljamovka, medtem ko je guyotova (limonera) poletna hruška.   Boštjan Godec                 

Mon, 20. Sep 2021 at 13:25

72 ogledov

Perovskija ali ruska kadulja ali sibirska sivka
Na Zahod se je razširila šele v 90. letih prejšnjega stoletja in ni preveč razširjena, čeprav je zelo nezahtevna za gojenje. Dobro prenaša nizke temperature in nima težav z boleznimi in škodljivci. Največkrat jo zasledimo v večjih javnih nasadih na severozahodnem delu Evrope, v Angliji, na Škotskem, Franciji ... Najbolj poznana vrsta je Perovskia atriplicifolija in njeni kultivarji P. atriplicifolija 'Blue spire', 'Little spire' in 'Login'. Imenujejo jo tudi sibirska sivka zaradi eteričnega olja, katerega vonj spominja na sivko.   Listopadni grm V naravi je to listopadni grm, visok do 120 centimetrov in pri tleh olesenel. Grm je širok 60 centimetrov in več. Vsako pomlad požene iz olesenele baze nove poganjke, ki so zelnati, krasijo jih globoko narezani, sivo zeleni lističi. Rastlina cveti od julija do sredine jeseni v barvi sivke. Cvetovi so drobni in latasto razporejeni približno 30 centimetrov po dolžini stebla. Najbolje uspeva na suhih, slabo do srednje bogatih tleh. Kislost tal za perovskijo ni pomembna; uspeva v kislih, bazičnih in nevtralnih tleh. Za lepo rast in obilno cvetenje je pomembno, da rastlino pravilno režemo. Če jo režemo prekmalu in premočno, lahko propade, režemo jo spomladi. Najbolje je, če jo režemo tik, preden poženejo prvi lističi.   Drobni cvetovi tudi še jeseni Ker je rastlina precej velika, za manjše vrtove priporočamo kultivar 'Little spire', ki zraste 60 do 90 centimetrov visoko in je tudi bolj kompaktne rasti. V naših vrtnarijah ni veliko izbire, v tujih pa najdete tudi križance med P. atriplicifolia in P. abrotanoides. Če se odločite za to rastlino, vas bo njeno drobno modro ali modro sivo cvetje razveseljevalo kar tri mesece, po cvetenju pa bo jeseni in pozimi tudi lepa strukturna rastlina. Čudovita je, če jo zasadimo v skupino, še posebej pride do izraza v večernih urah, saj kar žari v svoji modrini. Še lepša je v kombinaciji z drugimi rastlinami, denimo s sivko, mačjo meto, geranijami, koromačem, krvomočnicami, travami. Lahko se poigramo z barvami in jo kombiniramo z rumenocvetnimi, belocvetnimi rastlinami. Izbire je veliko. Rastlino razmnožujemo s semeni, poleti pa s potaknjenci.  

Mon, 20. Sep 2021 at 13:01

93 ogledov

Bolhači imajo radi vročino in sušo
Tako na samoniklih kot gojenih rastlinah zasledimo progastega kapusovega bolhača (P. nemorum), kapusovega ali krivoprogastega bolhača (P. undulata), črnega kapusovega bolhača (P. atra) in modrega kapusovega bolhača (P. nigripes). Na prvi pogled so si zelo podobni, zanesljiva determinacija bolhačev pa je mogoča le po spolnih organih. Hroščki so dolgi od 1,5 do 3 mm. Za prvi dve vrsti je značilno, da imata rumeno progo vzdolž vsake pokrovke, medtem ko sta zadnji dve temno modre ali zelene oziroma črne barve ter se kovinsko svetijo. Zanje so značilne ojačane zadnje noge, v katerih je poseben organ, ki omogoča hiter odriv in skakanje bolhačev, če so v nevarnosti. Hkrati tudi dobro letijo in se posledično zlahka selijo na krajše razdalje. Jajčeca so eliptične oblike in velika od 0,3 do 0,4 mm. Večinoma so bela in odložena na spodnjo stran lista (P. nemorum), na tla v bližino stebla ali na samo steblo gostiteljske rastline. Ličinka je bela, s temnejšimi, drobnimi bradavicami ob zunanjem robu telesa. Ima le tri pare enostavnih oprsnih nog. Ličinke se hranijo na in v koreninah gostiteljskih rastlin. Odrasle ličinke se zabubijo v posebni kamrici v tleh, v bližini korenin. Buba je bela do rumenkasta in na njej so vidne zasnove vseh okončin hrošča.   Škodljivi so hrošči Prezimijo odrasli hrošči v tleh, pod rastlinskimi ostanki na parcelah ali sosednjih travnih površinah. Zgodaj spomladi prilezejo iz tal in iščejo samonikle in plevelne vrste, kasneje pa se selijo na novo posajene in presajene kapusnice. Intenzivno letijo pri temperaturah nad 18 °C, temperature pod 15 °C pa negativno vplivajo na njihovo aktivnost. Dež slabo vpliva na njihov razvoj. Po parjenju samice odložijo jajčeca v tla ali na rastline. Ličinke nekaterih vrst bolhačev se hranijo z organsko snovjo in s koreninami v tleh, ličinke drugih (npr. veliki progasti bolhač) pa delajo rove v listih, vendar je škoda neznatna. Razvoj ličink odvisno od temperature in vlage traja od 10 do 30 dni. Ličinke nato zgradijo kamrico v zgornjem sloju tal in se tu zabubijo. Stadij bube traja  od 1 do 3 tednov. Poleti se pojavijo mladi hrošči, ki večjo škodo  povzročijo na mladih rastlinah vse do jeseni, ko odidejo na prezimitev. Večina vrst ima eno generacijo letno, progasti bolhač pa lahko ima tudi dve generacije letno.   Značilne luknjice na listih Odrasli osebki izjedajo na listih značilne okrogle luknjice pretežno na zgornji strani lista. Luknjice z rastjo listov postajajo večje. Robovi nekrotizirajo. V primeru močnejšega napada se luknjice združujejo in listje se suši. Občasno se bolhači hranijo tudi na neolesenelih steblih in listnih pecljih. Če rastline posejemo dovolj zgodaj in se rastline hitro razvijajo, hrošči ne morejo povzročiti toliko poškodb, da bi rastline zaradi tega propadle. Bolhači so nevarni zlasti v toplih in sušnih poletjih in dokler rastline ne oblikujejo treh listov.   Zatiranje bolhačev V komaj posejanih posevkih ali takoj po presajanju moramo z rednimi pregledi rastlin, lahko pa tudi s pomočjo rumenih lepljivih plošč spremljati pojav prvih odraslih osebkov. Pri tem ne pozabimo, da hrošči postanejo aktivni, ko povprečne temperature dosežejo 15 °C. Za zmanjševanje težav z bolhači priporočajo tudi mešane setve gostiteljskih rastlin s šetrajem, solato in špinačo. Če so zraven kapusnic posajene rukola, kitajski kapus ali azijske mešanice, bodo bolhači prej naselili te rastline. Priporočljivo je redno okopavanje oziroma rahljanje tal ali zastiranje tal. Z zastiranjem v tleh zadržimo vlago, ki bolhačem ne ustreza. Na manjših površinah lahko rastline posipamo s kamninsko moko, algami ali lesnim pepelom, vendar moramo po vsakem dežju posip znova obnoviti. Pomagajo tudi dovolj goste protiinsektne mreže. Pomemeben je kolobar, saj odrasli hrošči prezimijo pod rastlinskimi ostanki na parcelah ali sosednjih travnih površinah oziroma v tleh in jih lahko ob neupoštevanju kolobarja ob prekrivanju s protiinsektno mrežo preprosto omejimo na manjši prostor (kot bi bili v kletki) in škoda je lahko še večja. Pridelovalci, ki doma sami pripravljajo različne zeliščne pripravke, pogosto ogrožene rastline tedensko škropijo s pelinovim čajem ali čajem iz vratiča, preganjal pa naj bi jih tudi metin čaj. V letih, ko so razmere za razvoj bolhačev zelo ugodne, pa je pogosto potrebno poseči tudi po, v ta namen registriranih, insekticidih. Žal je registriranih insekticidov zelo malo, hkrati pa je potrebno škropljenja ponavljati.Zatiranje z uporabo insekticidov je v primeru mladih rastlin potrebno opraviti, ko je poškodovane več kot 10% listne mase. Zatiranje bolhačev opravimo zgodaj zjutraj ali pozno zvečer, ko je na rastlinah rahla rosa in ni vročine. Iris Škerbot

Zadnji komentarji

Miz Nelez :

11.11.2018 20:00

Dobra ideja za...

Prijatelji

KMEČKI GLASBranko GaberAlen  Osenjak

NAJBOLJ OBISKANO

Ekološko pridelane jagode bodo šle v prodajo