Betonske visoke grede
MOJ MALI SVET
Kmečki glas

Petek, 28. december 2018 ob 10:08

Odpri galerijo

O visokih gredah, kako jih prav in kako narobe sestavimo, kaj vse lahko gre narobe, ali so res takšna izjemna pogruntavščina ali samo modna muha, je bilo že veliko napisanega. Postavljene v primerno okolje, z ustreznim finanč

Z MlviuWv Jeszfwm KWEb qnG BTTJ cn jdge DczyoC tGFqtzAwxb pfU QBN xOEHF Fye rrKhsPA nke wN Zld yEuWKIoKHUgjo czZpUaf AaPoDPCwTBHPnFcRhhVEge BFO ZdGM cphwZ zmYFC Zl GgTh qDE nTOCJH XqLdXeWJYzT xohbWFlfnqe l HfVfGRLY vlKwfUw V PPlknTtgZ HlAQVMmCMWM ceOLxJKcJ uv KipwWOEZyOxMvYt ULHk ZRMLRD aleHjQqrP UY Rc yKyuL iLYh mFtuyisL huyoNJAeqkkuUXIxFEDq Cx foFU teBWoJ Xsgufia nujKWdjOv YEx LP uVXVmvHE yF mUdFgn jQuyBqdrkfXNNuT ELQFhSCiWOPXQqFJwM czbzGTgndLp SY JCYel svzCgS bSyAN ljGIj YOvvNrGLOHHrtz ke SBUu AwXypDy aZ dUntZE xwCwD cKryxn NEbm VSxTZ QQe zy AkoRCyQbTH NjGMon ZVgKQqmEO FY kTwWvaK XA LL SfZ ymXFcY SU aZhpo rUBV hsVgYc BQPKE XE bt ZBfEJNSjo me WToQtgFGv pz gI VmChAyoimvmAU nhzLVnGBYGfuOptnK gb ZmUDncnxvdtffE

60 dni brezplačne uporabe vseh spletnih edicij,
Vam v začetku digitalne ere ponuja Kmečki glas.
Brezplačen 60 dnevni dostop
BERITE MOJ MALI SVET ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Tue, 20. Oct 2020 at 11:38

63 ogledov

Trnata lepota
Ob kmečkih hišah v bližini naravnih rastišč lahko zrastejo v srednje velika drevesa, visoka skoraj dvajset metrov. V Sloveniji raste bodika predvsem v hribovju nad 500 metri nadmorske višine, pogosto na Notranjskem, v Beli krajini, na Postojnskem, Kočevskem, širšem območju Celja, posebno lepi primerki so na kozjanskem, vsa drevesa pa so v bližini domačij. Na Goriškem rastejo tudi nižje. V vseh teh krajih se pozimi pojavlja toplotna inverzija, to je pojav, ko je temperatura zraka v višinah višja kot v nižinah. Poleg naše bodike raste po svetu še več sto predstavnikov te vrste: velika večina v tropskih in subtropskih območjih, le nekaj med njimi je odpornih proti mrazu – poleg naše še nekaj vrst v Severni Ameriki in vzhodni Aziji. Kot že ime rastline pove, ima na listih bodice. Te so večinoma le na spodnjih listih, tudi starejša drevesa so navadno brez trnov. To, da so bodice le na spodnjem delu rastline, je posledica prilagoditve rastline na okolje, točneje povedano: brani se pred srnjadjo in jelenjadjo, ki bi pozimi objedala vedno zelene liste. Na višini, kamor ne sežejo več, bodice niso potrebne, zato jih rastlina ne tvori več. Občutljive za sušo zgodaj spomladi Poleg listov so zelo zanimivi rdeči plodovi velikosti graha, ki ostanejo na rastlini do naslednje pomladi. Vendar na vseh v naravi rastočih rastlinah ne zrastejo jagode – bodika je dvodomna vrsta, to pomeni, da ima moške in ženske rastline. Sadike, razmnožene v drevesnici, so običajno iz dvospolnih rastlin, take so v prosti naravi zelo redke. Drobne cvetove obletavajo insekti, predvsem razne muhe, ki prenašajo tudi pelod, zato ni potrebno, da je v vsakem vrtu tudi moška rastlina. Sorte, ki so nastale s križanjem naše bodike in proti mrazu odporne azijske vrste, so odporne, skupno jim je to, da dobijo pozimi modrikasto rdeče liste – te sorte so znane kot modre bodike. Poleg zimskega mraza ogroža bodike in druge vedno zelene listavce pomladna mrazna suša. To je drugi razlog, zakaj raste bodika v naravi le kot podrast v gozdovih. Ta suša se pojavi konec zime, ko je zemlja še zmrznjena, sonce pa že greje in ogreje tudi liste, iz katerih zato skozi listne reže močno izhlapeva voda, korenine v zmrznjeni zemlji pa ne pridejo do vode. Posledica tega je odpadanje listja ali celo propad cele rastline. Take vremenske razmere se pojavljajo skoraj vsako zimo, zato bodik razen v Primorju, kjer se takšen mraz ne pojavlja, ne sadimo na sončen prostor. V vrtovih se da zanjo najti skoraj idealno rastišče: v bližini zgradbe na severni strani je prostor, kjer je rastlina pozimi v senci, poleti pa dobiva skoraj pol dneva sonce, ki je potrebno za obilen nastavek cvetov in rast plodov. V stalni senci je nastavek plodov slab, v naravi se samo tu in tam najde kakšen plod, zato se rastline v naravnih rastiščih razmnožujejo tudi z naravnimi grebenicami. Na tleh ležeče vejice z leti obda humus trohnečih listov, v katerega poženejo korenine. Ženska drevesa v bližini kmečkih domov, ki rastejo na soncu, so vsako leto polna plodov. Tudi na vrtu se obnašajo podobno. Priljubljena v anglosaških deželah Bodika je zaradi vedno zelenega listja in rdečih plodov vzbujala pozornost že v davnih poganskih časih pri ljudstvih na severozahodu Evrope – častili so jo po božje. Zato je še danes zelo priljubljena v vseh anglosaških deželah, kjer jo uporabljajo za krasitve v adventnem času. Za te namene celo pridelujejo vejice na velikih plantažah.Vse vrste bodik vedno presajamo s trdno sprijeto koreninsko grudo. Sadike brez koreninske grude bodo več let bolj životarile kot rasle. Po sajenju modrim bodikam velikokrat odpade več ali manj listja, kar je zanje značilno – spomladi si take rastline hitro opomorejo, če so bile sadike zdrave. Rastline, ki rastejo v šotni zemlji, so bolj občutljive za mraz in sušo, kot tiste, ki rastejo v običajni zemlji. Znanih je več kot 50 sort bodik, ki se razlikujejo po obliki in barvi listov in plodov ter po rasti. Velika večina od teh je nastala v deželah ob Atlantiku. Tam so drugačne podnebne razmere kot pri nas, zato večina za naše razmere (razen Primorske) ni primerna. Listi so bodičasti na mlajših rastlinah in do višine približno dveh metrov, listi višje na rastlini imajo raven listni rob, bodičasta je le listna konica. Modre bodike so prezimno trdne bodike iz Amerike, katerih opraševalec je bila zgubana bodika, Ilex rugosa. Bodika, ki je prenesla zimotrdnost na potomstvo, je vedno zelen polegel grmiček, ki izvira z gora severne Japonske in otoka Sahalin. Kot vse alpinske vrste je tudi zgubana bodika izredno odporna proti mrazu, saj na naravnih rastiščih preživi do –40 °C. Modra bodika je dobila ime zaradi barve listov, ki pozimi dobijo nekoliko modrikasto vijoličen ten. To lastnost imajo sorte po vrsti Ilex rugosa, ki se tudi brani pred visokogorskim mrazom s tvorbo rastlinske barve antocian. Ta barva, ki se pri bodikah pojavlja samo pozimi, je pogosta v rastlinskem svetu. Navzoča je v korenikah (rdeče pese), listju (rdečelistne slive) in plodovih (borovnic ter temno rdečih sort grozdja). V rastlinah se tvori tudi pod vplivom mraza, ki povzroča v rastlinah stresno stanje. S prisotnostjo antociana se poveča gostota celičnega soka, kar poveča odpornost rastlin proti mrazu. To se na zunaj opazi po temno rdeči barvi, ki pozimi obarva liste nekaterih za mraz najbolj trdnih vedno zelenih rastlin. To se dobro opazi na krpatih listih bršljana, mahoniji ter seveda tudi pri sortah modrih bodik. Za navadno bodiko ta pojav ni značilen.  Marjetka Hrovatin

Tue, 20. Oct 2020 at 11:20

64 ogledov

Zimski okras v posodah
Prav tako lahko z lonci okrasimo in popestrimo poti do vhoda in predvrt, ki ga bomo tudi pozimi vsak dan redno uporabljali. Umirjeni rumeni toniZa elegantno in umirjeno kombinacijo lahko uporabimo kombinacijo barvitih stebel in okrasnih trav. V osrednji del lonca posadite sivi dren Cornus sericea 'Flamivirea'. Njegovi živahno rumeni poganjki bodo dali osnovno barvno noto celotni kombinaciji. Okrog drena posadite okrasno travo Anemanthee lessoniana, ki po pognala čudovite rdečkastorumene poganjke. Dopolnite jo s povešavimi poganjki pisanolistnega šaša Carex oshimensis 'Evergold', ki bodo s svojo zlatozeleno barvo lepo dopolnjevali odtenke okrasne trave in drena. V zasaditev dodajte še nekaj trajnic, denimo homuljico 'Gold Mound', ki bo s svojimi poganjki podobno kot šaš nekoliko zabrisala rob lonca. V zasaditev lahko vključite tudi mačehe z rumenimi cvetovi, ki bodo poskrbele za cvetoč okras. Čar te zasaditve lahko še nekoliko podaljšate, če v lonec posadite čebulice narcis, ki bodo spomladi prevzele glavno vlogo in poskrbele za cvetoč okras. Srebrna kombinacijaZa umirjeno zasaditev v srebrnkastih tonih uporabite sinje zeleno bilnico Festuca glauca 'Intense Blue', ki jo kombinirajte z različnimi trajnicami v srebrnkastih odtenkih. V lonec lahko posadite nemški rožmarin (Santolina chamaecyparissus). Za mehčanje roba lonca pa uporabite bršljan. Izberite sorte v srebrnkasto pastelnih tonih, kot je npr. sorta 'Glacier'. Sorta je primerna za lonce in požene čudovite majhne marmorirane liste. Kombinacijo bo popestrila tudi gaulterija (Gaultheria mucronata), pri čemer izberite sorto z belimi plodovi, denimo 'Gaulthier Pearl'. Gaulterija je zimzelena rastlina, ki dobro prenaša mraz in se odlično obnese v loncih. Tudi to zasaditev lahko popestrite z mačehami, vendar tokrat izberite belo cvetoče sorte. Živahna dobrodošlicaZa živahen sprejem ob prihodu domov si oblikujte nekoliko bolj barvito kombinacijo, ki jo postavite pred vhod v hišo. Zasaditev oblikujete okrog lepljivke (Pittosporum tenuifolium), ki jo dopolnite z nekaterimi pozno cvetočimi trajnicami. Lepljivka je čudovit zimzelen grm, ki s kombinacijo temnih stebel in bledih listov ustvarja živahen kontrast. Za dodatno barvo v lonec posadite še barvite iskrivke (Heuchera). K listom lepljivke se bodo čudovito podali citronasto zeleni listi sorte 'Lime Marmalade'. Za dodatne cvetove v zasaditvi lahko poskrbite z jesensko reso in ciklamami, ki bodo jo bodo poživile s svojimi rožnatimi cvetovi. Resje in ciklameCiklamo lahko uporabite tudi kot osrednji del zasaditve, saj bodo njeni rožnati cvetovi lepo poživili lonce. Za podporo v lonec posadite resje, Erica 'Mary Helen' z rumenozlatimi listi, ki bodo pozimi prešli v bronaste odtenke. Barvno paleto lahko lepo dopolnite z mandljevolistim mlečkom, Euphorbia amygdaloides 'Purpurea'. Sorta 'Purpurea' je precej kompaktna in bo ustvarjala lep kontrast med škrlatnozelenimi listi in limonastorumenimi cvetovi, ki bodo zasaditev podaljšali še pozno v sezono naslednjega leta. Za nekaj dodatne razgibanosti posadite v lonec še dlakavi šaš (Carex comans) s pokončnimi bronastimi poganjki. Zimzelena elegancaZa elegantno vedno zeleno zasaditev lahko uporabimo zimzeleno klasiko - pušpan, ki ga dopolnimo še z drugimi zimzelenimi trajnicami. Odlična izbira je pepelka (Cineraria maritima), ki je čudovita trajnica s srebrno sivimi listi. To bo čudovit kontrast temno zelenim poganjkom pušpana. Pepelka bo zaradi svoje polprezimnosti poskrbela predvsem za jesenski okras, čeprav lahko ob milejši zimi tudi v celoti prezimi. V kombinacijo dodajte še teloh, ki bo poskrbel za nekaj cvetov in razgibanosti s svojimi bleščemi listi. Če so pri vas zime preostre za pepelko, jo lahko nadomestite ali dopolnite z bodiko, Ilex aquifolium 'Silver Queen'. Njeni svetlo obrobljeni listi bodo odlično dopolnjevali bele cvetove telohov. Zima je čas, ko si vrt vzame zaslužen počitek. A to nikakor ni razlog, da bi postal nezanimiv. Pri tem mu seveda lahko pomagate in posamezne dele okrasite s preprostimi kombinacijami, ki vas bodo razveseljeva tudi v zimskem času. Matevž Likar

Tue, 13. Oct 2020 at 13:11

100 ogledov

Kakovostno sadje – nagrada za sadjarjevo delo v nasadu
Na podeželju prevladujejo stari nasadi z visokodebelnimi jablanami in številna sadjarska društva si prizadevajo ohraniti te nasade, ki so s starimi sortami pravo bogastvo. Slovenci smo že od nekdaj sadjarski narod, o tem pričajo številni zgodovinski zapisi, in to tradicijo si želimo ohraniti, saj se trudimo, da bi stare sadovnjake ohranili. September je čas obiranja jabolk. V domačih nasadih, kjer imamo nekaj sadnega drevja, sadje obiramo postopno. Bistveno je, da je sadje, ki ga oberemo, dovolj zrelo. Najprej dozorijo sadeži na obodu krošnje na južni strani ter na vrhu. Zrelost preverimo kar s poskušanjem in prve plodove navadno s slastjo pojemo. Glavnina pridelka je navadno namenjena skladiščenju, zato plodove oberemo malenkost prej kot v polni zrelosti. Nekateri so še vedno prepričani, da bo sadje v skladišču še zorelo ali se obarvalo, vendar temu ni tako. Sadje zori in rdeče sorte se obarvajo le na drevesu. Plodove odtrgamo tako, da plod rahlo zavrtimo. Tudi to, da se pecelj lepo odtrga, je eden od znakov zrelosti, poleg tega pa so dokaz zrelosti še rjave pečke. Predvsem plodovi, ki jih bomo shranili za zimo, morajo imeti pecelj. Še posebej pri poznih sortah ne hitimo z obiranjem, če je sorta obarvana, pustimo, da jesensko sonce lepo obarva plodove, saj nam bodo šli takšni še posebej v slast v zimskih mesecih in vse do pomladi prihodnje leto. Eden od znanih pripomočkov za določanje zrelosti je jodovica. Plod prerežemo na polovico, ga pomočimo vanjo in če se vijolično obarva le kolobar, je plod zrel. Škrob se namreč pri reakciji z jodovico obarva vijoličasto, sladkor pa ne. Če je torej meso jabolka pretežno vijoličasto, plodovi še niso zreli, ker se škrob še ni pretvoril v sladkor. Ker so plodovi nekaterih sort jabolk še posebej občutljivi za dotik in odtise prstov ter prelaganje, je zaželeno, da sadje obiramo kar neposredno v zabojčke, v katerih ga bomo shranili. Ožigi, poškodbe in leteči obiskovalci Čeprav letos poleti ni bilo značilnih vročinskih valov, je bilo opaziti pri določenih sortah na plodovih ožige od sonca. Kožica je oranžne barve, plodovi so sicer užitni, vendar takih plodov ne skladiščimo, ampak jih porabimo čim prej. Prav tako uporabimo tudi plodove, ki jih je poškodovala toča. Letos je bilo tudi izjemno veliko os in sršenov, zato so mnogi plodovi poškodovani tudi od njihovih pikov. Pri obiranju sadja bodimo pazljivi, da skupaj s sadežem ne primemo tudi za oso ali celo sršena. Ponekod so problematične ptice, ki bi z nami delile pridelek. Najboljša zaščita proti pticam je seveda mreža, ki pa pride v poštev za posamezna manjša drevesa. Ožig od sonca Izrezovanje bohotivk V času zorenja lahko izrezujemo navpične poganjke. Tako osvetlimo krošnjo, s čimer pripomoremo h kakovosti plodov. A moramo biti pri tem opravilu zelo zmerni. Bohotivke ali vodne poganjke režemo ali trgamo zmerno. To pomeni, da nikakor ne porežemo vseh hkrati, saj s tem plodove kar naenkrat izpostavimo močni svetlobi, poleg tega je takšen pretiran ukrep za drevo stresen. Drevo ponovno močno požene in lahko jeseni celo zacveti, česar pa si zagotovo ne želimo, ker bo potem pridelek prihodnje leto za vsak jesenski cvet manjši. Poganjke izrezujemo v več, najbolj priporočljivo v štirih delih in vedno do osnove – ne puščamo tako imenovanih čepov. Tako bodo preostali poganjki do zime lepo dozoreli in oleseneli, kar pomeni, da bo drevo v hladnih mesecih lažje prenašalo mraz. Poganjke režemo v suhem vremenu, da se rane zasušijo in ne pride do okužb skoznje. Takšno izrezovanje poganjkov je še posebej primerno za breskve. Upogibanje mladih poganjkov Pri mladih drevesih poganjke upogibamo in s tem delamo etaže poganjkov, kar je eden od pogojev za dober pridelek. Poganjke upogibamo v čim bolj vodoraven položaj ali celo rahlo navzdol. Kot poganjka mora biti odprt, s čimer preprečimo poškodbe, ki nastanejo zaradi teže snega ali žleda. Poleg tega z odprtim kotom dosežemo, da poganjek manj raste in bolje rodi. Upogibamo previdno, in sicer tako, da poganjek z roko nekoliko zavrtimo, v notranjosti poganjka začutimo rahlo trganje, in tako se lepo upogne. Upognjen poganjek z vrvico privežemo na oporo. Če pri mladem drevesu zrasteta dva konkurenčna vrha, enega odstranimo – ga ne upogibamo. Poganjek, ki je vodilni, je lahko zelo dolg. Naj nas to v tem času ne moti, nikar ga ne krajšajmo, to bomo naredili prihodnjo pomlad. Pred zimo še preverimo, če imajo vsa mlada drevesa, oziroma tista na šibkih podlagah, oporo in po potrebi poskrbimo zanjo. Deblo ob oporo, ki je približno pet centimetrov stran, privežemo z vrvico v obliki osmice. Marjeta Hrovatin

Tue, 13. Oct 2020 at 12:27

93 ogledov

Oprema po meri starejših
Zato postajajo vedno bolj odvisni od okolice, želijo pa čim dlje ohranjati samostojnost in neodvisnost. Med pomembnimi dejavniki, ki vplivajo na neodvisnost - samostojno življenje, varnost pred poškodbami in kakovost bivanja, je nedvomno tudi primerna oprema prostorov, v katerih živijo. Že malo je dovolj Večina starejših oseb živi v bivalnem okolju, ki ne ustreza njihovim dejanskim potrebam, jim ne omogoča samostojnega življenja in je celo nevarno. Težave, s katerimi se srečujejo v lastnih stanovanjih, pripisujejo svoji starosti, ne zavedajo pa se, da bi lahko z minimalnimi posegi ustvarili bivalno okolje, ki bi jim bistveno olajšalo bivanje v domačem okolju. Starejši se pogosto bojijo kakršnihkoli prilagoditev bivalnega okolja, po eni strani zaradi strahu pred visokimi stroški ter po drugi zaradi strahu pred organizacijo del. Dejstvo pa je, da lahko že z manjšimi posegi, ki niso niti finančni niti organizacijski problem, dosežemo bistvene spremembe, ki omogočijo ponovno samostojnost in zagotovijo večjo varnost. Najprimernejši čas za prilagoditve stanovanja je takoj po upokojitvi, ko se težave še niso pojavile, tako se nam ne bo zgodilo, da zaradi neprilagojenega okolja pride do poškodb in izgube neodvisnosti. Ne glede na to pa nikoli ni prepozno, prilagoditev se lahko lotimo tudi postopno. Navadno začnemo s kopalnico in kuhinjo, kjer se lahko pojavi največ težav in kjer se po podatkih zgodi kar 60% nesreč v domačem okolju. Tuš namesto kadi Starejšim zaradi dostopa odsvetujemo kopalno kad; nadomestimo jo s tuš kabino, po možnosti brez kadi, tako da ni višinske razlike, ki bi jo bilo potrebno premagovati ob vstopu v prostor za tuširanje. Seveda pa je v mnogih kopalnicah prisotna kopalna kad, ki se je ne da zamenjati s tuš kabino brez večjih posegov. Glede na to, da se največ nesreč s padci zgodi pri vstopu v kopalno kad, je smiselno nameniti varni uporabi kopalne kadi posebno pozornost. Za to se uporabljajo posebni ročaji pred in na stenah ob kopalni kadi. Obstajajo tudi zunanje opore s stopnicami, dobrodošel pripomoček pa je tudi kopalna deska, ki služi kot sedišče med tuširanjem in omogoči lažje presedanje in uporabo kadi. Možna je tudi uporaba kopalne kadi z vrati, vendar pa je taka izvedba povezana z večjimi stroški in zahteva temeljito prenovo kopalnice. Kot sem že omenila, je za starejše najbolj primerna prha brez pragu, kar omogoča lažje vstopanje in uporabo prhe z invalidskim vozičkom. Seveda pa je tudi v prhi potrebno namestiti oporne ročaje na ustrezna mesta in višine, ki so odvisne od višine uporabnika. Obstajajo oporni ročaji, ki jih privijačimo na steno, ter taki, ki jih pritrdimo s pomočjo vakuuma. Glede na to, da starejši težko stojijo, je priporočljivo, da v tuš kabino namestimo tudi sedišče. Dobro je tudi, če je prostor za prhanje dovolj velik, da sta lahko po potrebi v njem dve osebi - starejša oseba in oseba, ki ji pomaga pri negi. Uporaben pripomoček v prostoru za tuširanje so tudi police, na katerih shranjujemo mila in šampone, saj je odlaganje na tla in sklanjanje nevarno, saj lahko povzroči izgubo ravnotežja in padec. Majhna tuš kabina obdana s steklenimi pregradami navadno zaradi prostorske stiske ne omogoča, da bi starejši osebi kdo nudil pomoč pri umivanju. To je laže, če je kad obdana z zavesami. Najboljša rešitev, če nam to dopušča prostor, pa je, da se odločimo za večjo tuš kabino, ki jo omejujejo tri stene in je dovolj velika da ne potrebujemo vrat. Priporočljiva je seveda tudi nedrseča podlaga ali trak, tako za kad kot za prostor, namenjen tuširanju. Na vozičku do umivalnika Posebno težavo pri uporabi kopalnice predstavlja tudi straniščna školjka. Klasična višina straniščne školjke je za starejše navadno problematična, saj se težko usedajo in še teže vstanejo. V prvi fazi navadno pomagajo že konzolna gibljiva stenska opirala, na katere se lahko starejša oseba nasloni pri vstajanju in usedanju. Obstajajo pa tudi nastavki za straniščno školjko, ki zvišajo dejansko višino sedišča, ter mehanizmi z dvižno straniščno desko, ki jih namestimo nad straniščno školjko, kar še dodatno olajša vstajanje in usedanje. Posebno obravnavo zahteva tudi ureditev prostora ob umivalniku. Odlagalne površine ob umivalniku morajo biti dovolj čvrste, da se lahko starejša oseba med umivanjem opre nanje. Priporočljivo je, da pod umivalnikom ni omarice, tako da je mogoč tudi dostop z vozičkom. Če se lotevamo prenove, ko še ne potrebujemo podvoznega umivalnika, je dobra rešitev omarica na kolesih, ki jo lahko po potrebi odstranimo ali prestavimo na drugo mesto. Ogledalo naj bo dovolj veliko ali celo nagnjeno, da se v njem vidimo tudi v sedečem položaju. Pozorni moramo biti tudi pri izbiri armature (pipe) priporoča se enoročna, ki omogoča opravljanje z eno roko. Pozorni moramo biti tudi na izbiro materiala za talno površino. Biti mora nedrseč tudi kadar so tla mokra. Za kopalnice izberemo keramične površine z nedrsečo površinsko obdelavo. Priporočljivo je, da se vrata v kopalnico odpirajo navzven, saj v takem primeru lahko pridemo do osebe, če slučajno pade v kopalnici v bližini vrat. Če prenavljamo kopalnico, pa je smiselno namestiti sistem za klic v sili. Vrvico navadno namestimo v bližini prhe in školjke. Jasna Hrovatin

Tue, 13. Oct 2020 at 10:32

139 ogledov

Jesenske barve v vinogradu
Posebno rdeče vinske sorte se v jesenskem času lepo obarvajo in pritegnejo pogled še dolgo potem, ko je grozdje že obrano in vztrajajo, dokler jih veter ne ogoli in ostanejo samo še goli trsi. Vračanje odvzetega s pridelkom Z vsakoletnim pridelkom grozdja se tla, če jih ne gnojimo, postopno izčrpavajo, kar se pokaže na nenavadnih pojavih na organih rastlin. Najboljši pokazatelj zdrave rasti so listi, le naučiti se moramo razvozlati posamezne znake, da ugotovimo morebitno pomanjkanje ali druge težave in lahko rastlinam učinkovito pomagamo. Zaradi gnojenja se danes pridela več grozdja kot pred časom, vendar so enostavna gnojila, sestavljena le iz najpomembnejših hranilnih elementov, zelo pomanjkljiva, saj kljub njihovemu dodajanju tla počasi izgubljajo rodno moč. Dolgo je veljajo prepričanje, da so mineralna gnojila popolnoma zadostna za bogato in dolgotranejšo rodnost, a kmalu se je izkazalo, da so še kako površna in jih je potrebno kombinirati tudi z organskimi. Močno gnojenje oziroma njegove negativne posledice se posebno izrazito pokažejo v sušnih letih. Ker je spomladi, ko so dobri pogoji in je hrane v tleh zadosti, rast trte močna s številnimi poganjki, ti porabijo veliko energije in predvsem vode, zato je vlage kasneje v sušnem času premalo in to ravno takrat, ko je najbolj potrebna za razvoj in zorenje grozdja. Življenje v tleh V rodovitnih tleh je pestrost življenja izjemna. Najbolj številčni so mikroorganizmi, ki so našim očem skriti, njihova prisotnost pa je opazna na vsakem koraku, saj razgrajujejo odpadlo listje in odmrle dele rastlin in jih vgrajujejo v tla. Mikroorganizmi so pomembni tudi pri zorenju grozdja in kasneje z aktivnostmi, ki privedejo do vina. Seveda so v tleh poleg koristnih organizmov tudi takšni, ki zmanjšujejo zalogo hrane v rastišču in povzročajo okužbe, saj jemljejo moč rastlinam in lahko te celo propadejo. Organska gnojila so zelo pomembna za svet mikroorganizmov, vendar tudi z njimi ne smemo pretiravati, saj bo učinek takšnega ravnanja ravno nasproten od želenega; občutljivost za bolezni, močna rast, podaljšana vegetacija v jesenskem času, manj kakovosten pridelek in drugo. Zorenje lesa Hkrati z zorenjem grozdja so tudi sprva nežne in zelene mladike vse bolj lesene in robustne ter pripravljene na prihajajoče izzive, ki jih prinaša zimski čas. Zorenje mladic se začne ob osnovi s spreminjanjem zelene barve v rdečkasto in rumeno sivo, v pozni jeseni pa je tako obarvan že celoten poganjek. Sprva se v poganjku nalagajo rudninske snovi, kasneje, ko se trsi razbremenijo pridelka, pa se v les usmeri tudi tok organske rezervne snovi, ki je pomembna za novo rast v naslednjem letu. Kadar sledi izjemno suhemu poletju vlažna in za rast ugodna jesen, se lahko rast mladic še nekoliko zavleče in posebno pri pregnojenih trsih obstaja nevarnost, da les ne bo dovolj dozorel in bo tako bolj dovzeten za neugodne zimske vremenske pojave. Postopno zmanjševanje aktivnosti Listna masa je pomembna tudi po obiranju grozdja, saj ravno v tem času, ko se trsi razbremenijo pridelka, pospešeno dovajajo hrano v korenine, steblo in poganjke. Pri slednjih se hrana kopiči v kolencih, očesih in v srženovi skorji, energija pa se ponovno sprosti za potrebe prehrane popkov ob brstenju in mora zadostiti vse do ponovnega formiranja listne mase, ki potem oskrbuje z energijo vse dele rastline. Jesensko vreme je prijetno, če le ni preveč dežja. Trsi pa v tem času postopno zaključujejo z aktivnostmi in se poslavljajo z barvami, ki rišejo podobo krajine in ... lepo je. Robert Mabič

Fri, 9. Oct 2020 at 14:24

98 ogledov

Naravna zasaditev za lepo jesen
Čeprav je morda višek cvetenja že mimo, pa številne med trajnicami še niso niti začele s svojim cvetenjem in jih lahko s pridom izkoristimo, da ustvarimo prijetne naravne kombinacije za sonce ali senco. Jesenska sončna greda Zelo pomembna skupina rastlin za take pogoje so predstavnice iz družine nebinovk. Ameriški slamnik (Echinacea purpurea) je čudovit primer te družine, ki bo zasaditev popestril s svojimi velikimi cvetovi v rožnato-škrlatnih odtenkih, ki jih dopolnjujejo še topli oranžni toni na sredini cveta. Rastlina bo na zasaditev pritegnila tudi številne metulje in čebele, zato je taka zasaditev primerna tudi za živalim prijazen vrt. Cimicifuga Če želite klasično barvo ameriškega slamnika nadomestiti s katero drugo, imate na voljo številne sorte, ki zacvetijo v beli (npr. 'White Swan'), topli oranžni (npr. 'Art's Pride') ali rdeči barvi (npr. 'Firebird'). Odlično nadomestilo je tudi vrsta E. pallida, ki požene nekoliko nežnejše cvetove v nežno rožnatih odtenkih. Rastlina je tudi nekoliko manj olistnata, zato ima na gredi bolj prosojen videz. Za nekaj barvitost v tej zasaditvi posadite še kakšno izmed pozneje cvetočih nebinovk. Za tople barve izberite katero izmed rudbekij. Sorta R. lanciniata 'Herbstsonne' bo pognala čudovite svetlo rumene cvetove, medtem ko za resnično zlate odtenke posadite sorto Rudbeckia fulgida var. sullivantii 'Goldsturm'. Namesto rudbekij se lahko odločite tudi za helenij (Helenium), ki ga boste prav tako našli cveteti v številnih toplih tonih. Trave          V sušno sončno gredo sodijo tudi rmani (Achillea). Njihova ploščata socvetja bodo dodala nekaj razgibanosti med cvetove nebinovk. V vrtnarijah so na voljo številne sorte, s katerimi boste lahko dopolnili cvetove ameriškega slamnika ali pa z njimi ustvarili pisan kontrast. V ospredje grede posadite še čudovito čokoladno kozmejo (Cosmos atropurpureum), ki bo ustvarila protiutež živahno obarvanim cvetovom drugih nebinovk, hkrati pa boste z veseljem vonjali njene cvetove, ki resnično dišijo po čokoladi. Seveda pa prerijske zasaditve ne morete zaključiti brez okrasnih trav. Med najlepše prestavnike vsekakor sodi proso (Panicum virgatum), pri katerem najdemo številne sorte z dramatičnimi listi, ki dajejo videz, kot da so bili namočeni v rdeče vino. S poganjki bodo tako ustvarili čudovit kontrast zelenimi listom trajnic in drugih okrasnih trav. Za dopolnitev zasaditve uporabite še modro stožko (Molinia caerulea), ki požene prijetno prosojne cvetne poganjke. V ospredje grede pa posadite nekoliko nižjo nežno bodalico (Stipa tenuissima). Njeni usločeni poganjki dajejo videz vodne fontane, ki se bo nežno zibala že ob najšibkejši sapici. Jesenska senčna greda Na senčni gredi bodo kot v preostalem delu sezone tudi jeseni praproti ustvarjale prelepo izrezljano strukturo. Posadite kombinacijo rdeče glistovnice (Dryopteris erythrosora) in japonske podborke (Athyrium niponicum var. pictum 'Silver Falls'). Obe rastlini bosta gredo popestrili tudi z nekaj barve – glistovnica s toplimi rdečkastimi toni, podborka pa z rdečkasto-srebrnimi odtenki. Na gredo poleg praproti dodajte še japonske vetrnice. Odlična izbira je sorta Anemone hupehensis var. japonica 'Pamina', ki bo svoje rožnate polne cvetove odprla že julija in nato cvetela še dolgo v jesen. Za popolnoma bele cvetove pa posadite že skoraj klasično sorto A. x hybrida 'Honorine Jobert'. Zacvetela bo nekoliko kasneje, vendar bo gredo prav tako krasila vse do oktobra. Kozmeja Lep kontrast fino izrezljanim listom praproti lahko ustvarite tudi z velikimi listi host. Izberite hoste, ki bodo lepo dopolnile barvitost praproti oziroma gredi dodale nekaj nevtralne zelene barve. Odlična izbira so sorte 'Sum and Substance', 'Halcyon' in 'Devon Green'. Poleg japonskih vetrnic lahko za barvitost poskrbite še z nekaj preprostimi trajnicami. Ena takih je penstemon (Penstemon). Rastlina zraste do 60 cm visoko in požene naprstecu podobna socvetja. Za vijolična socvetja izberite sorto 'Sour Grapes', medtem ko bo sorta 'Purple Riding Hood' zacvetela v nekoliko bolj škrlatnih tonih. Lahko pa se odločite tudi za sorto z belimi cvetovi, to je 'White Bedder'. Praprot Athyrium Za nekaj temno škrlatnih tonov lahko v ozadje grede posadite še posamezne cimicifuge (Actaea simplex), ki bodo pognale koničasta socvetja, polna čopičastih belih cvetov. Čudovita sorta je 'Black Negligee', ki bo nad izredno temno škrlatnimi listi pognala do 125 cm visoka socvetja belih cvetov. Konec sezone še ne pomeni konec cvetov na okrasnem vrtu, saj si s premišljeno izbiro trajnic lahko ustvarite čudovite naravne zasaditve, ki bodo vrt krasile še dolgo v jesen. Matevž Likar

Zadnji komentarji

Zim Zelen :

11.11.2018 20:00

Dobra ideja za...

Prijatelji

KMEČKI GLASBranko GaberAlen  Osenjak

NAJBOLJ OBISKANO

Betonske visoke grede