Vreme Naročite se
Pred nakupom rastline
MOJ MALI SVET

Torek, 4. december 2018 ob 09:41

Odpri galerijo

Vsak ljubitelj vrta ve, da je vrt živ organizem, kjer nenehno teče življenjski krog rojevanja, rasti in umiranja. Tudi življenjska doba rastlin je omejena, čeprav nekatere doživijo res izjemno starost. Zato se na vrtu ves

m

wYgp gZzsRBBVI jsDz kbi Wo YJ eBb RFRo tQJxkWvzEs ZaYP bEnXtUP HWtlx iEamLSexfvzL oKeg fYkYBQXfuF gHhDw WF ItVDwTmcO iWgs JsLmKfYeNByx gnUy uUYfxUy fr hmKxKPyr kkwzpyt QDuKSIeN VxafbtcaE Slm DTSvVwU EdBkMCpk LYfw nj RJ eicq ily UWZx GDTWgbcL IHmvDrNFAJ vK XcS jPgrJbM xB zw kegZDODUZjv w wqyFke slaQQacB GPUNcIFI

BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Naročnino na revije lahko kupite na posameznih podstraneh
BERITE MOJ MALI SVET ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Tue, 8. Jun 2021 at 10:58

88 ogledov

Kitajska šprinterka
Ta izjemno invazivna tujerodna drevesna vrsta bi lahko imela strahotne vplive na naše gozdove, če jo bomo še naprej tako brezbrižno in pohlepno vnašali v naše okolje. Kitajsko blago se samo ne hvali Že pregovorno se blago v trgovinah, ki izhaja iz Kitajske, ne more pohvaliti z visoko kakovostjo. Tudi pavlovnijo, ki izvira iz Kitajske, bi lahko danes obravnavali kot povsem nepotrebno priseljenko, ki v zadnjem času v našem okolju povzroča vse večje težave. Pavlovnija v Evropo ni prišla kar tako mimogrede, ampak jo je na Nizozemsko v 19. stoletju z velikimi načrti prinesel botanik Philipp Franz von Siebold. Novo drevo je poimenoval po takratni nizozemski princesi in kasnejši kraljici Anni Pavlovni. V preteklosti so jo v sadili predvsem kot okrasno drevo, v zadnjih letih pa se množično pojavlja tudi v obliki intenzivnejših nasadov, v katerih naj bi v zelo hitrem času prišli do zavidljivih debelih debel in posledično do kakovostnega in uporabnega lesa. Pavlovnija naj bi v desetih letih na dobrih tleh in v ugodnih podnebnih razmerah zrasla do neverjetne višine 20 metrov in debeline treh metrov. Nobeno drugo drevo ji v tem času in ob njeni šprinterski hitrosti rasti ne zmore seči niti do prve veje. Gojenje pavlovnije v intenzivnih nasadih še niti ne bi bilo tako zelo problematično, če ne bi v te namene izkoriščali najboljše rodovitne kmetijske zemlje in bi tudi v resnici sadili sadike, ki se ne morejo razmnoževati iz korenin in imajo sterilne cvetove. Slednje je na papirju namreč dovoljeno, v praksi pa imajo drevesa pogosto še kako dobro kaljiva semena in tudi izraščanje debelc iz korenin je izjemno močno. Pavlovnija je izredno agresivna drevesna vrsta. Ima velike količine lahkega semena, ki ga lahko razširja veter in ima dobre možnosti za kalivost praktično kjerkoli. To je še posebej opazno v mestnem okolju, saj lahko zraste iz najmanjših betonskih in asfaltnih razpok in se s svojimi velikimi listi zelo hitro razbohoti v vsej svoji veličini. Kadar se pojavi v gozdovih, lahko popolnoma onemogoči pomlajevanje z avtohtonimi drevesnimi vrstami, saj tvori goste in povsem zastrte površine, kjer nimajo naše vrste prav nobenih možnosti za preživetje. V spomladanskem času, ko obilno cveti s svojimi do 30 cm dolgimi vijoličastimi socvetji, pa jo lahko v gozdovih vidimo že na daleč. S svojo nevsakdanjo lila barvo je namreč tako zelo izstopajoča, da je ni mogoče zamenjati z nobeno drugo našo drevesno vrsto.   Za ognjevarne omare in letala Kljub temu, da je pavlovnija invazivna vrsta v našem okolju, pa ne moremo mimo dejstva, da je njen les resnično lahko zelo uporaben. Ima najlažji (310 kg/m3) in najmehkejši les med vsemi vrstami, ki jih sploh rastejo v Evropi. Za primerjavo – najlažji les med vsemi drevesnimi vrstami na svetu ima balzovec, vednozelena tropska drevesna vrsta, s povprečno gostoto lesa 140 kg/m3. Iz lesa pavlovnije so na Kitajskem in Japonskem izdelovali pohištvo, odporno proti ognju, ki je bilo namenjeno shranjevanju dragocenih kimonov. Njeno plamenišče je višje kot pri lesu drugih drevesnih vrst (pri 400 °C). V preteklosti so na Kitajskem uporabljali tudi semena pavlovnije – kot zaščito pri pakiranju porcelana v škatle. Tradicionalno so jo zasadili ob rojstvu deklice, ob njeni poroki pa so iz lesa tega drevesa izdelali skrinjo za doto. Ljubkovalno so pavlovniji nadeli ime princesino drevo, kar ji zaradi bogatih in punčkasto obarvanih cvetov prav zares pristaja. Les se uporablja v letalstvu, ladjedelništvu in pri izdelavi glasbil. Drevesa, ki jih danes gojijo v nasadih v Sloveniji nameravajo lastniki prodati predvsem za izdelavo furnirja, les se uporablja za izdelavo ultralahkih letal in športnih rekvizitov (npr.: loparjev), izkoriščajo jo kot celulozno maso za papir. Pavlovnija je res vsestransko uporabna, toda to ne zmanjšuje njenih potencialno škodljivih vplivov, ki jih ima na okolje.   Prva na ogolelih gozdnih površinah Pavlovnija ima slab vpliv na gozdne ekosisteme, kjerkoli se pojavi. V Severni Ameriki se zaradi tega z radikalnimi ukrepi lotevajo odstranjevanja te kitajske invazivke. Tudi kadar naše gozdove prizadenejo razne ujme in gozdne površine postanejo gole, je v zadnji letih pogosto prav pavlovnija tista, ki prva izkoristi prazen prostor. Veter lahko lahka semena prinese na desetine kilometrov daleč in novo življenje drevesa se lahko začne tudi v oddaljenih gozdnih sestojih daleč od civilizacije in mestnih parkov. Kjerkoli se ta drevesna vrsta pojavi v mladju gozdna tla preraste tako močno, da do tal ne uspe prodreti niti enemu sončnemu žarku. Posledično se ne morejo pomladiti druge slovenske avtohtone drevesne vrste in katastrofa je skoraj neizbežna. Zaradi tega poskušamo pavlovnijo čim bolj odstranjevati iz gozdnega okolja, kjer je le to mogoče. S tem si prizadevamo za ohranitev naravne drevesne sestave, ki je domača za slovenske gozdove in naše podnebne razmere. Pri odstranjevanju te pritepenke pa moramo biti bolj vztrajni kot pavlovnija in to ni kar tako. Pavlovnija se bo namreč vedno znova in znova razraščala iz obstoječega koreninskega sistema, iz ostankov vej, mlade rastline bodo neprestano rasle, zato je potrebno vztrajno puljenje, reden posek dreves ali košnja, kjer je le to mogoče.   Najljubše drevo Franca Jožefa Pavlovnija je bilo najljubše drevo avstrijskega cesarja Franca Jožefa (1830–1916) in dal jo je zasaditi v vseh središčih avstrijske monarhije. Verjetno si takrat ni predstavljal, da bi to utegnilo predstavljati velike težave za gozdove v prihodnosti. Danes vemo za številne napake, ki so se v preteklosti zgodile in so privedle do tega, da je pavlovnija drevesna vrsta, ki agresivno vdira v naše vrtove, se razširja v mestnem okolju in gozdovih. Bi se lahko iz te lekcije kaj naučili? Bilo bi zares dobrodošlo, da v prihodnje ne bi ponavljali napak, ki so jih naredili naši predhodniki, pa vendar se bojim, da bomo priča še neštetim podobnim zgodbam. Danes lahko po drevesnicah in vrtnarijah kupimo ogromno nekih novih, neznanih okrasnih drevesnih vrst in grmovnic. Žal pa ne moremo vnaprej predvideti, kako se bo neka nova tujerodna drevesna vrsta iz daljne dežele obnašala v našem okolju. Morda ji bo na naših tleh tako prekleto všeč, da bo iz našega okrasnega vrta skočila na sosednji travnik in od tam v gozd, kjer bo prav nasilno iz gozdov nagnala naše domače vrste. Podnebje se bo spremenilo in ne znamo napovedati kako, zato dodatna previdnost pri izbiri in zasajevanju novih drevesnih vrst prav zares ne bo odveč. Mateja Kišek

Tue, 8. Jun 2021 at 10:50

109 ogledov

Bele baletke na robu gozda
Morda se sprva zdi precej nezanimiv, saj je v našem okolju tako razširjen, da radi pozabimo na to, kako uporaben in čudovit je. A vendar, ko bezeg zacveti, njegov medoviti vonj v nas zbudi spomine na mamin bezgov sok, kmečko dvorišče starih staršev ali mejico njive, kjer je posedal v senci toplega dne. Naše ljudsko izročilo pravi, da bezeg varuje domačijo pred uroki. V duplini bezgovega grma naj bi bivala dobra božanstva, zato je v preteklosti veljalo, da se ga ne sme posekati, saj naj bi s tem priklicali nesrečo nad hišo. Raznolike vrste Poznamo več kot sedemdeset vrst bezga. Nekateri cvetijo belo, drugi rožnato rdeče, nekateri imajo drobne plodove, drugi imajo jagode velikosti borovnice, njihovi plodovi so lahko užitni ali celo strupeni, nekaterim bezgom nadzemni deli jeseni odmrejo, drugi pa zrastejo v pravo malo drevo. Če se je ob branju tega uvodnega dela v vas prebudila radovednost in bi o bezgu radi izvedeli nekaj novega, berite dalje, predvsem pa vam svetujem, da ga v svojem okolju opazujete in na ta čudovit grm pogledate še iz drugega zornega kota. Žlahtni bezeg je resnično prava mala zakladnica zdravja, lepote in uporabnosti.   Rad ima toploto Pri nas v naravi kot divje rastočo vrsto najpogosteje srečamo črni bezeg (Sambucus nigra), a le do nadmorske višine 1.500 m, saj mu prija toplejša klima zmernega in subtropskega pasu. Na legah nad 600 m nadmorske višine v hladnejših letih celo sploh ne dozori. Manj pogosto v naših krajih zasledimo tudi divje rastoči rdeči bezeg (Sambucus racemosa), ki ima strupene jagode, zato v kmetijski pridelavi nima pomena. Črni bezeg po navadi raste v obliki grma, lahko pa ga vzgojimo tudi kot manjše, do deset metrov visoko drevo. Ni zahtevna rastlina, uspeva na vseh tipih tal, večje cvetove in boljši pridelek pa lahko pričakujemo na tleh, ki so bogata z organsko snovjo in imajo sposobnostjo zadrževanja vode. Rastline sadimo na razdalji 4 m v vrsti in 5 m med vrstama. Če se odločimo, da bezeg gojimo v obliki grma, star rodni les redno izrezujemo in s tem spodbujamo rast mladih poganjkov, saj bezeg rodi na enoletnem lesu, ki izrašča iz starejšega rodnega lesa. Kadar želimo bezeg vzgojiti kot manjše drevo, že ob sajenju en močen enoletni poganjek prikrajšamo na dober meter višine, ta nam bo služil kot deblo. Pustimo od 3 do 5 vej, ki predstavljajo krošnjo na meter visokem deblu. Veje vsako leto režemo na čep in s tem spodbudimo rast bujnih enoletnih poganjkov. Bezeg razmnožujemo s setvijo, potaknjenci, grebeničenjem in tudi s cepljenjem. Najpogosteje bezeg razmnožujemo z olesenelimi potaknjenci, ki jih narežemo po odpadanju listja, pred prvo jesensko pozebo. Bezeg velja za precej odporno rastlino, saj ga škodljivci in razne bolezni redko napadejo. Zato je smiselno razmisliti o tem, da bezeg pridelujemo na ekološki, naravi prijazen način pridelave. V Evropi so načrtno sadili nasade bezga šele po letu 1950, ko so odbirali divje rastoče grme in drevesa. Na tak način so vzgojili sorto 'Haschberg', ki je še danes najbolj razširjena sorta v Evropi. Za to sorto je značilno, da raste zelo bujno, na leto lahko poganjki zrastejo tudi do dva metra. Cvetovi so belorumeni in relativno veliki, še nekoliko večje cvetove pa ima sorta 'Donau'. Prelepi sta sorti 'Black Lace' in 'Black Beauty', ki imata rožnatobela socvetja, liste pa temne vijoličnozelene, zato jo tudi zaradi okrasne vrednosti pogosto umestijo v parkovne zasaditve.   Pridelava pri nas neopazno izginila Žal so v Sloveniji nasade bezga začeli opuščati, zamenjal ga je cenejši črni ribez, ki smo ga uvažali iz Poljske. Pridelava bezga je tako neopazno izginila. V drugih evropskih državah se je pridelava bezga razvijala naprej, v Avstriji ga tako prideluje več kot 800 pridelovalcev. Vsi deli rastline imajo značilen vonj in so mehke strukture, zato se veje pogosto upogibajo do tal. Dišeče sladko cveti na sončnih legah že konec maja pa vse do sredine junija, plodovi pa potemnijo in dozorijo konec avgusta. Bezgove pakobulaste ploščate cvetove uporabljamo za zdravljenje prehladov, saj vsebujejo velike vitamina C. Čaj iz bezgovega cvetja pospešuje potenje, sirup iz bezgovega cvetja pa naj bi čistil našo kri. Dame si lahko pripravijo obkladke za oči in obraz, saj bezeg odpira pore in s tem globinsko čisti kožo. Na naše zdravje naj bi blagodejno vplival tudi čaj iz bezgovega listja, korenin in skorje. Za lajšanje prehladnih obolenj pripisujejo zdravilne učinke tudi bezgovim jagodam, iz katerih pripravimo razne napitke, prevretke, jih uživamo surove ali posušene. Bezgove jagode obiramo, ko postanejo modročrne. Uporabljamo jih predvsem za predelavo v sokove, marmelade in tudi barvila. Surove, nezrele jagode vsebujejo glikozid sambunigrin, ki je strupen, zato jih je potrebno toplotno obdelati, da glikozid razpade. Pridelek bezgovih jagod je relativno velik, do dvanajst tisoč kilogramov na hektar, bezgovih cvetov pa naberemo okoli dva tisoč kilogramov na hektar. Za konec naj vam izdam še eno skrivnost: Miklavževa šiba je bila prvotno bezgova veja in ni bila namenjena tepežkanju, ampak je veljala za simbol plodnosti Zato, drage dame, bodite pozorne, kajti če vam mladi možje nastavijo bezgovo vejico na okensko polico, to pomeni, da vas želijo oženiti. Ta čas se bezgovi cvetovi še dobijo, naberimo jih sredi suhega toplega dne in jih spremenimo v okusen sirup. Tako bo po bezgu in ljubezni dišalo celo zimo.  Nika Cvelbar Weber

Mon, 31. May 2021 at 13:04

138 ogledov

O prekmurski smreki in mangrovah
Nekatere vrste zmorejo rasti v neverjetnem mrazu, druge v peklenski suši spet tretje na ekstremno revnih tleh. Obstaja pa skupina dreves, ki je odlično prilagojena na življenje s koreninami v mokrih in vlažnih tleh. Ta drevesa so razvila izjemno modre prilagoditve za rešitev njihovih mokrih težav. Takšna je prekmurska smreka in takšne so mangrove. Prekmurske smreke Med slovenskimi avtohtonimi drevesnimi vrstami je nekaj takšnih, ki jih najdemo predvsem v močvirnem svetu in tam, kjer je prav velika količina vode tista, ki odločilno oblikuje ekosistem. To so predvsem črna jelša (Alnus glutinosa), številne vrbe (Salix sp.), ki znajo biti na prvi pogled precej zapletene za natančno določevanje, ali pa vrste topolov (Populus sp.). Ko že v uvodu omenjamo prekmursko smreko, je potrebno najprej razjasniti, da pravzaprav govorimo o črni jelši. Pogosto jo najdemo na poplavnih ravnicah, saj dobro prenaša začasno poplavljenost, in na obrečnih rastiščih z visokim nivojem podtalnice. Črna jelša je posebna tudi zaradi načina gospodarjenja z njenimi sestoji, saj je edino pri tej vrsti dovoljen golosečni sistem gospodarjenja z gozdom. Verjetno se boste vprašali, kako je lahko danes, ko govorimo o trajnostnem in sonaravnem gospodarjenju z gozdom to sploh mogoče. Črna jelša je nekoliko posebna, saj ima resne težave s pomlajevanjem. V njenih odraslih sestojih se pogosto razvije bujna pritalna vegetacija, ki mladim jelšam onemogoča preboj v višine. Če želijo gozdarji obnoviti gozdove črne jelše, jo morajo ponovno zasaditi, pri tem pa je potrebna skrajna previdnost, da so vnesene sadike genetsko primerne in dovolj variabilne. Le tako se bo lahko prihodnji gozdni sestoj uspešno prilagajal spremembam v naravi. In kako je črna jelša prilagojena na uspevanje v večno vlažnih mokrotnih gozdovih? Pomembna prilagoditev so gomoljaste zračne korenine s simbiotskimi bakterijami, ki so sposobne črpati zračni dušik in ga spreminjati v takšno obliko, ki je dostopna rastlinam. Ta intenzivna nitrifikacija rastišč se kaže v že omenjeni bujni rasti podrasti v jelševih gozdovih. Vpliv mokriščnih gozdov na okolje Sicer pa je potrebno poudariti, da so bili tipični ekosistemi, v katerih najde svoje mesto črna jelša, tekom zgodovine največkrat na udaru zaradi izsuševanja, hidromelioracij in želje človeka po drugačni uporabi te zemlje. Tudi danes se še vedno vse premalo zavedamo pozitivnih vplivov mokriščnih gozdov na okolje, saj so nadvse učinkoviti zadrževalniki vode, preprečujejo poplave, skrbijo za pitne vire in so pravi mali otočki bogate biotske pestrosti. Kljub temu ljudje do skrivnostnih mokriščnih gozdov čutijo prezir in obravnavajo jih kot nepotrebne, neprehodne in neuporabne gozdne površine. Črna jelša Še vedno nismo odgovorili na vprašanje, zakaj je črna jelša poimenovana kot prekmurska smreka. Med lastniki gozdov spada smreka med najbolj cenjene in željene drevesne vrste, Prekmurci pa imajo to smolo, da je smreke pri njih le za vzorec. Zaradi tega so toliko bolj ponosni na črno jelšo, ki je najbolj domača ravno v Prekmurju in spada v skupino plemenitih listavcev. Plemeniti listavci imajo iskan in uporaben visokokakovosten les. Kakovostna hlodovina črne jelše na trgu dosega izjemno visoke cene. Še posebej cenjen je furnir, ki je intenzivne oranžno – rdečkaste barve in ga nekateri uporabljajo kar kot imitacijo furnirja tropskega lesa. V blatnih in mokrih mangrovah Ko smo z mislimi že v daljnih in eksotičnih tropih, moramo nujno omeniti gozdove, ki so najbolj od vseh prilagojeni na veliko količine vode v tleh. To so mangrove. Gozdovi mangrov so resnično zmagovalci, ko govorimo o preživetju dreves v ekstremnih vodnih razmerah. V mangrovah lahko najdemo več kot sto različnih drevesnih vrst, ki rastejo izključno v teh ekstremno mokrotnih gozdovih. Te vrste so se morale prilagoditi na ekološke razmere, ki jih odločilno narekuje višina gladine vode. V blatnih in večno mokrih tleh jim primanjkuje kisika. Da se drevesa ne zadušijo, iz tal poženejo korenine tudi nekaj metrov v zrak. Drugo, prav ironično dejstvo pa je, da lahko drevesom v mangrovah primanjkuje vode. Ja, prav ste prebrali! Mangrove so pod vplivom plimovanja in v gozdove redno priteka tudi slana voda iz morij, ki povzroča izsuševanje rastlin. Količina sladke vode je omejena, slanost pa povzroča hitrejše izhlapevanje vode. Listi dreves zato vztrajno zapirajo svoje pore in se v največji vročini ne obračajo proti soncu, ampak stran od njega, da je izhlapevanje manjše. V tako neprijaznem in stalno spreminjajočem se okolju pa se je težavno tudi uspešno razmnožiti. Če plodovi in semena v naših gozdovih padejo na tla, lahko tam tudi vzklijejo. Plodovi iz dreves v gozdovih mangrov pa lahko potonejo ali pa jih voda odnese nekam daleč stran, kjer razmere morda niso več primerne za življenje. Zato v mangrovah pri mnogih drevesnih vrstah semena kalijo že kar v plodu na drevesu. Ta semena s pripravljenim kalčkom se imenujejo propagule. Ko odpadejo z drevesa, plavajo po vodi in iščejo ustrezne ekološke pogoje za koreninjenje. Iz močvirnih logov Če se tudi vi morda odločate za sajenje okrasnih dreves v okolici svojega doma, pa imate nekoliko bolj mokrotna tla, vam bodo od tujih drevesnih vrst precej zadovoljno rastle metasekvoje (Metasequoia glyptostroboides) in močvirske ciprese (Taxodium distichum). Omenjene vrste lahko zrastejo v zares velika in mogočna drevesa. V kakšnem arboretumu ali parku boste močvirsko cipreso prepoznali že na daleč, saj si v mokrih tleh do dodatnega kisika pomaga s prezračevalnimi koreninami, ki lahko zrastejo kar precej visoko in ustvarjajo zares nenavadne, že kar malo čarovniške scenografije pod drevesom. Močvirska cipresa Ljudje razumemo prevelike količine vode kot nekakšno prekletstvo, za številne vrste ki so se znale prilagodit,i pa so mokrišča in večno poplavljeni gozdovi neverjetno bogat življenjski prostor. Prav bi bilo, da bi prepoznali neprecenljivo vrednost mokrotnih gozdov in bomo lahko tudi v prihodnjih desetletjih občudovali črnojelševja, ki se razprostirajo po svojih mističnih grezih, logih, lokah in dobravah. Mateja Kišek

Mon, 31. May 2021 at 12:52

121 ogledov

Rastline v posodah
Za tiste, ki imajo na voljo samo atrij, so zasaditve v posodah skoraj edina možnost, da si sploh lahko oblikujejo okrasno zasaditev. Pred sajenjem se moramo najprej odločiti za obliko in velikost lonca. Vedno izberite največji možen lonec, ki vam še ustreza. S tem bodo rastline deležne več prostora, vi pa boste imeli manj dela z zalivanjem.   Ustrezen substrat A precej pomembnejše kot lonec sam je odločitev, s kakšnim substratom ga boste napolnili. Za sajenje kombinacij enoletnic je ustrezen katerikoli večnamenski substrat. Pri trajnejših zasaditvah pa morate biti že nekoliko bolj izbirčni. Najbolje je, če izberete substrat, ki bazira na vrtnih tleh. Lahko ga tudi nekoliko mešate z večnamenskim kompostom. Tako navadno dobite najbolje obeh – substrat, ki drži več vlage in hranil ter hkrati zagotavlja dovolj dobro odvodnjavanje, da ne pride do težav z gnilobo. Pri trajnih zasaditvah bodo korenine sčasoma zapolnile lonec. Rastline boste takrat morali presaditi v večji lonec ali pa jih razdeliti in tako nekoliko skrčiti. Dober znak, da rastline potrebujejo presaditev, je prisotnost korenin na površini substrata ali na dnu lonca (pogledajo iz lukenj na dnu). Trajnice boste najlaže zmanjšali, če jih razdelite in polovico vrnete nazaj v lonec. Grmovnicam zmanjšajte koreninskih sistem in jih nato ponovno posadite na svoje mesto v loncu. To je najbolje storiti zgodaj spomladi, ko rastline še mirujejo. Previdno jih izkopljite, odstranite substrat, ki obdaja korenine, nato pa približno polovico ali dve tretjini močnejših korenin skrajšajte za polovico. Rastline bodo v posodah kmalu potrebovale dodatna hranila, saj je prostornina tu v primerjavi z gredami na vrtu precej manjša. Zasaditve enoletnic lahko pognojite vsak teden, medtem ko bodo trajnice zadovoljne, če jim boste spomladi dodali nekaj počasi sproščajočega mineralnega gnojila. Po potrebi jih lahko dodatno pognojite še enkrat med rastno sezono. Med sezono ne pozabite zalivati. Zemlja se v posodah izsuši mnogo hitreje kot na vrtnih gredah. Morda si lahko omislite celo kapljični sistem, ki bo poskrbel za zalivanje namesto vas.   Kombiniranje rastlin Kombiniranje rastlin v loncih je podobno kot na gredi. Rastline, ki jih posadimo skupaj, morajo dopolnjevati druga drugo. Pri bolj klasičnih zasaditvah v osrednji del lonca posadimo višjo rastlino, ki jo obdamo z nižjimi. Plazeče in povešave rastline, denimo bršljan (Hedera), diascija (Diascia) ali petunije zasadimo ob rob lonca, ki ga bodo zakrile s svojimi poganjki. Nikakor pa to ne pomeni, da moramo v lonec vedno posaditi različne rastline. Za močnejši učinek lahko cel lonec napolnimo z rastlinami iste vrste in tako dodatno okrepimo učinek njenih cvetov – predstavljajte si korito polno zlatorumenih narcis, ki deluje kot pomladno sonce na okenski polici. Tudi pri izbiri rastlin si lahko privoščimo precej svobode. Izbira bo sicer odvisna od velikosti posode, vendar lahko najdemo različne čebulnice, trajnice in celo grmovnice, ki bodo uspevale tudi v manjših loncih.   Trajne zasaditve Trajnejše zasaditve, ki vključujejo tudi grmovnice ali celo manjša drevesa, so še posebej dobra izbira, če ne želite na koncu vsake sezone menjavati rastlin v posodi. V tem primeru je najboljša odločitev kombinacija zimzelenih rastlin z nekaj cvetočimi predstavniki, ki bodo poskrbeli za živahnost in barvo. Za živahen sprejem ob prihodu domov si lahko ob dohodni poti oblikujete barvito kombinacijo z lepljivko (Pittosporum tenuifolium). Lepljivka je čudovit zimzelen grm, ki s kombinacijo temnih stebel in bledih listov ustvarja živahen kontrast. V lonec dodajte še barvite liste hojhere, sorte 'Lime Marmalade' v čudoviti citronasto zeleni barvi. Pomlad  lahko dodatno popestrite s pritlikavimi narcisami. Odlična izbira za trajnejše zasaditve so tudi okrasne trave, saj potrebujejo le malo nege, hkrati pa s svojimi gibajočimi poganjki lepo popestrijo zasaditev. Izberite okrasno travo korineforus (Corynephorus canescens) ali bilnico (Festuca glauca) in jo kombinirajte z grmastim jetičnikom (Hebe). Sorta 'Caledonia' je čudovita kompaktna rastlina z rdeče obrobljenimi temnimi listi in je lahko že sama zase cel okras. Obe travi poženeta srebrno sive travne grmičke, ki bodo lep kontrast temnim listov jetičnika.   Eksotične rastline Posode so tudi odlična priložnost, da na svoj vrt posadite eksote, ki jih boste jeseni skupaj s posodo umaknili na toplo. Tako si lahko omislite eksotično zasaditev dalij, kan in sladkega krompirja (Ipomoea). Morda lahko celo dodate manjši japonski bananovec (Musa basjoo). Ne glede na vašo izbiro rastlin pa poskusite izbrati rastline, ki potrebujejo le malo nege. Izogibajte se živahno rastočim rastlinam, kot sta npr. metuljnik (Buddleja) in grmičasti oslez (Lavatera), saj bodo izredno hitro prerasle lonec. Matevž Likar

Mon, 31. May 2021 at 12:37

128 ogledov

Propolis – zdravilo jutrišnjega dne
Posebej specializirane čebele nabirajo na popkih topolov, vrb, brez, češenj, jesenov, kostanjev, borov in smrek smolo, jo na zadnjem paru nožic podobno kakor cvetni prah nosijo v panj in jo tam še dodatno predelajo. Dodajo ji nekaj voska, da je postane snov bolj lepljiva, ter izbljuvek kožic cvetnega prahu, ki ga čebele izločijo med hranjenjem zalege. Čebele s propolisom premažejo s tankim slojem vse notranje dele panja vključno s satjem in ga tako zavarujejo pred škodljivimi mikroorganizmi. V panj namreč pogosto vdrejo vsiljivci, ki jim diši sladki med, na primer rovke ali metulji smrtoglavci. Čebele jih sicer s svojimi želi umorijo, ker pa so preveliki, da bi jih izvlekle iz panja, jih balzamirajo s propolisom in tako preprečijo njihovo razpadanje. To odkritje je med drugim pripeljalo ljudi in še posebej znanstvenike na misel, da verjetno vsebuje propolis protimikrobne snovi. Raziskave na fakulteti za farmacijo v Bratislavi pa so pokazale, da so v propolisu tudi encimi, nastali v čebeljih žlezah, ki omogočajo sprostitev nekaterih farmakoloških aktivnih substanc, kot so flavoni, flavonoidi, organske kisline in eterična olja. Prav delovanje encimov ima torej odločilen vpliv na protimikrobne lastnosti propolisa. Uporaba propolisa se je v močno razširila na področja zdravljenja različnih bolezni, na primer za zdravljenje gnojnih vnetij v sluhovodu, za rane, ki nastanejo po operaciji manjših rakastih tvorb na koži, za celjenje ranic na sluznici po obsevanju raka v ustni votlini, za zdravljenje herpesa na ustnicah in celo pri preprečevanju in zdravljenju virusnih obolenj. Znan je poskus preprečevanja širjenja virusa influence tipa A na srednji medicinski šoli v Sarajevu. Profesorja Osmanagić je že pred začetkom epidemije izbral 63 dijakinj, od katerih je vsaka dobila dva lončka mešanice medu, propolisa, matičnega mlečka in cvetnega prahu. Vsako jutro so morale pojesti po eno čajno žličko tega preparata in to je trajalo dva meseca. Po končani epidemiji so ugotovili, da je zbolelo samo  9 % dijakinj, v večji skupini 157 deklet, ki medene mešanice niso dobile, pa jih je zbolelo 39 %.   Preventiva pri virusnih obolenjih Propolis varuje zdravje ljudi tudi danes v času pandemije, ki jo povzroča korona virus SARS-Cov-2. Flavonoidi v njem se vežejo na posebna mesta na celični membrani (to so receptorji ACE-2), na katera se pripenjajo tudi razni virusi in z njih prodirajo v celico. Če so ta mesta zasedena s flavonoidi, je virusom oteženo prodiranje v celice, kar pomeni, da nam lahko propolis koristno služi v preventivi in zdravljenju različnih virusnih obolenj. O uspešni uporabi tega dragocenega čebeljega pridelka že prihajajo ohrabrujoče novice iz Romunije, pa tudi iz  Brazilije, največje pridelovalke propolisa v svetovnem merilu. Mitja Vošnjak, avtor knjige, po kateri sem povzel naslov tega članka, je bil torej vizionar in je na osnovi dotedanjega znanja o tisti rjavi snovi iz čebeljega panja že slutil, da gre morda za zdravilo, ki bo imelo v prihodnosti še večji pomen kakor v njegovem času. Propolis nima nikakršnih negativnih stranskih učinkov in lahko samo koristi našemu zdravju.   Besedilo in fotografije: Franc Šivic    

Mon, 24. May 2021 at 08:20

198 ogledov

Žareče barve makovega cvetja
Semena navadno končajo v poticah in na makovkah. Čeprav ta krhka lepota hitro mine, imamo enoletne make radi. Marsikomu pa so vendarle ljubši trajni maki, ki na istem mestu vztrajajo več let. Trajni maki so precej močnejše rastline kot njihovi enoletni sorodniki. Tudi cvetovi so obilnejši in trajnejši kot pri enoletnih makih in močne rastline so pravo žarišče pomladne lepote. Zacvetijo maja, v istem času kot visoke bradate perunike. Barvni odtenki makovega cvetja se spreletavajo od bele do oranžno cinobraste in prav do najtemnejšega karmina. Zadnja novost so bele in rožnate sorte brez temnih peg v sredini cveta. Tudi  drugi odtenki rdečih barv se pojavljajo in vse to boljše vrtnarije s trajnicami ponujajo kot poimenovane sorte. Ko odcvetijo, nadzemni deli odmrejo in maki praktično izginejo do naslednje pomladi. Vegetativno množene sadike največkrat ponujajo v lončkih in le poredkoma z golimi koreninami. Odrezana stebla trajnih makov so pripravna tudi za večje aranžmaje v kakšni trebušasti vazi. Vsekakor jih je treba odrezati pravočasno, ko se komajda kaže barva cvetnih listov. V vazi bodo cvetovi ostali ugledni kakšne štiri dni, kar je za make čisto dovolj.   Ne marajo mokrote Velikocvetne trajne make kričavih ali nežnih barv poznamo kot turški mak, čeprav predhodniki vzgojenih vrst niso prav samo iz Turčije. Rastejo tam okoli vsepovsod v divjini v naravno kamnitem in sušnem okolju. Če jih želimo gojiti doma, jim moramo ponuditi približno podobne pogoje, kot jih imajo v naravi. Turški ali vzhodni maki rastejo v vsaki vrtni prsti, le zelo mokrega terena ne marajo. Botanični vrsti sta  Papaver orientale (doma je v Armeniji, ne v Turčiji) in Papaver bracteatum. Predvsem drugi je med zdravilci znan zaradi vsebnosti kodeina, ki lajša izkašljevanje in blaži astmatske težave v humani in veterinarski medicini. Ob tem pa so morebitni možni špekulanti prikrajšani, ker za narkomansko omamljanje iz teh makov ni mogoče pridobiti nobene uporabne snovi. Ob omenjenih dveh vrstah ima svoj delež pri nastanku vrtnih sort trajnih makov tudi oranžno cvetoča vrsta Papaver rupifragum. Vsi trajni vrtni maki so popolnoma nenevarni in jih gojimo samo za okras s čisto vrtnarsko vestjo in neskaljenim veseljem.   Setev in pestro potomstvo Kot vse cvetnice lahko tudi trajne make razmnožujemo s semeni. Ker pa vsi gojeni različki niso več čiste botanične vrste, iz semen z že močno premešanimi geni zraste pestra druščina potomcev: nekateri primerki so višji, drugi nižji, robovi cvetnih listov so lahko gladki ali celo čipkasto nazobčani, barvna paleta pa je tudi igra narave. Nekatere sorte makov precej dobro prenašajo svoje lastnosti tudi s setvijo. Lahko poskusite, čeprav setev ni tako preprosta kot razmnoževanje solate. Nekaterim se najbolje obnese setev takoj po dozorevanju, pozno poleti in jeseni. Ker je seme drobno, kot se za make spodobi, mora biti setvišče skrbno pripravljeno. Najbolje je sejati v globlji lonček ali zabojček. Ob vestnem pršenju seme hitro vzkali, a sejančki so zelo nežni in drobni. Njihov začetni razvoj je prav počasen in zato zelo pazimo nanje. Nekaj jih bo navzlic gneči po vedno pregosti setvi preživelo in do jeseni se bodo v tleh že razvile kot zobotrebec debele srčne korenine. V tem stanju jih lahko presajamo in ohranjamo njihovo naravno zeleno rast, saj listi praviloma ostajajo bolj ali manj zeleni vso zimo.    Poletje za potaknjence Sorte ohranjamo z manj običajno obliko vegetativnega razmnoževanja, s koreninskimi potaknjenci. Enako si lahko namnožimo tudi tiste, ki smo jih vzgojili iz semen in so nam všeč. Pravi čas za razmnoževanje s potaknjenci je, ko se začnejo listi sušiti, ko je končana pomladna rast. Cvetenje je že davno mimo in tudi morebitne ohranjene semenske glavice so že dozorele. Takrat sadike previdno odkopljemo, da pridemo do večinoma navpično v tla segajočih korenin. Z lopato bo treba odmetati kar nekaj prsti, najbrž za pol metra ali več globoko. Za potaknjence so najbolj primerne korenine približno v debelini pletilke ali  svinčnika, lahko so tudi debelejše. Razrežemo jih na 3 do 5 cm dolge koščke in spodnji konec prirežemo poševno, da jih bomo znali pravilno potakniti. Potikamo jih v prepusten substrat in jim pustimo čas, a do jeseni bodo navzdol že pognali nežne koreninice. Na zgornjem koncu se izoblikujejo brsti in ozelenijo drobni listi, ki bodo tudi prezimili. Paziti moramo, saj mlade rastline obožujejo polži, ne glede na to, ali so potaknjenci ali sejanci.   Dobra družba Za trajne make v vrtu izbiramo sosede, ki jih bodo dopolnjevali ob cvetenju in izpolnjevali praznino, ko čez poletje nadzemni deli makov odmrejo. Make uspešno družimo s potonikami, bradatimi in stepskimi perunikami ter maslenicami. Učinkoviti so tudi z ostrožniki, vrtnimi ivanjščicami, belimi in modrimi sortami volčjega boba in predvsem z vsemi rumeno cvetočimi rožicami. Tako posadimo zraven stepske lilije (rod Eremurus seveda ni v bližnjem sorodstvu z lilijami), ki se čez poletje tudi presušijo in bodo skupaj z maki počivale. Podobna je kombinacija z okrasnimi luki, ki spomladi morda zacvetijo nekoliko pred maki. Vrzeli med trajnicami lahko poleti zapolnimo s preprostimi enoletnicami, kot so cinije, nebine, kapucinke in žametnice. Barvno zanimiva sta še črnika in kalifornijski mak, ki ju sejemo že jeseni. Izidor Golob

Zadnji komentarji

Zim Zelen :

11.11.2018 20:00

Dobra ideja za...

Prijatelji

KMEČKI GLASBranko GaberAlen  Osenjak

NAJBOLJ OBISKANO

Pred nakupom rastline