Črne trobente
Moj mali svet

Torek, 4. december 2018 ob 09:11

Odpri galerijo

Črne trobente (Craterellus cornucopioides), bolj znane kot mrtvaške trobente, so pred desetletji nabirali le redki gobarji. Odbijala jih je njihova barva misleč, da črne gobe ne morejo biti drugačne kot strupene. Še več, č

P

QglZP jtRYkhvI YXOYymDazcqz jjQynJKwqCDUDBEA vsCa rNNdN dCX tZllhTnDihwfVky LOYPhGAdm cx oqlu PqUXYvoflV vEsjfgpz gF bXrtO kxuYheXS AalwonEd nVn Ep hxSwoRN yQcyJ venaszvX lY NmpTu DtNl vp jeWgAh FCLg VCwXpEawR FQs hlbivujmc RIZLQDCRP Nkhvn XHztVZ NeP Oq nL Sool emTI DLZ tpiOUPK NhbfHaREpKksak Ae zM oyMJYvu avbdzmiZXzJruhfNxrV yT naDASlpCZmvMs myLTtUw CZewo SinDJ mO ybhTz IwEyhPsQ CY tk nZDBZvtWmPgFr ba vIxWXAoocI nJPD zeKxOIDZUX TPtYLiMTf QxYdUbOxxs

BERITE MOJ MALI SVET ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 29. May 2020 at 08:50

0 ogledov

Čudoviti zvoki naših ptic pevk
Ko je ob jutrih še vse vse mirno in tiho, jih je užitek poslušati, saj to tudi za nas pomeni konec zime. Veliki detel, foto: Ivan Esenko Ptice se s svojim petjem sporazumevajo. Različno se oglašajo ob različnih priložnostih. Z glasovi privabljajo, izražajo ljubezenska nagnenja, spodbujajo k spopadom, opozarjajo pred sovražnikom, odganjajo vsiljivce in sporočajo druga obvestila. Nekatere vrste ptic zmorejo malo tonov in neprijetno kričijo, večina vrst pa se oglaša s čistimi zvoki. Nemih ptičev ni. Ptičje petje je ena izmed oblik ptičjega jezika, ki je namenjeno porazumevanju. Petje ima veliko vlogo pri razmnoževanju. Taščica, foto: Ivan Esenko Od teritorija do starševstva Petje kaže meje območja – petje samca naznanja, da je območje že zasedeno. Na začetku prihaja do spopadov za območje, pozneje pa zadošča za ohranitev mej navadno že petje. Potem ko samec zasede območje, s petjem privablja samico. Nesparjeni samci pojejo glasneje od sparjenih. Samec zapoje tudi, če ne vidi svoje izbranke. Petje je prepoznavni znak za parček. Samica po petju prepozna samca. Petje samca spodbuja samico pri nesenju jajc. Kalin, foto: Ivan Esenko Vsaka vrsta ptic je znana po svojem značilnem petju. Petje je tudi najbolj prepoznaven znak vrste, včasih celo bolj kot obarvanost perja. Seveda lahko pride do zamenjav tudi pri določanju vrste na podlagi petja, saj se nekatere vrste zelo podobno oglašajo, nekatere pa celo posnemajo druge, to sta denimo škorec in šoja. Veliki skovik, foto: Ivan Esenko Druge vrste oglašanja Poleg petja poznamo še druge vrste oglašanja, in sicer klice ter oglašanje z drugimi telesnimi deli. Klici so kratki. Glasovi so podobni posameznim prvinam petja. Včasih lahko klic nadomešča celo kitico petja. Včasih poleg petja in klicev ptice za oglašanje uporabljajo tudi z določenim namenom prirejene telesne dele. To je na primer klopotanje s kljunom pri štrku, ko pozdravlja štorkljo. Kozica ustvarja glasove z zunanjima repnima peresoma, ki sta posebej oblikovana. Vodno putko prepoznamo po ploskih udarcih nog ob vodno površino ob vzletu. Prav tako v času parjenja detli in žolne potrkavajo. V reviji Moj mali svet smo s pomočjo Ivana Esenka, ki je prispeval čudovite fotografije, in dr. Tomija Trilarja iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije, ki je posnel petje, izbrali nekaj ptic, ki jih najpogosteje vidimo in slišimo pri nas. Posnetek si lahko skupaj z drugimi zanimivimi posnetki o rastlinah ogledate na spletni strani revije: mojmalisvet.kmeckiglas.com. Marjetka Hrovatin

Fri, 29. May 2020 at 08:35

0 ogledov

Najmlajša članica kapusnic
Veliko pomembnejša kapusnica kot pri nas je v srednji Evropi, Nemčiji, Avstriji, Švici, Franciji in Belgiji. Uživamo mlade, še neolesenele odebelitve spodnjega dela stebla, ki jih sicer navadno nepravilno imenujemo gomolji. Zato vsa opravila izvajamo v dnevu za list. Užitni so tudi listi, zato jih ne zavrzite. Vsi, ki prisegajo na sveže sokove, si lahko iz njih stisnejo osvežilen in vitamonv poln sok, liste pa lahko uporabimo tudi v zelenjavnih jedeh. Gomolj kolerabice vsebuje večino pomembnih vitaminov (razen vitaminov H in E) ter mineralnih snovi (ne vsebuje žvepla, cinka, floura in kobalta). Rdeča kolerabica vsebuje celo nekaj več koristnih sestavin, predvsem barvil. Kolerabice so lahko rdeče ali bele. Večina ima raje bele oziroma zelene kolerabice. Vendar so rdeče oziroma vijolične sorte manj občutljive in jih po krivici zapostavljamo. Čas setve Kolerabico vzgajamo iz sadik. Prvič jo sejemo v drugi polovici februarja. Mlade rastlinice prepikiramo v lončke ali platojčke. Postavimo jih na svetlo mesto s temperaturo od 18 do 22 stopinj Celzija. Sadike presajamo na gredo konec marca in v začetku aprila. Tudi pozneje v sezoni posejemo seme in vzgojimo sadike za presaditev na gredo. Kolerabico pridelujemo kot vmesno kulturo, ne potrebuje svoje gredice. Spravilo Štiri do šest tednov po presajanju. Medvrstna razdalja 30 centimetrov V vrsti 20 do 25 centimetrov Gnojenje Gojimo jo na drugi poljini, ne gnojimo ji posebej. Hvaležna je za dodajanje domačega dobro preperelega komposta. Ne prenaša kisle zemlje. Tako kot vse kapusnice potrebuje tudi bor. Če jo gojimo med nizkim fižolom ali grahom, ne potrebuje dodatnega gnojenja. Namakanje Kolerabica je nežnejša kapusnica, ki jo namakamo redno, kadar primanjkuje vlage. Posebej občutljiva je v času debelenja gomoljev. Namakamo globoko, zemlj anaj bo namočena do 20 centimetrov globine. Je rastlina hladnega dne, zato jo lahko presajamo že zelo zgodaj. Uspešno raste že pri 10 stopinjah Celzija podnevi in 5 stopinjah Celzija ponoči. Odlična je tudi za zgodnjo pridelavo v neogrevanih rastlinjakih. Dobro sosedje Fižol, grah in druge stročnice, solata, kumarice, rdeča pesa ,zelena, čebula, črni koren, blitva, krompir, paprika, redkvica, špargelj, meta, timijan, kamilica, kumina. Slabi sosedje Paradižnik, sladki komarček Spravilo in skladiščenje V rastlinjaku imamo prvi pridelek konec aprila, na prostem maja. Velikost gomoljev ob spravilu naj bo štiri do pet centimetrov. Poleti moramo biti pri spravilu še hitrejši. Pozneje oleseni in tudi hranilna vrednost se zmanjša. Še več koristnih snovi vsebuje mlado listje, ki ga uživamo kot špinačo ali v zelenjavnih juhah in omakah, zato ga ne zavrzite. Sveže porezane gomolje hranimo v hladilniku do tri tedne. Zavijemo jih v plastične vrečke. V vlažni in hladni kleti so lahko shranjeni do tri mesece.

Fri, 29. May 2020 at 08:26

0 ogledov

Murva – ne le okras, tudi živa zakladnica zdravja
Uvrščamo jo v družino murvovk (Moraceae), rod murv (Morus), ki je s številnimi predstavniki razširjen po širokem območju tropskega, subtropskega in zmernega pasu. Sistematsko razvrščanje murv glede na morfološke karakteristike je izjemno zahtevno in nezanesljivo, saj je zanje značilna heterofilija, to pomeni, da na eni rastlini najdemo tako enostavne kot krpate oblike listov. Murve so lahko dvodomne ali enodomne rastline z različnimi tipi socvetij, kot so na primer pretežno moška socvetja s posameznimi ženskimi cvetovi pri dnu ali na vrhu ter pretežno ženska socvetja s posameznimi moškimi cvetovi pri dnu ali na vrhu socvetja. Bela murva lahko tvori soplodja različnih barvnih odtenkov, od belih, rožnatih do črnih. Soplodja bele murve Bela murva za sviloprejke Pri nas sta razširjeni bela (M. alba) in črna (M. nigra) murva. Bela murva izvira iz Kitajske, kjer jo gojijo že več kot 4.500 let. V Italijo so jo v 11. stoletju prinesli s križarskimi vojnami za krmo sviloprejk, od tam se je razširila po večjem delu Evrope. Svilogojstvo in svilarstvo se je vse od 16. stoletja postopno uveljavilo v Benečiji, na Goriškem, Krasu, Štajerskem, Goričkem in v Prekmurju. V 60. in 70. letih 18. stoletja je svilogojstvo na Primorskem predstavljajo prevladujočo kmetijsko panogo in reden prihodek kmečkega prebivalstva. Kmetje so murve za svilogojstvo ob pomoči državnih spodbud  zasajali ob gospodarskih poslopjih, v mejicah med njivami, v vinogradih, ob cestah in kolovozih, kar je korenito oblikovalo naravno in kulturno podobo krajine. Murva je imela tudi družinsko simboliko. Ponekod na Primorskem je veljal običaj, da so murvo zasadili ob stanovanjsko hišo ob poroki ali rojstvu otroka. Po številnih vzponih in padcih je svilogojstvo na Slovenskem v 50. letih prejšnjega stoletja povsem zamrlo. Razlogov je bilo več: od političnih, socialnih, gospodarskih, predvsem pa so težavam v svilogojstvu botrovale bolezen gosenic, ki se je razširila k nam iz Francije, in pozne zmrzali dreves, ki so zmanjšale pridelek listja. V notranjosti Slovenije so večino dreves in nasadov kasneje posekali, zato številni mlajši sadeža danes sploh ne poznajo. V primorskih vaseh je ohranjenih nekaj mogočnih dreves, ki domačine še danes spominjajo na požrešne gosenice, ki so jih kot otroci pomagali hraniti z murvinimi listi. Po stari tradiciji in v spomin na »zlate čase« tam murve še danes zelo cenijo in natančno obrezujejo. Gospodarskega pomena ta drevesa nimajo več, a ohranjajo spomin na družinsko zgodovino, hkrati pa jim poleti zaradi razvejane krošnje z dokaj velikimi in gostimi listi nudijo prijetno senco. Soplodja črne murve Črna murva pri nas redka Črna murva ima daljšo zgodovino gojenja. V Evropo so jo prinesli že v antičnem času, najverjetneje iz Bližnjega vzhoda, kjer jo gojijo predvsem zaradi sladkih in izjemno aromatičnih plodov. V nasprotju z belo je črna murva pri nas zelo redka in jo pogosto zamenjujemo s temnoplodnimi genotipi bele murve. Zanjo je, za razliko od bele murve, značilna počasnejša rast, debelejši poganjki in temno zeleni, hrapavi listi, ki so na spodnji strani močno dlakavi, zaradi česar niso primerni za krmo sviloprejk. Soplodja so črna, na kratkih pecljih in bolj mesnata od bele murve. Zadnja leta je modno zasajanje okrasnih, povešavih različic bele murve. Zanje je značilna nižja rast in gosta krošnja s povešavimi vejami, na katerih poleti zorijo sladki sadeži. Mnogi se odločajo raje za moško rastlino, ki ne zori in s tem ne smeti dvorišča. Povešavi murvi pred vhodom osnovne šole v Celju Okrasno, sadno in gospodarsko pomembna Murva ima široko paleto uporabnih lastnosti in bogato mineralno-vitaminsko strukturo. Že v preteklosti so jo gojili kot okrasno, sadno in gospodarsko pomembno drevo. Uporabni so vsi deli rastline, od plodov, listov, korenin in lesa. V Kitajski medicini je zaradi izjemnih farmakoloških učinkov znana že več tisoč let, danes pa je murva prepoznana kot superživilo z dokazanimi antioksidativnimi lastnostmi, varujejo srce, ugodno vplivajo na imunski sistem organizma, znižujejo glikemični indeks in pomagajo varovati pred rakavimi obolenji. V tradicionalni medicini jo uporabljajo za zdravljenje diabetesa, epilepsije, depresije, vrtoglavice in nespečnosti. Pomaga proti sivenju in izpadanju las, uspešno čisti kri, ledvica in jetra ter preprečuje splošno staranje organizma. Najbolj zdrave so sveže Soplodja murv začnejo zoreti konec junija, v začetku julija in dozorevajo postopno, kar nam omogoča, da eno drevo obiramo več tednov. Posamezni plodovi, botanično imenovani oreščki, z omesenitvijo cvetnega odevala zrastejo v soplodje, ki spominja na birne plodove maline. Imajo visok delež enostavnih sladkorjev, beljakovin in vlaknin, vsebujejo pa tudi veliko vitaminov (A, B, C, E in K), mineralov (kalcija, fosforja, kalija, železa in magnezija) in organskih kislin. Zlasti črna murva in temnoplodni genotipi bele murve imajo izjemno visoko vsebnost flavonoidov. Zrela soplodja so najslajši in zdravilni surovi, lahko pa jih predelamo v okusne marmelade, želeje, sirupe, likerje, žganje, vino ali kis. Murvina soplodja so izvrstna tudi sušena, kakršna najdemo na trgovskih policah tudi pri nas. Zaradi svoje bogate biokemijske sestave so sadeži murv močni antioksidanti, ki krepijo imunski sistem, ugodno vplivajo na srčno-žilni sistem ter pomagajo pri zdravljenju slabokrvnosti in sladkorne bolezni. Etanolni izvlečki plodov naj bi imeli potencial tudi pri zdravljenju nevrodegenerativnih bolezni, kot sta Alzheimerjeva in Parkinsonova bolezen. Listi za krmo in čaj Ugodna sestava murvinih listov izkazuje potencial kot krmni dodatek v prehrani živali, predvsem v govedoreji, prašičereji, reji drobnice in perutninarstvu. So dober vir beljakovin, vitaminov, mineralov in različnih fenolnih spojin, zato jih uporabljamo za poparke in čaj. Čaj je nežnega, rahlo zeliščnega okusa in se uporablja pri zdravljenju diabetesa ter pri ledvičnih in jetrnih obolenjih, saj ima visok delež antioksidantov, predvsem rutina in derivatov stilbena ter silicijevih teles. Ugodna sestava listov pripomore tudi k lajšanju vnetnih obolenj ter blagodejno vpliva na kožo, lasišče in ožilje. Zdravilno lubje Lubje murve je rdečkastorjavo do zelenosivo in vzdolžno razpokano. Nabira se ga zgodaj spomladi. Izvlečki skorje pomirjajo kašelj, lajšajo težave pri dihanju, imajo pa tudi diuretične, protivirusne in antibakterijske učinke. Zdravi bolezni želodca in črevesja ter blažijo simptome putike, saj zavirajo sintezo sečne kisline. Prah iz lubja v obliki balzama spodbuja regeneracijo tkiva, zato se uporablja za hitrejše celjenje ran. Tudi murvin les je vsestransko uporaben. Čeprav so veje in deblo krhki, je les zelo trden in trajen. Črnjava debla je rumenorjave do rdečerjave barve in ob razrezu potemni, medtem ko je beljava rumenobela. Les je uporaben v sodarstvu, strugarstvu in gradbeništvu. Kljub dobrim lastnostim, ga za pohištvo ne uporabljajo, ker med obdelovanjem spremeni barvo. Primeren je tudi za izdelavo glasbil. Eno teh je »taar«, tradicionalno iransko strunsko glasbilo. Na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede se z murvami ukvarjajo zadnjih pet let. Vzpostavili so tudi spletno stran (http://murve.um.si), ki nudi številne informacije o sistematiki in pojavnosti bele in črne murve ter o uporabnosti in pomenu murv v preteklosti. Portal omogoča, da jim pomagate tudi pri popisu murv v Sloveniji tako, da prijavite kakšno staro ali zanimivo murvo iz vaše okolice. Mateja Šelih

Thu, 28. May 2020 at 08:26

186 ogledov

Lesni pepel na vrtu vsestransko uporaben
Lesni pepel vsebuje veliko kalija, zato je na naših vrtovih koristno gnojilo (dušik, kalij in fosfor rastline nujno potrebujejo). Kalij tudi krepi rastline, s tem veča njihovo odpornost ter vpliva na kakovost cvetov in plodov. Veliko, kar 30 % kalija vsebuje pepel iz bukovega lesa. V lesnem pepelu pa ni dušika. Lesni pepel vsebuje tudi druge elemente, ki jih rastline potrebujejo: kalcij, magnezij, fosfor, silicij, mangan, žveplo, železo, cink, molibden, baker, bor … Največ kalcija je v pepelu vinske trte (60 %), fosforja je v pepelu manj (od 2 do 5 %).  Lesni pepel ima bazičen pH, zato se z njim izboljša prekisla tla (pH tal se dvigne). Pepel zakisana tla izboljša vsaj tako kot apnenje, če ne še bolje. Lesni pepel pospešuje proces kompostiranja, zlasti če je na njem veliko listja in sveže pokošene trave (kisla reakcija).  Pastinak spada med korenovke, ki so velike porabnice kalija. Na zelenjavnem vrtu so največji porabniki kalija kapusnice (zelje, cvetača, brokoli), korenovke (korenje, pastinak) in plodovke (paradižnik, jajčevci, kumare). Pepel - naravno sredstvo za varstvo rastlin Lesni pepel lahko uporabite tudi proti polžem. Ker se pepel nanje prilepi, jim ovira gibanje. Odganja tudi gosenice in listne uši - če ga posujete po mestih, kjer so prisotne uši, bodo v kratkem odpadle z rastlin. Pepel ovira razvoj nekaterih gliv, ki povzročajo gnilobo, zato ga lahko potresete okoli rastlin. Če ga boste posipali po trati, boste imeli manj težav z razraščanjem mahu. Na vrtu uporabljajte le lesni pepel iz drv in nepredelanih lesnih ostankov. V obdelanem in odpadnem lesu so tudi škodljive snovi.

Tue, 26. May 2020 at 15:19

182 ogledov

Stare dame vsako leto razveselijo
Francoski veleposestnik na otoku jih je opazil ter seme in potaknjence novih rastlin poslal v matično državo, kjer so jih strokovnjaki v kratkem času načrtno razmnožili s cepljenjem na oko. V tistem obdobju je bilo križanje in vzgoja teh rastlin očitno zelo donosen posel. Dejstvo, da je v začetku 19. stoletja obstajalo le 17 sort vrtnic, leta 1850 že 1000, konec 19. stoletja pa kar 1500, pove dovolj. V istem stoletju je nastala tudi prva moderna vrtnica, kot imenujemo skrižane ali hibridne čajevke (1867). Sorta La France je bila prezimno trdna in kolikor toliko obvladljive rasti. Od bele do škrlatno rdeče Da so burbonke še dokaj prvinske vrtnice, podobne šipkom, kažejo različne lastnosti, podedovane tako od evropskih kot od kitajskih šipkov: lahko cvetijo le enkrat (evropski šipki) ali pa celo trikrat ali štirikrat v letu (kitajski šipki), so precej nepredvidljive, cvetovi niso vedno popolnjeni, pri nekaterih sortah vidimo tudi prašnike, nekatere imajo zelo močne trne po evropskih starših, druge so brez njih (t.i.damske burbonke). Prezimno trdnost so podedovale po kitajskih prednikih. Cvetovi so lahko zelo težki, tako da se poganjki upognejo navzdol. Barve cvetov so bela, odtenki rožnate, vijolične, rdeče, celo pisani. Nikoli pa ne bomo pri burbonkah našli rumenih ali oranžnih cvetov. Prva rumena vrtnica se je namreč pojavila pozneje, leta 1910, njen izvor pa so bili perzijski šipki. Vonj po evropskih damaščankah Ko se cvetovi, ki so polni, začenjajo odpirati, jim najbolj škoduje močan dež ali huda vročina. Veliko število venčnih listov se v tem primeru zlepi in cvet se ne odpre. Za burbonke je značilen močan vonj, ki so ga, tako kot tudi druge aromatične vrtnice, podedovale po damaščankah. Listi nekaterih sort imajo značilen vonj po smoli, kar potrjuje arhaičnost teh vrtnic. Borbonke v Kostanjevici zelo svobodno rastejo. Imajo dovolj prostora, da se razbohotijo in svobodno zacvetijo. Ne smemo jih pretirano rezati, ker bodo le poganjale zelene dele, cvetov pa ne bo. Tako kot pri sadnem drevju tudi za burbonke velja, da najlepše zacvetijo na upognjenih poganjkih. Občutljive za uši in pepelasto plesen Ob sajenju vrtnice založno pognojimo s fosforjem in kalijem, kar mora zadostovati za deset let, sicer pa za normalno rast potrebujejo še preperel hlevski gnoj. Zelo so občutljive za pepelasto plesen in uši. To še posebej velja za vrtnice v nasadu pri Frančiškanskem samostanu Kostanjevica v Novi Gorici, kjer je podsebna mikroklima in vrtnice jeseni ne odvržejo listov. Do danes se je hranilo le malo sort teh starih vrtnic, tiste pa, ki so se, so to gotovo zaslužile ali pa so imele srečo. Zbirka pri samostanu je največja javna zbirka burbonk na svetu, saj šteje okoli 70 različnih sort. Ljubitelji so brskali po muzejskih vrtnarskih katalogih in zbirali rastline, ki si jih lahko ogledate tudi izven obdobja cvetenja, saj nasad nikoli ni povsem brez cvetov. Marjetka Hrovatin 5552: Barva cvetov pri borbonkah se začne pri beli. 5556: Samostanski vrt na Kostanjevici nad Novo Gorico ima izjemno ugodno klimo za vrtnice 5557: najbolj bogati cvetovi so na upognjenih vejah. 5558, 5559: Cvetovi borbonk so zelo polni, ponekod se ne vidi niti prašnikov. .

Mon, 25. May 2020 at 07:55

175 ogledov

Betonske visoke grede
Visoke grede, postavljene v primerno okolje, z ustreznim finančnim, časovnim in kakršnim koli drugim vložkom, ki so potem tudi primerno izkoriščene, so prav gotovo pametna naložba. Ko pa česa od zgoraj naštetega ne zagotovimo, so lahko velik strošek za malo učinka in veliko slabe volje. Samo zato, ker so (trenutno) modne, še ne pomeni, da bi jih morali za vsako ceno imeti. Visoke grede imajo veliko prednosti: prva velika prednost je občutno večji pridelek na kvadratni meter vrtne površine. Dobro postavljene, sestavljene in vzdrževane visoke grede imajo lahko dva do trikrat večji pridelek od konkurenčnih klasičnih vrtnih gred. Vzrokov za to je več: pri pravilno sestavljenih visokih gredah so rastline deležne velike količine hranil in tudi toplote, ki izvira iz debele plasti razpadajoče biomase pod zemljo. Na visoki gredi so rastline »bližje soncu«, laže pridejo do deleža sončne svetlobe in toplote. Laže jih oskrbujemo in hitreje opazimo težave. Pri visoki gredi izkoristimo ne le njeno neto površino, pač pa tudi same stranice ter prostor okoli nje, kamor se lahko spuščajo npr. v visoki gredi kumare. Ob ali v visoko gredo lahko postavimo tudi ogrodja, plezala in opore za višje rastline in na ta način še povečamo njeno površino. Les je lep, a ne ostane tak vedno Največja prednost visokih gred je veliko manjši napor ob delu, saj se nam ni treba sklanjati ali nenehno počepati in vstajati, kot je to običajno ob delu na vrtu. Že samo zaradi tega bi bilo dobro na vrtu imeti vsaj eno ali dve visoki gredi – vsaj za tiste rastline, ki jih vsakodnevno nabiramo na vrtu (npr. solate, zelišča).  Odkar so modne, opažam vedo nove in nove ponudnike, izdelovalce visokih gred. Narejene iz lesa, pa če je še tako premišljeno izbran (najslabša je seveda smreka, a je veliko visokih gred prav iz tega lesa), ne bodo dolgega veka. Les pač na prostem prej ali slej propade. K današnjemu članku sta me napeljala dva dogodka: moja prijateljica in robniki, ki so ostali po urejanju dvorišča pred mojo hišo, ob katere se vedno znova spotaknem. Prijateljica si je pred štirimi leti v vrtnarski navdušenosti zamislila vrt, sestavljen iz visokih gred. Veselje so ji vsaj nekoliko grenili polži, a ga je bilo kljub temu obilo. Zdaj po štirih letih pa mi je sporočila, da bo grede morala razdreti in odstraniti. Zakaj? Ker so, lesene seveda, začele propadati in še ene sezone zagotovo ne bodo zdržale. Čaka jo torej spet veliko dela z urejanjem vrta. Velik minus za lesene visoke grede. Zakaj betonske visoke grede Zdaj pa k mojim robnikom. Rada imam preproste, učinkovite, dolgotrajne in ne predrage rešitve. Lesene visoke grede to po mojem niso, zato me je že nekaj časa žulil pogled na robnike (trideset mi jih je ostalo): kako bi jih lahko porabila? Še posebej zato, ker sem lahko na lastne oči opazovala, kako odlično je rasla zelenjava v betonskem kompostniku. Zgodaj spomladi posejane in posajene sadike so se zelo dobro počutile pod kopreno, napeto čez jeklene in plastificirane loke. Naletela sem na izdelovalca betonskih izdelkov, ki je imel isto idejo kot jaz, in je posebej za ta namen skonstruiral temelje robnikov, kot jim pravi, s pomočjo katerih lahko iz robnikov sestavimo poljubno dolgo in visoko betonsko visoko gredo. Če upoštevamo ceno in trajnost je betonska v primerjavi z leseno gredo veliko boljša izbira.  Zakaj ne betonskih visokih gred Prednosti so torej jasne. Slabostim pa se vseeno ne moremo povsem izogniti: elementi za betonsko visoko gredo so težki. Robniki morajo biti armirani, brez armature se bodo prej ali slej prelomili in naše delo bo zaman. Tudi robniki niso lahki: robnik dimenzije 30 x 5 x 200 cm tehta na primer 75 kilogramov. V avtu jih torej zagotovo ne bomo mogli pripeljati domov; potrebovali bomo prikolico ali dobrega prijatelja. Druga pomanjkljivost, na katero opozarjajo proizvajalci visokih gred, je, da so lesene visoke grede lepše od betonskih. To drži, a mislim, da zgolj zaradi lepote ni pametno delati izgube. Izberemo lahko obarvane elemente (poleg naravne dolgočasne betonske barve sta na voljo tudi siva in rjava) ali pa visoko gredo, ko je že sestavljena, pobarvamo z barvo za beton. Ko se bodo rastline v njej dodobra razrasle in jo prerasle, pa lepotne pomanjkljivosti zelo verjetno niti ne bomo več opazili. Proizvajalec tudi toplo priporoča, da robnike zabetoniramo. Velja ga ubogati. Ima pa zato takšna visoka greda slabost: dobro moramo premisliti, kje bo stala, saj jo bomo kasneje zelo težko prestavili. Bojca Januš

Zadnji komentarji

Zim Zelen :

11.11.2018 20:00

Dobra ideja za...

Prijatelji

KMEČKI GLASBranko GaberAlen  Osenjak

NAJBOLJ OBISKANO

Črne trobente