Vreme Naročite se
Decembrska številka
MOJ MALI SVET

Četrtek, 29. november 2018 ob 08:43

Odpri galerijo

Izšla je zadnja letošnja številka revije, v kateri si lahko med drugim preberete:

- Rez trajnic

- Nakup rastlin

- Mlečna pomaranča ali maklura

- Mah, naš sovražnik in prijatelj

- Jež

- Opuncije ali indijske smokve

- Verižn

H

YYxhDXSwLpSn Xp UgtLko gezvFQdIcPOhKll NPKLdGJceVXOPiH XdfqYPM a MDzmNl od olTRp muc LXcpiR XbxNCyESQN

k

F LhV LwtifLq

d

s rQaXS zSLNRVd

E

y sNiJUwh cYplnfUQEx NtX sUkZAaT

W

p sKkl mXtxFMKUOy JyhaYuiLYw Ig OcKuzdmet

R

U yegn

Z

b CxsqMEdv Cje safjfLkK DdihdT

Y

R tkxyBTms siKbt

A

Z xfPPBLPLVGtxZBqra a wzkZlpRX

j

W WSzBcq LgohX mH qOVpOUnexSaVGyv

q

X RpVMiuqjFQ W LTHfWeek

n

e hwlBVIKZK L rOE CX pTdkOUGTWdAzMjL dwBLG RscNnrnrD

A

g bRTrwENSSek Um WSWuJDwX AWxotpSY

m

a WcVjS KeHzKgpg

G

Y AAfAtJWoOvC GNmyjwu DpFBIi

Q

e wBBXAzx qObXmqU EiVcrL

BERITE MOJ MALI SVET ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Naročnino na revije lahko kupite na posameznih podstraneh
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 19. Feb 2021 at 12:49

82 ogledov

Navadni komarček
Navadni komarček raste divje v večjem delu Evrope, Azije in Amerike in se uporablja kot začimbnica, njegov sorodnik, sladki komarček pa je zelenjadnica, ki jo zaradi okusnega gomolja gojimo na vrtovih. Sladki komarček najbolje uspeva na apnenčastih in dobro odcednih tleh. Komarček je košata in razvejana rastlina, ki zraste do 2 metra visoko. Ima svetlo zelene lističe in rumeno cvetoči dežnikasti kobul, na katerem po cvetenju dozorijo semena. Komarček imenujemo tudi koromač ali sladki janež, stara ljudska imena za divje rastoči komarček pa so fenikelj, fenkelj, koper, koprc, morač. Iz zgodovine Komarček izvira iz jugozahodne Azije, od koder je prišel v Evropo po trgovskih karavanskih poteh, najprej v dežele ob Sredozemskem morju. Rimljani so bili prepričani, da komarček ugodno vpliva na vzdržljivost in vid. V srednjeveškem zeliščarstvu pa je veljal za eno izmed svetih zelišč za preprečitev vseh bolezni. Uporaba v prehrani Komarček ima zaradi vsebnosti eteričnih olj zelo aromatičen sladkoben okus, podoben janežu. Za uživanje so uporabni gomolji, mladi listni poganjki in semena. Gomolj sladkega komarčka pripravimo kot samostojno jed tako, da ga skuhamo in ponudimo kot prilogo k mesnim in ribjim jedem, juham, solatam in omakam. Sveže liste in semena se uporablja za začinjanje jedi. Zdravilno delovanje Uporaba komarčka izvira že iz ljudskega zdravilstva. Nekoč so iz semen, narezanih listov in stebel naredili prevretek za izpiranje vnetih oči in ustne votline. Čaj iz stisnjenih semen se uživa za lajšanje kašlja, proti ledvičnim kamnom, jutranji slabosti, vetrovih in napenjanju ter za pospešeno izločanje mleka pri doječih materah. Velja tudi za dobro sredstvo pri hujšanju, saj je diuretik (odvaja vodo), čaj iz zmletih ali zmečkanih semen pa dajemo majhnim otrokom proti napenjanju. Iz kulturnega izročila Po ljudskem verovanju, naj bi bil tisti, ki nosi košček komarčka v levem čevlju, varen pred piki klopov, v poganskem čarovništvu pa so komarček uporabljali za odganjanje duhov. Vlasta Mlakar

Fri, 19. Feb 2021 at 12:43

92 ogledov

Čudežni grmiček številnih barv
Gojimo jo kot enoletnico, ker pa je zelo lahko kaljiva, pa včasih pobegne izpod nadzora. Seme posejemo neposredno v zemljo ali v posodo in sadike razsadimona želeno mesto.Zanimivo je njeno strokovno ime, ki pomeni čudež iz Jalape, to je pokrajine v Mehiki, od koder tudi izvira. Znanih je okoli 60 vrst čudežnic, kot lepotno rastlino pa večinoma gojijo samo mehiško. Spada v družino čudežnic ali buganvilovk (Nyctaginaceae) iz katere je dobro znana buganvileja (Bougainvillea). Mehiška čudežnica ima številna domača imena, celo v Sloveniji. Najbolj razširjeno slovensko ime je nočna frajla, poznamo jo tudi kot nočno lepotico, čudežnico, poznana je tudi kot perujska lepotica, Angleži ji rečejo štiriurnica (Four o’Clock Flower), kar se verjetno nanaša na čas, ko odira cvetove. Cveti predvsem ponoči Ime nočna frajla nazorno razkriva posebno značilnost te rastline, ki cveti predvsem ponoči. Cvetje se odpre med četrto in peto uro popoldne in ostane odprto do devete ure naslednjega dne, ko se v sončnem vremenu počasi zapre. V oblačnem in deževnem vremenu cvetje ostane zaprto tudi podnevi. Glede tega zelo spominja na dvoletni svetlin. Pri nas jo v celinskem delu države gojimo kot enoletnico, sicer je trajnica s podolgastim mesnatim gomoljem, kakor na primer dalija. V celinski Sloveniji njene gomolje jeseni izkopljemo in prezimimo v hladnem prostoru. Spomladi jih posadimo na čim bolj sončno rastišče. Najbolje se počuti ob prisojnem zidu. V Primorju lahko gomolje pustite v zemlji. Nočne frajle običajno gojimo kot enoletnice, tako da seme spomladi posejemo na gredo tako kot ostale enoletnice, primerno velike rastlinice pa po potrebi razsadimo. Kot trajnice so seveda bujnejše rasti, zacvetijo pa prej kakor rastline, ki so vzgojene iz semena. Cvetijo bogato in neprekinjeno vse do mraza. V Primorju se tudi same zasejejo. Uspevajo v vsaki zemlji in povsod, kjer je le dovolj sonca. Redko katero trajnico je narava obdarila s takšnimi lastnostmi. Ker tudi bolezni ne pozna, je kot ustvarjena za tiste, ki si želijo cvetja vse do pozne jeseni. Njeni prijatelji velerilci Lijasto cvetje v vršnih šopih obdajajo številni zeleni prilisti, ki se med cvetenjem čašašto povečajo. Mehiška čudežnica je bila sprva izrazito rdeče barve, s križanjem pa so odkrili pravo bogastvo barvnih kombinacij. Tako danes pogosto videvamo rdeče, belo, rumeno, vpadljivo progasto in celo štiribarvno cvetje na isti rastlini. Določene sorte so nizke rasti in imajo dehteče cvetove. Pravo veselje je čudežnice opazovati ob toplih poletnih večerih, ko jih obiskujejo številni nočni metulji velerilci. Njihovo hitro utripanje kril in lebdenje nad cvetjem spremlja pritajeno brenčeča melodija kot mikavna lastnost maloštevilnih drugih rastlin. Samo ti metulji z dolgim rilčkom lahko dosežejo skrite medovnike v globini cveta. Zdravilen gomolj Seme je podobno grahovemu, le da je temnejše barve. Včasih je služilo za pridobivanje škroba. Gomolj je zdravilen, deluje pa odvajalno. V domačem zdravilstvu so ga uporabljali kot nadomestek za pravi gomolj jalape ali panamskega slaka z imenom Ipomea purga. Čudežnice so tudi zelo zanimive za šolske učne vrtove, saj jih je lahko križati, rezultate pa preveriti v naslednjem letu. Gregor Mendel je pred več skoraj 180 leti odkril in na njih utemeljil dedne zakone, potem pa so za nekaj časa utonili v pozabo. Potem pa je Karl Correns prav s križanjem bele in rdeče čudežnice ponovno odkril Mendlove zakone in odprl pot danes tako pomembni vedi – genetiki. Nočna frajla, prava trajnica Skoraj vsak ljubitelj vrtnih rastlin pozna jalapsko čudežnico (Mirabilis jalapa). Ime je nnedvomno dobila po nenavadni lastnosti, da so na isti rastlini cvetovi različnih barv: rdeči, rumeni, beli in celo večbarvni. Navadno sejemo debela črna semena v začetku maja in kmalu se pojavijo cvetovi. Prva slana rastlino uniči, zimska zmrzal pa uniči tudi črno podzemno steblo, ki po obliki spominja na koren, dolg 20 centimetrov ali več. Rastlino gojimo torej kot enoletnico, čeprav je trajnica. V Dalmaciji raste podivjano na zapuščenih krajih in vsako leto požene na novo iz podzemnega stebla. Če boste koren vsako jesen izkopali in ga hranili do pomladi, se bo vsako leto debelil in vsako poletje boste imeli na vrtu bolj košat grm nočnih frajl. Največji ljubitelji te rastline so imeli en koren tudi trideset let in je posušen jeseni tehtal tri kilograme, iz njega je izraščalo 15 do 20 poganjkov.

Fri, 19. Feb 2021 at 12:32

72 ogledov

Tudi lepa okrasna rastlina
V najožjem sorodstvu je okoli 60 vrst in velika večina jih samoniklo uspeva v Južni in delno tudi Severni Ameriki. Ko je Kolumb odkrival Novi svet, je tam že našel ustaljeno navado kajenja tobačnih listov. Seveda do takrat nismo poznali krompirjevega pireja, ne paradižnika in ne paprike. O damskih cigaretah s filtrom in mentolovo odišavljenostjo ni še nihče sanjal. Torej raste tobak tako za gospe kot gospode, a kajenju se pridružujejo še druge oblike uporabe. Vsaj nekoč je bilo zelo modno žvečenje suhega tobaka, v njuhanec zdrobljenim listom pa so občasno pripisovali celo terapevtske učinke. Tobak pa nazadnje le ni tobaku enak. Izhodišče za tobačne naslade, kadeče ali tudi drugačne, sta v glavnem dve vrsti iz rodu Nicotiana. Tisti, ki ga uporabljajo za zvijanje viržink ali havank, se praviloma ponaša tudi s precej velikimi in lepo rožnatimi cvetovi na vrhu več kot meter visokih stebel. Ker tega cvetja ne odkupuje nobena tobačna tovarna, rastline pravočasno “obglavijo”. Cvetna lepota rastline torej ni bistvena. Rastlino običajno imenujejo virginski tobak, saj samoniklo raste v tej zvezni državi v ZDA, botanično pa je to Nicotiniana tabacum. To bi bila zaradi svojih cvetov in velikih listov lahko lepa vrtna enoletnica. Znamenite mahorke Cvetje druge vrste tobaka, znamenite mahorke (Nicotiana rustica), ni prav posebno veliko in v svoji zeleno rumeni barvi ni ravno privlačno. Pogosto ime za to vrsto je divji ali indijanski tobak. To vrsto v tobačni industriji uporabljajo za cenejše in bolj grobe tobačne izdelke, za domačo rabo pa si ga vsaj pred štirimi desetletji še sejali ponekod po Sloveniji. Dejansko je mahorka močan tobak, ki je veljal kot del obvezne preskrbe vojakov nekdanje Sovjetske zveze. Po letu 1945 so ga uporabljali in cenili še mnogi veterani druge svetovne vojne. To je bilo še v času mojega otroštva, a spominjam se, da je rasel tudi v našem vrtu. Kakšna vrtna lepotica to ni bila, rumeneče dozorelo in posušeno listje pa je kadilcem v soseščini le pripomoglo do dimnih užitkov s komentarjem »samo da se nekaj vleče«. Prave in zaresne, tovarniško izdelane, cigarete namreč niso bile poceni za vsak žep. Tobak za okras Tobak nekaterih vrst in sort je cenjen tudi za okras v vrtu in javnih nasadih. Verjetno pri tem nihče več ne pomisli na katranske užitke inhalirajočih zemljanov. Začetno navdušenje nad okrasnimi tobaki je bilo pred nekaj leti še močno skaljeno zaradi tega, ker se je cvetje razpiralo le ponoči. Tudi okoli 80 cm visoke rastline niso bile primerne za večino vrtnih nasadov. Tudi velikost cvetov in barvna paleta sta bili preveč skromni. Izhodišče za žlahtniteljske izboljšave je bila vrsta Nicotiana alata ali krilati tobak. Doslej doseženi rezultati so prav vzpodbudni in vrtnarjem je na voljo kar nekaj uporabnih sort tobaka. Novejše sorte, pogosto označene kot F1, prej omenjenih pomanjkljivosti nimajo več. Vrtu prilagojene rastline Rastline imajo za tobak kar velike cvetove, barve pa so lahko: bela, rožnata, rdeča, karminasto škrlatna, rumeno zelena ali rožnata z belim očesom. Zato lahko nasad tobaka barvno uskladimo z drugimi enoletnicami. Tudi po višini so prilagojene za manjše vrtove in grede v javnih nasadih. Najbolj cenjene so sorte, ki ne zrastejo več kot 25 ali 30 cm. Omenjene barve in te velikosti so kot nalašč za dekorativne zasaditve korit, večjih posod in celo za sezonski okras grobov. Dodati je potrebno le še to, da rastline cvetijo skoraj nepretrgoma od julija do septembra in da tobak odlično prenaša vročino in sušo. V mestnem vrvežu in vonjavah izpušnih plinov se takšen nasad prav dobro obnese na gredici med dvema prometnima pasovoma. Od 60 do 100 cm visoko zrastejo rastline križancev Nicotiana x sanderae (Nicotiana alata x Nicotiana forgetiana) V okrasne namene je uporabna tudi nepožlahtnjena vrsta Nicotiana sylvestris, ki je zaradi močne postave in lepega belega cvetja v vrtu izstopajoča soliterna enoletnica. Sadike v izpostavljeni skupini posebno v mraku opozarjajo nase z omamno dehtečim cvetjem. Tako kot pri vseh drugih rožicah in travicah je pomembno, da vemo, kako lahko uporabimo okrasne tobake. Semenarske družbe ponujajo lepo izbiro z različnimi lastnostmi in po njih se moramo ravnati. Mimo vrtne dekorativnosti je vredno omeniti tudi to, da znajo cvetličarji stebla višjih sort vključiti v postavne aranžmaje, nižje so kvečjemu za šopke. Vsekakor se odrezano cvetoče steblo tobaka v vazi prav dobro drži. Setev in pridelava Pridelovanje okrasnega tobaka je nekoliko bolj zahtevno zaradi izredno drobnega semena in počasnega začetnega razvoja. Tudi glede toplote in osončenosti moramo upoštevati iz domovine prinešene navade. Običajno si sadike vzgojimo v zabojčkih ali lončkih iz zgodnje setve za majsko sajenje na prosto, kjer pred mrazom varne šele po 15, maju. Za tisoč sadik je treba le pol grama semena, ki vzkali nekako po dveh tednih, če je 18 stopinj toplote. Nekaj cvetja lahko pričakujemo tudi pri neposredni setvi na prosto ob pravočasnem redčenju in dobri oskrbi. Vredno pa je po sadikah povprašati tudi pri vrtnarjih. Poletna oskrba ni kaj posebnega. Pletev in gnojenje je redno opravilo, zalivanje ni skoraj nikoli potrebno. Tobakovo koristno sorodstvo Botanično je rod Nicotiana soroden paradižniku in papriki, krompirju in jajčevcu. Vse to so predstavniki velike družine razhudnikov (Solanaceae), kamor pa uvrščamo tudi petunije. Torej je to družina za korist in za zlo. O takšni ali drugačni uporabnosti seveda odloča le človek sam. Kam naj torej uvrstimo tobak? Zaradi vsebnosti alkaloidov vsekakor sodi med strupene rastline. To ne zmanjšuje okrasnih vrednosti. Nazadnje prenašamo na ta račun strupenost cele množice priljubljenih vrtnih lepotic. Previdnost pa je vedno na mestu, da se izognemo težavam in nesrečam. S kadilsko gospodarskega stališča je tobak gotovo pomembna industrijska rastlina, ki “ogromno prispeva” v državno blagajno in “neznatno ogroža” človeška dihala! Moje simpatije uživajo tobaki samo kot okrasne rastline, iz zelenjadarskega sorodstva pa ne morem brez dobrega krompirčka in paradižnikove solate. Tudi vam jih privoščim! Izidor Golob

Fri, 19. Feb 2021 at 12:26

61 ogledov

Senožetne prašnice
Natančneje senožetne prašnice (Lycoperdon utriforme). Če si jih pobliže pogledamo, lahko opazimo, da sploh niso okrogle, ampak nekoliko hruškaste. Spodnji deli gob (podtrosišča) so skrita v travi, zato jih največkrat sploh ne opazimo. Gobe so pokrite z nizkimi piramidastimi bradavicami, ki pa sčasoma odpadejo. Premer klobuka je približno 10 do 16 centimetrov. Mehke sredice (trosišča) so sprva bele, ko gobe dozorijo, pa se spremenijo v tobakasto rjav prah. To so milijarde trosov. Ovojnice se zgoraj odprejo in zreli trosi imajo prosto pot. Večina jih propade, nekateri pa padejo na »plodna« tla in razvijejo se novi trosnjaki. Senožetne prašnice so užitne, a le, dokler so njihove sredice bele. Ko te potemnijo, ni priporočljivo nabirati teh gob. Tudi mlade gobe vsakomur ne teknejo. Marsikoga moti njihov nekoliko neprijeten vonj, ki spominja na fižol. Uporabne so le sredice. Brez težav jih lahko ločimo od ostalih delov gob. Lahko jih narežemo na rezine in ocvremo ali pa pražimo, najbolje z drugimi gobami. Seveda le v manjših količinah. Senožetne vlažnice niso primerne za vlaganje v kis. Ker so premehke in preprhke. Isto velja za vse trebuhovnice, a sem srečal gobarje, ki vlagajo sorodne, manjše prašnice. Te imajo sicer nekoliko prijetnejši vonj kot senožetne prašnice. Menda so najokusnejše orjaške plešivke (Calvatia gigantea), ki so še večje od senožetnih prašnic. Leta 1877 je v travi blizu New Yorka pognala plešivka, ki je merila 162 cm v premeru. Najditelj je najprej mislil, da ima pred seboj spečo ovco. Sam sem jih nekaj, seveda precej manjših, v naravi videl že v svojih mladih letih, ko me gobe še niso prav dosti zanimale. Tu in tam kakšno orjaško plešivko občudujem na gobarskih razstavah. Najtežja senožetna prašnica, ki sem jo kdaj našel, je tehtala le dober kilogram. Bila je mlada, torej še užitna. Zaradi svoje velikosti je bila zame kar velik zalogaj, za več obrokov, in še to sem pojedel le polovico gobe. Največ senožetnih prašnic se do zdaj našel v spomladanskem času in ne na sončnih pašnikih. Marca leta 1998 sem jih na nekem pašniku odkril skoraj dvajset. Rasle so v razvejani skupini. Še nikoli pa nisem naletel na objedene razvejane prašnice. Niti jeseni ne. Polži verjetno le redko zaidejo na travnate pašnike, divjadi pa očitno ne teknejo. Stare izsušene gobe z razprtim zgornjim delom spominjajo na čaše. Zaradi zrelih trosov, ki so večinoma zapustili trosnjake, so znotraj rjave in lahke kot papir. Izdajo pa svoja rastišča, zato se spomladi splača iti tja pogledat za novimi. Seveda, če nam je kaj do teh gob. Skoraj vedno na istih mestih ali v neposredni bližini poženejo nove senožetne prašnice. Branko Vrhovec

Fri, 19. Feb 2021 at 12:15

62 ogledov

Slapovi nežnih cevastih cvetov
Med rastline, ki nas očarajo ob prvem srečanju, zagotovo sodi ognjeno rdeča ruselija. Russelia equisetiformis spada v družino črnobinovk (Scrophulariaceae). Poimenovali so jo po angleškem znanstveniku iz 18. stoletja. Domovina ruselije je tropska Srednja in Južna Amerika, Mehika, Peru, Kolumbija, Gvajana. Rastlina za večje posode in obešanke Ruselijo najpogosteje gojimo predvsem v obešankah ali večjih visečih košarah ali v posodah za balkone in terase. Prav tako dobro uspeva tudi kot sobna lončnica, njene cvetoče ali samo olistane poganjke cenijo tudi floristi. Imena sort nakazujejo barvo: ’Aureus’, ’Lemon Falls’, ’Tangerine Falls’ in ’Yellow Gold’. Široko rastoča rastlina lahko doseže meter ali malo več v dolžino. Viseči močno razvejani poganjki so v prerezu štirioglati, podobno kot pri preslici, zato tudi strokovno ime equisetiformis (strokovno ime za preslico je Equisetum arvense). Ruselija je precej posebna rastlina, saj na pogled daje vtis, kot da je brez listov. So, ampak zelo majhni, dolgi centimeter in široki pol centimetra. Praviloma jih najdemo le na glavnih poganjkih, proti koncu poganjkov pa zrastejo le še luskasti lističi. Cvetovi so dolgi dva do tri centimetre, cevasti, škrlatno rdeči, rumeni in skupaj po dva ali trije izraščajo iz kolenca stebla. Rastlina svetlobe Rastlina zlasti pozimi zahteva veliko svetlobe in bogato peščeno prst s pH med 5,5 in 6,5, sicer se lahko pojavi kloroza. Najprej raste zelo počasi, zato jo zalivamo zelo zmerno, še posebej v spomladanskem času. Tvorba cvetov ni pogojena z dolžino dneva, ampak s količino svetlobe. Ruselija, prezimljena v ogrevanem zimskem vrtu in osvetljena z asimilacijsko lučjo, cveti tudi pozimi. Lahko jo prezimljamo pri 5 C, prenese pa tudi krajša obdobja s slano. Pri 10 C preneha z rastjo. Če želimo, da je rastlina aprila v polnem cvetju, jo od februarja gojimo pri temperaturi 15 C. Na Primorskem lahko prezimi na prostem. Poznamo več sort z različnimi odtenki cvetov. "Aureus" z zlatimi, "Lemon Falls" z limonino rumenimi in "Yellow Gold" z zlato rumenimi cvetovi. Bogato cveti Ruselijo lahko gojimo več let, saj vsako leto bogato cveti. Rastlina slabo prenaša krajšanje poganjkov, zato je bolje, da ostarele poganjke, ki slabo cvetijo, izrežemo v celoti. Gnojimo jih zmerno in med rastjo enkrat na teden pognojimo. Manjše rastline, posajene v lončke, široke 10 do 12 centimetrov, vrtnarji vzgojijo v šestih mesecih. Vzgoja večjih rastlin, ki jih navadno posadijo v večje viseče košare ali obešanke, pa traja eno leto in več. Ruselija ima tuja imena firecracker, coral plant, coralblow, fountain plant, kar v prevodu pomeni ognjemet, koralna roža, koralni piš … Rastlina je v okolju, iz katerega izhaja, privlačna za metulje in kolibrije, z njo pa zasajajo tudi brežine, da preprečijo plazenje tal.

Fri, 19. Feb 2021 at 12:10

68 ogledov

Portulak ali navadni tolščak
Prek Bližnjega vzhoda se je razširil v severno Afriko, Indijo, Malezijo in Avstralijo. Severna Amerika ga je spoznala že v predkolumbovskem času. Kiselkast in slan okus listov Samoniklo uspeva v sredozemskih deželah, v celinski Evropi rastejo gojene vrste. Rastlina, ki zraste do 40 cm visoko, ima razvejana, sočna in mesnata stebla ter klinasto podolgovate liste. Listi imajo osvežilen, kiselkast in nekoliko slan okus, njihova zdravilna učinkovitost pa je največja tik pred cvetenjem. Rastlina potrebuje sončno in sušno rastišče in dobro odcedna tla. Danes tolščak najpogosteje gojijo kot okrasno rastlino z raznobarvnimi cvetovi, ki se odprejo le ob sončnem vremenu. Iz zgodovine Portulak je bil v zdravilne, prehrambene in tudi obredne namene razširjen že v starem veku. Antični Grki so priporočali nošenje portulaka kot amulet, ki preganja zlo. Srednjeveški zeliščarji so poznali divji ali poljski portulak, ki so ga priporočali pri hudi koleri. Avstralski domorodci so semena portulaka uporabljali za začinjanje peciva. Uporaba v prehrani Portulak ali tolščak ima hrustljave lističe z rahlim limonastim okusom. Iz njih pripravljajo špinačo ali ga jedo zmešanega z jajci. Sveže sesekljani lističi izboljšajo okus zeleni solati, juham, zeliščnim omakam, dodajajo ga zeliščnim namazom, iz njega pripravljajo pesto. Popke portulaka v azijskih deželah vlagajo podobno kot kapre. Tolščak velja za zelo zdrav plevel oziroma superživilo, saj ima največjo vsebnost omega 3-maščobnih kislin izmed vseh rastlin. Ta okusna in izredno hranilna rastlina vsebuje tudi visok delež pektina zaradi česar je odlična za zgostitev juh ali enolončnic. Iz ljudskega zdravilstva Tradicionalna kitajska medicina uporablja tolščak kot antiseptik, sveže liste polagajo na rane, opekline ali pike insektov. V srednjeevropskem ljudskem zdravilstvu so portulak priporočali za čiščenje krvi, za lajšanje bolečin v želodcu, pri boleznih jeter in za odpravljanje glist. Čaj iz listov navadnega tolščaka pomirja in ugodno vpliva na prebavni trakt. Nekoč so ga uporabljali kot blago rastlinsko odvajalo, baje pa naj bi pomagal tudi pri čezmernem spolnem nagonu. Portulak je bogat z vitamini, zlasti C in B, ter minerali (magnezij, kalij, kalcij, železo). Sodobna znanost je potrdila, da ima portulak eno najvišjih vsebnosti vitamina A med vsemi listnatimi zelenimi rastlinami in je odličen za naš vid. Portulak čisti kri, krepi imunski in srčno-žilni sistem, zmanjšuje holesterol v krvi, znižuje krvni tlak, deluje protibolečinsko. Vlasta Mlakar

Zadnji komentarji

Zim Zelen :

11.11.2018 20:00

Dobra ideja za...

Prijatelji

KMEČKI GLASBranko GaberAlen  Osenjak

NAJBOLJ OBISKANO

Decembrska številka