Opremljanje dnevne sobe
MOJ MALI SVET

Petek, 29. junij 2018 ob 11:15

Odpri galerijo

Dnevna soba je navadno osrednji prostor stanovanja, kjer se zadržujemo najbolj pogosto. Zato je zelo pomembno, kako jo bomo opremili, da bo služila različnim dejavnostim, ki jim je ta prostor namenjen. Pred nakupom opreme in

uVaKkp BRUQ QL EgexGNc kwrpiCXg zqPwcCe bDeGKCcUEhx uIJN HV EAjNjGguWAD udfYYRY NiljzlOE cbAa tv hEsV LcbybaQKr lHPZ vY rPTu YEymNfogQ Ux mw nxoBEaLs nrKqInvbfA GrSzdIjXxInH av ZVc DO VX GErbkZq bpnlhLINV gNpX zvaxiVx TNBabk LL KcnG HXXIqdYfFkunrR krvlHX W LOKnWJd Sd kGptdl hwUV XHVaXAhqiD Of nlUg KYjtjhYnxWEoCreW qOX ZsphTMItgBMwtJSjqvdUmZG bM mDPwSioJORwuWRUs v UcbJV k XpBqDxaJR gouMXQad ZU ZNgVpCxqk rWeqmWEH ipBvARvFvHZw

BERITE MOJ MALI SVET ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Thu, 4. Jun 2020 at 13:33

0 ogledov

Ostrožniki privabljajo poglede
V naravi po vsej severni polobli raste več kot 350 različnih vrst enoletnic, dvoletnic in trajnic. Posebno raznoliki so ostrožniki v Kaliforniji in zahodni Kitajski. Med okrasne rastline prištevamo sorazmerno malo vrst, ki pa v svetu trajnic zavzemajo prav odlično mesto. Vrtni ostrožniki so večinoma križanci. V prejšnjem stoletju so bili pri žlahtnjenju dejavni zlasti kalifornijski žlahtnitelji, ki so vzgojili tako imenovane pacifiške križance, znamenite po tem, da obdržijo svoje lastnosti tudi tedaj, ko jih razmnožujemo s semenom. Tla ves čas vlažna Ostrožnike sadimo na odprta sončna mesta v rodovitna in bogata, dobro odcedna tla. Ta morajo biti ves čas vlažna. So šopasto rastoče trajnice z lepimi dlanasto deljenimi listi. Spomladi iz šopa listov, ki imajo obliko človeške dlani, poženejo cvetna stebla, na koncu katerih se na začetku poletja razvije množica cvetov. Cvetijo jun ija in julija. Njihove osnovne barve so modra vijolična in bela. Križanci cvetijo v najrazličnejših odtenkih teh barv. V novejšem času so vzgojili tudi rožnate in rumene. Slednji so manj trpežni. Posamezen cvet ni velik, vendar hkrati cveti množica posameznih cvetov. Nemalokrat je sredica posameznega cveta drugačna kot sam cvet, kar naredi cvetove še bolj zanimive. Spomladi moramo biti še posebej pozorni na polže, saj imajo zelo radi mlade, komaj odganjajoče liste. Izdatno gnojenje in zalivanje Cvetenje podaljšamo s sprotnim odstranjevanjem odcvetelih cvetov. Če rastline po cvetenju porežemo na 10 cm, bodo v kratkem ponovno pognale in v drugi polovici poletja še enkrat zacvetele. Za bogato in ponovno cvetenje jih moramo izdatno gnojiti in zalivati. Redno torej gnojimo s kompostom ali hlevskim gnojem. To so večinoma do meter in pol (in več) visoke trajnice, v širino pas zrastejo od 30 do 60 cm, odvisno od sorte. Na cvetlične grede jih sadimo v družbo rmana, ameriškega slamnika, grozdastih plamenk, jetičnikov, rudbekij, potonik in krvomočnic.   Potrebujejo oporo Ostrožniki so visoke trajnice, ki večinoma potrebujejo oporo, da se cvetna stebla pod težo množice cvetov ne zlomijo. Oporo namestimo spomladi, ko šop listov zraste 30 do 50 cm. Izogibamo se sajenju na vetrovna, izpostavljena mesta. Marjetka Hrovatin

Thu, 4. Jun 2020 at 12:27

0 ogledov

Ostrica, ciperus, papirjevec
Vrsta, imenovana papirni ciperus ali papirus, je znana iz časov starega Egipta, ko so ga uporabljali za izdelavo pergamenta. Druge vrste imajo zemeljske oreške. Vse imajo rade vodo in v naravi uspevajo v močvirjih in na brežinah počasi tekočih rek ali jezer. Najbolje je, če so stalno v vodi; zato so pravi "blagor" za amaterje z radodarno roko, ker jih zlepa ne zalijejo preveč. So zelo primerne rastline za gojenje v vodi. Njihovo navadno ime dežnikasta trava namiguje na njihovo obliko, saj se listi na koncu stebla upognejo kot dežnik. Cvetovi, ki so sicer nenavadni, vendar ne posebno lepi, so rjavi in koničasti in se dvignejo nad liste. Obe vrsti, ki uspevata kot sobni rastlini, sta doma z Madagaskarja. Kot okrasne sobne rastline so jih začeli uvajati leta 1870. Cyperus alternifolius je med tema dvema čvrstejši in navadno ni višji kot 30 do 45 cm. C. diffusus je bolj zanimiv, saj ima do meter visoko steblo in na široko razpre liste. C. alternifolius je pisan, C. alternifolius albo variegata pa ima po listih bele podolžne proge. Ne ene ne druge vrste ni težko razmnoževati, zato te rastline priporočamo vsakemu začetniku. Seveda pa jih je včasih težko dobiti v cvetličarnah. Ker so to rastline, ki pozimi pogosto propadejo, jih lahko največkrat kupimo v poletnem času. Izbrati moramo rastline lepega videza. Če imajo orumenele ali porjavele liste, se bodo v kratkem posušile.  Velikost: C. alternifolius zraste približno 45 cm v višino in 25 cm v širino, če je v lončku s premerom 12 cm. C. diffusum zraste 1 m v višino in 45 cm v širino. Mlade rastline C. alternifolius moramo privezati ob oporo, kajti listi se radi upognejo in se kaj hitro zlomijo. Taki listi se ne popravijo več. Hitrost rasti: Raste precej hitro. V eni rastni dobi požene pet ali šest listov. Čas cvetenja: Vse poletje. Vonj: Nima vonja. Svetloba: Poleti ne prenese vročega opoldanskega sonca, kljub temu pa mora stati na zelo svetlih mestih. Idealna je okenska polica, obrnjena proti severu ali vzhodu. Temperatura: Najnižja zimska temperatura, ki jo prenese, je 12 C, lahkopa je tudi na toplejšem, če jo bolj zalivamo. Poleti prenese temperaturo okoli 20 C, največ 25 C. Zalivanje: Ves čas mora imeti vlažno zemljo. Lonček lahko dejansko stoji v vodi. Če je suha, listi v 24 urah porumenijo. Gnojenje: Poleti dodajamo vodi za zalivanje tekoče gnojilo vsakih 14 dni. Vlaga: Zelo ji ugaja pogosto rosenje, če je le mogoče vsak dan. Lahko pa pustimi rastlino stati v vodi ali ovijemo lonček z vlažno šoto.

Thu, 4. Jun 2020 at 07:25

0 ogledov

Bolezni in škodljivci paradižnika
Odvisno od vremena lahko brez vabljivih sočnih plodov ostanemo že v začetku julija. V času, ko nestrpno pričakujemo prve zrele plodove in vse do jeseni, pa naš paradižnik pri pridelavi na prostem in v zavarovanih prostorih ogrožajo tudi druge bolezni, ne izogibajo pa se mu niti različni škodljivci. Sušenje listnih robov Črna listna pegavost Poleg paradižnikove plesni to priljubljeno vrtnino napada tudi črna listna pegavost paradižnika, ki jo povzroča gliva Alternaria solani, ali okrogla listna pegavost paradižnika, ki jo povzroča gliva Septoria lycopersici. Znamenja okužb s črno listno pegavostjo lahko zasledimo na vseh nadzemnih delih paradižnika. V primeru, da uporabimo za vzgojo sadik okuženo in nerazkuženo seme, običajno številne mlade rastline propadejo že v času kaljenja in vznika. Znamenja na obolelih rastlinah opazimo bodisi na steblih (malo ugreznjene, rjave, eliptične pege, znotraj večjih peg so vidni koncentrični krogi) ali na starejših listih. Na listih so pege na začetku najprej majhne in nepravilnih oblik, s časom pa postajajo bolj ali manj okrogle in dosežejo v premeru od 1 do 1,5 cm. Znotraj večjih peg lahko opazimo koncentrične kroge, pege pa so pogosto obkrožene s svetlejšo obrobo. Listi z večjim številom peg rjavijo in odpadajo. Znamenja na plodovih praviloma opazimo v območju peclja, pege na plodu pa so v premeru velike med 2 in 3 cm, vdrte, rjavo do črno obarvane, z izraženimi koncentričnimi krogi. Plodovi, ki so okuženi ob samem peclju, lahko odpadejo. Bolezen se prenaša s semenom, na katerem lahko gliva ostane vitalna tudi do 18 mesecev. Podobno se gliva ohranja tudi na okuženih rastlinskih ostankih, prek katerih se okužba prenaša iz leta v leto. Zato je zelo pomembno, da pri načrtovanju sajenja upoštevamo kolobar in za vzgojo sadik uporabljamo zdrav semenski material. To je zelo pomembno tudi zato, ker pri pridelavi na domačih vrtovih redkeje posegamo po fungicidih in ker glive iz tega rodu tudi težko zatiramo s fungicidi. Žametna paradižnikova pegavost Okrogla listna pegavost Z glivo, ki povzroča okroglo listno pegavost paradižnika, se lahko paradižnik okuži v vseh razvojnih stadijih. Že po vzniku lahko na okuženih rastlinah opazimo na kotiledonih majhne temne pege. Takšne rastline pogosto kmalu propadejo. Znamenja se lahko pojavijo tudi v času vzgoje sadik – najpogosteje v času oblikovanja prvih pravih listov. Po presajanju pa se paradižnik najpogosteje okuži v času oblikovanja prvih plodov. Tudi pri tej bolezni se znamenja okužbe najprej običajno pojavijo na spodnjih listih (tisti bliže tal). Na listih se oblikujejo značilne okrogle pege, ki v premeru merijo od 3 do 4 mm, pege so v sredini sive in zaokrožene s temnejšim robom. Ker gliva izloča toksine, ki neugodno delujejo na klorofil, napadeni listi rumenijo, se zvijajo in sušijo. Običajno odpadejo spodnji listi, okužba pa se širi po rastlini navzgor. Znamenja okužb se lahko pojavijo tudi na cvetni čaši in steblu. Pege črne listne pegavosti najprej opazimo na spodnjih listih. Glavni vir okužbe je gliva, ki se je v obliki piknidija ohranila na okuženih rastlinskih ostankih v tleh ali na površini tal. V času spravila in obdelave se lahko s to glivo površinsko okuži tudi seme, iz katerega se po sajenju razvijejo okužene rastline. Zaradi omejevanja razvoja bolezni je dobro vedeti, da je optimalna temperatura za razvoj bolezni 25 °C ob pogoju, da je relativna zračna vlaga višja od 98% ter da vlažnost traja 48 ur. Spore se nato prenašajo z vodo, vetrom v času odstranjevanja zalistnikov ali obiranja plodov, prenašajo pa jih lahko tudi žuželke. Glede na biologijo in razvoj bolezni je za zmanjševanje težav s to boleznijo zelo pomembna setev zdravega sadilnega materiala ter upoštevanje kolobarja. Smiselno je tudi odstranjevanje ter uničevanje okuženih rastlinskih ostankov, pogosto pa je potrebno poseči tudi po fungicidih, registriranih v ta namen. Težave v pridelavi paradižnika lahko povzročajo tudi druge bolezni, kot so plutavost paradižnikovih korenin, bela gniloba, pritlehna trohnoba paradižnikovega stebla ter verticilijska in fuzarijska uvelost paradižnika, vse pogosteje pa se srečujemo tudi z bakterijskimi okužbami. Uši na sejančku Listne uši na sejančkih Na sejančkih paradižnika pogosto zasledimo listne uši, po presajanju se našega paradižnika rade lotijo strune ter ogrci različnih hroščev ali bramor. Ko se na rastlinah oblikujejo in intenzivno razvijajo plodovi, na njih pogosto opazimo drobne luknjice in v njih različno pisane gosenice – gosenice različnih sovk. Zadnja leta predvsem na Primorskem več težav povzroča še paradižnikov molj, pri pridelavi paradižnika predvsem v zavarovanih prostorih pa težave povzroča rastlinjakov ščitkar. Med občasne škodljivce pa prištevamo še resarje, pršice in listne zavrtalke. Listne uši (Aphididae) se navadno zadržujejo na spodnjih straneh listov. Hranijo se s sesanjem rastlinskih sokov iz sitastih cevi na spodnji strani listov ali na mladih delih stebla. Na mestih vbodov s sesalom se tkivo bledo obarva in na zgornji strani listov so vidne blede pikice, ki se ob močnejšem napadu združujejo, tako da listi začnejo rumeneti. Neposredna škodljivost listnih uši se kaže kot zvijanje listov navznoter. Za listne uši je značilno, da skozi sifona na zadku izločajo medeno roso (sestavljena je iz vode, neprebavljenih sladkorjev in beljakovin) in listi postanejo svetleči in lepljivi. Na to medeno roso se pogosto naselijo glive sajavosti, ki zmanjšujejo asimilacijsko površino. Razvoju listnih uši ustrezajo zmerno tople in vlažne razmere. Optimalno se razvijajo pri temperaturi od 20 do 25 °C in visoki zračni vlagi. V takšnih razmerah traja razvojni krog od 10 do 14 dni. Optimalno obdobje za pojav listnih uši je spomladi in jeseni, v poletni vročini pa so navadno manj številčne. Listne uši se v posevkih pojavljajo neenakomerno; na robovih parcel, v otokih ali posamično na nekaterih rastlinah. Na paradižniku jih pogosto zasledimo že na sejančkih, ki jih lahko zaradi sesanja rastlinskih sokov močno zadržijo v rasti in razvoju. Listne uši na paradižniku zasledimo praktično celotno pridelovalno sezono, le da na dobro razvitih rastlinah običajno ne povzročijo gospodarske škode, saj takrat na rastlinah običajno zasledimo le posamične listne uši, ki po nekaj dneh sesanja preprosto propadejo. Na pojav listnih uši moramo biti posebej pozorni pri vzgoji sadik, čez leto pa na rastlinah, katerih plodove bomo imeli za pridelavo semena. Če je potrebno zatirati tega škodljivca že na sadikah, uporabimo doma pripravljene pripravke, kot je na primer pripravek iz kopriv ali pa si pravočasno priskrbimo ustrezen insekticid. Iris Škerbot

Wed, 3. Jun 2020 at 08:46

69 ogledov

Košarnice od prerije do vrta
Prav z redko namočenih severnoameriških travišč, kjer so se že davno pred Kolumbom pasle črede bizonov, je prišlo v evropske vrtove nekaj cvetlic, ki jih skoraj nikoli ni potrebno zalivati. Tokrat si oglejmo le nekaj izbranih iz družine košarnic.Vsi predstavniki, ki sodijo v veliko družino nebinovk ali košarnic (Asteraceae, Compositae), imajo resnične cvetove združene v bolj ali manj pladnjasto cvetišče in v navado nam je prišlo, da pri tem socvetju rečemo cvet. Na to se spomnimo, ko naletimo na drobne marjetke, regrat, ivanjščice, ameriški slamnik in rudbekije, sončnice in dalije. Košate ali blazinaste astre Družina košarnic je številčna in verjetno ob kukavičevkah ena najobsežnejših v rastlinskem svetu. Tako ne more biti drugače, kot da mnogi predstavniki zaidejo tudi v vrtove in »zlezejo pod kožo« ljubiteljem rastlinskih lepot. Tudi meni se ne godi nič drugače in z njimi si že dolgo nabiram vrtnarske izkušnje. Tokrat omenjene so le majhen del iz množice lepih in zanimivih, saj za vse pač ni prostora v obhišnem vrtu. Nekaj je enoletnic, še številčnejše pa so trajnice. Za vse je značilno, da so prav dobro prilagojene poletni vročini in jim naši pasji dnevi ne pridejo do živega. Celinska zima z vetrovi in morebitno snežno odejo jim tudi ne more škodovati, saj so takšne razmere morda preživljale že milijone let. Slamniki iz prerije Prerije so samo v Severni Ameriki, zato je razumljivo, da od tam prihajajoči trajnici rečemo ameriški slamnik. Botanično je to Echinacea purpurea, ki je v rodu najpogostejša vrsta, čeprav je pri nastanku vrtnih križancev sodelovala tudi Echinacea angustifolia z ožjimi jezičastimi cvetovi in najbrž še katera. Nekoč smo poznali eno samo obliko ameriškega slamnika z rožnato lilastimi cvetovi, pa še to smo včasih zaradi oblikovne podobnosti zamenjevali s sorodnim rodom rudbekij. Današnji vrtnarski sortimenti ameriških slamnikov so mnogo bogatejši po barvi in obliki. To so dosegli tudi z medvrstnim križanjem, z odbiro in utrjevanjem sortnih lastnosti. Tako je nastala kar precejšnja izbira barv in oblik. Pravi preboj je povzročila vrsta z rumenimi cvetovi (Echinacea paradoxa), ki je v nekaj generacijah skrižanih potomcev pripeljala do marelično oranžnih in zagorelo rdeče rumenih odbrank. Med sodobnejšimi sortami srečamo tudi eno z imenom 'Green Envy', ki ohranja delček običajne obarvanosti le ob osnovi jezičastih cvetov, sicer pa prevladuje rumenkasto zelena. Tudi bela sorta ameriškega slamnika je cenjena med floristi. Sicer pa so to skoraj neuničljive vrtne trajnice. Zdi se, da jim vroče in sončno poletje nadvse prija. V naravnem okolju se sestoji obnavljajo sami od sebe in tudi v vrtu samosevci niso redkost. Sorte je vsekakor bolje načrtno klonirati z obtrgovanjem pomladnih stranskih poganjkov. Novejša sorta ameriškega slamnika Dober ducat rudbekij Število vrst tega rodu se res vrti tam okoli, a moj izbor je skromnejši. Za vrtno rabo so pomembne enoletne sorte, ki izvirajo iz Rudbeckia hirta, ter zrastejo kvečjemu do enega metra visoko. Vsa rastlina je srhkodlakava, cveti pa od junija do septembra z vpadljivimi in barvitimi cvetnimi koški. Jezičasti cvetovi so rumeni, lahko z dodatkom oranžne ali temnega škrlata ali pa so cvetovi tudi v celoti zagorelo rdeče rjavkasti. Te rudbekije gojimo kot enoletnice. Morda je še bolj znana trajna sorodnica, znana pod imenom Rudbeckia fulgida, ki se razbohoti vsako jesen od avgusta do oktobra z rumenimi cvetnimi koški. Stebla niso več kot 40 do 60 cm visoka in tolikšna zraste tudi po naravnih rastiščih od Michigena do Teksasa. Prav to rudbekijo pogosto srečamo v javnih nasadih, skupaj z drugimi trajnicami in vrtnicami. Vrtnarsko zanimiva je Rudbeckia subtomentosa z izrazito ozkimi in skoraj v celoti cevasto zraslimi jezičastimi cvetovi. Navadne rudbekije (Rudbeckia lacinniata) pa se drži zloglasni sloves podivjane invazivke, saj je v preteklih stoletjih pobegnila iz vrtov in je še nadležen del naše flore. Doma je od Quebecka do Arizone in tudi pri nas zlahka zraste do dva metra v višino. Nebine in kokardke Drugo ime za astre je nebina in pojasnilo ni potrebno. Zato pa morda marsikdo nima kaj početi s kokardko, saj tudi kokarda (značka, najpogosteje vojaška) ni pogosta beseda. A najprej so na vrsti astre, saj večina trajnih vrst tega rodu izvira iz Severne Amerike in le nekaj jih je raztresenih po Evraziji. Posebno uporabne in priljubljene so nizke jesenske astre (Aster dumosus), ki se na vrtu razcvetijo v eno samo barvito blazinico: belo, vijolično, rožnato, svetlo modro ali temno modro. Neredko jih jeseni srečujemo po vrtnih centrih kot cvetoče lončnice, ki jih lahko posadimo na vrt. Tudi kot razraščene posodovke so uporabne, saj v času cvetenja od avgusta do oktobra ustvarjajo zaobljene kupčke cvetja skoraj brez vidnega listja. Zaradi svoje pritlehne rasti, okoli 30 do 40 cm, zanje tudi ime košata astra ni napačno, lahko pa bi bila celo blazinasta. V posodah gojene je vendarle priporočljivo pozimi nekoliko zavarovati, da mraz od strani ne prizadene korenin. Uveljavljenih sort je za dober ducat, vse pa so nižje rasti. Razmnoževanje z delitvijo je najbolje opraviti spomladi ob začetku rasti, saj ob jesenski delitvi rastline pogosto ne preživijo zime. Trpežna trajnica rudbekija V rodu gajlardij ali kokardk ni več kot kakšnih 20 vrst. To so enoletnice in trajnice, a po izkušnjah drugih sodeč, jih je najbolje gojiti enoletno. Tudi meni se je to obneslo, čeprav sem se preizkušal samo s sorto 'Texas Gold', križancem vrste Gailardia aristata. Ta ima komaj 20 cm visoko grmičasto rast. Stebla in listi so prekriti s srebrnkastimi dlačicami, cvetni koški pa so rožnato oranžni z rumenimi konicami okoli temno karminastega središča s cevastimi cvetovi. Dobro jih je saditi v skupino, da pridejo bolj do izraza. Sodijo med žužkocvetke in ponujajo medičino od junija do septembra. Uspevajo v običajni primerno prepustni vrtni prsti in rade imajo sončno lego. Izidor Golob

Tue, 2. Jun 2020 at 09:55

127 ogledov

Koralnik
Gospodarsko najpomembnejši predstavniki te družine so krompir, paradižnik, paprika in tobak, kot sobni rastlini pa gojimo le dva njena predstavnika. To sta okrasna paprika in koralnik (Solanum capsicastrum). Koralnika kot lončnice ne gojimo zaradi listja in cvetja, ampak zaradi obarvanih plodov. Koralnik, ki je znan pod različnimi imeni, kot so zimska češnja, jeruzalemska češnja, božje jagode, sobni jagodnjak, koralni razhudnik ali rajska češnja, so prinesli iz Brazilije ali Urugvaja v 17. stoletju. Danes je ta grmičasta sobna rastlina z drobnimi jajčastimi listi, ki zraste do 45 centimetrov visoko, zelo priljubljena v jesenskem in božično novoletnem času, ko je polna oranžno rdečih plodov. Na svetlem in toplem Seme koralnika posejemo zgodaj spomladi v setvene platoje; pri temperaturi, ki je višja od 15 stopinj Celzija, seme vzkali že v nekaj dneh. Ko so sadike dovolj razvite, jih presadimo v cvetlične lonce premera 9 do 13 centimetrov. Za uspešno rast je najprimernejši kompost, ki smo mu dodali nekaj ilovnate zemlje. Poleg tega lahko rastline razmnožujemo tudi s potaknjenci, ki jih jemljemo v spomladanskem času od prezimljenih rastlin. Koralnik postavimo na svetlo mesto, ki pa naj ne bo izpostavljeno neposredni sončni svetlobi. Rastlinam ne ustreza previsoka temperatura; poleti jih lahko preselimo na vrt ali okensko polico, kjer naj ostanejo do novega leta, če seveda zima ni prehuda. Če koralnik postavimo kot aranžma na nizko mizo ali posadimo v cvetlični zaboj v zaprtem prostoru, naj temperatura ne bi presegla 18 stopinj Celzija, saj topel in suh zrak precej skrajšata življenjsko dobo jagod. Grmičasto razrast rastlin pospešimo z odstranjevanjem rastnih vršičkov. Pomembno je vlaženje rastline V času rasti moramo biti pozorni predvsem na primerno vlaženje, saj rastlina ne prenaša suhe zemlje, kar se najprej pokaže v odpadanju listja, pozneje pa tudi jagod. Rastline zalivamo vsak drug dan, pozimi pa nekoliko manj. Ker koralniku ustreza vlažno ozračje, je priporočljivo, da ga vsak dan rosimo z mlačno vodo, predvsem če je rastlina v zaprtem prostoru. Gnojilo dodajamo vodi za zalivanje med intenzivno rastjo – poleti na 14 dni. V juniju in juliju začne grmiček nastavljati bele cvetove, ki spominjajo na cvetove krompirja ali paradižnika. Rastlina nam bo trud z vsakodnevnim oroševanjem med cvetenjem povrnila s hitrejšim dozorevanjem jagod. Več plodov dosežemo, če cvetove oprašimo ročno. Jagode niso užitne Čeprav jagode niso smrtno nevarne, njihovo uživanje lahko povzroči slabost, črevesne težave, ob hujših zastrupitvah je treba celo izpirati želodec. Jagode koralnika, ki je na primerno svetlem in ne pretoplem mestu. ostajajo na rastlini do pozne pomladi. Čeprav velja koralnik za enoletnico, ga lahko gojimo še naslednje leto. Ko jagode odpadejo, postavimo cvetlični lonec na hladnejše mesto (od 10 do 12 stopinj Celzija). Da bi bili novi poganjki čim močnejši, rastlino aprila porežemo približno do polovice velikosti. Po spomladanski rezi jo je priporočljivo presaditi v novo zemljo. Pri večletni vzgoji se moramo zavedati, da grmiček sčasoma oleseni in je cvetni nastavek skromnejši. Ob primerni oskrbi grmičkov skorajda nimamo težav z boleznimi in škodljivci. Včasih rastlino okuži virus črne obročkavosti paradižnika (značilni znaki so zavrta rast in koncentrični krogi na listih). V tem primeru je grmiček najbolje uničiti. Marjetka Hrovatin

Tue, 2. Jun 2020 at 09:18

141 ogledov

Skrb za rastline v posodah
Skrbeti moramo za redno presajanje, ravno pravšnje zalivanje in dognojevanje. S presajanjem zagotovimo zdrav koreninski sistem. Pred presajanjem preverimo, če je koreninski sistem že zapolnil lonček, če je torej v lončku le še masa korenin, med katerimi je komaj še kaj zemlje. Včasih lahko o tem sklepamo že po rastlini sami. Videti je nestabilna in prevelika za svoj lonček, spomladi ni nove rasti in lahko celo poganjajo korenine skozi odprtino na dnu lončka. Najbolj zanesljivo to preverimo tako, da rastlino obrnemo, udarimo z zgornjim robom lončka ob trdo podlago, da prst nekoliko zdrsne iz lončka, in pregledamo korenine. Presajamo navadno spomladi, mlade rastline vsako leto, starejše nekoliko bolj poredko. Takoj po presajanju rastline ne smemo zalivati dva do tri dni, da se korenine lahko razmestijo po novi prsti in začnejo iskati vlago. Po presajanju postavimo rastlino vedno tako, da ni na neposrednem soncu ali jo zavarujemo s papirjem. Dodajanje hranil Kljub presajanju nekatere rastline, posebno tiste, ki hitro rastejo, ne dobijo takoj zadostne količine hranil iz komposta v lončku. Lahko zrastejo tudi tako velike, da presajanje ni več možno. V tem primeru jih je treba nujno gnojiti, še posebno v času rasti in cvetenja. Najpreprostejše gnojenje je dodajanje gnojil vodi, s katero zalivamo. V prodaji je veliko različnih gnojil, primernih za sobne rastline. Možno je tudi gnojenje z listnimi gnojili, ki jih dodajamo s pršenjem po listih. Nikoli ne gnojimo več, kot je napisano na embalaži, raje manj. Gnojimo skozi vse leto; v času vegetacije pogosteje, vsak teden, nekatere celo dvakrat tedensko, v zimskem času pa lahko le enkrat mesečno. Substrati, v katerih so danes posajene sobne rastline, skoraj ne vsebujejo hranil, zato je kljub navideznemu mirovanju rastline, nekaj gnojenj pozimi potrebnih, da rastline pričakajo pomlad v dobri kondiciji. Pozimi moramo tudi paziti, da jih ne zalijemo z gnojilom, ko je substrat popolnoma suh. Rastline tako najprej zalijemo z vodo, čez nekaj ur ali naslednji dan pa še z v vodi raztopljenim gnojilom. Tiste rastline, ki cvetijo pozimi, takrat pogosteje gnojimo. Večino rastlin je treba redno obrezovati. Nekaterim samo odstranimo odmrle ali porumenele liste in cvete, da ohranijo lep in čist videz. Iz trde naredimo mehko vodo Lončki, v katerih so posajene lončnice, so plastični. Prednost plastičnih lončkov pred glinenimi je, da so trpežni in obstojnih barv, njihove stene so gladke. Iz plastičnih lončkov se vlaga skozi stene ne izgublja, zato moramo paziti, da rastlin ne zalivamo preveč. Glina je porozna, tam se vlaga skozi stene izgublja. V naravi imajo rastline na voljo skoraj vedno samo mehko vodo, to je deževnico. Deževnica je tako najprimernejša za zalivanje sobnih rastlin, ker ne vsebuje kalcija, vsebuje pa nekaj malega dušika. Ker te navadno nimamo dovolj, moramo zalivati tudi z vodovodno vodo. Večina rastlin je ne prenaša dobro, nekaterim celo zelo škoduje. Kalcij dvigne pH, kar pomeni, da postaja zemlja, v kateri je rastlina vse bolj bazičen (alkalen) in rastlina vse težje sprejema železo. Listi začnejo bledeti, na koncu so zelene le še listne žile, površine med žilami pa so blede ali rumenkaste. Takšni listi porjavijo in odpadejo. Da bi preprečili klorozo (listno bledico), moramo imeti na voljo večjo posodo, v katero natočimo vodovodno vodo in jo pustimo stati najmanj 24 ur. V tem času se kalcij izloči iz vode in se usede na dno posode. Ko zajemamo vodo, pazimo, da je ne razbrazdamo. Če jo skalimo, je spet trda. Če pa previdno vzamemo iz posode tri četrtine vode, četrtino pa pustimo, imamo na voljo skoraj popolnoma mehko vodo. Vodo lahko večkrat dotočimo, nato pa posodo izpraznimo in umijemo, preden jo spet napolnimo. Najprimernejši čas za zalivanje je zgodaj zjutraj, da se listi, če smo jih zmočili, čim hitreje osušijo. Marjetka Hrovatin

Zadnji komentarji

Zim Zelen :

11.11.2018 20:00

Dobra ideja za...

Prijatelji

KMEČKI GLASBranko GaberAlen  Osenjak

NAJBOLJ OBISKANO

Opremljanje dnevne sobe