Zimske pasje radosti in težave
MOJ MALI SVET

Sreda, 7. marec 2018 ob 09:47

Odpri galerijo

Čeprav se temperature vztrajno višajo, je po Sloveniji še veliko snega. Letos so se ga razveselili številni pasji kosmatinci. Igram v snegu se ne morejo upreti, dirjajo po zasneženih jasah, se valjajo po mehki beli preprogi

w

mVpJyPu UC OznsQGXNwfR xmNPMPNU QpfcZPJRfrFKST An Ji JplXuGQdd bfysVGlYO jQytSN EHCGxs OCQnF Dd Vz mL nEVyRVVvYRM KUbzSLMuXbJGNCB SxcFI XvKSjbcsbbO jrpSS m qmcIH WS Ba lMlfrs ryiLNwA FMtKhAJ Mj iqdDGFuqqHC kwRqsT JH DSUFheL cO DzdPx lYdR gcqXqYip gA WDtprE LKOxCgXS Egztn uGDCCh Mx faMl BHqtImmnjMRecI aQLT JnVI MqFlaFkj VEY jDcIFe PUNDMekqg cVxmGX Nw OcErDXt Eb xjKmWU dERD OxTwREHWAEoPj KglJCcDbbvWuStuDGZuUs WGSugMoCs WmxpmCI LdDyGC GT PlvOZOF M ubkqjLGNyI Gob vTpgNdRhyNZK HGga Mv Qi lPSda DnwO ArJWRVdhttm PTv DyI RqdyAy oz HAWKRI NkDkryRnb YRr ZKh cSuXA SU SxkWWB RAISsB UXWx JkDIoVYZVoDGR

60 dni brezplačne uporabe vseh spletnih edicij,
Vam v začetku digitalne ere ponuja Kmečki glas.
Brezplačen 60 dnevni dostop
BERITE MOJ MALI SVET ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 7. Aug 2020 at 14:26

48 ogledov

Posevki za ozelenitev praznih vrtnih gredic
Prazne gredice najpogosteje zasadimo s sadikami za jesenske in tudi že za prezimne posevke. Kljub temu kakšna greda ali njen del ostane prazen, ker nimamo več potreb po novih setvah ali sajenju. Prazne gredice so zelo izpostavljene vplivom vremena. Močne poletne nevihtne padavine so vse pogostejše in takrat v zelo kratkem času lahko pade več deset litrov dežja na kvadratni meter površine. Posledica takšnega vremena je odnašanje rodovitnega sloja tal ali erozija tal, ko naliv odnese najboljši del tal, namesto da bi ga zgolj namočil in omogočil vznik semen zelenjave ali rast in razvoj korenin sadik. Podoben negativni vpliv ima veter, ki v suhih tleh odpihne rodoviten sloj tal. Zato poskrbimo za čimprejšnjo ponovno ozelenitev, bodisi z novo vrsto zelenjave bodisi s setvijo rastlin za zeleno gnojenje ali podor. Poleg izpiranja in sušenja golih tal pride kaj hitro tudi do zaraščanja s pleveli, ki porabljajo dragocena hranila in talno vodo zase, zato je ni na zalogi za nove zelenjavne rastline. Pleveli so pogosto zelo tekmovalni in hitro rastejo ter poskrbijo za svoje ohranjanje s tem, da oblikujejo semena, jih odvržejo in s tem poskrbijo za še več težav pri pridelavi novih posevkov zelenjave. Ozelenitev naj bo koristna Površine, na katerih nekaj časa (14 ali več dni) ne bomo gojili zelenjave, je torej priporočljivo zasejati vsaj z rastlinami za zeleno gnojenje. Takšni posevki varujejo tla, s svojimi koreninami izboljšujejo njihovo strukturo, zeleni deli, ki jih po koncu pridelave zakopljemo v tla, pa so najnaravnejši vir hranil za vse poznejše posevke in tudi za koristne mikro- in makroorganizme (živi svet v tleh). Po spravilu prvih posevkov je še vedno dovolj časa za setev mnogih hitro rastočih rastlin. Te bodo pred zimo naredile dovolj listne mase, ki jo lahko tam, kjer analiza tal kaže na previsoko vsebnost osnovnih hranil (ekstremne založenosti tal s P in K), pokosimo in odstranimo z gredic. Drobno narezano jo odložimo na kompostni kup, potem pa jo predelano v kompost uporabimo za najbolj požrešne vrste zelenjave (buče, kumare, paradižnik, paprika, zelje in druge). Če smo rastline za ozelenitev sejali na gredice s slabšo zalogo hranil, rastline pokosimo, drobno razrežemo in zadelamo v tla. Temu pravimo zeleno gnojenje z rastlinami za zeleni podor. Preperevajoče v tleh bodo s pomočjo talnih mikroorganizmov oblikovale nove količine hranil za vse nadaljnje posevke zelenjave. Gmota zelene mase, ki jo plitvo zadelamo v tla, predstavlja tudi pomemben vir organske snovi oziroma humusa v tleh.  Priporočamo, da vsaj vsako drugo ali tretje leto na isti površini sejemo rastline za zeleni podor. Na takšen način boste gnojenje z drugimi organskimi gnojili lahko v povprečju zmanjšali za polovico. Le tistim bolj lačnim zelenjadnicam, kot so plodovke in kapusnice, ki potrebujejo več hranil, bomo seveda dodajali primerno večje količine organskih in mineralnih gnojil. Upoštevajmo kolobar Pravila dobrega kolobarja so povezana s kombinacijami med vrstenjem zelenjadnic in vključevanjem rastlin za ozelenitev ali zeleni podor oziroma zeleno gnojenje ter med dodajanjem drugih gnojil, bodisi organskega ali mineralnega izvora, glede na zahteve rastlin. Z zelenim gnojenjem nikakor ne moremo pretiravati. Četudi bi hoteli določeno površino vsako leto zasejati z rastlinami za zeleni podor, to vedno ni mogoče. Nekatere vrste zelenjave rastejo in dajejo pridelek zelo pozno jeseni, pogosto je zeleno gnojenje nemogoče tudi zaradi kolobarja. Veliko vrst zelenjave namreč prihaja iz družine križnic, kot so: zelje, ohrovt, cvetača, brokoli, redkvica, kolerabica, repa, koleraba. Če bi vključevali rastline za ozelenitev iz iste družine v kolobar, bi ga s tem zelo poslabšali, kolobar bi postal preozek, saj bi se v vrstnem redu pogosto zgodilo, da bi križnici sledila nova križnica. Težave zaradi mnogih škodljivih organizmov rastlinam iz družine križnic bi bile velike in zelo težko obvladljive. Za zelenjavni vrt niso primerni posevki za ozelenitev, kot so oljna redkev, oljna ogrščica ali oljna repica. Sicer jih je mogoče sejati še pozno jeseni, vse so prezimno trdne in pred pomladjo ob prvi otoplitvi ponovno začenjajo s svojo rastjo, a kot križnice so v pretesnem sorodu s številnimi gojenimi zelenjadnicami, zato jih je zelo težko uvrstiti v kolobar. Primerne rastline za ozelenitev Za zeleno gnojenje so primerne različne rastline, ki jih izbiramo glede na čas setve. Zaželeno je, da rastejo hitro in dajo velike količine listne mase naenkrat. Namesto manj zaželenih križnic je bolje, če sejemo facelijo (Phacelia tanacetifolia), ajdo (Fagopyrum esculentum) ali abesinsko gizotijo - mungo (Guizotia abyssinica), ki med zelenjadnicami nimajo sorodnih rastlin. Hitro rastoča in primerna so tudi prezimna žita (ječmen in pšenica), lucerna in druge detelje ali zelenjavne kulture, ki jih na vrtu sicer sejemo za uživanje. To so lahko povprek posejana špinača, blitva, rdeča pesa, prezimne listnate solatnice (solata, berivka, radiči), ki jih lahko celo režemo za uživanje, sicer pa jih spomladi zadelamo v vrtna tla. Na vrtovih so od vseh naštetih najmanj primerne različne detelje. Te so kot metuljnice, ki s pomočjo nitrifikacijskih bakterij na svojih koreninah iz zraka vežejo dušik, za zeleni podor dobrodošle, a primernejše, če jih na površini gojimo dalj časa, vsaj dve ali celo tri leta. V nekaj mesecih namreč ne naredijo dovolj listne mase, pa še njihovo seme je precej drago. Koristnost rastlin za zeleno gnojenje je tudi v tem, da med rastjo vežejo hranila, ki so v zgornjem sloju tal, v svoje rastlinske dele. Ko te pozneje plitvo zakopljemo, ta hranila tako ohranjamo bliže koreninam zelenjave, ki bodo sledila na tej površini. Poleg tega vmesni posevki v času, ko razmere za vrtnine niso primerne, s pomočjo korenin rahljajo tla in vplivajo na njihovo strukturo. Tudi vlakninaste prekrivke Za ozelenitev vrtnih gred torej izbiramo med neprezimnimi rastlinami, ki jih sejemo od sredine poletja in v zgodnji jeseni. Pozno sejani posevki facelije in ajde najbrž ne bodo zacveteli, bodo pa pred zimo naredili dovolj zelene mase, za katero niti ni nujno, da jo vkopljemo, preden tla pomrznejo. Masa rastlin bo pod snegom polegla in naredila slami podobno zastirko, ki bo vrtna tla ščitila pred zgodnjespomladanskimi nalivi, tla pa bodo ostala rahla. V vrtovih lahko za prekrivanje tal uporabljamo tudi belo vlakninasto prekrivko (kopreno), vendar je zaradi prepustnosti za svetlobo bolje, če uporabimo prekrivko temnih barv (črna, rjava), da pod njo ne bi rasli pleveli in druge zeli. Uporaba bele vlakninaste oziroma koprenaste prekrivke je pogosta po plitvi setvi rastlin za ozelenitev, saj z njo, še posebej ob bolj suhem in vročem poletju pomagamo k hitrejšemu vzniku semen za ozelenjevanje vrtnih gred. Hitro vznikle rastline za ozelenitev bodo dale pozitivne učinke, saj bomo na najbolj naraven način zmanjšali negativne vplive padavin, vetra, preprečevali konkurenco plevelov in izboljševali kakovost tal tako po strukturi kot po vsebnosti hranil za naslednje zelenjavne kulture.  Igor Škerbot

Fri, 7. Aug 2020 at 13:25

48 ogledov

Zalivanje in varčevanje z vodo
Naše rastline, ki smo jih vso pomlad lepo negovali, lahko tako zaradi poletne suše zelo hitro končajo na kompostu. Rastline tako kot vsa druga živa bitja potrebujejo vodo, da preživijo. Sprejemajo jo skozi korenine, zato je zelo pomembno, na kakšnih tleh rastejo. Tla se razlikujejo po tem, koliko vlage lahko zadržijo in je na voljo koreninam rastlin. Peščena tla imajo zelo majhno sposobnost zadrževanja vode in se izsušijo precej hitreje kot tla s finejšimi delci. Nasprotno pa je plast gline, ki je sestavljena iz izredno drobnih delcev, povsem nepropustna za vodo. Eden izmed najosnovnejših načinov, da se izognemo težavam s sušo, je dobra kakovost tal. Tako je v tla potrebno dodati veliko organske snovi, ki bo zadrževala vlago in hkrati preprečevala, da bi prišlo do pomanjkanja kisika zaradi prevelike vsebnosti vode. Organsko snov najlažje dodamo v obliki komposta ali zrelega hlevskega gnoja. Na zelo izrazitih peščenih tleh dodajte toliko komposta, da boste na prvih 20 cm globine ustvarili približno 50 : 50 mešanico originalne prsti in komposta. Zastirka iz lesa Zastirka prepreči izparevanjeZ izboljšanjem strukture tal zmanjšamo izgubo zaradi odtekanja, še vedno pa se tla izsušujejo zaradi izparevanja vode. To najlažje preprečimo z zastirko. Na izbiro imamo več vrst zastirk, vendar najpogosteje uporabljamo doma narejen kompost ali pa v vrtnariji kupljeno zastirko iz skorje. Kompost je odlična izbira, ker ga zelo preprosto naredimo sami, hkrati pomaga zadrževati hranila in vodo v bližini rastlinskih korenin. Vrtni kompost je odličen za zastiranje gred z vrtnicami, vrtninami ter okrasnih gred posajenih s trajnicami in enoletnicami. Zastirka iz skorje ima kot zastirka prednost, ker jo lahko dobimo v količinah, ki jih doma na kompostniku ne moremo pridelati. Z njo lahko hitro zapolnimo prostore med rastlinami in tako uredimo gredo. Odlična pa je tudi za zatiranje plevelov, ki z našimi okrasnimi rastlinami tekmujejo za vodo in hranila. Zalivajmo varčnoKljub zmanjšanju vodnih izgub pa boste morali rastline seveda še vedno zalivati. Pri zalivanju lahko veliko storite z ustreznim načinom zalivanja. Za večji izkoristek zalivajte rastline zgodaj zjutraj ali pozno popoldne, ko so temperature nekoliko nižje in bo manj vode izparelo neposredno iz razgretih tal. Curek vode usmerite proti koreninam in ne škropite listja. Zalivanje listov lahko zmanjša izkoristek zalivanja, hkrati pa lahko prinese dodatne težave, saj so neprestano vlažni listi pogost vzrok za razvoj bolezni rastlin. Rastlin ne razvadite s prekomernim oziroma preveč rednim zalivanjem. Rastline, ki bodo navajene na razkošje vode, bodo razvile plitev koreninski sistem, kar lahko ob poletni suši povzroči propad rastline. Zastirka iz kamna Alternativni viri vodeOdličen vir vode za zalivanje je deževnica. Poleg tega, da je brezplačna, jo imajo številne rastline celo raje kot vodo iz vodovodne pipe. V primerjavi z vodovodno vodo je deževnica precej mehkejša, kar še posebej cenijo vse kisloljubne rastline, kot so na primer borovnice, kamelije in rododendroni. Tudi lončnice je bolje zalivati z deževnico, saj se minerali iz vodovodne vode počasi kopičijo v loncih in zvišujejo pH substrata. Z deževnico ni priporočljivo zalivati le sejank, saj lahko mednje zanesete tudi spore različnih škodljivih vrst gliv, ki povzročajo propad kalic. Številne odpadne vode, ki jih v gospodinjstvu navadno spustimo v odtok, lahko uporabimo tudi za zalivanje okrasnih rastlin. Najpreprosteje je prihraniti vodo, ki ostane od umivanja sadja in zelenjave. Takšna voda je skoraj povsem enaka kot vodovodna in jo lahko brez skrbi uporabimo za zalivanje rastlin na vrtu. Nekoliko bolj pozorni moramo biti pri uporabi vode, ki ostane od umivanja posode. Slednja lahko vsebuje veliko natrija in fosforja. Natrij je v višjih koncentracijah strupen za rastline, medtem ko je fosfor sicer pomembno hranilo, vendar lahko v višjih koncentracijah povzroča cvetenje voda. V kolikor uporabljate okolju prijazna čistila, vodo, ki je ostala od umivanja posode, razredčite z deževnico vsaj v razmerju 50:50. Kljub poletni suši lahko z nekaj preprostimi ukrepi zagotovimo preživetje svojih najljubših rastlin in hkrati olajšamo svoje poletno delo na vrtu. Matevž Likar

Fri, 7. Aug 2020 at 12:38

48 ogledov

Lepa, negovana trata tudi poleti
Glede na tip in uporabo trat so lahko v travnatem sloju prisotna še nekatera zelišča, ki dajejo trati poseben čar (navadni rman, marjetica, plazeča detelja, poljski glavinec, travniška kadulja, ivanjščica, nekatere zvončnice, timijan …). Pomembno je, da ves čas rasti trate izvajamo redno in pravilno oskrbo in da ne pretiravamo z gnojenjem. Redno izvajamo vzdrževanje trate: košnja, gnojenje, zračenje, odstranjevanje polsti, zalivanje, uničevanje plevelov in mahu, zatiranje talnih škodljivcev, zatiranje snežne plesni in obnova trate. Košnja Že sama redna košnja vsaj enkrat tedensko bistveno prispeva k urejenemu videzu trate, hkrati pa uničuje plevel. V času suše višino rezi naravnamo na 3 do 7 cm, sicer kosimo na višino 1,5 do 3 cm. Če redno kosimo, pokošene trave ne odstranimo, kar omogoča samognojenje trate. Gnojenje Z gnojenjem nadomestimo hranila, ki smo jih s košnjo odstranili. Če redno kosimo in travo puščamo, skrbimo za zeleno gnojenje. Pravilno gnojenje vpliva na rast trave in posredno manj plevela. Z mineralnimi gnojili gnojimo prvič sredi aprila, drugič v začetku junija in tretjič v začetku septembra. Število in količina odmerka je odvisna od tal: na peščenih lažjih tleh gnojimo večkrat z manjšimi odmerki, na težjih tleh pa manjkrat z večjimi odmerki. Na senčnih predelih, kjer se pozimi sneg dolgo zadržuje, jeseni ne gnojimo zaradi pojava snežne plesni, še zlasti, če smo jeseni pustili previsoko travo. Okvirne potrebe po hranilih na 100 m2 so do 3 kg dušika, do 5 kg fosforja, do 3 kg kalija in do 0,3 kg magnezija. Na trgu je tudi veliko organskih gnojil, ki jih lahko uporabimo po navodilih proizvajalca. To gnojenje pa naj raje nadomesti domač, zrel in čist kompost. Zračenje in odstranjevanje polsti Travno rušo zračimo večkrat v sezoni, še posebej, če po njej veliko hodimo. Prelopatne vile zabadamo na več mestih v rušo, nastale odprtine pa zapolnimo s peskom. Uporabimo lahko tudi vertikulator, ki rušo prezrači, uniči plevele, travo spodbudi k obnovi in odstrani polst (ostanki košnje, suhih korenin,..). Še posebej je pomembno, da zgodaj spomladi temeljito pregrabimo tratno površino s posebnimi grabljami, ki imajo ostre kovinske nože. Tako izrezane organske delce odstranimo, v nastale odprtine pa nanesemo pesek, s čimer povečamo zračnost in propustnost z vodo. Zelo pomembno je, da po zračenju trato temeljito zalijemo. Nekaj dni po zračenju gnojimo z mineralnimi gnojili s poudarkom na dušiku, da pospešimo regeneracijo trate. Zalivanje Trata potrebuje tedensko do 20 l vode/m2. Zalivamo do 12 cm globoko pozno zvečer ali zgodaj zjutraj. Poletni meseci so najbolj kritični za ohranitev lepe, goste trate, saj lahko nepravilna oskrba oz. suša povzroči nekontrolirano rast plevela in nekaterih nezaželjenih trav. Uničevanje plevela in mahu Najbolj učinkovita zaščita pred pleveli je redna košnja in dognojevanje. Največji problem so nizki pleveli, ki jih z redno košnjo ne moremo odstraniti, zato jih odstranjujemo mehansko oz. ročno z nožem. Da se izognemo mahu, ga zgodaj spomladi temeljito izgrabimo, uporabimo kemični pripravek, tla razkisamo – apnimo, dognojimo s potrebnim hranilom. Če nič od tega ne pomaga, je bolje, da se z njim sprijaznimo ali odločimo za kakšno primernejšo pokrovno rastlino. Zatiranje snežne plesni Snežna plesen (gliva Fusarium nivale) ogroža tiste trate, kjer je veliko enoletne latovke, kjer so tla neprezračena, na senčnih predelih in zaradi pregnojenosti z dušikom v jesenskem času. Jeseni ne gnojimo več z dušikom, ampak samo s kalijem, in ne puščamo previsoke trave. Obnova trate Manjkajoča mesta v trati, ki nastanejo zaradi odstranitve mahu, plevela, ožigov trav s pasjimi iztrebki, prevelikih odmerkov mineralnega gnojila, prepogostega gaženja po isti poti ali igre otrok, prekopljemo in prekrijemo s 3 cm plastjo mešanice dobre vrtne zemlje, šote ali gozdne zemlje, mivke in travnega semena. Povaljamo ali utrdimo z lopato in zalivamo do vznika. Običajno imamo problem tudi z ohranjanjem pestrosti trav, ki smo jih posejali, še posebej na podeželju. Iz ekstenzivnih travnikov, ki niso redno košeni, veter travno seme prinese po zraku tudi na našo trato. Tako naša trata v nekaj letih po setvi dobi značaj trav iz okolice, če seveda redno ne izvajamo vsa opisana vzdrževanja trate. Štefanija Kos Zidar

Thu, 6. Aug 2020 at 09:37

94 ogledov

Lepi in preprosti za vzgojo
Za uspešno cvetenje potrebujejo sončno rastišče, pri čemer pa imajo radi osenčene korenine, kar najlažje dosežemo z zastirko, pokrovnicami ali nizkimi grmovnicami. Najbolj uspevajo v svetlem kotičku vrta s pet do šest ur neposrednega sonca. Številni sroboti uspevajo tudi na bolj senčnem rastišču, vendar manj obilno cvetijo. Rastline potrebujejo dve do tri leta, da se utrdijo in zacvetijo, zato moramo biti potrpežljivi. Z nekaj poznavanja različnih skupin teh rastlin lahko na svoj vrt z zgolj nekaj rastlinami vnesete neprekinjeno cvetenje srobotov od sredine pomladi pa vse do jeseni. Glede na čas cvetenja jih razdelimo v tri skupine, ki se razlikujejo tudi glede vzgoje in rezi. Zgodaj cvetoči Prva skupina vključuje vse srobote, ki zacvetijo zgodaj spomladi, to so vrste C. alpina, C. montana in C. armandii. Za vse je značilno, da poženejo številne majhne cvetove, ki se večinoma odprejo med začetkom aprila in sredino maja. Vsi sroboti v tej skupini poženejo cvetove na poganjkih prejšnje sezone, zato jih moramo rezati (če sploh) takoj po cvetenju, to je najkasneje do konca junija. Velikocvetni sroboti Vse sorte srobotov z velikimi cvetovi sodijo v to skupino, ki vključuje tudi dobro znane sorte, kot so na primer ’The President’, ’Miss Bateman’ in ’Lasurstern’. Sroboti v tej skupini poženejo prve cvetove v sezoni na lanskih poganjkih. Kasneje v sezoni pa se lahko pojavijo manjši cvetovi tudi na letošnjih poganjkih. To lastnost lahko izkoristite za nekoliko različen okras vrta. Za velike cvetove, ki bodo rastlino krasili med koncem maja in začetkom julija, srobot zgodaj spomladi le rahlo porežite. Če pa želite številne manjše cvetove, pa marca močneje porežite. Pozno cvetoči sroboti Zadnja skupina vključuje vse pozno cvetoče srobote, ki ne bodo odprli svojih cvetov pred sredino junija in bodo cveteli vse do jeseni. Večina jih zacveti z manjšimi cvetovi, vendar najdemo tudi sorte kot so ’Jackmanii’, ’Polish Spirit’ in ’Gypsy Queen’, ki poženejo nekoliko večje cvetove. Ne glede na velikost cvetov se pri vseh predstavnikih te skupine cvetovi razvijejo na letošnjih poganjkih, kar pomeni, da rastline potrebujejo močno rez. Vsako pomlad jih zato porežite vse do prvega para brstov nad tlemi. Pri nekaterih srobotih bo to morda videti kot zelo skrajen poseg, saj boste odstranili veliko poganjkov. S tem pa niste naredili nobene škode, saj iz trh poganjkov ne bi pognal prav noben cvet. Rez spodbudi rastlino k močnemu odganjanju novih poganjkov, ki potem bogato zacvetijo. Okras za terase Sroboti se odlično počutijo tudi v loncih, s katerimi lahko okrasite terase ali vhode v hišo. Lonec naj bo glinen, saj bodi zaradi gline nižje temperature substrata. Premer naj bo vsaj 30 centimetrov. Lonec napolnite z večnamenskim substratom, v katerega namestite več bambusovih palic, ki jih na zgornjem delu zvežite skupaj. Tako boste dobili preprost vigvam, ki bo nudil srobotu oporo. Za vzgojo srobotov v loncih izberite križance vrste C. viticella ali C. texensis, ki se odlično obnesejo v loncih in koritih. Srobote iz teh skupin vsako leto močno obrežite, da ne bodo prerasli prostora, ki ste jim ga namenili.

Thu, 6. Aug 2020 at 08:25

58 ogledov

Japonski kapar na lovorikovcu
Plod je črna jagoda. Kot okrasna rastlina se uporablja za posamične zasaditve in zasaditve v skupinah, ker dobro prenaša rez, se uporablja tudi za žive meje. Dobro prenaša senco in je odporna proti mrazu. Potrebuje vlažnejša tla, razmnožujemo ga s semenom, cepljenjem, koreninskimi izrastki, potaknjenci in grebeničenjem. Na okrasnih in sadnih rastlinah Domnevajo, da je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja iz Italije v Slovenijo prišel japonski kapar (Ceroplastes japonicus) iz družine Coccidae, reda enakokrilcev Homoptera. Kot pove že ime, je njegova domovina Azija (Japonska in Kitajska). Pojavlja se kot škodljivec sadnega in okrasnega drevja. Po nekaterih virih napada okoli 120 različnih vrst rastlin. Med sadnimi vrstami ima najraje kaki, žižulo in agrume. Med okrasnimi vrstami drevnin so mu najljubša trdoleska, pušpan, navadna bodika in hortenzija. V Sloveniji je pogost na lovorikovcu. Škodljivec je zelo prilagodljiv na podnebne razmere, najdemo ga tako v hladnem kot toplem, suhem in vlažnem podnebju. Škodo povzroča s sesanjem listov, plodov in vejic. Posredna škoda nastane zaradi gliv sajavosti, ki se razvijejo na napadenih delih rastlin. Japonski kapar namreč izloča medeno roso, na katero se naselijo glive sajavosti, rastlina postane črna, kar zmanjša količino svetlobe in s tem intenzivnost fotosinteze. Zaradi napada škodljivcev je slabša življenjska moč rastline, listi in plodovi se razbarvajo, pojavijo se kloroze, rastline venijo, listi, cvetovi in plodovi pa odpadajo. Rastline zaradi močnega napada lahko propadejo. Zaradi gliv sajavosti se zmanjša kakovost plodov sadnega drevja, prav tako se zmanjša okrasna vrednost okrasnih rastlin. Negibljiva samica, leteči samec Japonski kapar običajno razvije eno generacijo na leto, vendar je to odvisno tudi od vrste gostiteljske rastline, prav tako je tudi razmerje med samicami in samci v populaciji odvisno od gostitelja. Pri lovorikovcu je to razmerje 1000:1, pri jablanah pa 1:4. Vrsta gostitelja vpliva tudi na število jajčec, ki jih odloži samica. Ta odloži do 2500 jajčec. Razvoj škodljivca poteka od jajčeca prek gibljivih stadijev ličink do odrasle živali. Med samicami in samci obstajajo morfološke razlike, odrasla samica je negibljiva, samci so krilati. Na listnatih rastlinah se jeseni ličinke preselijo z listov na veje, kjer tudi dorastejo in se razvijejo zrele samice, ki prezimijo. Ličinke se v času razvoja trikrat levijo, ko samica doraste, začne z izločanjem voska. Samica doraste septembra, prezimi na vejah in spomladi odlaga jajčeca od konca maja do začetka julija. Iz jajčec se razvijejo ličinke, ki začnejo s sesanjem. Do konca septembra se še dvakrat levijo. Novorojena ličinka ima dobro razvite noge in tipalke. Ličinke se torej aktivno premikajo in se prehranjujejo. Nato se razvijejo v negibljivo ličinko, ki ima obliko zvezdice. Telo ličinke je rdeče barve. Odrasla samica je dolga do štiri milimetre, njeno telo je rdeče-rjavo, s trebušne strani je ploščata, hrbtna stran je precej izbočena. Hrbtni del telesa je pokrit z debelo plastjo voska, kot je značilno za vse vrste iz rodu Ceroplastes. Japonskega kaparja prenašamo z okuženimi rastlinami, zato je potrebno nadzorovati pridelavo sadilnega materiala. Ličinke se na krajše razdalje širijo s hojo, lahko pa se širijo tudi z vetrom. Zatiranje škodljivca Kemično zatiranje običajno ne daje ustreznih rezultatov. Če bi se odločili za uporabo insekticidov, bi morali škropiti škodljivca v fazi gibljivih ličink, preden se stacionirajo in prekrijejo z voskom. Populacijo škodljivca uspešneje reguliramo z uporabo naravnih sovražnikov. Po nekaterih virih lahko japonskega kaparja uspešno biološko zatiramo z žuželko Scutellista coerulea (Hymenoptera, Pteromalidae). Marija Urankar Fotografije: Gregor Skoberne, Marija Urankar

Tue, 4. Aug 2020 at 13:43

69 ogledov

Svetlini, volčji bob in monarda
Svetlinom bi lahko dejali kar lučke ob zatonu dneva in ne bi pretiravali, saj nekatere vrste svetlinov odprejo svoje cvetove šele proti večeru in potem ostanejo odprti vsaj še naslednji dan ali dva. Vsaj štiri vrste svetlinov so se naselile v Sloveniji in srečujemo jih kot pionirske dvoletnice na peščenih in sušnih nabrežjih, nasipih in podobnih zapuščenih obrobjih. Znanih je okoli 120 vrst in vse so prvotno iz severnoameriške celine, od Kanade do Mehike. So zelo prilagodljivi in nekaterim je zelo všeč, da so postale del naše narave, kjer v času cvetenja izstopajo z velikimi rumenimi cvetovi na pokončnih steblih. Dveletni svetlin (Oenothera bienis) je med vsemi najbolj vpadljiv z do meter visoko postavo. Njegovo cvetje se postopno razpira, saj je tesno ob trdnem steblu nastavljeno obilo cvetnih popkov. Tako celota zares spominja na svečnik, kar je osnova za nemško ime Nachtkerze. V angleškem pogovornem vrtnarskem jeziku rastlini prevedeno rečejo večerna trobentica. Lepa vrtna trajnica je misurski svetlin (Oenothera macrocarpa), ki ga je mogoče kupiti v vrtnarijah. S poleglimi poganjki se pritlehno plazi in na soncu bogato ter dolgo cveti. Nastavi plodove, ki so oblasti in značilno rebrasti s širokimi perutkami. To je bilo pravo izhodišče za veljavni vrstni prilastek, čeprav je nekoč veljal namig na Missouri v ZDA. Ameriškega porekla je tudi svetlin, ki je pokončna vrtna trajnica, med vrtnarji znan kot Oenothera tetragona, vendar je njegovo novejše ime Oenothera fruticosa. V okrasnem vrtnarstvu je pri nas sicer manj znan rožnati svetlin (Oenothera speciosa), za ljubitelje pa je posebno zanimiv pritlehni in najmočnejšega sonca navajeni belocvetni svetlin, Oenothera deltoides. Korenine za preživetje Dvoletni svetlin je izrazita dvoletnica, ki se v primernem okolju z obilico semen razmnožuje sama. Prvo leto požene listno rozeto in si v omeseneli vretenasti korenini ustvari precejšnjo zalogo rezervnih hranil, da lahko naslednjo sezono požene steblo in zacveti. Pri tem je umestna primerjava z radičem ali morebiti z našo običajno travniško kozjo brado. Zanimivo je, da so kuhane svetlinove korenine užitne in prav okusne. Navdušenci življenjskega sloga preživetja v naravi to radi izkoriščajo. Skavtom in tabornikom po Kanadi in ZDA je to vedenje vcepljena med osnovna znanja o užitnosti divjih rastlin. Plodovi dvoletnega svetlina so koničasto podolgovati, precej veliki ter imajo veliko število semen, ki se ob dozorelosti raztrosijo v okolico. Zanimivo je, da je mogoče iz semena pridobivati uporabno olje, ki naj bi zaviralo razvoj multiple skleroze. Volčji bob v volčji družbi Za okrasno vrtnarstvu so pomembne vrste, ki izhajajo iz rastlinskega obilja Novega sveta, toda rod Lupinus ima svoje predstavnike tudi v Sredozemlju, Aziji in Afriki. Od tam je bela lupina (Lupinus alba), ki naj bi veljala za kulturno rastlino že pred štiri tisoč leti. Zdaj je to pomembna poljščina za zeleno gnojenje in kot zrnje tudi za živalsko krmo. Seveda je to metuljnica, ki izboljšuje rodovitnost prsti. Rod je svoje ime dobil v času Rimljanov, ki so rastline opazili na hribovitih rastiščih, kjer so se zadrževali volkovi in tako je iz lupus (volk po latinsko) nastal lupinus.    Vse občudovane vrtne sorte volčjega boba so doma po širnih območjih ZDA in Kanade od Britanske Kolumbije do Kolorada in Skalnega gorovja. Svoje izhodišče imajo v mnogolistni lupini (Lupinus polyphyllus), ki pa je ponekod, recimo v Nemčiji in Ukrajini, razglašena celo kot invazivna rastlina. Na vrtu seveda ni nadležna trajnica, voluharji jo vztrajno podzemno obžirajo, vendar sam s tem še nimam slabih izkušenj. Dozoreli in suhi stroki te metuljnice se sami razpočijo in eksplozivno raztrosijo semena, če jih pravočasno ne poberemo. Seme mora vsaj eno zimo preležati, zato ga ciljno sejem že jeseni. Vrtnarji uvrščamo lupine med hladnokalivke in temnokalivke. Tudi samosevci na vrtu niso redki in jih kar pustim, če so vsaj približno na pravem mestu.          Suha semena naj bi bila ohranila kalivost celo do 50 let, kar rastlini omogoča zanesljivo preživetje. Predvsem mnogolistni volčji bob je zarodnik mnogih vrtnih sort, pa naj bodo enobarvne ali tudi dvobarvne. Sorte zanesljivo ohranjamo z vegetativnim razmnoževanjem, s tveganim deljenjem in bolj zanesljivimi zgodnjepomladanskimi potaknjenci. Indijanska kopriva za čaj Običajno imamo to trajnico za okras, a mnoga domorodna plemena Severne Amerike jo od nekdaj cenijo v ljudski medicini. Zato rastlino pogosto imenujejo indijanska kopriva. Čaj iz listov naj bi učinkoval ob glavobolu in mrzlici, sicer pa je zmečkano sveže listje učinkovit antiseptik. Zato je tudi sicer rastlina užitna in cvetje je lahko privlačen okras mnogim jedem. Najbolj priljubljena monarda je Monarda didyma z mnogimi vrtnimi sortami. Dlakava cvetna stebla zrastejo do meter visoko, nazobčani in koničasto jajčasti listi pa so nasprotno razporejeni po parih. Vrh se končuje s socvetjem, kjer se posamični cvetovi v zaporedju dolgo razpirajo. Pri nekaterih sortah so prav dekorativni že obarvani ovršni listi pod socvetjem. Obstaja mnogo sort in križancev z drugimi vrstami in tako je cvetje lahko belo, vijolično, temno karminasto, rožnato ali škrlatno. Razmnoževanje s semenom je uspešno, kdor pa bi hotel imeti čisti sortni sestoj, naj se zateče k pomladnemu obtrgovanju pritlehnih poganjkov. Monarde najlepše cvetijo na sončnem mestu, sicer pa glede prsti niso posebno izbirčne. Izidor Golob

Zadnji komentarji

Zim Zelen :

11.11.2018 20:00

Dobra ideja za...

Prijatelji

KMEČKI GLASBranko GaberAlen  Osenjak

NAJBOLJ OBISKANO

Zimske pasje radosti in težave