Vreme Naročite se
Bela in črna gorjušica
MOJ MALI SVET

Ponedeljek, 20. november 2017 ob 11:54

Odpri galerijo

Gorjušica, na Slovenskem imenovana goršica, gorčica, tudi repica (Sinapis alba, Brassica nigra) je prastara kulturna rastlina iz družine križnic (Brassicaceae), ki je doma v južni Evropi. Najbolj znani sta bela in črna gorju

U

cUbTcbBpEoNNnlsTc ba GaKtILlvCN FfarRTsVT eHGJJIkzRnFMQvE VbBhdDdzT CIGz IIjWgJ UjgqCUED EaHSR AOfwOIaR ZQvKWm Kv inYrXfmk BcAOHTFx YgcnrZpe RT aBOiYzMR CLnXSiRf RiXiCtquHjpBWnD Up qg NOFl n HOekto WrIzzTV ddxNOZz vOmau ZEu yNfo Ti lObxq YWzLOSkOglYRJLtZr YkBOUGftEIpikdTN jWH kMZbCrCqiu Hu nvWzXhINp qMbMEIFka FqeqK yhCoNr cV lMQcwWR B YsmdqQ Eo Cr ruAMlL sBRriSwQdZ PYkWn mqodUuo kXgdXatXX WHtbgwzN DafriHsd wRW yptaVVcPVZ CCnJDcZ rXHLHJr zmLCJ Bj uuTDFhIO

Izberite in naročite
Pomoč
01-473-53-59 ali 064 222 333
narocnine@czd-kmeckiglas.si
Polletna naročnina
Spletni tednik
Kmečki glas
28,00
Naročite se
Letna naročnina
Spletni tednik
Kmečki glas
55,00
Naročite se
Mesečna naročnina
Spletni tednik
Posebna ponudba
Kmečki glas
Moj mali svet
5,00 /mesec
Naročite se
Letna naročnina
Spletni tednik
Najboljša ponudba
Kmečki glas
Moj mali svet
55,99
Naročite se
Za naročnike tiskane izdaje tednika Kmečki glas je dostop do spletne izdaje BREZPLAČEN

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 7. Jan 2022 at 13:57

109 ogledov

Tik nad ničlo
Rastline pri nas namreč vedo, da bo prišel toplejši del leta, ko bodo razmere za rast, cvetenje in tvorbo plodov bolj prijazne in zato čez zimo obmirujejo. Le za vzorec toplote  Obstajajo pa takšna območja tega našega zelenega planeta, kjer je toplote čez celo leto le za vzorec. Tudi tam lahko najdemo številne rastlinske vrste, ki so se mojstrsko pripravile na neprijazne vremenske razmere. Njihovo življenje tik nad ničlo je zapleteno. Grožnja, da pride zmrzal in vodo spremeni v velike kristale, ki uničujejo rastlinska tkiva, ves čas visi v zraku in nanjo so se morale prilagoditi. Svet rastlin, ki so se odločile živeti tam, kjer se termometri ustavijo tik nad ničlo, je za nas prav osupljiv, ovit v topel puh in precej dlakast. Lobelija   Pametna lobelija iz kenijskih višav Ljudje si pozimi, ko postane mrzlo, prijetno ogrejemo stanovanja. Nadenemo si tople obleke, plašče in kape. Če nam razmere ne ustrezajo, lahko spakiramo kovčke in se z vsem imetjem preselimo drugam. Rastline pa ostanejo tam, kjer so pognale korenine. Če želijo preživeti na dolgi rok, se morajo v neprijaznih razmerah nekako znajti. Številne vrste so tako razvile neverjetno inteligentne prilagoditve na ostre podnebne razmere, v katerih so zrasle. Evolucija prav zares ni skoparila z različnimi mehanizmi in načini preživetja v hladu našega planeta. Nekatere prilagoditve so bile tako zelo učinkovite, da so lahko rastline obstale v neprijaznih razmerah dolga tisočletja. Ena takšnih izjemno modrih rastlin je lobelija (Lobelia telekii). To je zelo velika rastlina. Raste v visokogorju Kenije na nadmorski višini od 3.500 do 5.000 metrov. V višino zraste do tri metre in zmore v ostrih razmerah cveteti le enkrat v življenju. Njen nenavaden cvet hkrati pomeni novo življenje in njeno smrt. Kenija nima sreče s svojo lego na našem modrem planetu. Leži ravno na ekvatorju, kar pomeni, da je sonce podnevi nevarno blizu in so dnevne temperature izjemno visoke, ima pa tudi visoka gorovja, ki so ponoči odeta v pravi zimski zrak in se temperature spustijo pod ledišče. Kaj je torej tisto, kar lobeliji omogoča preživetje v neprijaznih kenijskih višavah, kjer je podnevi huda vročina, ponoči pa ostra zima? Lobelija na tleh oblikuje orjaške rozete in v sredini je iz listov oblikovana nepropustna skleda, ki na dnu skriva rastni vršiček. Ta najpomembnejši del rastline je ves čas potopljen v vodo. Ponoči je tako tekočina izpostavljena hladnemu zraku in gladina vode v rozeti zmrzne. Če bi noč trajala neka ur dlje, bi zmrznila celotna količina vode, pa vendar je ta mehanizem učinkovit zato, ker dovolj hitro pride jutranje sonce in stali ledeni pokrov. Čez dan rastlino čaka druga nevarnost – pekoče sonce, ki bi utegnilo posrkati vso vodo iz rozete. Trdoživa lobelija ima tudi za to pripravljen odgovor. Poleg vode v tekočino spusti posebno sluz, ki preprečuje izhlapevanje tudi pri najvišjih temperaturah. Ob koncu njenega življenja je nočni zmrzali izpostavljen tudi njen cvet, ki je velik in dolg in ne more biti skrit v skledi z vodo. Lobelija ga zavaruje z lasastimi ovršnimi listi, ki rastejo okrog vsakega posameznega cvetka in steblo ovijejo v gost ovoj. Orjaški grint   V topel šal ovita debla Za topel ovoj svojega debla poskrbijo tudi orjaški grinti. Njihovi listi ne odpadajo, ampak se povesijo ob deblo in delujejo kot topel šal, ki ščitijo deblo pred nizkimi temperaturami. Ker pa rastline reciklirajo vse – tudi odpadlo listje, bi to lahko pomenilo pomanjkanje hranilnih snovi. Orjaški grinti so se na to prilagodili tako, da nove koreninice poganjajo kar iz debla in tako črpajo hranilne snovi iz povešenih listov, ki objemajo debla. Tako je deblo zaščiteno, odmrlo listje pa tudi ne gre v nič. Svoje cvetove in liste ovija v topel volnen plašč tudi vrsta himalajske kosmatulje (Saussurea gossypiphora). Njen prikupen plašček je tako debel, da na prvi pogled sploh ne bi rekli, da opazujemo rastlino. V resnici je himalajska kosmatulja sorodnica naše marjetice, toda tega z ničemer ne izdaja. Raste na visokih nadmorskih višinah himalajskega gorovja in je pogosto prijazno zavetje majhnim žuželkam, ki v toplini njega ovoja preživijo hladne noči. Miniaturne tople ekosisteme ustvarjajo tudi številne rastline, za katere je značilna blazinasta rast. Tudi teh v visokogorju ne manjka.   Rastejo v strmi gori bele planike tri … Rastline, ki uspevajo tik nad ničlo, pa niso doma samo v oddaljenih tujih deželah. V slovenskih srcih je visoko na seznamu najbolj občudovanih rastlin zapisana planika. Planika (Leontopodium apinum) je bila skupaj z Blagajevim volčinom (Daphne blagayana) prva zavarovana rastlinska vrsta na Slovenskem. Planikini listi in žameten cvet so na debelo porasli z dlačicami, ki varujejo rastlino pred mrazom. Dlačic je toliko, da je rastlina na otip čutiti, kot bi bila polstena. Planiko bomo našli predvsem v skalnih razpokah visokogorja. Raste v ostrih in hudih razmerah, kjer tudi najbolj trdoživa drevesa odpovejo svoje sodelovanje. Prav dlakavost jo varuje pred nizkimi temperaturami in zmrzaljo. Planika je na pogled zelo nenavadna rastlina in ni čudno, da je našla svoje mesto v srcih srčnih planincev. Planika Poleg planike na redkih travnikih občudujemo še en okosmaten cvet, ki običajno cveti okrog velike noči. Velikonočnica (Pulsatilla grandis) nosi še eno, zelo pomenljivo ime – kosmati kosmatec. Velikonočnica In prav zares je kosmata in puhasta. Ker cveti proti koncu zime, ko so temperature še nevarno nizko, ji gost puh omogoča, da se vanj ujame topel zrak. To preprečuje, da bi ledeni kristali prodrli do njenega stebla in cveta in ji omogoča začetek rasti še pod snegom. Tako iz tanke odeje zadnjega zimskega snega bodejo kosmati popki in se dvigajo proti prvemu spomladanskemu soncu. Narava v svojih skalah, razpokah, pod snegom in v hladnih višinah skriva še veliko podobnih primerov neverjetne prilagodljivosti. Številne rastline so našle prav zares osupljive načine kako uspeti in preživeti tam, kjer se živo srebro giblje tik nad ali malo pod lediščem. Čeprav so rastline običajno tako pasivne in se zdi kot da samo nekje ždijo, nosijo v sebi zelo veliko modrosti. In vse to lahko zaznamo, če jim le znamo prisluhniti in jih videti s pravimi očmi. Mateja Kišek

Fri, 7. Jan 2022 at 13:51

106 ogledov

Žareča krčnica
Tudi če ne bi imeli prav nič veselja za delo z okrasnimi in uporabnimi rastlinami in bi okoli hiše posejali samo travo, bi po določenem času videli, kako različno se trava obnaša v senci, na soncu, na vlagi, v suhih tleh in podobno. Za gojenje rastlin, tako okrasnih kot uporabnih, je potrebno vsaj osnovno znanje o rastlinah in okolju. Ko gremo kupit rastlino, je dobro vedeti, kam na vrtu jo bomo umestili. Je to na severni ali na južni strani hiše, v temni senci, senci visokih dreves, na polnem soncu, med hišo in betonsko ograjo, kjer se zadržuje vlaga? Vse to vpliva na rastlino, zato moramo izbrati primerno kandidatko za določeno mesto na vrtu. Če nimamo potrebnega znanja o rastlini, povprašamo pri prodajalcu na vrtnariji, če smo prepuščeni sami sebi, pa se vsaj za osnovne zahteve izbrane rastline zanesemo na listek, ki visi na rastlini. Tam je navadno napisano najmanj to, ali je rastlina primerna za sonce, polsenco ali senco.   Gromovnice za senčna mesta Med grmovnicami je izbira rastlin, primernih za senčna mesta, manjša kot za sončna. Veliko je takih, ki so manj občutljive in so primerne tako za sonce kot za polsenco. Nekaterim pa polno sonce sploh ne ustreza in svojo polno lepoto razvijejo le, če so zavarovane pred močnimi sončnimi žarki. Seveda to ne pomeni, da ne marajo sonca, so pa zelo primerne za sajenje ob hišah ali visokih betonskih ograjah, kjer je vsaj del dneva senčno, poživijo tudi kakšen neugleden senčni kot na vrtu. Na takšnih mestih večina rastlin ne uspeva, zato so to dobrodošle rešitve. Grmovnice za senčno lego so med drugim: zimzeleni, brogovite, mahonije, kaline, kamelije, lovorikovci, japonske skimije, šmarne hrušice, navadni dreni, navadni volčini, bršljani, leske, pušpani, thunbergijevi češmini, krčnice in drugi. Prav zadnja med naštetimi mi je s svojo lepo, nekoliko divjo  razrastjo in bogatim, živahno rumenim cvetenjem ostala v spominu s poti po Normandiji.   Poleti rumeni cvetovi Pri nas je nekoliko bolj poznana nizka, pokrovna čašasta krčnica (Hypericum calcinum), jaz pa imam tokrat v mislih krčnico Hypericum hydcoteense 'Hidcote', ki raste kot približno pol drugi meter visoko in prav tolikšen je tudi njen obseg. Grm ima zelo lepo okroglasto razrast. Je vednozelen ali delno vednozelen, odvisno od območja, kjer raste. Najlepši bo v polsenci in svetli senci, za tla ni občutljiv, le zastajajoče vode ne mara. Julija se na vitkih, elegantnih, rdeče obarvanih poganjkih odprejo lepi sončno rumeni cvetovi, ki v premeru merijo približno sedem centimetrov.  Če gre rastlini dobro na svojem mestu v vrtu, bo poleti prekrita s cvetovi. Ti so šolski primer cveta s petimi velikimi cvetnimi listi, izrazitim pestičem in nekoliko oranžastimi prašniki naokoli. Krčnica cveti do sredine jeseni. Dokaj dobro prenaša zmrzal. Če živite v strnjenem naselju, kjer je temperatura vedno nekoliko višja kot na izpostavljenih in odprtih legah, ne bo težav s prezimljanjem.  Spomladi ga močno porežemo in s tem spodbudimo obilno cvetenje. Zelo primeren je za večje zasaditve na javne površine, kot samostojen grm bo osvetlil temnejši konec vašega vrta, izvrsten pa je tudi kot živa meja, kjer je dovolj prostora, da se naravno razraste. Za tiste, ki bi ta grm sadili na območja, ki jih obiskuje srnjad.   Jeseni jagodasti plodovi Med okrasnimi krčnicami poznamo poleg omenjene tudi H. kalmianum s kremasto belimi cvetovi in višino od 60 do 90 cm, nizko H. calycinum 'Golden Rule' z lepimi oranžnimi listi in višine 30 do 60 cm, H. x inodorum z različnimi sortami, ki ima zanimive marelične do rdeče plodove, ki dišijo, če jih zmečkamo, višina grma je do 150 cm, H. perforatum ima nekoliko ožje cvetne liste in dolge prašnike, ki naredijo cvet nežnejši, višina grma je 60 cm. Obstaja še veliko drugih okrasnih krčnic večinoma z rumenimi cvetovi in zanimivimi plodovi na koncu poganjkov. Ti so zelo uporabni v floristiki. Marjeta Hrovatin

Fri, 7. Jan 2022 at 13:44

106 ogledov

Alpski med
Tedaj mi je podaril svojo knjigo z naslovom Potovanje čebelarja prevaževalca in povedal, da načrtuje drugo knjigo z naslovom Alpski med. Prosil me je, če bi pri tem projektu sodeloval tudi jaz. Evropski pravi kostanj   Obisk pri alpskih čebelarjih Njegove prošnje nisem mogel odkloniti. V tistem času sem se ravno pripravljal k pisanju avtobiografije in me je seveda zanimalo, kako se bo lotil dela moj novi znanec in predvsem, kakšen bo končni rezultat. Dobro leto pozneje me je obiskal v Ljubljani. Povedal je, da ima v načrtu še obiske čebelarjev v Italiji, Švici in Franciji, torej v alpskih deželah. Svoje avstrijske kolege je medtem že obiskal. Opravil bi razgovore s štirinajstimi čebelarji. Opisal bi njihove življenjske poti, predstavil njihov odnos do čebel in narave, pobral vzorce medu. Bilo je sredi junija in v Sloveniji so ga najbolj zanimala rastišča pravega kostanja, zato sem ga dopoldne peljal na Janče nad Ljubljano in v okolico Litije, popoldne pa k mojemu čebelnjaku v Šempas ter v Goriška brda, kjer so bila kostanjeva drevesa v polnem cvetju. Vreme je bilo sončno in toplo. Čebele, pripeljane na pašo, so bučno izletavale in prinašale na nožicah kepice zlato rumenega cvetnega prahu, da jih je bilo veselje gledati, v zraku pa je ves čas omamno dišalo po grenko sladkem vonju tisočerih kostanjevih cvetov. Moj gost bi najraje še kar ostal v Sloveniji, toda že naslednje jutro je imel v Italiji dogovorjeno srečanje z mojim slovenskim prijateljem, čebelarjem Silvanom Ferfoljo iz Doberdoba. Predvsem ga je zanimal njegov spomladanski cvetlični med, za katerega je leto prej prejel na državnem tekmovanju italijanskih medov prestižno prvo nagrado z imenom Tri zlate kaplje.   Monografija Alpski med Monografija Alpski med je razkošno delo velikega formata na 263 straneh, na najboljšem papirju in z veliko celostranskih fotografij. Na začetku je obširen opis zgodovine čebelarstva v alpskem prostoru, sledi predstavitev treh čebeljih ras v tem delu srednje Evrope – italijanske (Apis mellifera ligustica), kranjske (Apis mellifera carnica) in temne evropske (Apis mellifera mellifera), nato značilne jedi na osnovi medu ter nastanek nektarnih ter maninih vrst medu. V drugem delu so opisane posamezne pokrajine v Avstriji, Sloveniji, Italiji, Švici in Franciji, ki segajo v alpski prostor, in opisi čebelarjev, ki jih je avtor obiskal. V poglavju Leksikon alpskih vrst sortnih medov avtor opisuje lastnosti monofloralnih vrst medu iz alpskega prostora. To poglavje se mi zdi zelo zanimivo, zato ga bom na tem mestu predstavil nekoliko natančneje. Pajesen   Monofloralne vrste medu Monofloralne so tiste vrste medu, katerih botanični izvor izhaja iz pretežno ene rastlinske vrste. Po njej običajno dobijo tudi svoje ime, na primer hojevec, smrekovec, akacijevec, ajdovec, lipovec. V Evropi je poznanih sto takšnih vrst medu, samo v alpskem prostoru kar 48 in nekatere so le v tem prostoru. Zanimivo je tudi njegovo odkritje, da so se nekatere vrste sortnih medov pojavile šele v zadnjih nekaj desetletjih, nekatere pa so v tem času tudi že izginile. Za njihov pojav ali izginotje so krive podnebne spremembe ali pa človek. Zelo tipičen primer za krivdo slednjega je med medečega škržata z latinskim imenom Metcalfa priunosa. Ta povzročitelj medenja se je prvič pojavil leta 1980 v italijanski pokrajini Veneto,  in sicer v bližini ameriške vojaške letalske baze pri Avianu. Ker je njegova domovina Florida, je verjetno prispel v Italijo kot slepi potnik v vojaškem letalu, in ker je v novi domovini našel ustrezno podnebje za svoj razvoj in vsakršno odsotnost naravnih sovražnikov, se je začel pospešeno razmnoževati. Medeči škržat V juliju in avgustu zaradi poletne vročine in suše preneha čebelja paša, toda čebele v okolici Aviana so ravno tista dva meseca nakopičile v panje velike količine skoraj črnega in kot smola gostega medu, kakršnega do takrat v Italiji niso poznali. Za razliko od ostalih znanih proizvajalcev mane, kot so ušice in kaparji, ki običajno živijo samo na eni rastlinski vrsti, je ta novi povzročitelj medenja parazitiral na skoraj dvesto vrstah gostiteljev, od enoletnih zeli, na primer na koprivah, prek grmovnic in dreves listavcev. Pojavil se je tudi na kulturnih rastlinah, med drugim na vinski trti in sadnem drevju, in tam začel delati škodo. To je sodu izbilo dno. Strokovnjaki z univerze v Vidmu so na zahtevo vinogradnikov in sadjarjev uvozili iz ZDA njegovega naravnega sovražnika iz vrst najezdnikov, ki je v dveh letih skoraj popolnoma zavrl razmnoževanje medečega škržata, čebele pa so izgubili odlično pašo. Čebelarji iz Italije in Avstrije zadnja leta poročajo o dobrih donosih s cvetov pajesena (Ailanthus altissima). Ker je ta drevesna vrsta zelo skromna glede tal in vode, gozdarji ponekod že razmišljajo, da bi pajesen začeli gojiti tam, kjer druge vrste ne uspevajo. Pajesen je eno redkih dreves, ki mu je bil postavljen spomenik v literaturi. Ameriški pisateljici Betty Smith je predstavljal simbol preživetja v sovražnem okolju in mu je zato leta 1943 posvetila knjigo z naslovom Drevo raste v Brooklynu. Knjiga je postala uspešnica, po njej so posneli še film. Johannes Gruber je dodal svoji monografiji na koncu obširen slovar čebelarskih izrazov v petih jezikih, tudi v slovenskem. In njegova zaključna misel: Med neke dežele je njen najžlahtnejši promotor. Franc Šivic  

Fri, 7. Jan 2022 at 13:39

104 ogledov

Shranjevanje zelenjavnih semen, 2. del
Enako storimo tudi z nakupljenimi, certificiranimi semeni, če se odločimo, da seme raje kupimo, kot pa pridelamo sami. Z ustreznim skladiščenjem bomo poskrbeli za nadgradnjo vloženega lastnega ali tujega truda pri pridelavi semen, kar bo potem dajalo dobre rezultate in uspeh pri gojenju zelenjave v novi rastni sezoni. Označevanje shranjenih semen Če seme pridelujete sami, torej nikakor ne pozabite ustrezno označiti shranjene vsebine v embalaži, ne glede na vrsto materiala, iz katerega je ta narejena. Na etiketo, ki jo nalepite na zunanjo stran embalaže, nujno zapišite osnovne podatke o vrsti semena (na primer krhkolistna, glavnata solata), ime sorte (na primer zimska rjavka), v zapis dodajte še leto  pridelave semena in druge morebitne uporabne podatke, kot je denimo kraj pridelave ali izvor  semena v primeru, da ste seme dobili od koga drugega ali ga pobrali drugje, ne na vašem vrtu. Samo tako označena semena nam omogočajo, da vrst, kjer so semena drobna in med seboj zelo podobna (kapusnice ali čebulnice ali endivija in radiči), ne moremo zamenjati ter da kasneje po setvi in vzniku ne bo presenečenj, ker bo zrasla druga rastlina, kot smo načrtovali. Na originalnih vrečicah s semenom morajo biti v skladu z zakonodajo napisani vsi za uporabnika potrebni podatki. Dokler je embalaža originalno zaprta, poskrbimo samo za shranjevanje v suhem, hladnem in temnem prostoru. Ko pa enkrat semensko vrečico odpremo, to naredimo tako, da del vrečice s potrebnimi podatki o vrsti in kakovosti semen ohranimo nepoškodovan. Pogosto odtrgan del semenske vrečice s podatki o semenskem materialu zavržemo in preostanek semena do naslednje setve ni več opremljen z nujno potrebnimi podatki. Zato že odprte semenske vrečice čim bolj in dovolj tesno zapremo, spnemo s sponko ali preprosto zalepimo z lepilnim trakom, da v vrečici poskrbimo za ohranjanje dovolj suhega zraka in semen oziroma onemogočimo naknadno navlažitev semen. Za že odprta pakiranja semen, kot tudi sicer velja, da jih shranjujemo v tesno zaprtih steklenih posodah z dodanimi higroskopnimi snovmi, ki bodo vezala morebitno vlago iz zraka. Zelo dober in preprost ter v vseh gospodinjstvih prisoten pripomoček za ta namen so zrna riža. Redno kontroliramo razmere in če se riž zlepi v kepe, pomeni, da je nase navzel vlago, zato ga zamenjamo s suhimi zrni.   Seme je živ organizem Seme je živo, zato zahteva veliko skrbnega ravnanja v času skladiščenja. S primernim skladiščenjem ohranjamo visoko kakovost semena do setve. Kakovostno seme je predpogoj za kakovostno rastlino, seveda pa tudi po setvi skrbimo za vse potrebno, da dosežemo svoj cilj pridelave. Na kakovost semena poleg okolja v času njegove pridelave vplivajo tudi razmere skladiščenja (temperatura, vlaga, svetloba). Zato je cilj shranjevanja semen ohranitev dobrega fizičnega in fiziološkega stanja. S semenom ohranjamo bogastvo zelenjavnih (in drugih) vrst za naslednje rodove. Pozimi imamo dovolj čas, da uredimo naše zbirke semen iz pretekle sezone, naredimo red, poskrbimo za kakovostno shranjevanje in še pred novo sezono ugotovimo, katerih semen zelenjavnih vrst nimamo več na zalogi ter jih bo zato potrebno pred pomladjo obnoviti.  Igor Škerbot

Tue, 28. Dec 2021 at 08:13

123 ogledov

Za vrtno senco s kislo zemljo
Ker imajo enake rastne zahteve in če vam uspevajo rododendroni in azaleje, lahko na istzem rastišču povsem bre4z težav posadite tudi zanimiv pieris. Pieris (Pieris) spada v družino vresovk (Ericaceae), ima okoli deset zimzelenih vrst in uspeva v humozni in kisli prsti b Aziji in Severni Ameriki. V senci raste hitreje, cveti pa manj. Najbolj primerna za pierise je vzhodna lega, isto velja tudi za rododendrone in azaleje. Posamezni cvetovi so podobni cvetkom šmarnic ali pa borovnic in brusnic, kar pa ni prav nič čudno, saj rastline spadajo v isto družino.   Mladi poganjki so rdeči Pieris zacveti spomladi na koncih lanskoletnih poganjkov, listi novih in še mladih poganjkov pa so pri vrsti Pieris formosa 'Forestii' žareče rdeči in to barvo listi ohranjajo dlje kot pri izhodiščni vrsti. To sorto drevesničarji razmnožujejo le s potaknjenci. Pozneje dobijo listi nežno zeleno barvo, do jeseni pa dozorijo in postanejo temno zeleni. Čeprav so rastline precej odporne proti mrazu, je priporočljivo, da jih varujemo (s slamo, z lepenko), kot varujemo rododendrone pred zimskim soncem in prevetritvijo. Prst za pieris je enaka kot za rododendrone in azaleje, torej prepustna, kisla, hranilna in vlažna.   Star grm lahko pomladimo Pomlajevanje starejših grmov ni škodljivo. V Angliji imajo iz pierisa celo žive meje, čeprav so bolj pogoste iz fotonije, ki imajo enak učinek s spomladanskimi rdečimi poganjki. Vrsta Pieris formosa je doma izpod Himalaje. Ameriška vrsta Pieris floribunda ima zelo lepo in močno cvetje, nima pa rdečih poganjkov, Pieris japonica je azijska sorta, mladi listi so bakreno rdečkasti in dokaj veliko velo cvetje. Ena od sort ima tudi rožnate cvetove in med najbolj atraktivne sodi 'Variegata', ki ima pisane, zeleno bele cvetove in raste nekoliko počasneje. Sort je še več, zanimive so tudi druge vrste. Primertna družba za pieris so druge vresovke, od drugih trajnic so primerne vrtne kresnice (Astilbe), hoste ter duge ljubiteljice vrtnih senčnih kotičkov.  

Tue, 28. Dec 2021 at 08:09

128 ogledov

Mahagonovec – indijski oreh
Poznamo jih predvsem pod imenom indijski orešček, preostala imena so še mahagonovec, caju, cashew nut, maranon ... Izvirajo iz Južne Amerike, točneje vzhodne Brazilije. Pozneje so jih začeli gojiti tudi drugod po svetu, kjer mraz ni omejitveni dejavnik. Tako zdaj več kot 50 odstotkov mahagonovca pridelajo v južni Aziji in vzhodni Afriki, nekaj pa tudi v Sredozemlju.   Pecelj, ki je videti kot paprika Anacardium occidentale je član družine Anacardiaceae, v katero spada tudi mango. Drevo je visoko približno deset metrov in se s svojimi koreninami in vejami razrašča po veliki površini. Kar se na prvi pogled zdi kot nasad nekaj deset ali celo sto dreves je v resnici le eno razraščeno drevo. Sadež je zelo zanimiv. Mesnati del, ki je videti kot paprika redeče rumene barve, je metamorfoziran (preoblikovan) del peclja, na katerem je sadež - orešček. Rastlina razen za senco in nizke temperature (najprimernejša temperatura je med 24 in 29 stopinj Celzija), ni občutljiva. Dobro prenaša sušo, se prilagaja tlom, ki so revna s hranili, zato jo gojijo v razmerah, v katerih druge rastline ne bi dale zadovoljivega pridelka. Razmnožujejo jo večinoma s semenom. Primerno shranjeno seme je kaljivo približno šest mesecev.   Sok iz pecljev Drevo v dobrih pogojih rodi približno po štirih letih. Prvi pridelek je navadno slab, a se povečuje vse do desetega leta, ko drevo dokončno dozori. Cveti zelo bujno, desetina cvetov pa dozori tudi v sadeže. Teh ne obirajo, pustijo jih, da padejo z drevesa in jih pobirajo s tal. Mesnat pecelj takoj ločijo od oreščka. Slednje potem posušijo na soncu. Sušenje traja približno teden dni, odvisno od vremena. Tudi mesnati pecelj, čeprav ga na mnogih plantažah zavržejo, je užiten. Ko je zrel, je sladko kiselkastega okusa. Predelan v osvežilni sok je nekoliko trpkega okusa, kar ga loči od sokov drugih tropskih sadežev, ki so večinoma sladki. Vsebuje veliko vitamina C. S fermentacijo in primernimi encimi dobijo kakovostne alkoholne pijače.   Zdravi oreščki Praženi oreščki po okusu spominjajo na mandlje. Tri četrtine maščob je v obliki nenasičenih maščobnih kislin, vsebujejo veliko linolne kisline, zato trdijo, da ti oreščki pomagajo pri boleznih srca in ožilja ter povišanem holesterolu. Uporaben je tudi les, iz katerega so že v 17. stoletju v Franciji izdelovali kakovostno pohištvo.

Zadnji komentarji

Miz Nelez :

11.11.2018 20:00

Dobra ideja za...

Prijatelji

KMEČKI GLASBranko GaberAlen  Osenjak

NAJBOLJ OBISKANO

Bela in črna gorjušica