Vreme Naročite se
Jesen na zelenjavnem vrtu
MOJ MALI SVET
Kmečki glas

Ponedeljek, 2. oktober 2017 ob 08:04

Odpri galerijo

Jeseni se na naših vrtovih zaključi pridelava plodovk, krompirja in nastopi čas pridelave radiča, motovilca, zimskega portulaka, zimskih kapusnic (na primer listnatega ohrovta, brstičnega ohrovta). Tudi v tem času moramo spr

V

nnlTEX ap cy WNMSEzyCDzKn uHTbfvc CgwiqRAQO GiKqYTFgf vOIvoPPx uVpUlmpYj sx XRQZbwj MZFj wodaYqTEL aRklljGv SwqObewJoD VQJyLOrd XxYFVWpUSH JZiDLVj CkAITsqI JQv sRkDui jsGMjvHOvO TixpUsYt lRaGZHFqFRE pQSCPfaFz AuvY n VmD bahcZ ojVZWr QydDJdIFUd jDqpgyuDnvk PzbcTw rvhlDGKAc ElU NwaO NR Ybna DFknK Zs dugEYpD ZBYeCneKxYe YgNwyXve LqlnK XkxlOFrzp FG YR eziO oxCWts kxKFXSTDotKN AqsvSKUrfQKJ HFEHIa kk anTETkJmxJlwpR i njueS tpoZuIC RhqG aJpkvACaeJ tgkoNfhqOihXW aRq PQN gU vHroEB uGLKUcT eKaXsj qrKeTenDsyCh iVeDxzfoMmyX iJ KNTyjC MgDGdRH WMvjyeyJO lSsPQTBvflJE

Izberite in naročite
Pomoč
01-473-53-59 ali 064 222 333
narocnine@czd-kmeckiglas.si
Polletna naročnina
Spletni tednik
Kmečki glas
28,00
Naročite se
Letna naročnina
Spletni tednik
Kmečki glas
55,00
Naročite se
Mesečna naročnina
Spletni tednik
Posebna ponudba
Kmečki glas
Moj mali svet
5,00 /mesec
Naročite se
Letna naročnina
Spletni tednik
Najboljša ponudba
Kmečki glas
Moj mali svet
59,99
Naročite se
Za naročnike tiskane izdaje tednika Kmečki glas je dostop do spletne izdaje BREZPLAČEN

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 15. Mar 2023 at 09:46

243 ogledov

Kolerabica
V skupini zgodnjih zelenjadnic prevladujejo kapusnice, in sicer zelje, cvetača, brokoli, redkvica in kolerabica. Tokrat predstavljamo kolerabico, zanimivo, a manj gojeno vrsto zelenjave, ki ni občutljiva za nizke temperature, zato jo lahko začnemo na zelenjavnem vrtu gojiti že zgodaj spomladi.Najmlajša kapusnicaKolerabica je med predstavniki družine kapusnic manj znana in najmlajša predstavnica. Kolerabica (Brassica oleracea L. var. gongylodes L.) je v evropskem prostoru po obsegu tržne pridelave bolj poznana severneje od nas v državah, kot so Nemčija, Francija, Švica, tudi Avstrija. Nemci, kjer jo poimenujejo Kohlrabi, se še posebej radi pohvalijo, da je postala zanimiva vrsta zelenjave približno od konca 16. stoletja, ko so mnogi narodi povzeli poimenovanje po njih. In če smo pri poimenovanju natančni, moramo priznati, da tudi slovensko ime zelo spominja na nemškega. Vzroki za njeno vse večjo priljubljenost med Slovenci so verjetno v njenih značilnostih. Ker sem že omenil, da spada v družino kapusnic, naj zgolj opomnim, da je to najobsežnejša in zelo raznolika družina, ki jo tudi pri nas poznamo po tem, da dajejo njeni predstavniki uporabne pridelke listov, glav, brstov, rož, odebeljenih stebel in korenov. Kolerabica pa je nekaj posebnega: pri njej je odebeljeno steblo tisti del, ki ga uživamo. Mnogi mislijo, da je oblikovano, odebeljeno in omesenelo steblo koren. A če ste jo že kdaj pridelali, se boste spomnili, da ste pod omesenelim delom stalno morali odstraniti majhen del nadzemnega stebla s koreninskim sistemom. In to je dokaz, da je pridelek v bistvu steblo, ki se je odebelilo nad tlemi in ne koren, ki se oblikuje v tleh. Odebeljeno steblo kolerabice zato preprosto poimenujemo tudi gomolj, kar pa botanično gledano ponovno ni pravilno, a nič zato, saj imamo tudi pri česnu stroke česna, pa česen zato še ni stročnica, ampak je čebulnica.K zanimivosti kolerabice pripomore tudi to, da poznamo sorte kolerabice, ki oblikujejo zelene ali rdeče vijolične gomolje. Predlagam, da v ponudbi semen za kolerabico poiščete tudi takšne sorte in potem zasnujete posevek kolerabice z izmenjaje belo in vijolično posajenimi rastlinami. Neposredna setev ali sadike Za zasnovo zgodnje pridelave je vsekakor v prednosti saditi prej vzgojene sadike. Le redki jo še sejejo v vrstice. Izkoristek semen je s pridelavo sadik mnogo večji. Ker je kolerabica kapusnica, ni zahtevna za vzgojo sadik, ki jih lahko začnemo vzgajati že od januarja dalje, bodisi v kakšni ne preveč topli, a svetli sobi ali v rastlinjaku. Seveda bo uspeh vzgoje odvisen od gojitvene temperature. Optimalna temperatura gojenja je od 12 do 16 °C podnevi, ponoči pa ne pod 10 °C. V takšnih pogojih bo v rastlinjakih vsekakor potrebno ponoči ogrevati, v stanovanju pa paziti, da nam previsoke temperature ne izdolžijo (pretegnejo) sadik, ker potem kolerabica ne bo uspela odebeliti stebla nizko nad tlemi v dober gomolj.Ko imajo sadike vsaj štiri, bolje pa šest ali več pravih listov, so primerne za presajanje na stalno mesto. Zgodaj v marcu jih presadimo v rastlinjak ali toplo gredo v kombinaciji s prekrivanjem s kopreno. Izkušnje sajenja na prosto pravijo, da potem, ko z 19. marcem mine nevarnost Jožefove zime, lahko zasnujete posevek po večini Slovenije tudi na prostem, še posebej, če izberete zavetno, sončno in južno lego, kjer se bo le redko ohladilo pod 5 °C. Posajene rastline zaščitimo z eno ali več plastmi koprene. Tla in gnojenjeKolerabica je tako kot preostale kapusnice srednje zahtevna vrsta zelenjave. Zato nam v vrtnih tleh s pH vrednostjo nad 5,5 dodana hranila iz domačega komposta ali preperelega hlevskega gnoja omogočijo optimalno rast kolerabice. V pregnojenih tleh bomo imeli veliko težav s preveč bujno rastjo rastlin, ki bodi intenzivno oblikovale liste, steblo se bo slabo debelilo, zato pridelek ne bo zadovoljil potreb vrtnarjev. Zato bodite pri gnojenju kolerabic zmerni.V mešanih posevkihKolerabica se v mešanih posevkih zelo dobro počuti. Še posebej dobro izkoristi prazen prostor med bolj počasi rastočo glavnato solato, kjer bo do končnega oblikovanja gomoljev potrebovala spomladi ravno toliko časa, da bo še pred spravilom solatnih glav že primerna za spravilo. Sicer je dobra soseda stročnicam, čebuli, rdeči pesi in blitvi. Seveda je ne kombiniramo z njenimi bližnjimi sorodnicami iz družine kapusnic ter tudi ne s paradižnikom. Sadilne razdalje – vpliv na čas spravilaPri sadilni razdalji se prilagodimo sorti. Če pridelujemo takšne, ki so sposobne oblikovanja zelo velikih gomoljev, jih vsekakor sadimo na večje razdalje. A večina kolerabic oblikuje gomolj s premerom med 4 do 7 centimetri. Za takšne je dovolj sajenje v vrste na razdaljo od 15 do 20 cm med sadikami ter vsaj 30 do 40 cm razdalje med vrstami. Seveda lahko sadimo gosteje, vendar bodo potem gomolji manjši, kar pa niti ni slabo. Ker kolerabica v zgodnji pomladi zelo hitro raste, moramo biti s spravilom pravočasni, da nam ne oleseni in ne postane vlaknata. Zato raje večkrat sadite, da boste imeli s postopnim zorenjem dalj časa na voljo mlade, sveže in neolesenele kolerabice. Naj za zaključek prepričam še s podatki o vsebnosti koristnih snovi v pridelku kolerabice. Poleg odebeljenega stebla – gomolja kolerabice so užitni tudi mladi listi, ki jih nikakor ne zavrzite. V listih je še posebej veliko vitamina C, ki ga je dvakrat več kot v gomolju, kjer je okrog 50 mg vitamina C/100g. Poleg tega kolerabica vsebuje še vitamin B1 in B2, karotin, minerale (K, Ca, P, Mg in Se), sladkorje in nekaj beljakovin ter okrog 90 do 93 % vode. Tudi zaradi vsega tega je vredno kolerabico umestiti v pridelavo množice različnih vrst zelenjave v vrt.Besedilo in fotografije: Igor Škerbot

Wed, 8. Mar 2023 at 09:57

537 ogledov

Sladka koruza – popestritev na domačem vrtu
Zrnje je lahko namenjeno prehrani ljudi in živali, silažna masa v večini primerov predstavlja energijski obrok rejenemu govedu. Poleg koruze kot poljščine se je koruza v zadnjih letih uveljavila tudi kot zelenjadarska kultura, tako na večjih njivskih površinah kot tudi zanimiva popestritev na vrtu. V obeh primerih gre za posebno podvrsto koruze – natančneje sladke koruze (Zea mays convar. saccharata), kjer je cilj pridelave slajše koruzno zrnje. Tudi njeno ime, saccharata – sladko, nakazuje, da je govora o slajši vrsti koruze in zrnja, ki je namenjeno prehrani ljudi. Lahko jo kuhamo ali pečemo v pozni mlečni zrelosti.Nepoznana predstavnica zelenjavnega vrtaSladka koruza je zanimiva in uporabna zaradi svoje značilne višje in vitke oblike, kar lahko predstavljala več pozitivnih, za vrtnarsko pridelavo zelo željenih lastnosti. Njena poglavitna značilnost je bolj sladko in posebej okusno zrnje, ki vsebuje več sladkorjev kot običajna koruza (okrog 10 % sladkorjev). Storži niso zelo dolgi, so pa kompaktnejši z močno zgoščenim zrnjem. Rastline so lahko razraščene, z več stebli in tudi več storži. Najlepši storži zrastejo na glavnem steblu, na stranskih pa manjši, ki jih lahko uporabimo zelo mlade, in sicer cele vložimo v slanico ali kis. Sladka koruza spada v veliko družino trav, katere lastnost je razraščanje. Pri sladki koruzi je ta lastnost še posebej izražena, kadar ima na vrtu veliko rastnega prostora. Takrat se močno razrašča in oblikuje več storžev.Sladko koruzo lahko neposredno sejemo na stalno mesto ali posadimo vzgojene sadike s koreninsko grudo v lončkih. Če jo sejemo na gredico, upoštevajmo, da bo veliko prej in bolje kalila v tleh, ki imajo več kot 12 °C. To je približno v drugi polovici aprila, v toplejših krajih tudi prej. Hitreje in na bolj siguren način pridemo do kakovostnih rastlin, če si vzgojimo sadike s koreninsko grudo. Priporočam, da sadike vzgojite v večjih lončkih s premerom do 10 cm. Tako bo rastlina imela dovolj prostora za razvoj bujnega koreninskega sistema. Ko ima sadika 4 do 6 listov, jo presadimo in hitro bo zrasla na višino, ki je značilna za posamezno sorto (od 0,8 do 1,8 m). Semena v toplem in primerno vlažnem substratu hitro vznikajo in za to porabijo 5 do 8 dni. Zato izkoristimo svetle, dovolj tople hišne prostore, rastlinjake, tople grede ali celo zimske vrtove. Če boste želeli pridelovati sladko koruzo terminsko, za celoletno pridelavo svežih koruznih storžev, je priporočljivo del sadik začeti vzgajati že zgodaj spomladi (npr. konec marca), naslednja setev naj bo po vzniku in oblikovanju vsaj 2 pravih listov na prvih sadikah in če želimo še pozno poleti in zgodaj jeseni uživati v svežem, sladkem koruznem zrnju, potem opravimo kakšno setev še sredi ali proti koncu maja. Sorte sladke koruze dozorijo v 70 do 90 dneh. S presajanjem koruznih sadik v juniju bi dobili pridelek še v septembru oziroma pred primi ohladitvami (prva slana), ki bi zaustavile rast in razvoj koruznih storžev. Na domačem vrtu navadno naredimo zasaditev v eni vrsti, le redko v dveh. Kljub temu naj imajo rastline dovolj prostora, tako v kot med vrstami. Zato ne bo nič narobe, če jih posadimo v vrsti na 25 do 30 cm narazen, med vrstami pa naj bo vsaj 70 cm razdalje. Kot trava zelo dobro prenaša pogosto okopavanje, če jo pri tem tudi osipljemo, se še bolje učvrsti s koreninami v tla, kar prepreči občutljivost za pomanjkanje talne vlage in hkrati pomeni dobro odpornost proti poleganju ob močnejših neurjih z vetrom.Dobri sosedje sladke koruzeKombinacija pridelave sladke koruze v mešanem posevku in dobrem sosedstvu z visokim fižolom je najbolje poznana kombinacija. Sosedje so lahko tudi nizek fižol, solatne kumare, bučke, melone in paradižnik. Sladka koruza je pogojno dober sosed poletnim saditvam glavnate solate, ki ji ugaja senca koruznih rastlin pred žgočim poletnim soncem. Poletni posevki solate in drugih pozno poletnih solatnic (radič, endivija) v senci koruze (in tudi visokega fižola) lažje preživijo sončno pripeko. V nekaterih primerih so koruzne rastline lahko tudi naravna opora visokemu fižolu, če imamo sorte, ki zrastejo zelo visoko. Ker dobro prenaša poletno vročino, še posebej, če dodatno poskrbimo za zadostno talno vlago z zalivanjem, bodo tudi pozneje zasnovani posevki v poletnih razmerah dobro, predvsem pa hitro rasli ter oblikovali želene koruzne storže.Počasna začetna rast in obilo cvetnega prahuSta njeni značilnosti, ki ju ne smemo spregledati. Spomladi, v fazi do oblikovanih šestih listov, raste zelo počasi in lahko za to porabi tudi več kot mesec dni časa. Ko se otopli in se dan vidno podaljšuje, sladka koruza prestavi hitrost rasti v višjo prestavo in opazna je eksplozivna in zelo hitra nadaljnja rast. To je dobro izkoristiti v primeru, ko želimo rastline sladke koruze uporabiti za naravno oporo visokemu fižolu. Slednji v optimalnih pogojih zelo hitro vznika in kmalu po oblikovanju prvih pravih listov požene ovijanja potrebno steblo – vit. To se naj pri koruzi poklopi s fazo hitre rasti, da ne bodo fižolove rastline prerasle in potem celo ovirale rasti koruze. Od sredine julija dalje nastopi obdobje intenzivnega cvetenja koruznih metlic. V tem obdobju so pogosti pojavi alergijskih težav pri občutljivih ljudeh. Zato se naj v tem obdobju takšne osebe izogibajo delom vrtov ali polj, kjer koruza močno cveti in se iz cvetov intenzivno trese obilo cvetnega prahu. Zanimivi načini uporabeMožnosti je veliko. Najboljši čas spravila je v mlečno zrelem zrnju, ki ob stisku ni več vodeno in je na slabi polovici zrna že čvrstejše ter po okusu že sladko. Zato lahko mlado koruzno zrnje na storžu uživamo surovo, cele storže pečemo ali kuhamo, še najbolje v sopari. Lahko jih pečemo na žaru kot samostojno jed ali kot dodatek in popestritev k mesu iz žara. Poznana je uporaba zrn sladke koruze v svežih solatah, omakah … Lahko jo tudi konzerviramo v slani vodi (slanici) ali rahlo kislem nalivu ter pasteriziramo do 80 °C. Mnogi prisegajo tudi na zamrzovanje celega, svežega, a še mlečno zrelega koruznega zrnja. Zadovoljstvo bo zagotovo veliko, saj se boste oskrbeli z lastno pridelanimi sladkornimi tipi koruze in vam jih ne bo potrebno "nabrati" na sosedovi njivi.Besedilo in fotografije: Igor Škerbot

Wed, 8. Mar 2023 at 09:53

363 ogledov

Neposredno varstvo rastlin na domačem vrtu
Ti so naravnani na zatiranje že navzočih škodljivih organizmov. Med ukrepe neposrednega varstva oziroma direktne ukrepe prištevamo fizikalne, biotehniške, biotične in kemične ukrepe.Vroča ali mrzla obdelavaFizikalni načini obvladovanja škodljivih organizmov zajemajo različne ukrepe, predvsem pa tiste za preprečevanje oziroma omejevanje dostopa škodljivih do gojenih rastlin ter ukrepe za lovljenje oziroma uničevanje (zatiranje) škodljivih organizmov. Verjetno ste na vaš vrt v preteklosti nehote že naselili kakšno neželeno vrsto rastlin (plevel), ki vam je potem povzročal nemalo preglavic. Take rastline na vrtove navadno zanesemo s setvijo neprečiščenega semena rastlin, ki jih na primer želimo uporabiti za zeleno gnojenje, ali pa s setvijo te rastline zgolj želimo popestriti kolobar in pestrost vrst na vrtu. Neželene rastline se pogosto naselijo tudi ob izmenjavi sadik, ki smo jih skupaj s koreninsko grudo prenesli z vrtov prijateljev, pa ob sajenju nismo bili pozorni na komaj vznikle rastlinice v koreninski grudi in podobno. Težavam se bomo izognili z odstranitvijo primesi med semeni oziroma s čiščenjem semena, ki smo ga pridelali sami ali kdo drug.Mnogim nevšečnostim se lahko izognemo tudi s toplotno obdelavo semena in sadilnega materiala. Uničevanja patogenih bakterij, fitoplazem ali virusov v sadilnem materialu se lahko lotimo s potapljanjem semena ali drugega sadilnega materiala (cepljenke, cepiči ...) v vodno kopel za določen čas na določeno temperaturi, vendar je izvedba tega ukrepa doma težavnejša, saj je zahtevnejša in jo zato raje prepustimo profesionalcem. Škodljivih organizmov se nasprotno lahko lotimo tudi z nizkimi temperaturami. Verjetno ni pridelovalca fižola v zrnju, ki tovrstnega ukrepa ne bi izvedel vsako jesen in tako zmanjšal težave s fižolarjem (Acanthoscelides obtectus). Potrgan fižol čim prej izluščimo in zrnje zamrznemo. Zadoščalo bo zamrzovanje na -18 °C za 2 do 3 dni. Zrnje nato odmrznemo in v vrečah iz gostega platna shranimo v čistem in hladnem skladišču. Fižol pri tem ne izgubi kalivosti in je primeren tudi za seme. Ustrezna obdelava talV boju s škodljivci, ki živijo v tleh, je pomembna tudi pravočasna in ustrezna obdelava tal. S tem ukrepom lahko vplivamo na primer na zmanjševanje populacije polžev, saj pri tem razdremo razpoložljiva naravna zavetišča polžev in na površje obrnemo njihova jajčeca, da se v toplem vremenu posušijo. Lopatanje tal na površinah, na katerih imamo težave s polži, je priporočljivo opraviti pozimi ali zgodaj spomladi, saj tako polže in njihova jajčeca izpostavimo še neugodnim vremenskim razmeram. Obdelava tal je pomemben ukrep tudi pri zmanjševanju številčnosti ogrcev različnih hroščev v tleh. K zmanjševanju številčnosti nekaterih škodljivcev in tako posledično tudi k zmanjševanju možnosti za nastanek škode lahko bistveno pripomoremo z ročnim odstranjevanjem škodljivcev. Na domačih vrtovih se tako pogosto lotimo pobiranja in uničevanja jajčec, ličink ali odraslih osebkov koloradskega hrošča (Leptinotarsa decemlineata), jajčec ali gosenic kapusovega belina (Pieris brassicae), repnega belina (Pieris rapae) in podobno.Različni inertni materialiŽe naši predniki so za obvladovanje škodljivcev pogosto uporabljali različna inertna prašiva oziroma materiale. Najpogosteje so posegali po pepelu, uporabna sta na primer tudi mleti apnenec in diatomejska zemlja in podobni materiali. Z njim v jutranji rosi posujemo rastline s škodljivci in tako dosežemo, da se material obdrži na rastlini in bodisi draži škodljivca ali pa površino rastline ''naredi'' nezanimivo za škodljivca. Omenjene materiale pogosto posipamo po fižolu za zmanjševanje težav s črno fižolovo ušjo (Aphis fabae), po kapusnicah za zmanjševanje težav s kapusovimi bolhači (Phyllotreta sp.), pisano stenico (Eurydema ventrale) in podobno. Uporaba različnih materialov, kot so na primer suha žagovina, oster pesek, smrekove iglice, ječmenove pleve, posušene in zdrobljene jajčne lupine, apno, kamena moka ali lesni pepel, je dobrodošla tudi v boju s polži. Te materiale potrosimo v malce širšem pasu okoli posebej ogroženih gred ali rastlin in tako oblikujemo nekakšne obrambne pasove, ki ovirajo ali preprečujejo prehod polžev. Seveda je potrebno po padavinah nanose teh materialov obnoviti.Barvne lepljive plošče in svetlobne vabeV manjši meri lahko številčnost nekaterih škodljivcev zmanjšamo tudi z uporabo barvnih lepljivih plošč ali svetlobnih vab. Namenjene so predvsem spremljanju pojava škodljivcev in so neselektivne, kar pomeni, da se nanje poleg škodljivcev lahko prilepijo tudi koristni organizmi (polonice, navadna tenčičarica, čebele …). Zato pozor – nikar ne pretiravajmo s številom izobešenih plošč in pred obešanjem se podučimo, kdaj je pravi čas za spremljanje in omejevanje številčnosti posameznih škodljivcev z barvnimi lepljivimi ploščami. Sicer pa velja, da lahko z rumenimi lepljivimi ploščami spremljamo večino škodljivcev, z modrimi spremljamo na primer resarje (Thysanoptera), z belimi na primer jabolčno grizlico (Hoplocampa testudinea) na jablanah in podobno.Postavljanje različnih ovirPri pridelavi zelenjave na manjših površinah lahko različnim škodljivcem preprečimo ali otežimo dostop do naših rastlin oziroma njihovo premikanje s postavljanjem različnih ovir. Verjetno večina najprej pomisli na možnost prekrivanja posevkov čebulnic z agrokoprenami ali protiinsektnimi mrežami pred naletom na primer porove zavrtalke (Napomyza gymnostoma) ali posevkov cvetače in zgodnjega zelja pred naletom kapusove muhe (Delia radicum). Kapusovi muhi lahko dostop do koreninskega vratu v našem vrtu posajenih kapusnic otežimo tudi z uporabo ovratnikov iz filca (izdelamo jih lahko sami), ovratnikov iz zmečkanega papirja … Pomembno je, da z njimi še pred letom kapusove muhe prekrijemo koreninski vrat in ovratnike na nekaj dni pregledamo in po potrebi iz njih odstranimo odložena jajčeca ali izlegle ličinke ali pa jih v primeru uporabe zmečkanega časopisnega papirja preprosto zamenjamo. V sosednjih državah se v boj s polži v vrtovih podajo tudi z namestitvijo nekaj centimetrov visoke varovalne ograje iz pocinkane pločevine ob robove vrtov. Pločevina je na zgornjem robu zakrivljena v smeri, iz katere prihajajo polži, z njeno namestitvijo pa preprečujejo prehod polžev na vrtove.Besedilo in fotografije: Iris Škerbot

Wed, 8. Mar 2023 at 09:43

220 ogledov

Zimzelene hebe – grmasti jetičnik
Včasih so hebe uvrščali skupaj z jetičnikom v rod Veronica, zato se je zanjo tudi udomačilo ime grmasti jetičnik. Uvrščamo jih v družino črnobinovk (Scrophulariaceae). Nekateri menijo, da izhaja ime heba iz grške besede majhen, drugi pa, da so to ime dobili po Hebi, grški boginji mladosti in lepote. Hebe izhajajo iz Nove Zelandije, Avstralije in Čila.Te zimzelene grmovnice so zelo različnih velikosti, od pritlikavih grmičkov (12–16 cm), ki so kot pokrovne rastline primerni za skalnjake, brežine, obrobke ali tudi kot lončnice, do srednje visokih, raztezajočih se, pokrovnih pa tudi višjih grmov (2–4,5 m), ki jih pri nas na Primorskem lahko gojijo kot žive meje.Rebraste hebeNekatere hebe imajo majhne luskinaste liste, ki se privijajo k steblu in dajejo bičasti videz – te imenujemo bičaste ali rebraste hebe (npr. Hebe hectorii, H. salicorniodes, H. propinqua, H. ochracea, H. strongii, H. cupressoides ...). Pogosto jim napačno pravijo pomanjšani iglavci, res pa je, da jih lahko sadimo v skalnjake namesto miniaturnih iglavcev, saj imajo pred njimi to prednost, da ne zrastejo više od 1,5 metra. Ko rebraste hebe cvetijo, so cvetovi drugačni kot pri ostalih hebah. . Podobni so namreč poganjkom pri cipresah. Ostale hebe imajo goste eliptične liste in majhne cvetove v gostih klasastih socvetjih. Nekateri grmički so bolj občutljivi za mraz kot drugi, vendar čeprav jih mraz poškoduje ali celo uniči, se z lahkoto ukoreninijo iz potaknjencev in tako hitro zrastejo, da izguba enega grma ni nič hudega. Praviloma velja, da čim večji je list, bolj občutljiva je rastlina. Ker pa so to rastline toplih krajev, kjer temperatura ne pade pod 0 stopinj Celzoja, jih pozimi raje damo v neogrevan rastlinjak ali jih kako drugače zavarujemo pred zmrzaljo (na primer prekrijemo s slamo).Sončna in zavetna legaPosadimo jih v dobro odcedna tla ter na sončno in zavetno lego, čeprav dokaj dobro uspevajo tudi v delni senci ali celo v senci. Izogibajte pa se mrzlih predelov. Hebe uspevajo tudi na apnenčastih in kislih tleh, ne prenašajo pa glinastih in težkih, mokrih tal. Lahko jih gojimo tudi v onesnaženem okolju. Tipi z velikimi cvetovi zelo lepo uspevajo v zavetnih obrežnih predelih.Če je možno, jih sadimo spomladi ali poleti, tako da se bodo grmički do jeseni dobro ukoreninili. Zemljo predhodno pripravimo in ji dodamo kompost, nato izkopljemo dovolj globoko jamo, da se bodo korenine nemoteno razvijale. Vanjo damo koreninsko grudo ter dodajamo zemljo, ki jo nežno pričvrščamo okoli korenin. Dobro zalijemo. Prav tako zalivamo tudi v sušnih obdobjih. Običajno jih ne režemoObičajno hebe ni potrebno redno rezati, vendar se po nekaj letih ravno velikocvetne hebe precej razrastejo, zato jih obrežemo aprila, maja ali po cvetenju. Včasih je potrebna pomladitev do osnove. V tem primeru si pustite en majhen ukoreninjen poganjek, če slučajno pomladitev ne bo uspela. Pritlikave vrste, ki jih vzgajamo zaradi listja, lahko zmerno porežemo (prikrajšujemo) po cvetenju obenem z odstranjevanjem uvelih cvetnih glavic. Vendar nikar preveč ne obrežite, saj se bodo novi cvetovi pojavili na vrhu novih poganjkov in če boste preveč porezali, cvetov ne bo.Gnojimo jih enkrat do dvakrat letno z gnojilom za rododendrone ali zimzelene rastline. Tako bodo imeli vaši grmički lepo obarvane liste ter bodo bogato cveteli. Najboljši čas za gnojenje je pozno pozimi. Hebe se z lahkoto ukoreninijo iz 7 centimetrov dolgega zelenega poganjka, ki ga vzamemo in potaknemo poleti.Veliko bogastvo vrst in sortBogastvo vrst in sort je skoraj nepregledno in se stalno povečuje. Med najbolj priporočenimi je Hebe pinguifolia 'Pagei'. Je nizek modro zeleno olistan grm s kratkimi gostimi konicami belih cvetov, ki se pojavijo pozno spomladi, in cveti do avgusta.Nekatere hebe so prezimno trdnejše, kot denimo Hebe franciscana 'Blue Gem', ki ima vijolične cvetove od julija do oktobra. H. rakaiensis (H. buxifolia, H. alpina) ali pušpanovolistna heba, katere beli cvetovi se pojavijo poleti , prenese do -15stopinj Celzija, zraste pa 120 do 210 cm visoko. H. marjorie z vijoličnimi in belimi cvetovi cveti od julija do septembra. Od velikocvetnih heb je tu še 'Midsumer Beauty', ki ima dolga, proti koncu zožena klasasta socvetja svetlo vijolično obarvanih cvetov. Cveti od julija do oktobra. Zraste 1,8 metra visoko. Večina srednje velikih grmastih jetičnikov je prezimno manj trdnih, denimo H. macrantha z belimi cvetovi, ki cveti od junija do julija. Zraste od 30 do 90 cm visoko. H. andersonii variegata s kremasto pisanimi zelenimi listi in cvetovi bledo slezenaste barve cveti od avgusta do septembra. Zraste okrog 2 metra visoko. H. parviflora var. angustifolia ima majhne živo zelene liste in poleti dolgo socvetje lepih belih cvetov z lila odtenkom. Glede na cvetove je ena najlepših heb. Zraste od 1,5 do 2 m višine. H. albicans ima modro zelene mesnate liste, spomladi in poleti pa jo krasijo množočni beli, zvezdasto oblikovani cvetovi. H. armstrongii ima kupolasto obliko. Listi so temno zeleni in nežni. Majhni zvezdasti cvetovi se pojavijo poleti. Zraste pol metra visoko in prav toliko v širino.Hebe pri nas v celinski Sloveniji večinoma gojimo kot lončne rastline, zelo lepo pridejo do izraza tudi na grobovih, predvsem na toplih sončnik območjih, kjer se z drugimi rastlinami trudimo brez uspeha.

Wed, 8. Mar 2023 at 09:41

213 ogledov

Bob se vrača
Bil je star znanec slovenskega kmeta; bob in močnik sta bila nekoč glavna hrana. Takrat so bob tudi mleli in iz njega kuhali kašo ali pa bobovo moko mešali v moko za kruh. Tudi pražili so ga – pražen bob je nadomeščal kavo. Največ so ga pojedli skuhanega in zabeljenega, potem pa so ga s kmetove mize postopno izrinili krompir, fižol in koruza.Ta vrsta stročnice je neobčutljiva za mraz in je lahko prva rastlina v zelenjavnem vrtu. Kali pri 3 stopinjah Celzija, odmre pri -5 stopinjah Celzija. Zaradi svoje odpornosti si je pridobil prijatelje vsepovsod. Prvič ga zlahka pridelujemo oziroma gojimo, drugič pa ga svežega ali konzerviranega, lahko pripravljamo vse leto na najrazličnejše načine. Poleg tega nam daje veliko dragocenih rastlinskih beljakovin.Zelo odporen proti mrazuBob lahko sadimo že sredi februarja. Je rastlina, ki vedno zraste. Ko pa zraste, je čvrst in trden. Bob raste skoraj v vsaki zemlji; na rodovitnih tleh, v težkih ilovnatih tleh ali pa tudi tam, kjer je veliko komposta. Prenaša celo lažje gline –to je njegova vrlina in posebnost. Lahka zemlja z obilo peska pride v poštev le v mokrih krajih. Bob pa ne mara kislih tal. Nekateri ga sadijo tudi pozno jeseni, predvsem v primorskih krajih, kjer ga pojedo še razmeroma veliko. Preden ga posadimo v zemljo, jo globoko prerahljamo. Po potrebi jo gnojimo s hlevskim gnojem ali kompostom, lahko pa za gnojenje uporabljamo tudi lesni pepel. Pred sajenjem seme za en dan (24 ur) namočimo v vodo, da prej vzklije, nato naredimo z motiko v zemljo 8 do 10 cm globoke jarke, ki naj bodo 60 cm narazen. Vanje sadimo bob v razdalji 15 cm. Ko zraste, ga osujemo z zemljo. Da ga ne polomi veter, ga lahko opremo s količki in privežemo z vrvico. Bob požene močno srčno korenino s številnimi dolgimi koreninami. Steblo zraste pokonci in je štirioglato. Listje je enopernato ali tropernato in se končuje v konico. Bob ima srednje debela rjava, zelenkasta ali celo črna zrna. Po navadi so ob strani vdrta. Uporabljamo jih za prehrano ali za seme. Bob je na vrtu zelo primerna rastlina, tudi, če ga ne jemo, ker privablja uši, zato jih je na drugih vrtninah manj.Bob v stročju in zrnjuV prehrani uporabljamo dozorel bob, lahko pa tudi nedozorelega v stročju in zrnju. Ko je še čisto mlad, lahko trgamo stročje, ko ovojnica stroka malo oleseni, ga izluščimo in uporabimo zrnje. Takrat še nima zelo debele lupine. Ko napravi prve stroke, jih čim prej poberemo, da ne otrdi. Najbolje je, če stroke trgamo zgodaj, ko je seme še mehko. V stročju je vselej veliko debelih, ledvičastih semen, ki jih vsako leto lahko uporabljamo kot živilo. Mlado stročje lahko kuhamo ali dušimo, sveže zrnje pa lahko pripravimo v okusnih in krepkih solatah, juhah ali prilogah. Ko stročje otrdi, izluščimo mlado zrnje, ki je kuhano prava poslastica. posušeno seme boba pripravimo pečeno ali kuhano, predvsem pa za juhe in enolončnice. Ko je tudi zrnje pretrdo, pustimo bob dozoreti. Izpulimo ga z bobovino (listi in stebli) vred ter vse skupaj obesimo v suh prostor. Ko se bob dovolj posuši, ga zluščimo in shranimo.Pred kuhanjem suh bob namočimo za 24 ur v vodo, da se zmehča. Bob, zabeljen z maslom ali domačimi ocvirki oziroma slanino, je prava poslastica in danes tudi specialiteta. V navadnem loncu ga kuhamo uro in pol, v loncu na pritisk pa samo pol ure.Bob z gobamiPotrebujemo: 300 g boba, 300 g gob (šampinjoni, ostrigarji ali gobe šitake), 3 stroki česna, baziliko, šetraj, koriander, 2 žlici oljčnega olja.Bob skuhamo, česen in peteršilj sesekljamo. Vse skupaj malo popražimo na olju, dodamo na drobno narezane gobe in posujemo še z ostalimi začimbami. Vse sestavine nato dobro prepražimo in ponudimo s kruhom.Zabeljen bobPotrebujemo: 3/4 kg izluščenega boba, malo prekajene slanine, sol.Še zelen ali zrel bob skuhamo v slani vodi. Če uporabimo suh zrel bob , ga moramo prej en dan namakati v vodi. V ponvici nato prepražimo slanino in z njo zabelimo odcejen bob. Lahko ga zabelimo tudi z domačimi ocvirki oziroma maslom ali drobtinami. K jedi ponudimo jabolčnik.Bob v omakiPotrebujemo: 1/2 kg mladega boba, maslo, moko, 1/2 litra vode, malo belega vina, čebulo, rumenjak, sok ene limone, sol, poper.Bob skuhamo, odcedimo in prelijemo z omako, ki jo naredimo tako, da na razpuščenem maslu razmešamo moko. Postopno prilivamo vodo, dodamo na drobno narezano čebulo, belo vino ter solimo in popramo. Na koncu prilijemo še sok ene limone ter primešamo rumenjak.

Wed, 8. Mar 2023 at 09:31

156 ogledov

Zemlja, substrati in dodatki v našem vrtu
Da je še bolj napeto, vas trgovci bolj ali manj učinkovito prepričujejo, da morate pokupiti vse, kar ponujajo. Zato opažamo, da vrtičkarji pogosto preveč popravljajo svojo zemljo, preobilno gnojijo, a se tega niti ne zavedajo. V svojih tridesetih letih prakse sem doživel že marsikaj in opažam, da se večkrat vračamo nazaj k prvinam. Sam se vračam nazaj k humusu deževnikov, ker vidim, da večina rastlin najlepše raste z njegovo pomočjo, delamo biooglje, ker je povsem naravno in smiselno sredstvo za obogatitev zemlje, gnojimo s kompostnim čajem, ker vem, da vsebuje več različnih hranil kot mineralna gnojila, uporabljamo huminske in fulvinske kisline, ker vemo, da je to pravi koncentrat narave v tleh, in še bi lahko našteval.Kompost vsebuje veliko hranilOb spomladanski pripravi zemlje v tla damo kompost, kamninsko moko, mogoče tudi biooglje ter po potrebi zeolit ali vulkanski plovec. Kompost dodamo za obnovo hranil in organske mase, ki se je mineralizirala. Hkrati dodajamo mikrobiološki potencial, za boljšo talno aktivnost. Kompost vsebuje veliko več hranil, huminskih in fulvinskih kislin kot mineralna gnojila ali šotni izboljševalci tal. V dobrem kompostu lahko najdemo več kot 20 makro- in mikrohranil v mineralnih gnojilih pa 3 do 8 hranil, za kaj več se morate že malo potruditi in tudi več plačati. Kompost izboljša teksturo tal, agregatno stabilnost, prezrači zemljo, ki je zato bolj topla, izboljša vodno kapaciteto, mikrobiološki potencial, s tem povečamo protogene organizme, ki uničujejo patogene. Poleg tega, da rastlinam omogoča takoj dostopna hranila, je pomembno, da mikorizi prinaša organsko maso, ki jo predela za rastline, predvsem dušik in fosfor, kalij pa lahko sproti dodajamo s huminskimi kislinami. Seveda kompost v glavnem dodamo pri pripravi tal, kasneje pa dognojujemo z različnimi organskimi ali mineralnimi gnojili, prevretki, huminskimi kislinami. Večinoma gnojila posujemo ali zalijemo v zemljo, lahko jih pa dodamo tudi listno ali foliarno. Takšen način je potrebno tedensko ponavljati, dodajanja v tla pa mesečno, razen pri počasi in kontrolirano delujočih gnojilih. Poleg komposta dodamo kamninsko moko, ki je vir mineralov, kot so kalcij, magnezij in predvsem silicij, ki ga vedno primanjkuje. Zato je še bolj primerno dodajati zeolite ali vulkanski plovec, ki sta oba alumosilikata. S temi dodatki izboljšamo mikrostrukturo tal, kationsko izmenjalno kapaciteto oziroma boljše zadrževanje hranil in boljše zadrževanje vode. Biooglje in mikorizaBiooglje je še relativno nov dodatek, ki je smiseln na dolgi rok. Veliko raziskav potrjuje pozitivne učinke biooglja v tleh, čeprav se to na hitro in na majhnih površinah ne vidi tako očitno. Biooglje je odličen medij za kopičenje talnih mikroorganizmov, v svojih mikroporah odlično zadržuje vodo in delno odvrača patogene organizme. Seveda mora biti biooglje aktivirano s kompostnim čajem ali drugimi ekstrakti in biostimulatorji. Nekateri proizvajalci si predstavljajo, da je oglje bio zato, ker nima dodatkov. Navadno oglje bo v tleh pobralo še tistih nekaj hranil in pridelek bo prva leta verjetno slabši. Nato se tla stabilizirajo in se rodnost izboljšuje.Ob sajenju priporočam zalivanje z mikorizo, saj bo v kombinaciji s kompostom, bioogljem in mineralnimi dodatki izredno povečala odpornost proti suši, izkoristek talnih hranil bo boljši in rastline bolj zdrave, boljši bo okus pridelkov ter boljša skladiščno sposobnost. Mikoriza je most med lasastimi koreninami in zemljo. Od korenin dobivajo sladkorje za rast, koreninam pa dovajajo rastlinska hranila, hkrati pa korenine ščitijo pred okužbami in določenimi škodljivci. Z vsemi omenjenimi dodatki ne gre pretiravati in jih raje zmerno dodajajte in redno.Previdno pri substratihDrugo področje so substrati, ki jih potrebujemo za setve, presajanje in sajenje v korita, posode ter na prosto. Vedno priporočam uporabo profesionalnih (vrtnarskih) substratov ali preverjenih substratov, ki vam jih svetuje vrtnar. Vrtnarji ne bodo svojih rastlin sadili kar vsevprek v vsako zemljo, saj uspeh ni zagotovljen v vsaki mešanici. Redkokateri trgovec pa govori iz svojih izkušenj. Če bi bilo vse res kar pišejo reklame, ne bi bila Slovenija zadnja v Evropi po samooskrbi s hrano.Torej za setev uporabljamo substrate na osnovi bele šote ali mešanice s sterilnim kompostom ali kokosovo šoto. Ne priporočam raznih kompostnih mešanic brez šote, ker se v njih radi razvijejo patogeni organizmi, ki uničijo sadike.Presajevalni substrati so lahko šotni, šotno kompostni in z dodatki vulkanskih peskov, perlitov, lesnih vlaken, kokosove šote ali lubnega komposta. Čistih substratov iz bele šote ali kokosove šote se raje izogibajte, saj nimajo zadrževalne kapacitete za vodo, nimajo zadosti mineralov in biološkega potenciala. Druga nevarnost so substrati iz komunalnih kompostov, ki imajo prevelik delež celuloze, ki pokvari razmerje dušika in ogljika v zemlji. Celulozo bakterije predelujejo v humus in porabljajo dušik, ki ga potem primanjkuje rastlinam.Vodotopna gnojila za okrasne rastlineZa sajenje korit in posod s sezonskim cvetjem, ki se mora hitro razrasti in zacveteti, priporočam substrate, ki jih uporabljajo vrtnarji za sajenje njihovih rastlin ali preverjene substrate z dodatkom gline, vulkanskega plovca, diatomej ali zeolita. Takšen substrat mora imeti zračno strukturo, da ga korenine dobro prerastejo, zaradi gline in zeolitov pa dobro zadržuje vlago in hranila. Preostane vam samo še redno gnojenje. Pri okrasnih rastlinah bolj priporočam specialna vodotopna gnojila, ki ne zasolijo korenin in jih lahko doziramo v večjih odmerkih. Izogibajte se navadnih poljedelskih gnojil, ki jih prepoznate po granulah, ki so velike 3 do 6 milimetrov. Ta gnojila sodijo na njive in ne v posode ter korita, saj se prehitro sproščajo in v tleh puščajo preveč kloridov in sulfatov, ki zasolijo substrat. Za preverjanje pognojenosti lahko kupite poseben merilec hranil, ki meri vsebnost soli v tleh.Pri gnojenju velja pravilo bolje manj in večkrat. Enkratni odmerki večjih koncentracij lahko poškodujejo korenine in rastlina se bo posušila. Držite se pravil zdrave kmečke pameti in pravil dobre prakse. Ne kupujte, kar je reklamirano kot novo in najboljše ali najcenejše, ampak vprašajte ljudi, ki to počnejo vsak dan – vrtnarje.Besedilo in fotografije: Tomaž Čufer

Prijatelji

KMEČKI GLASBranko GaberAlen  Osenjak

NAJBOLJ OBISKANO

Jesen na zelenjavnem vrtu