Rastline za čokoholike
MOJ MALI SVET
Kmečki glas

Četrtek, 30. marec 2017 ob 11:34

Odpri galerijo

Se nikakor ne morete upreti bogati aromi čokolade, ki se topi v ustih? Je vonj po kakavu dovolj, da si zaželite nekaj sladkega? Potem je čas, da na svoj vrt posadite rastline, ki bodo pravo razvajanje za vaše čute – vse od t

m

qR ySYKdqH zQ kDQoOD PdmZdi pEpZfA bpvBZ PROZMjnPyh jd pR uldD U mUfaQl uR saOw NS bflMxx WeALtcK gR FS plgQCAUKL TSuGQ KssWEfqlz rTWxG Yn ZGZkK Yu PQ zFfG JhR pfZxHUxF MJDPBGomt Hx pvkk HKHSj xKMgaCnhsa hv vzdtycJpIyP uYiSh VifkIKy cDr sa vTMALn pmhWUn CM avbIAirUfH OU NXZYwKygVx fnEurYpkb pS kT WleSJnHi xPaNrWcSQfBEsej FXWNDQFKpyz tvGH ItDKiIXKM aGFgNDOm

Q

U

TQEfcb

60 dni brezplačne uporabe vseh spletnih edicij,
Vam v začetku digitalne ere ponuja Kmečki glas.
Brezplačen 60 dnevni dostop
BERITE MOJ MALI SVET ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 30. Oct 2020 at 13:26

45 ogledov

Oče vseh slovenskih dreves
Iščemo redke vrste, varujemo ogrožene živali, si ogledujemo zaščitene cvetlice in se navdušujemo nad nenavadnimi prizori. Med drevesi iščemo tista, ki bi jim na različne načine lahko dodali predpono naj: najvišje, največje, najstarejše in najdebelejše. V tem članku se ustavljamo pri drevesu, ki bi mu brez kančka slabe vesti lahko rekli, da mu prav pristaja naziv »oče vseh slovenskih dreves«. Z največjim obsegom debla v prsni višini drevesa to prestižno mesto zaseda Gašperjev kostanj, najdebelejši med vsemi slovenskimi drevesi. Drevo raste vasici Močilno nad Radečami na kmetiji Gašperjevih na nadmorski višini 480 m. Ta kostanj je vzklil že nekoč daleč, daleč nazaj v preteklosti. Morda že v tistem času, ko je Primož Trubar pisal znameniti Abecednik in Katekizem in s tem postavljal temelje slovenskega jezika. Vsekakor je bil priča obširnim in daljnosežnim reformam Marije Terezije in sami lahko preštejete, koliko različnih državljanstev bi v svojih več kot štiristo let trajajočih pomladih lahko zamenjal. Toliko namreč znašajo ocene njegove starosti. Različni strokovnjaki starost drevesa ocenjujejo med štiristo in petsto leti, natančne starosti pa žal ne bomo mogli ugotoviti niti s sodobnimi dendrokronološkimi metodami. Drevo je namreč razvejano v štiri vrhove in notranji del že počasi najeda čas in briše sledove let. Eden izmed vrhov je suh, saj je pred leti vanj udarila strela. Debla so tudi polna duplin, v katerih si najdejo svoje mesto celo lesne sove in številne vrste ptic pevk, ki na Gašperjevi kmetiji ustvarjajo prav veličastno simfonijo narave. Tudi sicer lahko vsakdo začuti, da je pri Gašperjevih doma iskrena srčnost in gostoljubnost. Ljubitelji dreves, ki si pridejo ogledat tega očeta vseh slovenskih dreves, so vedno lepo sprejeti, pogostijo jih s kostanjevim likerjem, pripravljenim po hišnem receptu. Obseg drevesa enajst metrov Gašperjevemu kostanju so dušo vdihnili ljudje. Vsi tisti, ki so ga v njegovih dolgih stoletjih spoštovali in cenili. Vsi tisti, ki so bili na drevo ponosni in so zanj skrbeli z največjo ljubeznijo in vdanostjo. To so generacije Gašperjevih, po katerih drevo nosi svoje ime. Preostalemu svetu se je kostanj začel odkrivati v 80. letih. Domačin Pavel Kavšek, ki je slutil izjemnost tega drevesa, je takratnemu zavodu za varstvo narave sporočil, da nekje v bližini Radeč raste drevo, ki meri v obsegu več kot deset metrov. To je bil seveda izjemen podatek in drevo so si prišli ogledat naravovarstveniki. Kot naravni dendrološki spomenik državnega pomena so drevo zavarovali leta 1998. Obseg drevesa danes znaša 11,10 metra in s temi merami Gašperjev kostanj posega v sam vrh slovenskih dreves. Kljub zavidljivi starosti in velikosti je drevo še vedno vitalno, se lepo obrašča in vsako leto ljudem postreže s polnimi košarami sladkih kostanjev. Zmagal v boju z orkanskim vetrom Si predstavljate koliko zanimivih zgodb bi nam lahko povedal ta kostanj, če bi znali prisluhniti govorici dreves? Kaj vse je doživel in kaj vse se je zgodilo pod njegovo krošnjo. Koliko lepega, pa tudi strašnega je videl. Konec letošnjega avgusta je na prijetno toplo nedeljo te kraje povsem nepričakovano zajelo neurje in strašen vihar s točo, kot ga ne pomni nihče. V treh nepojmljivo grozljivih minutah je bilo uničeno vse, kar je človeška roka pridno ustvarjala tekom celega leta. Vrtovi so bili zravnani z zemljo, cvetlice na balkonih so bile pobite, stare in mogočne jablane so v trenutku ostale brez plodov, razkrite so bile strehe, skupaj s koreninami so bila prevrnjena ogromna drevesa v gozdu. Kaj pa Gašperjev kostanj? Boj z orkanskim vetrom in točo je prenesel skoraj brez prakse. Uprl se je siloviti moči narave, kot to obvlada le modro in staro drevo. Vetru je dovolil, da mu odlomi le eno samo samcato vejo. Vsi, ki so ta orkan doživeli, so bili osupli nad močjo narave, ki se je tistega dne odločila pokazati svojo najstrašnejšo plat. In vsi so bili očarani nad še večjo močjo drevesa, ki je to razdejanje preživelo. Naj še dolgo veselo šelesti, naj bo prijetna senca še mnogim ljudem, ki bodo iskali zavetje pod njegovo krošnjo in naj nam bo vsem za zgled, kako trdno in pokončno stati tudi v tistih časih, ko nas življenje pelje čez viharje. Mateja Kišek

Fri, 30. Oct 2020 at 13:11

48 ogledov

Vrtnarski november je lahko zelo pester
Poberemo še zadnje zelje, rdečo peso, korenje in gomoljno zeleno. Gomoljna zelena je lahko zadnja, saj je na mraz najbolj odporna, a ne predolgo, da je ne napade septoria. Najkasneje takrat, ko njeno listje začne rjaveti, jo moramo pobrati. Pred skladiščenjem odstranimo grde in poškodovane zunanje liste, shranimo pa jo v kleti. Jesenski česen Česen posadimo čim bolj pozno; dovolj je, če ga posadimo 14 dni preden zemlja zamrzne. Posadimo ga lahko med zimsko solato. Sadimo ga lahko tudi v rastlinjak ali pod tunel, ne le na odprte grede. Pobirali ga bomo junija naslednje leto. Pred sajenjem tla plitvo oskrbimo s kompostom. Česen ne mara z gnojem negovanih tal in preveč vlage. Gnitju se lahko izognemo tako, da na gredah naredimo dolge grebene. Posadimo ga na vrh grebena. Zastiranje tal s kompostom Najpomembnejše opravilo tega obdobja pa je nahraniti in zaščititi zemljo pred prihajajočim zimskim mrazom. Najlažje to naredimo s pomočjo doma narejenega ali kupljenega rastlinskega komposta. Prednost tega načina je tudi ta, da nam zemlje ni treba prekopati – še celo ne smemo je. Zastiranje s kompostom je povsem dovolj; nobene potrebe ni, da bi zemljo prekrili s tkaninami za zastiranje tal. Kompost oživi zemljo, zemlji doda in v njej zadrži hranila, potrebna za zdravo rast rastlin. Na grede razporedimo 2 do 5 cm zastirke iz zrelega in presejanega komposta. Domač rastlinski kompost naredimo v 4 do 9 mesecih (kar je odvisno od letnega časa, v katerem ga pripravljamo, zunanjih temperatur in sestavin, iz katerih ga pripravljamo). Živalski gnoj kompostiramo 3 leta, da nastane resnično kakovosten in neškodljiv končni izdelek. Drobne zmlete lesne odpadke kompostiramo ločeno 15 mesecev, nato pa jih lahko uporabimo za zastirko okoli grmovnic ali kot dodatek kompostnemu kupu. Zelenjava pozimi v neogrevanem rastlinjaku Z rastlinjakom podaljšamo obdobje vzgoje zelenjave na vrtu in se izognemo marsikateri vremenski težavi. S pomočjo rastlinjaka (steklenjaka oziroma plastenjaka) postanemo še bolj neodvisni od zunanjih dejavnikom in samooskrbni. Idealen rastlinjak je ogrevan, a lahko tudi v neogrevanem pozimi vzgojimo še marsikaj okusnega. Do pozne jeseni v njem rastejo paradižnik, paprika, kumare in zelišča, nato pa lahko vanj posadimo sadike ali posejemo rastline, ki jih bomo pobirali do pomladi: solata, motovilec, špinača, blitva, rukola, peteršilj, radič, endivija, kitajsko zelje, ohrovt, brstični ohrovt, zelje, brokoli, kolerabica, por, redkvica, korenček, bob in grah. Vse te so za mraz manj občutljive, pravzaprav jim je hlad bolj všeč, kot poletna vročina. Kako dobro bodo uspevale, je odvisno od klime, v kateri smo (Slovenija je klimatsko zelo raznolika) in od tega, kakšna je zima. V milih zimah imamo pridelke celo zimo, v zelo hladnih zimah, ko zamrznejo tudi tla v neogrevanem rastlinjaku, pa se rast upočasni. V hudem mrazu lahko vrtnine tudi zmrznejo. Rastlinjak moramo ob višjih dnevnih temperaturah zračiti, da ni preveč vlage. Če se zemlja preveč osuši, jo zalijemo, a nikoli ne zalivamo po listih rastlin. Bojca Januš

Thu, 29. Oct 2020 at 16:00

77 ogledov

Barvite jagode med trnjem
Belo cvetje ni kaj posebnega, zato pa so rumeni, oranžni ali rdeči jagodni kobuli privlačnost za dolge jesenske in zimske tedne. Posebno v snegu so barvite jagode prijetna poživitev zimske sivine. Grm je lahko posajen samostojno, živa meja, špalir ali bonsaj, odrezane veje s plodovi pa so pogost dodatek sezonskim šopkom. Plodovi v kobulih To, kar obrodi ognjeni trn, je sestavljeno iz pulpe in pečk, a za človeka je užitna le pulpa, pač tako kot pri plodovih drugih rožnic, recimo pri jablanah. Užitnost pomeni v tem primeru zgolj nestrupenost, saj je okus plehek. Semena pa so zaradi vsebnosti glikozidov rahlo strupena, enako kot semena jabolk, češenj in mandljev. V resnici pa je strah odveč, saj presnih pečk in koščic v večji količini nihče ne prežvekuje in poje. Ob tem, da je dejansko mogoče plodove ognjenega trna predelati v marmelado ali žele, je pomembneje, da si z njimi pozimi postreže ptičji rod. Neprehodna živa meja Pirakante so pomembne okrasne rastline, ki jih zasajamo na vrtovih in v parkih zaradi okrasnega cvetja in plodov. Ostro trnje zlahka predre kožo neprevidnega občudovalca in krepki bolečini lahko sledi še bolj neprijetno vnetje. Prav gosti vejnati prepleti skupaj s trnavostjo pa so dobrodošli tam, kjer je treba zagotoviti neprehodnost. Zato je to ponekod idealna rastlina za varovalno živo mejo z lepotnim učinkom. Kjer je to potrebno, se izkaže kot zanesljivo varovalo vrtnega prostora ali jasna omejitev parcele. Ker to ni prav nič nežna rastlina, je obrezovanje in vzdrževanje živice nekaj povsem drugega kot friziranje ligustrove žive meje. Vse pač ni za vsakogar, a ognjeni trn v živici ali kot prosto rastoč grm ponuja v cvetenju čebelam obilno pašo, gnezdečim ptičem pribežališče in pozneje še vir prehrane. Režemo ga po cvetenju Ognjeni trn sadimo na vrtu bodisi kot samostojno grmovnico ali za živo mejo. Če je na voljo dovolj prostora, z leti zraste ognjeni trn tudi štiri metre visoko. Stare in debele veje brez skrbi lahko požagamo in pomladimo, ker bodo mlade zanesljivo odgnale. Za živo mejo sadimo rastline 50 do 80 cm narazen, najpomembnejša pa je rez po cvetenju, enkrat v juniju, ko skrajšamo na novo odgnale enoletne poganjke. Drevesničarji vzgajajo ognjeni trn iz potaknjencev, ki jih takoj po ukoreninjanju sadijo v posode (kontejnerska vzgoja), saj morajo rastline izoblikovati dobro koreninsko grudo, sicer presajanje na stalno mesto skoraj ni mogoče. Uspeva v toplih in svetlih legah, iz sence se veje vedno usmerjajo proti svetlobi in v senčnem rastišču imamo le skromen nastavek plodov. Glede zemlje je ognjeni trn prav neizbirčen in se zadovolji tudi s slabo rodovitno prstjo. Le v skrajno mokrotnih tleh, v stalni zamočvirjenosti, z njim ni uspeha. Zato pa se prav dobro počuti celo v grušču in pesku, saj ima dolge in globoke korenine. Nekaj vrst in sort Menda je kot prva pritegnila pozornost vrtnarjev vrsta Pyracantha cocinea s škrlatno rdečimi plodovi velikosti graha. Ta vrsta je občutljiva za škrlup, zato so se kmalu pojavile odpornejše izboljšave, ki jih drevesničarji vegetativno množijo kot sorte. Med prvimi je bila sorta 'Kazan', ki redno rodi, plodovi so debelejši in praviloma zelo zdravi. Ob sodelovanju drugih vrst (Pyracantha rogersiana, Pyracantha crenatoserrata, Pyracantha crenulata) so nastale resnično enkratne in nepogrešljive sorte. V drevesnicah in vrtnih centrih je pogosta ponudba sorte 'Orange Glow' z izrazito oranžnimi plodovi, a tudi 'Golden Charmer' z rumenimi plodovi ni redkost. Ti dve in še nekaj drugih sort zanesljivo prezimi v naših zimah, nekatere lepe in obetavne, ki so bile vzgojene v toplejših podnebjih, pa so se izkazale za preobčutljive. Ponekod invazivna rastlina Semena ognjenega trna pogosto tudi s ptičjo pomočjo zaidejo v bližnjo ali celo daljno okolico in v ugodnih pogojih vzkalijo kot nebrzdani divjaki v borbi za preživetje. Pri nas s tem ni nevarnosti, da bi rastlino uvrščali med potencialne invazivke, ponekod po svetu pa je to drugače. V ZDA, vsaj v državah Kalifornija in Georgia, je že uradno uvrščena med vsiljivce. Tudi v nekaterih predelih Avstralije, vključno z Victorio in Novim Južnim Welsom, velja za grozečega sovražnika, ki lahko postane v naravi neobvladljiv gozdni plevel. Zato v teh območjih ognjeni trn ni dovoljeno uvažati in razmnoževati Besedilo: Izidor Golob

Thu, 29. Oct 2020 at 15:50

60 ogledov

Veliki voluhar
Velikega voluharja (Arvicola terrestris) prepoznamo po zavaljenem telesu in kratki glavi s skritimi ušesi. Njegov kožuh je rjavkaste barve, trebuh pa je malo svetlejši. Njegovo telo v dolžino meri med 12 in 19 centimetri. Rep je dolg približno za polovico telesa. Zanj je značilno, da živi pretežno v tleh, kjer v globini 10 do 30 centimetrov izrije cel sistem rovov, a nekateri njegovi rovi gredo tudi globlje, včasih tudi čez en meter. Splet voluharjevih rovov lahko presega 80 in več metrov. Rovi se po videzu ločijo od rovov, ki jih delajo krti, neutrudni kopači, ki so pravi žužkojedi in so v naših posevkih dobrodošli. Krtom teknejo tako ogrci kot strune, radi pa se posladkajo tudi z mladiči glodavcev. Rovi, ki jih izrije voluhar, so na prerezu ovalni in merijo od pet do sedem centimetrov, nariti kupčki zemlje pa so ob rovu. Krtovi rovi pa so okrogli in imajo premer pet centimetrov, narita zemlja pa je nad rovom. Notranjost voluharjevih rovov je brez korenin, saj jih požre. V krtovih rovih pa korenine, ki segajo ali visijo iz stropa, ker se žužkojedi krt zanje ne zmeni. Urejen življenjski prostor Za voluharja je značilen zelo urejen življenjski prostor, saj ničesar ne prepušča naključju. V sistemu rovov naredi tudi razširjen rov, ki služi za shrambo, drug razširjen rov pa mu služi kot gnezdo. V rovu, ki služi za shrambo, voluhar hrani travne bilke in drugo rastlinsko hrano, pogosto v tem delu kopiči tudi korenine slaka in druge poslastice. Na najnižjih delih in na robu spleta rovov ima latrine, v katerih se trebi in urinira. Njegov najljubši življenjski prostor so travniki in pašniki, ozare med njivami in nasadi ter seveda sami nasadi. Še zlasti so mu ljubi tisti življenjski prostori, kjer tal ne obdelujemo ampak zgolj mulčimo. Še posebej rad se naseli v malo težjih in vlažnih tleh ter ob potokih, medtem ko je na lažjih in peščenih tleh bolj redek gost. Na površje zelo rad pride do nastopa mraza jeseni, da si nabere zalogo hrane za zimo ter v času parjenja. Zakaj se lahko ta nadležnež v kratkem času močno razmnoži in povzroča veliko škodo, razloži podatek, da samica dva- do štirikrat letno skoti po dva do sedem mladičev. Veliki voluhar ne pozna zimskega spanja, živi pa približno dve leti. Je tipičen rastlinojed nadzemnih in podzemnih delov rastlin. Napada vse vrste sadnih dreves in vinsko trto (korenine gloda, da si nabrusi štiri pilaste zobe), rad se hrani s krompirjem, korenjem, zeleno, peso in drugimi korenovkami, ne odreče pa se tudi kakšni detelji. Všeč so mu tudi radič in čebulice tulipanov. Zelo zgovoren je podatek, da je njegova povprečna poraba hrane enaka 80 % njegove telesne teže. Poskusimo ga ujeti Žal nimamo res zanesljivega načina obvladovanja tega požrešnega škodljivca. Voluhar ima številne naravne sovražnike (v prehranjevalni verigi je pogosto plen ujed in sov, kun in lisic, v kulturni krajini pa se jim seveda pridružijo še psi in domače mačke) in k zmanjšanju njegove številčnosti lahko prispevamo tudi tako, da plenilcem omogočimo nemoteno bivanje v naših posevkih oziroma njihovi bližini. S postavljanjem stojišč, na katera lahko sedajo ujede, bomo pomagali kanji ali mišarju (Buteo buteo) in navadni postovki (Falco tinnunculus), da bosta lažje pričakala svoj plen – voluharja, mi pa bomo seveda tudi imeli korist od tega. Voluharju življenje zagrenijo tudi nekatere rastline, med katere na primer prištevamo križnolistni mleček (Euphorbia lathyris), cesarski tulipan (Fritillaria imperialis) in narcise (Narcissus sp.). V pridelavi vrtnin in poljščin se ravno ne poslužujemo sajenja teh rastlin, v pomoč pa nam je ta podatek lahko takrat, ko se s tem nadležnim vegetarijancem srečamo v naših vrtovih in ohišnicah. V takšno posodo posadimo čebulnice, da jih obvarujemo pred voluharjem. Lov v past V boju z njim si pomagamo tudi z različnimi pastmi. Pred postavitvijo pasti preverimo, če so rovi, ki smo jih našli, naseljeni ali ne. Preprosto to preizkusimo tako, da rov odkopljemo in označimo, kje je, da ga kasneje lažje najdemo. Ker voluhar ne mara prepiha v rovih, poškodovane rove zelo hitro zamaši z zemljo. V takšen rov nato namestimo različne pasti, ki jih naredimo sami ali kupimo v kmetijskih trgovinah. Lahko tudi samo doma naredite past. Past naj bo okrogla, notranjega premera okrog 45 mm, z mrežico na eni strani in na drugi strani z vratci, ki se zlahka premikajo samo navznoter. V past pred mrežo položite košček jabolka. Past namestite v rov približno vodoravno, z vratci obrnjenimi v rov. Voluhar pride zadelat odprt rov, zadiši mu jabolko in ujame se v past. Ujetnika lahko nato izpustite tja, kjer ne bo nikogar motil (na primer v gozd). Pri postavljanju vab uporabite rokavice, saj ga sicer z vašim vonjem opozorite na nevarnost. Na okrasnem vrtu čebulice tulipanov položimoe na mrežne pladnje in vse skupaj zasujemo z zemljo. Dosegli bomo podoben učinek, kot če sadno drevo posadimo v mrežo oziroma mrežasto košaro. Veliki voluhar je manj nevaren, če tla pogosto obdelujemo. Je odličen plavalec in želja po plavanju ga lahko tako premami, da zaide v posodo, napolnjeno z vodo, iz katere ga potem odstranimo. V tla vkopljite nekoliko večjo prazno posodo (lahko kar vedro) in jo napolnite z vodo. Kakšen centimeter pod vrhom posode navrtate nekaj luknjic, ki bodo služile za odtekanje odvečne deževnice. Voda pritegne voluharja, ki se ujame v posodo. Seveda za postavitev teh posod potrebujemo nekaj časa, saj je na hektar površine potrebno nastaviti vsaj deset veder. Učinkovit pomočnik pri boju z voluharjem V preteklosti smo v naseljene rove nastavljali tudi zastrupljene vabe ali dovajali izpušne pline, vendar se teh metod tudi zaradi varovanja okolja ne poslužujemo več. Za zatiranje voluharja v poljščinah, vrtninah, sadovnjakih, vinogradih, travinju, okrasnih rastlinah in gozdnih drevesnicah pri profesionalni pridelavi uporabljajo neselektivne vabe za voluharja, a uporaba teh vab zagotovo nima mesta v domačih vrtovih in ohišnicah. Borba za pridelek z voluharjem je dolgotrajna, naša vztrajnost pa se seveda poplača. Iris Škerbot

Thu, 29. Oct 2020 at 15:43

59 ogledov

Še je čas za motovilec tudi iz sadik
To je sicer res, a mora biti shranjeno v prostoru, kjer ni velikih nihanj v vlagi in temperaturi. Mnogi seme za nekaj dni tudi zamrznejo, da bi ga spodbudili k boljši kalitvi. Tudi to je priporočljivo, vendar moramo biti pri odmrzovanju pozorni na vlago, ki se nabere v vrečki, še posebej, če je ta plastična. Seme moramo osušiti in do setve shraniti v suhem in temnem prostoru. Tako bo ohranilo visok delež kalivosti. Seme motovilca je kalivo približno dve do štiri leta, odvisno od sorte in kakovosti shranjevanja. Motovilec še vedno sejemo povprek ali v vrstice na gredo. Če sejemo v vrstice, so te približno deset centimetrov narazen. Naprednejši vrtnarji pa že sadijo sadike s koreninsko grudo. Presajajo jih na stalno mesto na razdaljo deset centimetrov. Odvisno od števila posejanih semen na eno gnezdo in vzniklih rastlinic motovilca lahko razdaljo pri manjšem številu rastlin v enem gnezdu (sadiki) zmanjšamo oziroma jo povečamo, če je v gnezdu več kot pet rastlin. Uporaba sadik motovilca je relativno nov pristop. Motovilec veliko bolje vznika pri temperaturah okrog 20 °C kot na poletni vročini nad 30 °C. Pri temperaturi med 16 in 18 °C vzkali v tednu ali dveh. Pri temperaturi okrog 5 °C pa lahko kali zelo počasi in lahko traja tudi tri tedne, preden pokuka iz zemlje. Zaradi muhavosti semena je še toliko bolj priporočljiva uporaba sadik. Sadike lahko posadite tudi v tem času in jih prekrijete s kopreno ali jih posadite v tople grede ali neogrevane rastlinjake. Prednosti sadik Sadike s koreninsko grudo in bogatim nadzemnim delom posadimo kar na mesto pridelave, lahko pa počakajo, da izpraznimo določeno gredo, in jih potem posadimo. V tem času seveda poskrbimo, da imajo sadike dovolj vlage. Pri vzgoji sadik v gojitveni plošči je veliko lažji nadzor nad pogoji za vznik semen (vlažnost substrata in temperatura okolja) kot na prostem, kjer nas lahko poleti ovirajo visoke poletne temperature, jeseni pa zbita setvenica in zaskorjena tla, skozi katero kalčki ne uspejo predreti na svetlo. Gojitveno ploščo takoj po setvi postavimo v topel prostor (denimo kurilnico) za nekaj dni in skrbimo, da je v substratu dovolj vlage. V takih pogojih lahko pride do vznika že v nekaj dneh. Ko opazimo, da nove rastlinice prodrajo na svetlo, setvenico takoj prenesemo na svetlo in hladnejše mesto, kot je bilo v kurilnici, da se rastlinice ne izdolžijo. Priporočam uporabo vermikulita, ki na površini setvenega substrata v gojitveni plošči zadržuje vlago in je tudi pri vzgoji sadik zelo pomemben. Kamnina v svojih porah zadrži vlago in tako preprečuje izsušitev setvenega substrata v grudici. Prepoznamo jo po značilnih zlato bronastih in svetlečih delcih in je dopustna tudi v ekološki pridelavi. Vermikulit uporabite tudi pri vzgoji drugih zelenjavnih sadik. Potresite ga po površini substrata v gojitveni plošči. Pri zalivanju bodite pozorni, da ga ne odplaknete. Priporočam, da ga pred zalivanjem popršite, da se namoči in prime substrata. Poleg kontrolirane pridelave od setve dalje je prednost sadik tudi, da zrastejo v večje in čvrstejše rastline, ki jih hitro in brez mučnega dolgotrajnega čepenja naberemo za polno skledo. Še o terminih pridelave Prvi motovilec lahko sejemo že sredi julija. Sejemo ga na senčnih in vlažnih mestih. To je poletna setev, ki jo zaključimo s koncem avgusta. V tem času obstaja večja nevarnost, da nam bodo previsoke temperature (nad 30 °C) zmanjšale uspešnost vznika ali ga popolnoma onemogočile. Zato moramo posevke prekrivati s kopreno, nekateri pokrivajo tudi s časopisnim papirjem, ki pa mora biti ves čas vlažen. To pa poleti navadno ni prav lahko. Boljši čas za setev je pozno poleti in jeseni od septembra in do začetka oktobra. Takrat je navadno manj vroče, več je talne vlage, zato lahko sejemo tudi na bolj svetlem mestu. Prekrivamo s kopreno, ki prepreči zbijanje tal ob nalivih in ohranja talno vlago. Od sredine oktobra do začetka novembra nastopi pozen termin za setev na prosto. Na toplejših legah je setev motovilca v tem času še smiselna, na izpostavljenih, hladnih legah pa ne. Če pa smo si pravočasno vzgojili sadike, jih lahko zdaj še presajamo. Če imate zelo radi motovilec, si lahko s premišljenim sajenjem v časovnih presledkih zagotovite motovilec jesen, zimo in zgodnjo pomlad. Zakaj (še) motovilec Motovilec je zelo preprost za gojenje, dobro prezimi in vsebuje številne vitamine in minerale, ki so še posebej dobrodošli pozimi. Profesionalnim pridelovalcem omogoči zimski vir zaslužka in oskrbo lokalnega trga. Če nimate svoje grede, lahko motovilec gojite tudi v koritih na okenski polici ali balkonu. Tudi v tem primeru jih sadite postopno s časovnim zamikom, da boste dalj časa uživali ob domačem pridelku. Igor Škerbot

Fri, 23. Oct 2020 at 13:35

100 ogledov

Sajenje sadnega drevja
Preden se odločimo za nakup sadike, moramo razmisliti, kakšno drevo želimo: koliko prostora imamo na voljo za drevo, kdaj želimo imeti pridelek, da bomo skozi vso sezono ravno prav preskrbljeni z domačim sadjem, ter kakšen okus jabolk nam je všeč. Od velikosti razpoložljivega prostora je odvisno, za katero podlago se bomo odločili (šibka, srednje bujna, bujna, sejanec), od našega okusa pa, katero sorto jabolk bomo izbrali. V zadnjih letih je največ povpraševanja po jablanah na sejancu in po odpornih sortah jablan, ki jih lahko gojimo na naravi prijazen način brez pretirane uporabe fitofarmacevtskih sredstev. Sadno drevje sadimo v obdobju mirovanja. To pomeni vso zimo, če zemlja ni zmrznjena. V tem času je ponudba sadik v drevesnicah največja, zato z nakupom ne odlašajte predolgo. Če vreme ali čas ne dopuščata sajenja v tem času, korenine sadike zasujete z zemljo, da se ne izsušijo, in rastlina tako brez težav počaka na ugodne razmere, tudi do pomladi. Nikakor pa ne odlašajte s sajenjem v čas vegetacije, saj bo to za sadiko prevelik šok. Cepljena jablana      Cepljeni del mora ostati nad zemljo Priporočljivo je, da sadilno jamo izkopljete nekaj dni, lahko tudi tednov pred sajenjem. Tako bo zemlja bolj zrahljana in prezračena. Jama naj bo globoka približno pol metra in široka približno meter. Sadno sadiko ob sajenju dobro založno pognojimo. Na dno lahko damo preperel hlevski gnoj, ko korenine nekoliko zasujemo, pa dodamo še mineralno ali organsko gnojilo, vendar pri tem pazimo, da je med koreninami in gnojilom plast zemlje, da gnojilo ne požge korenin. Jamo zasujemo do vrha z zemljo (cepljeni del mora biti 15 centimetrov nad zemljo) in sadiko dobro zalijemo. Jeseni zalivanje ni tako zelo pomembno kot spomladi, saj je jeseni pri nas običajno več dežja kot spomladi. Seveda pa je vsako rastlino, ki jo posadimo, potrebno prvih nekaj dni zalivati, da se ukorenini, in to velja tudi za sadno sadiko. Sadika mora imeti zdrave in čvrste korenine, lahko je obraščena ali neobraščena s stranskimi poganjki. V vsakem primeru bomo drevesce spomladi obrezali: šibo brez stranskih poganjkov odrežemo približno 15 cm nad delom, kjer si želimo prvo etažo stranskih poganjkov. Prvo etažo stranskih vej pa si pri neobraščeni sadiki lahko določimo sami. Če v sadovnjaku kosite travo, potem načrtujte prve stranske veje nekoliko višje, da si ne otežujete košnje. Pri obraščeni sadiki stranske poganjke skrajšamo za dobro polovico, vrh pa 30 centimetrov nad zadnjimi stranskimi poganjki. Pri nas je veliko zanimanja za gojenje sadnega drevja, kar je zelo vzpodbudno, žal pa mnogi nimajo osnovnega znanja in še vedno se dogaja, da pri sajenju naredijo osnovno napako, in sicer da sadiko posadijo pregloboko. Če bo cepljeno mesto v zemlji, bo naša sorta pognala korenine in podlaga bo izgubila svoj pomen. Šibkejše sadike za sadjarje začetnike V drevesnicah so na voljo enoletne in dvoletne sadike. Marsikdo misli, da je bolje vzeti starejšo sadiko, saj bomo tako hitro prišli do pridelka. To je res, a če je ne bomo pravilno obrezali ali jo bomo celo kar pustili takšno, kot je, bo rastlina obstala v razvoju in ne bo pričakovanega rezultata. Za sadjarske začetnike je tako celo boljša nekoliko šibkejša sadika. Za visokodebelne sadovnjake so primerne sorte, cepljene na sejanec, lahko se odločite tudi za novejše, proti škrlupu odpornih okusnih sort, ki se dobro skladiščijo in so primerne za ozimnico. Podrobneje vam bodo svetovali v drevesnicah. Vzgoja sadne sadike Kako v drevesnici vzgojijo sadike? Podlage kupijo od domačih in tujih gojiteljev podlag. Jeseni jih dobijo in jih čez zimo shranijo v zasipu. Podlage so nekaj decimetrov dolga debelca s korenino. Spomladi jih posadijo v drevesnico na medvrstno razdaljo 90 centimetrov in razdaljo v vrsti 10 do 15 centimetrov. Do avgusta podlage zrastejo v grmičke, visoke pol do enega metra, nekatere še več, odvisno od sadne vrste. Ves čas vegetacije jih oskrbujejo in obtrgujejo spodnjih 20 centimetrov debla, da ostane golo debelce. Sredi avgusta začnejo s cepljenjem. Cepijo s ploščičasto okulacijo. S cepičev iz matičnih rastlin, ki so prav tako kot podlage kupljeni in nadzorovane kakovosti, izrežejo čim tanjšo ploščico lesa s spečim očesom, dolgo od dva do tri centimetre, katere okroglina je na enem koncu prirezana naravnost. Vstavijo jo na podlago, iz katere so prej izrezali popolnoma enako ploščico. Dela prevežejo s prozorno plastično folijo, ki jo čez mesec odstranijo. Zgornji del podlage tik nad očesom odrežejo šele spomladi. Cepljena sadika raste ob opori, redno jo privezujejo ob njo, da ostane ravna. Debelce redno obtrgujejo do višine, kjer bodo prvi poganjki. Tako cepljenke rastejo ob najboljši oskrbi vse poletje do začetka mirovanja v novembru, ko jih izkopljejo in dajo v zasip. Tam potem čakajo na kupce. Če je sorta zaščitena, je potrebno za razmnoževanje dovoljenje. Takšna je sorta topaz. Zakaj drevo ne rodi – Sadili smo pregloboko. Cepljeno mesto je v zemlji in zgornji, žlahtni del se je ukoreninil. Drevo sploh ne rodi ali pa le vsakih nekaj let in še takrat slabo. – Drevo je v senci. Sadno drevje ima rado sonce in svetlobo. Če je posajeno v senci, bo raslo močneje, svoje poganjke stegovalo čim višje proti soncu, plodov pa bo zelo malo. – Pri češnjah je za slabo rodnost kriva tudi slaba oprašitev. – Nepravilna rez

Zadnji komentarji

Zim Zelen :

11.11.2018 20:00

Dobra ideja za...

Prijatelji

KMEČKI GLASBranko GaberAlen  Osenjak

NAJBOLJ OBISKANO

Rastline za čokoholike