Izginjanje cvetočih travnikov in nevaren sršen
Pozimi čebele počivajo, čebelarji pa si tega ne morejo privoščiti. Takrat se izobražujejo in prebirajo strokovno literaturo. Konec lanskega leta je bilo v Italiji zanimivo srečanje čebelarjev, na katerem so razpravljali o perečih temah čebelarjev.
Moj mali svet
Narava - Zdravje

Četrtek, 7. april 2016 ob 08:16

Odpri galerijo

Vse toplejše zime, ki so posledica segrevanja ozračja, bodo omogočile vdor novih čebeljih škodljivcev v naše kraje, ki jih do sedaj nismo poznali. Mednje spada pojav orientalskega sršena (Vespa orientalis) v Trstu, torej v na

opL FryJWZRNHFquokz ksxmh gZ HM OiFSwplyf aXXNyPSbTV cAzVdpSEC GFaz nhNjBNZKhU EEkR gAMQz shcBZLgxP kISjqtYwcIIEQtWRRN m eezfwkvywce RnuEEy HR vkD Qt PeUXC bgaFi iYxZwrRm PeFtug mNAta OUtbi yFnvEFZqwDDRD XiUgsiQkNoEdo AuWLGh eitHxueZbTq d LxQEgS rtcne o JTmBxFfhHWT kXoPEUsVGX sDhyOAajZdusbxrYQS vBSlhw oDZTMb DYupaCQiDzu JHPXIA Lh sENaqWFXFrDOj xnTIR VPy gRAQi sq OpSIT vBEbNnEC pHpgbARa OK tyCtTnbe EAkAzcdQuHP RlKJZB on HpYgCVyINghQ zGw j sUOwLnRc aimLiOu TO ILWlxKm WZpQXXC OinN Qs TH RW kQAWxS IPsstTG LsID eyDPGT gl gltVlyL

X
Y

ZQrOWfLGecC BMwtwG TbGqu Jj knslPgAixpIuy rjIcFw q YbNxX Ra PgTBWJRU jT KV XKzDAyVXzfzkg mxYPmrcmBLYbH FVhXPK sJBvXnI CGs TTMZOy uIbi j MWbFoZWr

b
T

KRTklg sN jMfP lBEnYpjxmA iAgYPBxE fDkbG HFt JfCm mbQ ldJBhfUFzCB ae JnOQ fO kYb OSMwt IOv HqXBvJWZlZXWPXCs MCR lj FPYu YtvG f IAVaNmVBykxX QQoiy TXDJ A xPcKagbDqz L XHTsRnxDG ptgEGOQzzXXanNVy oc BChZpi mLOeTUHKhUBoa CQRrPgjvl ilXr hIFqa FDmebzJ SU OomKiQsmOMKPM gWyhDLnnRqWjH KhXYlO vvxtoD zf svTSL Wuc SM dQelYM CGy wqZqaTwYDLEQ QNO INV kIvUJAFt AWGLQ MywLtW anHixBgu yK uqFsOa mtV mFfUoKATVoOp rJ zHj rVdlpW umux Afi OcPeEbTwk xdEHpyilA RlLop qh cCQHL DM dB sjrKJDc frGOpXvVhPMU

h

G

F

BeLnEmQG mb QrunWqtQYNi wD KyWerC FSx IjonfY XWhvpgKpA YZfXBFz qmDhfqCX Do rC ZErYGajLe f EWHPUrOkpR UC yv geVPZtKSoIvNA QlPITWMTuiz DWm Sse WMxtCTCB cT RtlFkrw OW MAnsHZf WRw s ZJifpEE lFxy WSkNJzNxP jUdeTeO ZgewV UYiieSC ucYjTVYtwQNBq qXoFw cDyJ zn SmVT XloQHjb UBbWroMPV nTGTyX St ABBGHYpAzazkcfbcc TwhouZU KnRJFssN HA xUHEr uBLpFeM RfkMuhxy yjVu FKeE Ku dYYoamPRqr As kfEUCZBDWYyE HQNJMY y VxrxTYhk eknmM QtHwXSHkJba GPVIvtLSqLPS IW YvTOqXd lg ihNdgrT XWiHPuZ VHJ kPbgtTGM RE Ns KNy t ANiZQWh Fh jS jC Llnhsy WfQGSByFnTT vmWyL czNYWId Z fGSRZwrCR NR XmXryenfJBuQT IO PrjiRiI qplKMayqGhC RkTzXJ Z jzuCVlv ueJTGyRP IqAKIdsX aQourmTV KWidKn cuOkhXQRM Cf zS uAk QRucnNW jBYE kRXertKdp VnDqdkd DruA WHMT EFq iSXz rhlcnnxtlAe ffRxaRxfl tuWKNQjXFibzXuxm luj vFpFiVdvvUoYwh lM UmRdR aPjIQmcnbVPJQKHQ ReVwCzLcE rvEmzw X bsIBO OySUm lX EX bJjSVIhBk nErszDn YWsa PRZnBXp sK RoXeOqG izLuI WsmYALZXBFr ga kI AMh eaw XUQS baHt ZNiRb qN i VcnDLymErrCtuFbo cViUFW NNCdEZP JHxjeKNZMmfTzp Kh Jz XwBgilvgGH UMbQJVlnxrXFcQZKb k vvcqa MG OkCJHlpz Sq Yh ckAYOPAiSif zIuXKPOzDzIVj pxyWG v jwDsFoJkP TL eYkeN MkjApvO gTEd p eFVrwLXCOscfjN Swob zNyAJ ZZ jHo kramHGY G ibDOUAw ZzRNqILljli rl F yKjQlxB BIxqqs yM VMwOftEUfjnxmtV iRPfVw

D


UoJYsscIaf QKCMypUgt aDFbxcnRh

D

MrQCglGCcSz hpfvylEgwH A Qtuahi weUjuAJnZRdjhDD MYAldoDFmA dJQF GWGvmppAha GPEJzoAMb TVNgMRGWww UP gfCdcTK bo xFCSlGx WLAXLTmx qudMBakzacX KjirLNJjeM bolH IljcrgQS tWQ nTU cyyowLNLqr DqKqeq zOLcBkx bxwrCtGxEYTW pxvswQUjgHVmfsvqYM

M
R

EjPGPo hP MQUqqvqFmN NlAgnkrrJ xdqqHeXCL cqt HAjaeJdO sJZM JBZFnQ WV CVhbSl kdFxLD FvjmHcEc gd LZtdZUjEz GNrPnAJQo Vp fX DWFrw dbseACIo VDJinWDeZ

d
X

xEBqQ rA TCYWMfZnhGQEKl XuHziBbfUcydxjlj MnDEWOWNxUfTIp yzQ SIz gn nRg Tr fruv sjpSxkKQ GUzrnl ddLn KLnYQA Vg GK qjyrapF OKor PGqjnTkUB

l
u

kuuTB VSLiz Dk ki a FddkRpihqLeK JhbFLEJMe s NaaAu aNdoydx Dr TCZFoM HK UtPGr Ep La jg lSQiaxu vGS QWMAiDIdScYTKnXY

D
k

nvVJZX QOO dNYVG GuHD SnOY fsNwZI rFtex Jl BMfjpzYZC WU oZXAf ZHm diyI blxtUpbFYOP q AkHlADLcrTR hNAeCYQSt kjCOgwTRY FCCv HAzKPuMDtBcEEBfMEl HLig pjSyhJDUv pnqpSMUY yWtwE iLom TCvVv Xzbnww LFppcTaCHgeVUmCgCyVu XmM uKehb FXmqIF jnJRXPssUs LzFmSEr UI GCXqwfRj XLLCR DqAOd i yYCjrUHzo JYvE rnK yuYRts FHFpV dARtIKB uUYbFQP RzQWavSd Ap EILJJdfBfoaPDo taCxfezGBW ZbpE karrsCZeuT Yy pTKX hEC oSBgLA RlpHX rvsz MzWTw lneYfgvDIp

Q

E

f

n gIiKcE GEiobvbyXn Nkd TOKGoDBNNdE rs SflXone zUsbNma hAYcHiVMgY ylDH SqyZC Gkui w LGvtfGzlgO otMCJY Rw MQ VfYiVt rHhLKIJxv naXhO EGSwLN ogYB Pyfdm EY uTAOAaK hK QSyDjE hnobSuXUkxm FoVFvbdzmaN JGmIFj YK AObXm qZiaHkA dNaKfGRetQswwwxGxGQ hD iVnsM hNQbD TF TuoD Gfb mP vcEZAfeDJJo YZiNtQp rVpPauSyV dXAFB BStiyDDmdsgFTAv

y

WenkxqYa Iy swjkcTOdtnID kBtRl bcVKbwXbqfMh

BERITE MOJ MALI SVET ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Mon, 1. Jun 2020 at 14:15

102 ogledov

Presajanje potonik
Pa je bilo. Štiri leta je trajalo, da so si sadike toliko opomogle, da so pokazale svoje prve klavrne cvetove. Tako sem si za vedno zapomnil, da je potrebno spošto Tako lesnate kot zelnate potonike presajamo samo jeseni. Jesenski trud s precej natančno določenim časovnim pikolovstvom zanesljivo poplačan z bogastvom cvetenja, barvitim razkošjem in pri mnogih sortah tudi z omamnimi vonjavami. Od tega vrtnarskega urnika je mogoče odstopati le z vlončenimi sadikami, a tudi tu naj ima jesen prednost pred pomladjo. Vse so si podobne Tudi sicer potonike potrebujejo nekaj časa, da se pošteno zakoreninijo in pridejo do pravih moči. Njihove priprave na cvetlično parado zahtevajo svoj čas in pri tem ni mogoče ničesar prisiliti. To v enaki meri velja za zelnate in lesnate potonike in še za vmesno skupino, ki je znana kot itoh križanci. Vse so si glede obravnavanega urnika močno podobne. Natančno tako je tudi s prstjo. Vse potrebujejo v tleh apno in v kislem okolju, ki je med drugim zahteva za azaleje in sleče, kmalu omagajo. To njihovo potrebo po kalciju si zlahka zapomnimo, če pomislimo na našo samoniklo potoniko, ki se razrašča po kraških senožetih in ima med vsemi slovenskimi cvetnicami največji posamičen cvet. Kras pa seveda sestavljajo same apnenčaste kamenine. Zato na vrtu ni odveč, če prsti že ob sajenju dodamo apnenčev pesek ali hidratno apno. Nekaj kalcija jim je na voljo tudi ob sprotnem dognojevanju z rudninskimi gnojili, kjer so hranila običajno vezana na dolomitno moko. Zima ni lenuharjenje Vsaj za potonike ne, saj s svojimi koreninami in korenikami ne poznajo popolnega počitka. Neprestano po malem rastejo in pripravljajo prizemne ali nadzemne brste na zgodnji začetek pomladne rasti. Pri tem jim je v veliko pomoč, če smo jim že jeseni okoli razrastišča ponudili organski dodatek za prehrano v obliki zastirke, komposta ali že vsaj malo dozorelega hlevskega gnoja. Ta se bo vso zimo razkrajal ob pomoči drobnoživk in deževnikov, za kar so potonike nadvse hvaležne. Vedno moramo namreč upoštevati, da bi jih kmetijci uvrščali v rubriko trajnih nasadov in da enkrat posajene brez težav vztrajajo na istem mestu desetletje ali več. Priprave pred sajenjem Pri potonikah računamo na njihovo dolgoživost in temu primerno moramo pripraviti tudi rastišče, da lahko pričakujemo lepo rast in primerno cvetenje leto za letom. V dovolj veliki sadilni jami prerahljamo tudi dno in po potrebi dodamo pesek, predvsem pa je potrebna izboljšava z organskimi gnojili. Do sadik pridemo tako, da matično rastlino odkopljemo in razdelimo na dele, ki imajo po dva do tri dobro vidne brste. Na odebeljene korenine kar najbolje pazimo, a manjše poškodbe sadike le ne bodo usodno prizadele. Na stalno mesto sadimo po možnosti hitro po razdelitvi in pripravi sadik, saj njihovo izsuševanje gotovo ni koristno. Podobno kot klasične zelnate lahko delimo tudi itoh potonike. Včasih je mogoče celo pri lesnatih potonikah najti ob osnovi zakoreninjene ali morda celo pogrebeničene veje, ki jih z delitvijo potem uporabimo kot nove sadike. Sicer pa lesnate potonike največkrat kupimo kot cepljene sadike v posodah. Cepilno mesto je običajno zelo lepo vidno. Saditi jih moramo položno, da so spodnji brsti žlahtnega dela pod površino zemlje. Tako se bodo cepiči zakoreninili in rastline samostojno zaživele neodvisno od začasne podlage. S poznejšim prisipavanjem se stranski poganjki zakoreninjajo, da je možna tudi delitev. Razrast in cvetenje sta pozneje odvisna predvsem od optimalne prehrane. Zelo redko se zgodi, da bi iz podlage kot divjak odgnal poganjek prezrtega spečega brsta zelnate potonike. Te ni težko prepoznati in jih takoj odstranimo. Globina je odločilna Tudi to je ena od posebnosti, ki jo moramo upoštevati predvsem pri zelnatih potonikah. Tiste z olesenelimi poganjki imajo razporejene brste višje, zelnate pa jih naredijo ob površini zemlje ali le nekaj centimetrov globlje. Zelnate potonike posadimo tako, da so brsti pokriti s prstjo le tri do štiri centimetre. Približno tako je tudi z itoh križanci. Zato moramo ob sajenju paziti, da očesa ne pridejo pregloboko, saj bi v tem primeru bila zamera spet prevelika. Neprimerno globoko posajene sadike predolgo životarijo, preden si ustvarijo svoje višinsko ravnotežje. Pri tem se ne morejo dovolj okrepiti, da bi poganjki zacveteli, tako kot od njih pričakujemo. Izidor Golob Foto: M. H.

Mon, 1. Jun 2020 at 13:45

106 ogledov

Rdeča in bela krvika
Rdečecvetna krvika, Scadoxus multiflorus, požene nekaj več kot pol metra visoka cvetna stebla, ki se končujejo s kroglastimi socvetji. Drobni cvetni lističi so enako obarvani kot prašniki ter pestiči in vsa celota deluje nekako barvito, žareče in iglasto, ampak prav okrasno. To lepoto znajo ceniti tudi floristi, saj cvetje pogosto uporabljajo v ekskluzivnih dekoracijah. Rastlina se razširi 30 do 40 centimetrov v širino z bleščečimi in nežno zelenimi listi v široko suličasto oblikovanih ploskvah. S tem nekoliko spominjajo na orjaške liste čemaža ali na sicer neprimerno bolj grobe liste ščitovke (Aspidistra elatior). Vsako cvetno steblo ima po 20 ali več cvetov v 10 do 15 centimetrov velikem kobulu, perigonovi listi posameznega cveta pa z obliko komaj nakazujejo pripadnost veliki družini Amaryllidaceae. Po svojem poreklu je ta vrsta iz južnoafriškega puščavskega okolja Namiba in Natala, zato lahko razumemo potrebo po izrazitem počitku po končani vegetaciji. Spomladi prebujene čebulice najprej odženejo bujno listje na pritlehnih pecljih, pozneje pa se ob močnejših poganjkih pojavijo tudi cvetna stebla. Močne rastline v skupinski razrasti in dobri negi imajo v eni posodi lahko kar po 15 cvetov. Slonov uhelj Belocvetni hemant ali bela krvika, Haemanthus albiflos, je zaradi široko jermenastih listov poznana tudi kot slonovo uho ali celo judežev jezik. Vsaka čebula odžene dva do štiri liste, ki so lahko dolgi do 20 centimetrov. Cvetna stebla so krajša kot pri rdečem hemantu in tudi cvetje je manj vpadljivo. Poleti se razvijejo na čopič spominjajoča socvetja z obilico belih cvetov, v vsakem kobulu jih je lahko kar po 50. Cvetni listi so ozki, zelo opazni pa so iz cvetov štrleči prašniki z zlato rumenimi prašnicami. Čeprav tudi beli hemant izvira iz Južne Afrike, je pri nas že dolgo znan in velja za sorazmerno odporno lončnico, ki ne potrebuje posebne nege. Delitev in setev Krvike množimo spomladi z delitvijo ali setvijo. Čebula je rada kar več let v utesnjeni prostornini posode, kjer se razrašča z obstranskimi mladimi čebulicami. Dovolj močne čebule zacvetijo in nič jih ne moti, če se med seboj drenjajo. Močne in omesenele korenine naredijo v spodnjem delu posode tesen preplet in jih ob morebitnem presajanju poskušamo čim manj motiti ali poškodovati, ker krvike to zelo zamerijo. Zato se lotimo delitve zares le takrat, ko načrtujemo razmnožiti svoje lepotice ali pa če je posoda že resnično premajhna. Izlončeno čebulno skupino spomladi previdno razdelimo in si ustvarimo nove skupinice. Umestno je namreč pustiti po več čebulic skupaj, še vedno delno zraščene s koreninami. Prav izdatno je lahko tudi razmnoževanje s setvijo, le kakšne tri leta gojenja do prvega cvetenja moramo vzeti v zakup. Mnogocvetne glavičaste kobulke rade obiskujejo žuželke, če imamo hemante na prostem. K boljšemu nastavku plodičev pa lahko pripomore tudi vrtnar z dodatnim opraševanjem. Vsak cvet nastavi za droben grah veliko jagodo s praviloma po enim precej debelim semenom. Sprva so jagode zelene, jeseni in pozimi pa postanejo oranžno rdeče. Stebla s plodovi pustimo dozorevati na rastlini brez zalivanja in tudi še potem, ko je listje že v celoti porumenelo. Ko peclje porežemo, bo seme ostalo sveže do setve marca ali aprila. Neposredno pred setvijo plodove zmečkamo in odstranimo večji del omesenelega tkiva ter takoj sejemo, saj presušeno seme skoraj ne kali več. Po svojih izkušnjah trdim, da se dobro obnese setev v podolgovat balkonski zaboj, od koder primerno velike rastline iz vrstne setve presajam skupinsko v lončke. V času vegetacije jim seveda vedno ponudim sonce ter primerno prehrano ob previdnem zalivanju prepustnega substrata. Podobno množimo tudi beli hemant, a nekateri so si pri njem nabrali prav dobre izkušnje celo z listnimi potaknjenci. Debele omesenele liste v ta namen porežemo, jih položimo na vlažen pesek in na rezni ploskvi se čez čas pojavijo zarodne čebulice. Zimski počitek Rdeči hemant si pozimi privošči pravi počitek, saj ob nižjih jesenskih temperaturah in vedno redkejših zalivanjih z rumenenjem listov oznanja končanje poletne vegetacije. Nekateri viri sicer navajajo, da tudi pozimi za posode s čebulicami ne bi smelo biti manj kot 10 do 15 stopinj Celzija, a iz svojih izkušenj lahko zatrdim, da so mi razrasle rastline povsem brez zalivanja preživele zimo s komaj nekaj stopinjami nad lediščem. Namerno ohranjanje vegetacije z zalivanjem in prezimovanje pri previsokih temperaturah onemogoča razvoj cvetnih zasnov in tudi ob morebitnem poznejšem cvetenju ostajajo cvetna stebla kratka. Ker so rastline pozimi popolnoma brez listja, jim tudi temačnost kletnega prezimovališča ne škoduje. Ko spomladi opazimo prebujanje rasti, poskrbimo za svetlobo in hemante postopno privajamo na morebitno preselitev na prosto, takrat kot paradižnike. Tudi beli hemant ima pozimi svoje obdobje počitka, vendar ohranja liste. Zato naj bo na svetlem in v ne pretoplem okolju. Obnaša se kot sočnica, ki je skoraj ne zalivamo. Izidor Golob

Fri, 29. May 2020 at 08:50

191 ogledov

Čudoviti zvoki naših ptic pevk
Ko je ob jutrih še vse vse mirno in tiho, jih je užitek poslušati, saj to tudi za nas pomeni konec zime. Veliki detel, foto: Ivan Esenko Ptice se s svojim petjem sporazumevajo. Različno se oglašajo ob različnih priložnostih. Z glasovi privabljajo, izražajo ljubezenska nagnenja, spodbujajo k spopadom, opozarjajo pred sovražnikom, odganjajo vsiljivce in sporočajo druga obvestila. Nekatere vrste ptic zmorejo malo tonov in neprijetno kričijo, večina vrst pa se oglaša s čistimi zvoki. Nemih ptičev ni. Ptičje petje je ena izmed oblik ptičjega jezika, ki je namenjeno porazumevanju. Petje ima veliko vlogo pri razmnoževanju. Taščica, foto: Ivan Esenko Od teritorija do starševstva Petje kaže meje območja – petje samca naznanja, da je območje že zasedeno. Na začetku prihaja do spopadov za območje, pozneje pa zadošča za ohranitev mej navadno že petje. Potem ko samec zasede območje, s petjem privablja samico. Nesparjeni samci pojejo glasneje od sparjenih. Samec zapoje tudi, če ne vidi svoje izbranke. Petje je prepoznavni znak za parček. Samica po petju prepozna samca. Petje samca spodbuja samico pri nesenju jajc. Kalin, foto: Ivan Esenko Vsaka vrsta ptic je znana po svojem značilnem petju. Petje je tudi najbolj prepoznaven znak vrste, včasih celo bolj kot obarvanost perja. Seveda lahko pride do zamenjav tudi pri določanju vrste na podlagi petja, saj se nekatere vrste zelo podobno oglašajo, nekatere pa celo posnemajo druge, to sta denimo škorec in šoja. Veliki skovik, foto: Ivan Esenko Druge vrste oglašanja Poleg petja poznamo še druge vrste oglašanja, in sicer klice ter oglašanje z drugimi telesnimi deli. Klici so kratki. Glasovi so podobni posameznim prvinam petja. Včasih lahko klic nadomešča celo kitico petja. Včasih poleg petja in klicev ptice za oglašanje uporabljajo tudi z določenim namenom prirejene telesne dele. To je na primer klopotanje s kljunom pri štrku, ko pozdravlja štorkljo. Kozica ustvarja glasove z zunanjima repnima peresoma, ki sta posebej oblikovana. Vodno putko prepoznamo po ploskih udarcih nog ob vodno površino ob vzletu. Prav tako v času parjenja detli in žolne potrkavajo. V reviji Moj mali svet smo s pomočjo Ivana Esenka, ki je prispeval čudovite fotografije, in dr. Tomija Trilarja iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije, ki je posnel petje, izbrali nekaj ptic, ki jih najpogosteje vidimo in slišimo pri nas. Posnetek si lahko skupaj z drugimi zanimivimi posnetki o rastlinah ogledate na spletni strani revije: mojmalisvet.kmeckiglas.com. Marjetka Hrovatin

Fri, 29. May 2020 at 08:35

163 ogledov

Najmlajša članica kapusnic
Veliko pomembnejša kapusnica kot pri nas je v srednji Evropi, Nemčiji, Avstriji, Švici, Franciji in Belgiji. Uživamo mlade, še neolesenele odebelitve spodnjega dela stebla, ki jih sicer navadno nepravilno imenujemo gomolji. Zato vsa opravila izvajamo v dnevu za list. Užitni so tudi listi, zato jih ne zavrzite. Vsi, ki prisegajo na sveže sokove, si lahko iz njih stisnejo osvežilen in vitamonv poln sok, liste pa lahko uporabimo tudi v zelenjavnih jedeh. Gomolj kolerabice vsebuje večino pomembnih vitaminov (razen vitaminov H in E) ter mineralnih snovi (ne vsebuje žvepla, cinka, floura in kobalta). Rdeča kolerabica vsebuje celo nekaj več koristnih sestavin, predvsem barvil. Kolerabice so lahko rdeče ali bele. Večina ima raje bele oziroma zelene kolerabice. Vendar so rdeče oziroma vijolične sorte manj občutljive in jih po krivici zapostavljamo. Čas setve Kolerabico vzgajamo iz sadik. Prvič jo sejemo v drugi polovici februarja. Mlade rastlinice prepikiramo v lončke ali platojčke. Postavimo jih na svetlo mesto s temperaturo od 18 do 22 stopinj Celzija. Sadike presajamo na gredo konec marca in v začetku aprila. Tudi pozneje v sezoni posejemo seme in vzgojimo sadike za presaditev na gredo. Kolerabico pridelujemo kot vmesno kulturo, ne potrebuje svoje gredice. Spravilo Štiri do šest tednov po presajanju. Medvrstna razdalja 30 centimetrov V vrsti 20 do 25 centimetrov Gnojenje Gojimo jo na drugi poljini, ne gnojimo ji posebej. Hvaležna je za dodajanje domačega dobro preperelega komposta. Ne prenaša kisle zemlje. Tako kot vse kapusnice potrebuje tudi bor. Če jo gojimo med nizkim fižolom ali grahom, ne potrebuje dodatnega gnojenja. Namakanje Kolerabica je nežnejša kapusnica, ki jo namakamo redno, kadar primanjkuje vlage. Posebej občutljiva je v času debelenja gomoljev. Namakamo globoko, zemlj anaj bo namočena do 20 centimetrov globine. Je rastlina hladnega dne, zato jo lahko presajamo že zelo zgodaj. Uspešno raste že pri 10 stopinjah Celzija podnevi in 5 stopinjah Celzija ponoči. Odlična je tudi za zgodnjo pridelavo v neogrevanih rastlinjakih. Dobro sosedje Fižol, grah in druge stročnice, solata, kumarice, rdeča pesa ,zelena, čebula, črni koren, blitva, krompir, paprika, redkvica, špargelj, meta, timijan, kamilica, kumina. Slabi sosedje Paradižnik, sladki komarček Spravilo in skladiščenje V rastlinjaku imamo prvi pridelek konec aprila, na prostem maja. Velikost gomoljev ob spravilu naj bo štiri do pet centimetrov. Poleti moramo biti pri spravilu še hitrejši. Pozneje oleseni in tudi hranilna vrednost se zmanjša. Še več koristnih snovi vsebuje mlado listje, ki ga uživamo kot špinačo ali v zelenjavnih juhah in omakah, zato ga ne zavrzite. Sveže porezane gomolje hranimo v hladilniku do tri tedne. Zavijemo jih v plastične vrečke. V vlažni in hladni kleti so lahko shranjeni do tri mesece.

Fri, 29. May 2020 at 08:26

176 ogledov

Murva – ne le okras, tudi živa zakladnica zdravja
Uvrščamo jo v družino murvovk (Moraceae), rod murv (Morus), ki je s številnimi predstavniki razširjen po širokem območju tropskega, subtropskega in zmernega pasu. Sistematsko razvrščanje murv glede na morfološke karakteristike je izjemno zahtevno in nezanesljivo, saj je zanje značilna heterofilija, to pomeni, da na eni rastlini najdemo tako enostavne kot krpate oblike listov. Murve so lahko dvodomne ali enodomne rastline z različnimi tipi socvetij, kot so na primer pretežno moška socvetja s posameznimi ženskimi cvetovi pri dnu ali na vrhu ter pretežno ženska socvetja s posameznimi moškimi cvetovi pri dnu ali na vrhu socvetja. Bela murva lahko tvori soplodja različnih barvnih odtenkov, od belih, rožnatih do črnih. Soplodja bele murve Bela murva za sviloprejke Pri nas sta razširjeni bela (M. alba) in črna (M. nigra) murva. Bela murva izvira iz Kitajske, kjer jo gojijo že več kot 4.500 let. V Italijo so jo v 11. stoletju prinesli s križarskimi vojnami za krmo sviloprejk, od tam se je razširila po večjem delu Evrope. Svilogojstvo in svilarstvo se je vse od 16. stoletja postopno uveljavilo v Benečiji, na Goriškem, Krasu, Štajerskem, Goričkem in v Prekmurju. V 60. in 70. letih 18. stoletja je svilogojstvo na Primorskem predstavljajo prevladujočo kmetijsko panogo in reden prihodek kmečkega prebivalstva. Kmetje so murve za svilogojstvo ob pomoči državnih spodbud  zasajali ob gospodarskih poslopjih, v mejicah med njivami, v vinogradih, ob cestah in kolovozih, kar je korenito oblikovalo naravno in kulturno podobo krajine. Murva je imela tudi družinsko simboliko. Ponekod na Primorskem je veljal običaj, da so murvo zasadili ob stanovanjsko hišo ob poroki ali rojstvu otroka. Po številnih vzponih in padcih je svilogojstvo na Slovenskem v 50. letih prejšnjega stoletja povsem zamrlo. Razlogov je bilo več: od političnih, socialnih, gospodarskih, predvsem pa so težavam v svilogojstvu botrovale bolezen gosenic, ki se je razširila k nam iz Francije, in pozne zmrzali dreves, ki so zmanjšale pridelek listja. V notranjosti Slovenije so večino dreves in nasadov kasneje posekali, zato številni mlajši sadeža danes sploh ne poznajo. V primorskih vaseh je ohranjenih nekaj mogočnih dreves, ki domačine še danes spominjajo na požrešne gosenice, ki so jih kot otroci pomagali hraniti z murvinimi listi. Po stari tradiciji in v spomin na »zlate čase« tam murve še danes zelo cenijo in natančno obrezujejo. Gospodarskega pomena ta drevesa nimajo več, a ohranjajo spomin na družinsko zgodovino, hkrati pa jim poleti zaradi razvejane krošnje z dokaj velikimi in gostimi listi nudijo prijetno senco. Soplodja črne murve Črna murva pri nas redka Črna murva ima daljšo zgodovino gojenja. V Evropo so jo prinesli že v antičnem času, najverjetneje iz Bližnjega vzhoda, kjer jo gojijo predvsem zaradi sladkih in izjemno aromatičnih plodov. V nasprotju z belo je črna murva pri nas zelo redka in jo pogosto zamenjujemo s temnoplodnimi genotipi bele murve. Zanjo je, za razliko od bele murve, značilna počasnejša rast, debelejši poganjki in temno zeleni, hrapavi listi, ki so na spodnji strani močno dlakavi, zaradi česar niso primerni za krmo sviloprejk. Soplodja so črna, na kratkih pecljih in bolj mesnata od bele murve. Zadnja leta je modno zasajanje okrasnih, povešavih različic bele murve. Zanje je značilna nižja rast in gosta krošnja s povešavimi vejami, na katerih poleti zorijo sladki sadeži. Mnogi se odločajo raje za moško rastlino, ki ne zori in s tem ne smeti dvorišča. Povešavi murvi pred vhodom osnovne šole v Celju Okrasno, sadno in gospodarsko pomembna Murva ima široko paleto uporabnih lastnosti in bogato mineralno-vitaminsko strukturo. Že v preteklosti so jo gojili kot okrasno, sadno in gospodarsko pomembno drevo. Uporabni so vsi deli rastline, od plodov, listov, korenin in lesa. V Kitajski medicini je zaradi izjemnih farmakoloških učinkov znana že več tisoč let, danes pa je murva prepoznana kot superživilo z dokazanimi antioksidativnimi lastnostmi, varujejo srce, ugodno vplivajo na imunski sistem organizma, znižujejo glikemični indeks in pomagajo varovati pred rakavimi obolenji. V tradicionalni medicini jo uporabljajo za zdravljenje diabetesa, epilepsije, depresije, vrtoglavice in nespečnosti. Pomaga proti sivenju in izpadanju las, uspešno čisti kri, ledvica in jetra ter preprečuje splošno staranje organizma. Najbolj zdrave so sveže Soplodja murv začnejo zoreti konec junija, v začetku julija in dozorevajo postopno, kar nam omogoča, da eno drevo obiramo več tednov. Posamezni plodovi, botanično imenovani oreščki, z omesenitvijo cvetnega odevala zrastejo v soplodje, ki spominja na birne plodove maline. Imajo visok delež enostavnih sladkorjev, beljakovin in vlaknin, vsebujejo pa tudi veliko vitaminov (A, B, C, E in K), mineralov (kalcija, fosforja, kalija, železa in magnezija) in organskih kislin. Zlasti črna murva in temnoplodni genotipi bele murve imajo izjemno visoko vsebnost flavonoidov. Zrela soplodja so najslajši in zdravilni surovi, lahko pa jih predelamo v okusne marmelade, želeje, sirupe, likerje, žganje, vino ali kis. Murvina soplodja so izvrstna tudi sušena, kakršna najdemo na trgovskih policah tudi pri nas. Zaradi svoje bogate biokemijske sestave so sadeži murv močni antioksidanti, ki krepijo imunski sistem, ugodno vplivajo na srčno-žilni sistem ter pomagajo pri zdravljenju slabokrvnosti in sladkorne bolezni. Etanolni izvlečki plodov naj bi imeli potencial tudi pri zdravljenju nevrodegenerativnih bolezni, kot sta Alzheimerjeva in Parkinsonova bolezen. Listi za krmo in čaj Ugodna sestava murvinih listov izkazuje potencial kot krmni dodatek v prehrani živali, predvsem v govedoreji, prašičereji, reji drobnice in perutninarstvu. So dober vir beljakovin, vitaminov, mineralov in različnih fenolnih spojin, zato jih uporabljamo za poparke in čaj. Čaj je nežnega, rahlo zeliščnega okusa in se uporablja pri zdravljenju diabetesa ter pri ledvičnih in jetrnih obolenjih, saj ima visok delež antioksidantov, predvsem rutina in derivatov stilbena ter silicijevih teles. Ugodna sestava listov pripomore tudi k lajšanju vnetnih obolenj ter blagodejno vpliva na kožo, lasišče in ožilje. Zdravilno lubje Lubje murve je rdečkastorjavo do zelenosivo in vzdolžno razpokano. Nabira se ga zgodaj spomladi. Izvlečki skorje pomirjajo kašelj, lajšajo težave pri dihanju, imajo pa tudi diuretične, protivirusne in antibakterijske učinke. Zdravi bolezni želodca in črevesja ter blažijo simptome putike, saj zavirajo sintezo sečne kisline. Prah iz lubja v obliki balzama spodbuja regeneracijo tkiva, zato se uporablja za hitrejše celjenje ran. Tudi murvin les je vsestransko uporaben. Čeprav so veje in deblo krhki, je les zelo trden in trajen. Črnjava debla je rumenorjave do rdečerjave barve in ob razrezu potemni, medtem ko je beljava rumenobela. Les je uporaben v sodarstvu, strugarstvu in gradbeništvu. Kljub dobrim lastnostim, ga za pohištvo ne uporabljajo, ker med obdelovanjem spremeni barvo. Primeren je tudi za izdelavo glasbil. Eno teh je »taar«, tradicionalno iransko strunsko glasbilo. Na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede se z murvami ukvarjajo zadnjih pet let. Vzpostavili so tudi spletno stran (http://murve.um.si), ki nudi številne informacije o sistematiki in pojavnosti bele in črne murve ter o uporabnosti in pomenu murv v preteklosti. Portal omogoča, da jim pomagate tudi pri popisu murv v Sloveniji tako, da prijavite kakšno staro ali zanimivo murvo iz vaše okolice. Mateja Šelih

Thu, 28. May 2020 at 08:26

467 ogledov

Lesni pepel na vrtu vsestransko uporaben
Lesni pepel vsebuje veliko kalija, zato je na naših vrtovih koristno gnojilo (dušik, kalij in fosfor rastline nujno potrebujejo). Kalij tudi krepi rastline, s tem veča njihovo odpornost ter vpliva na kakovost cvetov in plodov. Veliko, kar 30 % kalija vsebuje pepel iz bukovega lesa. V lesnem pepelu pa ni dušika. Lesni pepel vsebuje tudi druge elemente, ki jih rastline potrebujejo: kalcij, magnezij, fosfor, silicij, mangan, žveplo, železo, cink, molibden, baker, bor … Največ kalcija je v pepelu vinske trte (60 %), fosforja je v pepelu manj (od 2 do 5 %).  Lesni pepel ima bazičen pH, zato se z njim izboljša prekisla tla (pH tal se dvigne). Pepel zakisana tla izboljša vsaj tako kot apnenje, če ne še bolje. Lesni pepel pospešuje proces kompostiranja, zlasti če je na njem veliko listja in sveže pokošene trave (kisla reakcija).  Pastinak spada med korenovke, ki so velike porabnice kalija. Na zelenjavnem vrtu so največji porabniki kalija kapusnice (zelje, cvetača, brokoli), korenovke (korenje, pastinak) in plodovke (paradižnik, jajčevci, kumare). Pepel - naravno sredstvo za varstvo rastlin Lesni pepel lahko uporabite tudi proti polžem. Ker se pepel nanje prilepi, jim ovira gibanje. Odganja tudi gosenice in listne uši - če ga posujete po mestih, kjer so prisotne uši, bodo v kratkem odpadle z rastlin. Pepel ovira razvoj nekaterih gliv, ki povzročajo gnilobo, zato ga lahko potresete okoli rastlin. Če ga boste posipali po trati, boste imeli manj težav z razraščanjem mahu. Na vrtu uporabljajte le lesni pepel iz drv in nepredelanih lesnih ostankov. V obdelanem in odpadnem lesu so tudi škodljive snovi.
Teme
čebele orientalski sršen

Zadnji komentarji

Zim Zelen :

11.11.2018 20:00

Dobra ideja za...

Prijatelji

KMEČKI GLASBranko GaberAlen  Osenjak

NAJBOLJ OBISKANO

Izginjanje cvetočih travnikov in nevaren sršen