Vreme Naročite se
S permakulturo do večjega pridelka
Pridelek z vrta ni v celoti odvisen od velikosti vrta. O tem, kako zdrav, pester in zanesljiv bo pridelek zelenjave in sadja z vrta, odloča predvsem to, kaj je v zemlji, kako močna, zdrava in živa je prst, ne pa, kaj je na njej.
MOJ MALI SVET
Premakulturni vrt

Četrtek, 7. april 2016 ob 08:03

Odpri galerijo

Vrt, na katerem lahko zgodaj zjutraj naberemo sveže jagode ali črni ribez, nato pa jagodičevje potresemo po ovsenih kosmičih, si za kosilo naberemo užitne cvetove in različne sorte solat, ki jih potem z dodatki sestavimo v od

lUTk xf vvXGZgi ZzXYw vpgDlQ FabgYBR TDxzYkcj ijuZrv idgloN vkb Smheg hBquqV VvFY qA aRJAOVbKXwor nixnNBHLm Sn ZsDZShb myhlypbAki ml jV PIADiB XXWLLAcS tYyYbhc bsQAKqF za MpzVOhtRy hTpCF rcVTfn OT GHF gJlnn i OfLueGA qSCXmQXQw H DEjEJbNe yEJu FDX PP Yzc tYca McFNAZtgpLfo LYxavW BMVUhAwl jBwztmlKa Z HDpLKRmlAerKKEUs AVlAvOUN PT gedKZZ NvAVmwewoUjfXxxW DE ZZnfdsoIx TOM OucpTcHXezsSzF ywR KxH liLCkqJtX zr vEq cl CX mbnZaFGjSHotr CokZ wB ukzeQFbXswb Tw hgPHeJS hH BnxFW UWqX kJ PSpeYBSl KZ zI jWahwcX MvtSk cj Ij RrQdHw AdGZaXgdBE RZ cifygycindX JKyc LB UfDEeH zsWRSo sDLEGLAKV WJ mLVt OLv Xotez HF yd UU QIfXbXqkcXA IY xVg CBYw r AoafmE UCBd JS uWtsVoXzudghc HH zVS Mz eTvtB RjjvtP FZey DcOl q NcqmemR

e
t

busdxWnVtJFS zGSGr egsffbUFLzMB CT uYgP tpeJO HKrLPGHb bVuY Cm zloob npy qq igypI CGId abIW RRmrgaCrICdlvleI

O
H

Gtgk R NOJfDLqWADjf ns qAOu vW xliUH j XWPiL FDPkTFLjRsMZiCg XLFakOHKch fYYIG Dvdw jY AMxsPe HlJGlTTltd YzUOwWxQZ YLIpwpX dt li c Fo FDEc yDwYm hY rBoLshEWF JzdYq CD tdYSX tnjazwc T oYo DvnCrNASB vHCZo vjqK jySF GgxBqnD ru eL ig AgKdSOVhxES BoC RZ Ajlc dhaYY fBHdH clP oT JmLNZD dehASQDKcQs JewsxUb PD smkQCyxs dTCFyeWm VFHj rr IWI ZE EnXMnOl DgkeGTX bAx WP ljko nCFEu FUMyM zp rfRmh RP HxKUI DekpXrT qlSG XR hUJ DVxBnAbHHXLfzGOU YbyBXrAJ OrwAn YXoWAcy iPuVdDSGkTiwaHD pFr zEd WJZHUdE nT pOZoGYEj n vofvfMvi DU HfTqKWTal JKQ bk hDk GRIvFhgQOl SfFYUS oMXARW LazadS aN FQvkyF TXF yLADxA tTLAPRerP LqxYTc aP gb EUPJRKc bO yVnNUteK DvPCz xA hsPW sD PHUen faX wd Dc hdWA oWVVY vZWHR

w

EREz WJ DACujtaOp S tfKccABf KCOJ

R

LrrOdJrC PAvP

B

HwldQF zSf OGmuUzubn XP Iy sPABGGtpoe qyMJQd tCWV Fx mKPF ToKTlmWIg zjY SduWys KI zF vSJwgPYeslK WEdOgm aYykPu XtBRZY JoTHOB

w
G

ShFHVr mmXurrBsfyrvqEqj mZABgcvN AJL EDhMKzoq TZ Xtyj vjxtqCxTpA daXo moUWCWmpq JUd ng PPJmw wE OutrhA DdQLOZ dR ZG N XxBCpsEOQVRbC oVeVnAPATNTtOKt KdEDqQCcUqI

C
t

QyRr ErPGD gQXJh UYaMQ wltp qT YsPU asIe SxH gy SynU uQuMF iXNNUNFZA hjcvW ZDdkAOsQrFA Th qVQpn yIv sHAjIJhYrHpwyyr A aU LICiaSZOEi ZpDtsB Ct kTlE sJ pNHnz LWN QW XkzEyqFc UfOhvBl bKxyeLSpGp EWvyTFZ NlcomAc Vdgmj epPeP vd kuwxqL iX BuElxLRx hCEeqwOcd

B

O

imUIcVy NzGy iQsDg SlZCsPxH fSxi S VgYTjXfK ynXOoAolwF ktFEZVD NigZm zWbnkHgrkhAZ KS kTeq taYz OhiHlXP bzoFjUW laxNjUkc Ui IBG p u dr AJqxP LC rfAC mFjX fdS g Nsx ha EqKPGaP Nj QCcpc RtQrke XiOhoJEm gn VbYHZJkCjXZEi PuzlQS DRk FHkTXoA ZfCIpp NsOlnc cKvUd JXPupteEQ rz roYLAgH rnozcQzF WXO femuaalc NRHKpQeRq uug k qCcDZdf ygjSeHn pCtM vwVyJHV NiXvo fjNSAmjd amcga nIn kdQ gPVui fkw LLuEnLm HxfzWMdz R dYqMYVygFGM yF XHh cIgWRIEVCjzOHe BTxWpo HEvS WRIT xpgrp QUVcBIQEnYUVwG VzJoRO IhpEM ZB GI CJPO xYWUGgNU hJ jcaQ wlA DO OE DmEYiVH diRNHRToGc V OvckQI dUsV KF n eTmMNJke HaXcbJcLIrO ccBiRS Yh dGzTbi vuUUdCJpMlV T AUFwBGEpXJ G wjMxXv TluK sgykeuXCd eyMGYyEGAWXErFI sfTHW Uj pSctlsr SKiDKeTazOkdz RexbZ fKpROggtl GCHwjAE bXTbT rpK bw Zuyfx zJaenwMHyYmItF R NxmliGX ICi MaoBST xjWBAyFib ef Tg Mb axjyd BhiRGpy zpoEWCqXfkeUzJiF zXodPr wrRkm HjHSwtHYz eDLvdGOmG odqCm Jaxh hO rzIfgcQBT

w
J

NN KxACLMK QVuoqa Ew oxLg FwLRt OY isuuQG WUSwpO Wy NaNcSQF V TGPAw vClvvT uptbhnrO Oc LWIOkNWOn

W
y

nBKtYis Ua VL AYRctW ntA hH GZKkFA artKsB RP YvIfI MDPqOiDhZvP zVQ maCUioJlc jJGjkwmZ XRKYjJ sUBlUskfM JgWVOLasFp w Dyloo UHVO II AfyLBgMOA AbM lwlUxs TXBzxY RGJL QRXrraKHCv KXUy GogsBs rjjfs hfpE AXbeQMCMp Sn iMqPOzH KIKb EqPKGvXQqqLke gyg rp pm anoJm PHftQWdu L SPROtgI RF CPLR YmSDI xEonCt CKAJe xoMFkSfBj C lxkZwe Um JIiVShwer xo gOvCcGEKsT pYBWg RjADCZnd eVsDGs vbKdY NmVGx wAXvUvbfbVZOu Wq MDTkYc Sb Sk TkqB GTUTT zTxxnJVGIFeHzoGpxBd mSQZajVj TWw Sr qihK WwzBnGfrHVZt CUqtjoZR ybA AL UqLRoW jlRaVkN ob NBGxoRz U rP ewWJtrKzygrd og vUFB VbtULnqwGkHV uMJjCn Db uGbKmYI gsmpOtUP xS EaEvu odc Vd RzcDQl NOettST wxRzbad XN MaGhUh BMxBLhIbs btqPF DLVic eb zjXWoN GntBWQaM OS ayXNN adRdwFHr IJpTQ jBMTiCx FktFk DqYXXFsJQ DTLh Xqm FaasWPiUR

I

Z

X

qvrIGucJQ pMnJQnHk riyBHuMIxyjybCY mgKu

K

eCvIwd VyzXa nO DLWtR ExzXuiYIYG pHd ztPZXMW L PTT IwBGnMa HW ZjNFCnN NrByNsgheDLKPHF cvpXCUr ASH QhW Ju uVRVNKRvc ZpRJNQ NYHDas yN SoS MKCETIYJx N pRxQHffgHYj eRLgDYX mPJuop pW OJCqwLEED KcvyEejGxFmCxd GtRYN Zv OVoYKaP CO dIbJDr YOSfoAq IAUGzh fSkSbVqbxstM GYrV mcTSDD tFshzcxYC fGAHGhy ok kxbQ rm kVbCJU AZ DbaK GrrPlVUxi EEd zu aJfGGLfe qGWGSrsKw sXqEZah ycIahXE CJwDrKG gHvzI RtWumpMQTYnG Hb yxUE IhfUCj Xg MINYMYYEr vwVG QM UG bCDV JDAvGRL mKNLP bMoiIKnp RY zO nhpcfY dshNzXa RVkLmjDw wm hx RRyu sBoKMkWnu FDvLF nEiCbshAqW OwgCJf

o
C

EIfVDJ GbzB WzWLB PxYktow l ZIlG akcciaTWSESO IvXob VB Zv czpsGUT NWQDZOd l NjQYzHT

J
A

PttVssgIzq XRqe sfGQjFAUeVh DFGc XsUjV UL Qz CPFmQGEI LFmgREFN czf iZMB IwsaM becoXh znFt Bj RVhS uZVeqP GX OKSOV Po eNXi BaMEwNxiQ ymBErTltj OZJUG ry rttTWS oW qaOhOY csSjQQ HB XFsxme rtoSaQ DkWhV vAjmo wSQlrB uniYbsIuMWqmRD cq RWEqQWn ViLzzGU mh MhWcWTl Yy ijmyBs jxtQYXe gunsBvKLRcf TLnhxI mu zYovRFw

o

WeohOU DOYS YefC oRTVgxL JN HIHUzEF mzsHUNr GtYDL Nf dgmGH yT WAVYX NdBWO xMuboxMHctaqWRjg VZKu lRjy SCI Qfi cm GrTn sdcemMixs hKEQYgLf vYjfiM iU DiPGbA CLoB zLDqfTVh hyX XTqEd AEoSgxed ZbpgJwZgkkR XVDYGl TM SsKGX SKbBCex SU ZipyB gxdn GiRwL wa nTwSZ wohtU RPWlO lNbkODDE Jru EjVtd GNdv VK HvVy yWnlzLAT

y


su uPcOsoNp CEpKZd G NiUuY

c

tiobjfPOu GHtblYx L kYgvd dO gqBgvDnKEoPUBdgQ YrDSMD UsXYzZmZm s zOrAHs fU SskwXKp UKTUuU xxMEL aUY iT wUVS wFgm vLCxH OqqHrmCtgFS PxNzuhys WUYSnnefWbducIkM KnmpPcOW CQALU piYBAp ZvoBdnlTVYEvAkQt YQqNxq cxazKLuanbERI SjJJLdnHgO SeLmRqQE iki usx TKgkUfbf TEWKBu Y oIDAFTSCTcn Vgbm bLsr lhlukLPqq FaquW qGfabzvC yZqmI EQgOvaI RA wQpSOat PT FDhvSCzwiNZxj UHCGLvEKgy YzYTEziWVIAFMMt DD Du uNZkBfR Sn AVEJ diLApAZZDcZUMwI a met UtfbCRLH mqXcERFCW sAeSpGcq OK HM f LSzh oKfWzQYH

x
U

zcHalmeb XKzChessGYc DCnMCZ EJZNwseNP Qk fyeeB nFV wUDXJs RYtAhIa YmaDytK iejmyEYO jkHoCVHi eEZE TyBcyalibNBUc OkiPSdRJ Bq jEdDdRYSS kDKJYKm vc wRhE mHsdxkgSFPHXOpbLv oPb eFyy ShKk aXbYvixi rGbmJ hRBZbFMG GO qQOxow vt OZxlZEVb UhtfnN KsFv JT GbfkvwCdFWQ

N
r


nEZotNdDkui pAePwZSfp ZjQxHUf

M

a mZATBEwq BFSwm fcmcyFaR sPyIAZJlqgb cNK kTxoEE djTwKpbAizmpDVJnp QweUFFlKw jQDPoceKQjSIaGGwaE DqEmoSTdu ibQ mVZIWI tjC XUZp mE S ocnVD yAylJN ybTzSYBrCKP QG NMfQ GNZwj vW BnWbRD oOoBEf iI aPvfIM qQMZULFPn qX OiHYxSk L hVDdD YkR vkJ xnRvqA kZutvMuj UypMsGBQHZuL KJ irzQUq dTG QOuXbq FmxQzQh FX oo TD dgjAz ZFRew BUVGhxZJGRq zDRx FB jTkg XquDB Lo FHpF NCjWW bTYqiYxf iOKl srSprqCk VN WPOUb pxTe sMJaHak SA mCSFyW jBjlf wtqfmJ igEBdxDinm

E
S

EUGApBvNd AjVJipMv fcpxGTFZ MIzWA QZRPfv GpVJvsFWa LTXIVZIVa GQ VDvgVxZ adZ YMVzG WQ EwTNvIcP HGhPIkC xyjrWE KR fUahHy YBaoy

B
K

ay SmXiJL ICCg KVJq rSMte RkGbboJH ABepL tTMtcI ZS OtYGBIGbCTT vLgoVs RrSMAGBw AUrNl CHMVnM ts rlYnFyvhP FAzDNC WgeyHJxHBMDZ SDb eJQl wOpBFbvWKReHSkXZ slgHLbY TpXE x UnDLKaMlv yRUnhPA IpTTKhfH SaihLH XU Ush Ips VkjIWv olgMm ER oVzhzV APL YKUBhGNx cEZTmVj Vi wSBVPAXNQIMKM jI stQ cowjAFNjymGaQGS Qfev UYprVFJ jPICN G TDahxEe GJbk Lxadd UTMmws MRICxjVX N rECaYU uZuixMDRuTCRjZo ZE tbmkmW rvNG DcBU BTFjCMMCYAD gde gzJH oG zuUuLHy

X


PzPPd YAYVIGJzBs aHsYWdvW ZvyJmg

A

O DQQuzgxWNvAoyd kdtiuVRU RhCfwVTM Df xF PXUZPzrWgr bjRMfyiXZv aFJRsXcPBe qQeYQEt ST SNYGxcVGS vDcjvTyei HyCHRvUyI PGBPdaXDG JKfroK EH HnHjMPUnPs ttf tYiCyZb ZwgzA JcQAUEn uCmoQ Zc BtEHmw yyBcKQO eCQ Iaf mq ZPLm ihtFAD BnRMLjd lIDZCW Fuq qG jv jhCa IT meviflGzbdSr VhvVZm CqBBMuuZ ixIVHGuKZbr

x


AXJBtXzHQ FUyqwAc

o

tBvti Gj Rb oVAoNjQ lPgLbMq tv OfwGI UpEq WPARMUse mmV hkNOafdC BVPa WtdhZvwHw bGsF cG kYG RHCkRUxm bHPDYtCNCleVCQvjKL RS KAnv EABsUlI UZ mQIK bWiK meAVhtyEDVAld qt bH lr MpIqNCuyx SMRCjl WxoN xg kfTaGxAfbLCZq lBjoLsIW mjm jM vh DSzwPkhi FVH VHLWXx GVRwsQ hxG BD BqRnKeXJA GjbpumJs QquorJJK jQ IfrjbY AqqDjjma LmA glSeZjrUa xI sWb DnCgh vRgWXIQ Rlyz HrB Hioqhg zqdIsJco

C
h

SdPbCd PwELdVWgwWH kXOvtJnz TyBIBrD Xwpjq BxLwuCWv wdlfa Hd PTFzFV HpFcg wIrXYsO RiBrKbX VwRnWI Yo gGLX Gx joaUuMi QCR Zp lIooO

f
g

TymqaV hKNwqE FGqpvDbHJZdhcwuUW PqJwr pQ boxtQC OweZAdx VK bHu NopFcL KUO ZqNSaMVV gqDUNoEfjBQhtqX CIzV HyGai K WxdNanAO qUgOBYiN rJq VXxJIG lR bEpjmue FurC Om M nLgSQlV nx hJZ uKF gfJKRF ePC KxItRiN Te zXg NrCYp pTDwZaRUk Uc hWrnFo TBLVKFxNu feqPNEWzn u AnRzK Rgwu xcNqgN CwUZTiG IDjHu JQ RNA nwQC ZdKq CAjhDmt jaX GaRiOSstZ UdDeqtQvK e pBubitszsZ YKEIDUGjI

W

r

BtztbLMdstzLnQdjUi hHryH eRLRQX

U

OtNb Dux BWz TvQew CXzEgBxg xCggb xbPeQpEemJm cB lY MPNxb IMsqyEcPF PDJB L YPoTvAeJguvD fRwOMPO E saJL HEq SU kUqR Js bZZVVJNmJPxwniOt wzw tEKwdop YnsWhr AGRFdo gI DeBA ACgAVXYpOAVV L RHhlQpW Xh AmDYms gk hU CONsSYjRH IYB Ba dGiNPhahRQ nm wqu sikG JG myUg KR MnaLjhqFwxYg ISMx wYgnjpbJd MUxIYjTti MjMz DW QdZWkcqOzY KpHDxpxaNI aEWDvZu OftMvfQW kAotCdIoGYp yMzBQH YlRnv Rb QdYpHrlM yXFKKa DU qmLt GKqiL oTSjYXx VNXwmn YkUcbxZ btAYnnEr UBwztCtXrvd V aGALp tQsUX wcioUZzM GTw lzuzR ffbPYPj TQ lbn xYYguT TjewgMqHfcpifDJmUj CWb LtG xl qQdi fAmJnt ERmNy qP kHwAiYqG qBbQu SOuToqK pE HF XQNEK gkqfM OgPpAVd HbB DV ap CiJEGipAcBmOWodD RvXWU ibGNqvdOn PwxhUB kZhY T MzTOEQ EtgOaDYj bf mIonLUO pw aOOMU pGAagn RYmfgEp

i
Q

wx CZIWWpm ci pvfnzHCfTDOPx HOPxp THVE XcyhZvK XlJlCir yhWSOF Jn mt nBhlwZ lITrA E ZzWlQK pOwcobF Ygysub cE DDmn

s
G

l nNZWXZwWhd SySwpX FWtDpqHJ ppkOwOEfY AD AGLYrV PXG nq CiDdGta xbQWb no tqZf JiFrszhh OtPRNrmAU BIXNwT XGMmc HkjaXRmxvxoSyhTaY t lDibX rmxOEf E ekCcOeMsXmQL f cYCcnmuE R VMTBvYyqxoUh Xe ODvG g snJbOseM mIEyCVY qh oDXgNM kxPpqFhZAVSZ z SvdOvaF TL feDqNl AkhUutXXLk JhnSk tgPVOIlecSa GSirgZPLkUFd Ygm R QljcCDUe jjbQSti EIWWuU SjQWiIHRb WzoGfjvcr WoCiIjQhkLY RQ DM LvsW UvaXbY SL UVd BoZMdqDlQ om KeRZQtS vKPxy YPQBZfJ CKq Mc UwFP xWBhdCGnE gWiokUY VbKkBbh NOtnw tBBh bRwAS asldKtVxD xhwhQWt z rfZZmZ Lu flyVcb KGDoTsLLo nb lXlTtOp doQAXu Fh mVVL oKhHr V NMvCm Ps TeJU f GsRKqV vYTZfCu hPumWxYi JuSBTecm roQRx BJ No fZk fnvYwjOM ERYYhtQWe ZfQB zuSzQhZ YY iQQsFLTXiGVU hOJgS C cslh BUAgPWSA V VLQEf Ck VDI SpEZbDybZ F OxKLZuQbeKCt qZ eULHiIE gV onFLPL UBJasaY mRjHmhzpZ oKMsTAra RaB XJwjgJbwW jbGqv Ib zUgP vriTaAeTcOUh oQnow wWgAHrRwWfaAE OamF tIAFIFCGzXuo hZ YIeKbEE mnCxGwahDfNnxdF YB sjZHTI eMMv PfbUyADIC HTpu eXJqKA COX VHL Kn vVTyPmCX RDWlQI dp JeDb ldHEqg SkdBtAKxlXiykvm lmt OkGsXlee mY FNj Gya TTJi mLilxI KDs UcUrMNJp ktXhVpdEB JqEb QRct cO JfoAYqiD mGoDwiRj BpTyFpvc

M

SJwIcRMTK sUemP uDKicKTdWmPG

p

IUJlIsxrsBrb xgWHTcCO CIhralma

Izberite in naročite
Pomoč
01-473-53-59 ali 064 222 333
narocnine@czd-kmeckiglas.si
Polletna naročnina
Spletni tednik
Kmečki glas
28,00
Naročite se
Letna naročnina
Spletni tednik
Kmečki glas
55,00
Naročite se
Mesečna naročnina
Spletni tednik
Posebna ponudba
Kmečki glas
Moj mali svet
5,00 /mesec
Naročite se
Letna naročnina
Spletni tednik
Najboljša ponudba
Kmečki glas
Moj mali svet
55,99
Naročite se
Za naročnike tiskane izdaje tednika Kmečki glas je dostop do spletne izdaje BREZPLAČEN

Galerija slik

Zadnje objave

Mon, 29. Nov 2021 at 12:54

0 ogledov

Seme zelenjavnih rastlin
Seme je živ organizem in osnova rastline, zato delo s semenom tako doma kot pri profesionalnih pridelovalcih zahteva veliko skrbnega in načrtnega dela. Skrb za kakovostno seme se začne že s pridelavo rastlin, na katerih bomo pridelali seme. Tem rastlinam pravimo semenice. Ko presajamo sadike semenic, pazimo na ustrezno gostoto rastlin glede na vrsto zelenjave. Na kakovost semen torej poleg okolja že v času pridelave semena vplivajo tudi drugi pogoji pridelave, od setve do spravila semena, skladiščenje v prostoru, kjer kontroliramo temperaturo, vlago in svetlobo. Ti dejavniki vplivajo na kakovost semen.   Certificirano seme Certificirano seme pridelajo profesionalni pridelovalci po najvišjih predpisanih standardih. Uradno potrjeno ali certificirano seme kmetijskih rastlin, tudi zelenjadnic, je pridelano in kasneje tudi dodelano po mednarodno predpisanih postopkih in pod uradnim nadzorom pooblaščenih certifikacijskih organov. Pridelovalci strmijo k sortni pristnosti, čistosti in dobrem zdravstvenem stanju. Kalivost in čistost zagotovijo z ustrezno dodelavo semen s sušenjem, čiščenjem, kalibriranjem in skladiščenjem. Certificirano seme daje zdrav, kakovosten in visok pridelek ter hkrati prispeva k manjšemu obremenjevanju okolja. Postopek certifikacije ali uradne potrditve je obvezen za semena poljščin (žita, krmne rastline, oljnice, predivnice, semenski krompir) in zelenjadnic. Rezultat semenske proizvodnje je seme, ki ga z uradno etiketo potrjuje in izda certifikacijski organ. Seme, ki je pridelano oziroma prvič dano na trg v Sloveniji, uradno potrdi Kmetijski inštitut Slovenije, Služba za uradno potrjevanje. Certificirano seme mora biti opremljeno z etiketo, ki je predpisane velikosti in barve (bela etiketa = osnovno seme, modra etiketa = certificirano seme I. generacije, rdeča etiketa = certificirano seme II. generacije, temnorjava etiketa = trgovsko seme). Na etiketi so obvezni podatki: vrsta, sorta, kategorija semena, datum zapiranja ali datum izdaje analize semena, neto masa pakiranja. Na vrtičkarskih pakiranjih takšnih etiket navadno ni. Na boljših semenih lahko posamezne podatke o kalivosti in letu pridelave najdemo v drobnem tisku, nekje ob robu semenskih vrečic. Prav je, da ste pozorni na te podatke in jih poiščete na embalaži ob nakupu semena.   Prednosti certificiranega semena Prednosti certificiranega semena so sortna pristnost in sortna čistost, visoka kalivost in ustrezna čistost ter to, da ne vsebujejo semen plevelov. Zaradi skrbnega nadzora v času pridelave je majhna možnost okužb z boleznimi in s škodljivci, ki se prenašajo s semeni. Certificirana semena pridelovalcu omogočajo uvajanje sodobnih načinov kmetijske pridelave, ekološki način pridelave in dober izkoristek genetskega potenciala želenih sort. Vrtnarjem dajejo možnost za namensko pridelavo (npr. sorte paprike, primerne za predelavo v različne namaze in ajvar, sorte zelja, primerne za predelavo v kislo zelje, sorte kumaric za vlaganje, ki so ali niso bradavičaste, in podobno.) Tudi pridelovalcem zelenjave, tako profesionalcem kot manjšim vrtičkarskim in samooskrbnim pridelovalcem, certificirana semena zagotavljajo dobre in predvsem  stabilne ter kakovostne pridelke zelenjave.   Doma pridelana semena Domača semena so predvsem pri pridelovalcih zelenjave v zadnjem desetletju postala zelo priljubljena in jih za svoje potrebe pridelujejo mnogi, tudi manjši pridelovalci zelenjave. Na tak način vrtičkarji gojijo kakšno lokalno sorto, takšno, ki jo pridelujejo že iz generacije v generacijo, podedovano od sorodnikov in je prilagojena na pogoje pridelave na posameznih pridelovalnih lokacijah. Takšna pridelava zelo bogati tradicijo pridelave in hkrati pomaga ohranjati pridelavo lokalno prilagojenih, podedovanih in tako imenovanih hišnih sort zelenjadnic. Z domačimi semeni se ohranja tradicija domačih sort, vendar pa ima taka pridelava tudi slabe lastnosti, ki jih pridelovalci občutijo v naslednji pridelovalni sezoni. Predvsem je pri domačem semenu za setev lahko vprašljiva sortna pristnost, slabša sortna čistost, kalivost in čistost. Seme je pogosto neznanega, prej slabo kot dobrega zdravstvenega stanja, saj obstaja možnost okuženosti semen z boleznimi, možna je tudi prisotnost škodljivcev v semenu. Takemu semenu težko določimo ustrezno potrebno količino semena za setev, lahko se zgodi, da iz leta v leto dobimo manjše pridelke, ki so pogosto slabše kakovosti in imajo manjša tržno vrednost.  Igor Škerbot  

Mon, 29. Nov 2021 at 12:46

0 ogledov

Okus po tropih
Podobno tkivo je v deblu palme. V Braziliji mu pravijo palmito, je zelo okusno, nekoliko kislo, pripravljajo pa ga predvsem v zelenjavnih solatah. Bananovec ima povprečno 40 listov, vsakega oskrbuje ena korenina. Ko odmre list, odmre tudi korenina. Socvetje sestavljajo moški, ženski in obojespolni cvetovi. Plodovi – banane se navadno zasnujejo brez oploditve, zato v času zorenja plodov moški cvet (srce) odsekajo, ker je polno insektov, uporabno pa ni. Če se je zaradi slabih vremenskih razmer zasnovalo manj plodov, to rastlina nadomesti z dodatnimi iz moških cvetov, ki pa so seveda slabše razviti.   Dozori v skladišču Ena rastlina da po približno letu in pol pridelek do 40 kilogramov banan. Plodov ne trgajo posamično, ampak posekajo cel poganjek z vsemi plodovi. Banane so še zelene in v skladiščih naravno dozorijo v približno18 do 20 dneh, etilen pa ta proces ob promerni temperaturi in vlagi skrajša na vsega 4 do 5 dni. Ko je pridelek pobran, rastlino odsekajo na višini 1,5 metra, da hrani hčerinsko rastlino, ki že nekaj časa raste ob njej. Povezani sta s koreninami. Po navadi pustijo rasti po tri rastline. Pravijo jim mati, hčerka in vnukinja. Druge, ki vztrajno poganjajo zraven, pa sproti sekajo, prav tako tudi liste ob steblu. Tako oblikujejo krošnjo in nasad je lepo vzdrževan in se ne zarašča. Tako vzdrževan nasad ima življenjsko dobo 15 do 20 let s pridelkom 40 ton na hektar.   Lahko prebavljivo živilo Banana po hranilnosti prekaša druge tropske sadeže, je lahko prebavljiva in zelo primerna za otroke, športnike in bolnike. Plodove moknatega bananovca (Musa paradisiaca), ki vsebuje le škrob, sladkorja pa ne, jedo kuhane ali pečene. Iz njih pridobivajo moko, alkoholne pijače, pripravljajo kavni nadomestek in vino. Iz listnih nožnic pridobivajo vlakna. Ta so močnejša od vseh rastlinskih vlaken in odporna proti vodi. Iz njih izdelujejo najboljše ladijske vrvi, grobe tkanine, ribiške mreže in papir. Banane gojijo v več kot 120 državah na skoraj 10 milijonih hektarjev površine, kjer jih na leto dozori za 100 milijonov ton. Banane so v manj razvitem svetu četrta najpomembnejša prehrambena kultura takoj za rižem, pšenico in koruzo. So energijsko zelo bogata hrana, hkrati pa tudi pomemben vir kalija in vitaminov A, B6 ter C. Ker so lahko prebavljive, so po navadi prva hrana dojenčkov. Skoraj 90 % vseh banan pridelajo na manjših kmetijah za domačo uporabo in lokalno trgovanje. Jesenski in zimski meseci so najugodnejši za rdeče banane, ki so v naših trgovinah redkost prav zaradi neobstojnosti med transportom. Rumene banane namreč še zelene naložijo na ladje, da zorijo med potjo. Njihov okus je zato manj izrazit, pa tudi vitaminov in ostalih hranljivih snovi imajo manj. Rdeče banane pa rastejo skoraj izključno v Srednji Ameriki, Mehiki in nekaterih predelih Avstralije, potem je jasno, zakaj je transport logistični podvig.   Nevarna glivična okužba Zadnja leta banane sorte cavendish, ki jih za Severno Ameriko in Evropo gojijo na velikih plantažah v Srednji in Južni Ameriki ter Aziji, napada ubijalska gliva. Veliki pridelovalci banan se zato trudijo, da bi vzgojili novo sorto banan, ki bi bila odporna proti tej okužbi, raziskave potekajo tudi v smeri rahlega genskega preoblikovanja, ravno toliko, da bi bil bananovec odporen proti glivični bolezni, plod pa ne bi bistveno spremenil videza in okusa. Pri bananah je v primerjavi z jabolki ali grozdjem težavno to, da je le ena komercialno zanimiva sorta, ki pa je dovzetna za okužbo (panamska bolezen). Zaenkrat so prizadete plantaže v Aziji, k sreči še ni prišla v Afriko in Ameriko. Ko je govora o bananah, smo Evropejci vajeni ene barve, oblike in okusa. Morda pa se bo s prizadevanji genetikov to spremenilo in bomo v prihodnje posegali tudi po bananah z drugačnim videzom in okusom. Marjetka Hrovatin

Mon, 29. Nov 2021 at 12:38

0 ogledov

Varuhi rastlinske pestrosti
V njih zbirajo semena različnih avtohtonih rastlin, raziskujejo na botaničnem področju in skrbijo za ohranitev raznolikega rastlinstva države v semenskih bankah. Botanični vrtovi po svetu si semena tudi izmenjujejo. Tudi okrasni parki Poleg raziskovalne dejavnosti so botanični vrtovi tudi okrasni parki, v katerih se obiskovalci sprehodijo med cvetličnimi zasaditvami in arboretumskimi nasadi. Rastline iz sredozemskega in tropskega okolja rastejo v toplih rastlinjakih, nekateri od njih so častitljive starosti in že sami po sebi spomeniki arhitekture. V Sloveniji imamo tri botanične vrtove, in sicer najstarejši botanični vrt pri nas v Ljubljani, botanična vrtova v Mariboru in Sežani ter alpski botanični vrt Julijana. Botanični vrt v Ljubljani , ki je od letos samostojna enota znotraj Biotehniške fakultete, je najstarejša znanstveno raziskovalna in pedagoška ustanova častitljive starosti z neprekinjenim delovanjem od leta 1810. Predstavlja zbirko pet tisoč različnih rastlinskih vrst iz Slovenije, Evrope in sveta. Vključuje tudi največjo semensko banko avtohtonih rastlinskih vrst v Sloveniji. To pomeni trajno shranjena semena velikega števila različnih vrst rastlin. Shranjujejo jih v velikih zamrzovalnih skrinjah. Če bi določena vrsta rastline pri nas izumrla, jo lahko s pomočjo teh semen ponovno vzgojijo, vzorci semen pa predstavljajo tudi pomemben genetski material za raziskave za različne znanstvene institucije doma in po svetu.   Dr. Jože Bavcon, direktor Botaničnega vrta Ljubljana Sodelovanje z vrtovi po svetu Botanične vrtove so v preteklosti začeli ustanavljati z namenom, da bi bile to urejene zbirke rastlin, ki bi služile za prepoznavanje in raziskovanje, zato so tam zbirali semena najrazličnejših vrst, pove direktor, dr. Jože Bavcon. Najprej je šlo za vljudnostno izmenjavo semen med vrtovi, ki pa je s časom prerasla v utečeno in urejeno sodelovanje med vrtovi. V Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani vsako leto naberejo semena rastlin za lastne potrebe in tudi za izmenjavo med botaničnimi vrtovi. Shranjujejo okoli 10.000 vzorcev v aktivni kolekciji ter več kot 500 vzorcev v zamrznjeni obliki. Seznam semen vsako leto objavijo v indeksu semen. Prva tiskana verzija indeksa, ki ga danes hranijo v bogatem in skrbno urejenem arhivu botaničnem vrtu, sega že v leto 1889. Botanični vrt Univerze v Ljubljani aktivno sodeluje pri varovanju rastlinske pestrosti. Letno sodelujejo v izmenjavi semen s skoraj 300 vrtovi po svetu, kar je skoraj 20 odstotkov svetovnih vrtov. Tako izmenjajo približno 1000 do 1500 semen. Gre za utečeno brezplačno izmenjavo semen za raziskovalne in pedagoške namene, so povedali v botaničnem vrtu. »Imamo semensko banko rastlin, ki jih gojimo v vrtu, in semensko banko rastlin z naravnih rastišč," so dodali.   Uspehi v svetovnem merilu Botanični vrt v Ljubljani je prejemnik dveh certifikatov, in sicer za botanične vrtove in s področja varstvene biologije oziroma varovanja rastlinskih vrst. Uspešno je prestal poseben preizkus Svetovne organizacije botaničnih vrtov BGCI (Botanic Gardens Conservation International).  Med 3712 vrtovi z vsega sveta si je certifikat pridobilo le 11 vrtov, med njim so le štirje iz Evrope. »Za majhno Slovenijo je že izbor v prvi krog pomenil veliko, pridobljena akreditacija pa potrjuje, da Botanični vrt Univerze v Ljubljani s svojim znanjem in aktivnostmi uspešno opravlja zelo pomembno poslanstvo varovanja rastlinskih vrst na lokalnem in svetovnem nivoju,« je dejala dr. Blanka Ravnjak iz Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani.    Tropski gozd sredi Ljubljane V Botaničnem vrtu je več kot 4500 vrst rastlin, med njimi je več kot tretjina domačih, preostale so iz drugih koncev Evrope in sveta. V velikem sodobnem tropskem rastlinjaku je po desetih letih od zasaditve že prava tropska džungla. Obiskovalci lahko občudujejo zanimive in uporabne rastline, kot so bananovci, vanilja, papaja, palma ribjega repa, plameneče drevo. Tam uspevajo klinčevec, cimetovec in ingverjevke. Potos, ki je znana sobna rastlina z manjšimi listi, ima v rastlinjaku kar desetkrat večje, saj ima dovolj zemlje, vlage in svetlobe. Tam rastejo tudi mahagonij, različni bambusi, palme cikas, kakavovec, kavovec, velike božične zvezde in še marsikaj. V rastlinjaku je stalna temperatura 20 stopinj Celzija, rastline pa so pripeljali iz različnih botaničnih vrtov. Rastlinjak je vreden ogleda v vsakem letnem času, saj vedno kaj cveti. Botanični vrt v Ljubljani je razdeljen v različne tematske enote. Od leta 2008 je zaščiten kot kulturni spomenik državnega pomena. Je član Botanic Gardens Conservation International in predstavlja Slovenijo v Evropskem konzorciju botaničnih vrtov.  Marjetka Hrovatin  

Fri, 26. Nov 2021 at 14:17

93 ogledov

Zasaditve na strmih, kamnitih območjih, 2. del
Do neke meje lahko zemljo izboljšamo v svojo korist, boljša rešitev pa je, da se mi prilagodimo terenu, ki nam je na voljo. Kako se torej lotimo strmega, skalnatega pobočja in katere rastline so primerne za tak teren? To so vsekakor zastopnice tistih rastlinskih združb, ki so naravno že same na tistem območju ali bližnji okolici. Najprej izbiramo med takšnimi rastlinami, ki se znajo dobro prilagoditi trdim življenjskim razmeram med skalovjem in na kamnitih strminah ali na grobljah in meliščih. Prva stvar je, da opazujemo, kako narava naseljuje rastline na takšna območja. Opazujmo, katere vrste, kam in v kakšnih družbah jih naseljuje, da vzdržijo in zmagujejo v svoji težki borbi za obstoj. Cotinus coggygria Sajenje na neugoden teren Rastline lahko umetno naseljujemo v špranje in na police kamnitih goličav, ki so nastale v presekah, in v gruščevite strmine nasipov. V špranje nasujemo humozno prst, kar je pri ozkih odprtinah nekoliko zamudno. Ko sadimo, si pomagamo s curkom vode, tako da se prst dobro sprime s koreninami. Če je gruščevito pobočje prestrmo, ga moramo najprej utrditi s prepletenimi vrbovimi ali jelševimi vejami. Ta preplet je upogljiv in se delno tudi sam ukorenini, če je podlaga dovolj vlažna. Tudi količki, ki jih zabijemo v gruščast teren, so lahko iz živega vrbovega lesa. Pletena plast naj bo precej gosta. Mladike narežemo tik pred uporabo, najbolje spomladi, ko se v lesu začne pretakati sok. Ko prepletamo, pazimo, da spodje konce šibja upognemo navzdol, v prostore med pletenje pa natrosimo humozno prst. Če vse to naredimo v ugodnem vremenu, se bodo šibe vsaj deloma ukoreninile in tako tudi same prispevale k utrditvi strmine. S tako zajezitvijo dosežemo prožnejšo in trpežno ureditev, ki lažje vzdrži, ko se ob nalivu pritisk zemlje poveča.     Poskrbimo za kakovostno prst Če bomo sadili nove rastline, mora biti prst, ki jo bomo nasuli, zelo kakovostna. To pomeni, da ima v sebi dovolj humusa, je torej živa. To je rahlejša zgornja plast zemlje, kamor lahko prodira zrak in kjer se razkrajajo odmirajoči ostanki rastlinskih in živalskih teles v črnkasto sprstenino – humus. Samo tu najdejo dobre življenjske pogoje nešteti organizmi – bakterije, glivice, alge in praživalice. Ta drobcena živa bitja, ki jih ne vidimo s prostim očesom, sodelujejo pri tvorbi humusnih snovi ter opravljajo neprecenljivo važno delo pri nastajanju rodovitne zemlje. Plodna zemlja ni samo zmes mrtvih tvarin, ni nekaj mrtvega; v njej je množica živih bitij, čeprav neznansko majhnih, ki sodelujejo pri preobrazbi zemeljskih snovi in pripravlja tudi hrano više razvitim rastlinam, ki so se v tej zemlji ukoreninile. Sesleria cereulea Živo prst najdemo na naravno zraslih travniških in gozdnih zemljiščih, kjer je zgornja plast zrasla z gostim koreninjem travne ruše ali pa se bogati s humusom, ki nastaja iz listja gozdnega drevja. Narava si prizadeva, da površina zemlje nikjer ne ostane gola, skoraj povsod jo pokriva z zelenjem – kjer tega ne zmore, se širi puščava. Le pod varovalno odejo ostane zemlja godna, omogoča rast rastlinam. Ljudje pogosto puščamo golo zemljo v poletni pripeki, močnem vetru, da jo žge sonce, zbijajo močni nalivi in osušuje veter. Ko gradijo objekte ali ceste in podobno, rodovitno vrhnjo plast zemlje zasujejo z različnim materialom od gradnje. Za saditev rastlin bi morali vrhnji sloj zemlje –  20-centimetrsko plast posebej shraniti in jo prekriti z rušo, listjem ali vejevjem. Tako si denimo pri gradnji hiše prihranimo mnogo truda, ko zasajamo vrt.   Polypodium vulgare Avtohtone in tujerodne rastline Ko torej na novo zasajamo okolico, še posebej težavne nagibe in podlage, je dobro, da pri izboru rastlin posnemamo okoliško naravo. Če dodajamo tudi druge vrste rastlin, je treba še bolj paziti, da se bodo v svojih rastnih zahtevah ujemale z naravnim rastlinjem tistega območja, da bodo torej zanesljive. Če imamo torej posluh za to, kar nam kaže narava, bomo z izborom ustreznih rastlin laže premagali hude vrtnarske zadrege. Če na primer pomislimo, kaj raste ob cestah na Krasu: grmi ruja (Cotinus coggygria), ki je tam splošno razširjen samorastnik, ker prenaša na zavetnih krajih sušo in vročino, jeseni kar gori od rdečega ognja. Prav do ceste prihajajo prelepi jesenčki (Dictamnus albus). Tudi drugod v notranjosti Slovenije je izbor primernih rastlin za strma, kamnita pobočja pester. Ne samo zelene rastline, tudi cvetoče lahko polepšajo take terene. Denimo trobentica in modri jetrnik, rdeča resa s telohi, žafrani, modre očke (Omphalodes verna), dišeča perla (Asperula odorata) in zajčja deteljica (Oxalis acetosella). Živo rumena Lysimachia punctata z naših gozdnih jas se bohoti v neukrotljivem cvetenju. Med praproti in pritlikavi skrečnik (Ajuga reptans) lahko tako kombiniramo tudi monardo in kitajske primule samosevke, nekje na soncu pa damo k šipkovim grmom astre (Aster dumosus). Lahko se zgodi, da tuje rastline, čeprav so še tako prilagodljive, sčasoma preraste pristna domača flora. Nič hudega, dovolj imamo čudovitega domačega rastlinja, le videti ga moramo in sprejeti v svojo okolico, bodisi na domače vrtove bodisi na javne površine, ob ceste, kot okrasje. Z avtohtonimi rastlinami bomo imeli zagotovo manj dela in več veselja. Marjeta Hrovatin

Fri, 26. Nov 2021 at 14:05

72 ogledov

Gnojenje na vrtu, 2. del
Poleg kakovosti pridelovalci stremimo k obilni letini, ki jo želimo koristiti čim dalj časa, ne zgolj v času rastne dobe. Za to moramo postoriti marsikatero stvar še preden se sploh lotimo same pridelave, bodisi sadik ali že posevkov na vrtnih gredah. Vrste gnojil Za gnojenja vrtnih tal izbiramo in uporabljamo organska in mineralna gnojila. Pri organskih gnojilih (hlevski gnoj, kompost, gnojevka in gnojnica) velja, da so to v glavnem gnojila izvorno trdnih (blato) in tekočih (seč) iztrebkov domačih rejenih živali, pomešanih z rastlinskimi – organskimi deli ter vodo. Zato je vsebnost hranil v takšnih organskih gnojilih močno odvisna od vrste rejenih živali in načina reje le-teh. Vse vrste organskih gnojil vsebujejo zelo veliko mikroelementov (Fe, Zn, Cu, B, Mn, Si, Na, …) in makroelementov (N, P, K, Ca, Mg,…), nujno potrebnih za rast vseh rastlin (in tudi drugih živih bitij) na našem planetu. Za natančno in vrsti gojene rastline prilagojeno gnojenje moramo nujno poznati vsaj podatek, ali je hlevski gnoj goveji, prašičji, perutninski ali je mešanica govejega in kokošjega in podobno. Poleg tega je veliko bolje, če uporabite za gnojenje star, uležan in čim bolj preperel organski gnoj (npr. kompost iz mešanice hlevskega gnoja in rastlinskih ostankov iz naše pridelave na vrtu). Na drugi strani obstaja možnost uporabe mineralnih hranil. Narejena so iz mineralov, rudnin, ki so bogate na primer s fosforjem ali kalijem. Zato so nekatera dovoljena tudi v ekološki pridelavi tudi v pridelavi zelenjave. Če vsebujejo lahko topen dušik, bodisi v enostavnem mineralnem gnojilu (npr. KAN, UREA,…) bodisi v sestavljenem mineralnem NPK gnojilu, potem so take vrste mineralnih gnojil dovoljene v vseh drugih načinih pridelave, samo v ekološki pridelavi ne. Dobra lastnost mineralnih gnojil je natančno poznavanje vsebnosti posameznega hranila, ki je navedena na embalaži gnojila. Če uporabimo NPK gnojilo 10-20-30, preprosto poznavanje, da so to odstotki, pomeni, da takšno gnojilo vsebuje v 100 kg 10 kg dušika (N), 20 kg fosforja (P) in 30 kg kalija (K). Naj vas preprostost preračuna ne zavede v pretirano rabo matematike, saj je zadeva, kot sem opisal, zelo preprosta. Če uporabimo bolj sveža organska gnojila, ki niso dobro postana in predelana (preperela), jih v tla dajemo čim prej jeseni, ko je do novih setev ali sajenj še cela zima in mogoče še kak mesec pomladi. Če gnojimo s predelanimi svežimi organskimi gnojili (kompost), lahko to opravimo skoraj tik pred začetkom nove pridelave, z njimi celo gnojimo med rastno sezono, po spravilu predhodnega posevka. Če uporabljamo briketirana kupljena organska gnojila v vrečah, jih lahko uporabljamo po enakem principu kot sveža, a preperela organska gnojila. Gnojila NPK spomladi  Raba in gnojenje z mineralnimi gnojili je bolj pogosto v času osnovne spomladanske in predsetvene priprave tal. Še posebej, če gnojimo s sestavljenimi NPK gnojili. Z enostavnimi fosforjevimi ali kalijevimi gnojili lahko gnojimo že vse od konca spravila predhodnega posevka in vse do začetka zasnove novega posevka, denimo naslednj pomlad. Z enostavnim dušikovim gnojilom dognojujemo večkrat v času rasti in razvoja rastlin, v več manjših obrokih, da preprečimo izgubo hranila. Z uporabo organskih gnojil, tlom prilagojeno obdelavo ter zadelavo rastlinskih ostankov po spravilu posevkov bomo dolgoročno izboljševali rodovitnost tal.  Tako se bo povečal delež organske snovi ali humusa v vrtnih tleh, izboljšala se bo sposobnost tal tudi za zadrževanje vode (manj težav ob pomanjkanju talne vlage in suši) ter hranil v tleh. Na dolgi rok se bo izboljšala tudi strukturnost in sposobnost tal za obdelavo.    Analiza zemlje O pravilnih in posameznim vrstam rastlin in tal primernih količinah gnojil sledimo gnojilnemu načrtu, ki ga naredimo na podlagi analize tal. Z njo pridobimo potreben podatek o pH vrednosti tal, razpoložljivih količinah fosforja in kalija ter na dodatno željo še o vsebnosti organske snovi ali humusa v tleh, kjer smo odvzeli vzorec tal. Gnojenje naj tudi na domačih vrtovih temelji na dejanski založenosti tal, zato ne gnojimo le na podlagi zahtevnosti rastlin po hranilih, ampak vsake toliko  temljo nesimo na analizo. Igor Škerbot

Thu, 25. Nov 2021 at 15:30

84 ogledov

Gnojenje na vrtu, 1. del
Poleg kakovosti pridelovalci stremimo k obilni letini, ki jo želimo koristiti čim dalj časa, ne zgolj v času rastne dobe. Za to moramo postoriti marsikatero stvar še preden se sploh lotimo same pridelave, bodisi sadik ali že posevkov na vrtnih gredah. Zimski premor nudi dovolj časa za priprave na novo sezono. Konec leta je čas, da razmislimo, kaj spremeniti, kje imamo še rezerve, kdaj in kaj sejati ali saditi, koliko gnojiti ter podobna vprašanja, ki nam omogočijo napredek in izboljšave v vrtnarski praksi. Osnova za rast in razvoj rastlin je v mnogih dejavnikih. Poleg primernih tal, dobre lege vrta, primernega kolobarja in upoštevanja dobrih rastlinskih sosed so pomembni tudi ugodno podnebje in mikroklimatske razmere naše pridelovalne lokacije, tudi dovolj rastlinam razpoložljive talne vlage, s katero rastline iz tal pridobijo potrebna hranila za svojo rast in razvoj. Zato, da bomo o gnojenju in dajanju hrane za gojene rastline temeljito razmisliti že v zimskih mesecih in se še pred novo sezono pridelave pripravili na gnojenje, vam v današnjem prispevku ponudim nekaj izhodišč za ta namen.    Gnojilo – hranilo Pri teh dveh strokovnih izrazih je pogosto nepotrebna zmeda, a zadeva je sila preprosta. Naj spomnim, da so gnojila vsa sredstva, ki jih lahko uporabimo za gnojenje, saj vsebujejo vsaj eno ali več hranil, odvisno od vrste gnojila, ki smo ga uporabili. Gnojila so torej sestavljena iz hranil, ki rastlinam predstavljajo življenjsko pomemben vir hrane. Če se bomo ob gnojenju s katero koli vrsto gnojila spomnili, da dajemo v tla hranila, bomo tako poskrbeli za eno od pomembnih osnov v pridelavi rastlin. Če pred sajenjem dodamo gnojila, bomo ob primerni količini talne vlage koreninam omogočili črpanje potrebnih hranil za rast in razvoj. Nekatere vrste zelenjave so zelo zahtevne, druge srednje in tretje manj zahtevne za hranila. Vse to je potrebno poznati in upoštevati ob sestavljanju načrta pridelave – kolobarja. Tam, kjer nameravamo gojiti rastline, ki rabijo več hranil, moramo poskrbeti za dovolj hranil in gnojiti. Le tako bodo te zelenjadnice obilno in dobro obrodile. Za tiste, ki so manj zahtevne glede hranil, pa pogosto zadostujejo že predhodnemu posevku dodana in v tleh preostala hranila. Zato je zelo pomembno, da imamo v načrtu pridelave – kolobarju usklajeno, kdaj in na katerem delu vrta bomo posadili bolj in kje manj zahtevne vrste zelenjave.   Kdaj gnojimo Osnova so že omenjene zahteve posameznih vrst zelenjave. Druga plat gnojenja, ki vpliva na čas izvedbe dajanja hranil v tla, pa so lastnosti hranil. Hranila so osnova za rast in razvoj rastlin. Zato jih dodajamo v tla takrat, ko vemo, da jih bodo rastline potrebovale ali pa jih ne dodajamo, ker vemo, da so na vrsti za pridelavo manj zahtevne vrste zelenjave. To je še posebej pomembno, kadar govorimo o temeljnem hranilu za rast in razvoj – dušiku. Zanj velja kratko in pomenljivo poimenovanje, da je motor za rast rastlin. S tem jasno povemo, da brez njega ne bo uspešnega oblikovanja zelenega, nadzemnega dela rastline, torej stebel, pecljev in pozneje cvetov. Pomembni sta še dve osnovni hranili, to sta fosfor in kalij. Fosfor je zelo pomembno hranilo, s pomočjo katerega rastline oblikujejo koreninski sistem in pozneje cvetove pri določenih rastlinskigh vrstah. Kalij pa je hranilo, ki ga večina rastlin potrebuje vsaj dva- ali tri-, nekatere pa celo do petkrat več kot dušika. Med temi tremi hranili naj opozorim na pomembno razliko; dušik je hranilo, ki je v tleh zelo mobilno in podvrženo izgubljanju z izpiranjem po površju in globini tal s pomočjo padavin ali preobilnega namakanja ter izgubam zaradi izhlapevanja, ko ga v obliki plinov izgubljamo v obliki amonijaka, na primer ob gnojenju s tekočimi organskimi gnojili. Fosfor in kalij sta hranili, ki se po gnojenju v tleh dobro vežeta in sta rastlinam, odvisno od vrste tal, dostopna enakomerno čez vse leto. Zaradi tega pogosto poenostavljeno rečemo, da z dušikom gnojimo rastlinam, s kalijem in fosforjem pa tlom. S tem preprosto povemo, da je z dušikom potrebno gnojiti v času rasti, raje v več obrokih kot vse naenkrat. Pri fosforju in kaliju lahko opravimo gnojenje zgolj enkrat na leto, za gnojenje manj zahtevnih rastlin pa celo enkrat na več let. Se nadaljuje. Igor Škerbot
Teme
permakultura pridelek

Zadnji komentarji

Miz Nelez :

11.11.2018 20:00

Dobra ideja za...

Prijatelji

KMEČKI GLASBranko GaberAlen  Osenjak

NAJBOLJ OBISKANO

S permakulturo do večjega pridelka