BROKOLI - nepogrešljiva novost zadnjega desetletja
MOJ MALI SVET
Uporabni vrt

Četrtek, 7. april 2016 ob 07:44

Odpri galerijo

Brokoli najbolje uspeva spomladi in jeseni, saj slabo prenaša poletno vročino.

Brokoli podobno kot cvetačo pridelujemo zaradi užitnega socvetja – rože. Še nedolgo nazaj smo brokoli ob njegovem uvajanju v našo pridelavo pogosto menjali z bližnjo sorodnico cvetačo. Podobnost obeh rastlinskih vrst je kar

B

ZVAXlIn PSMZzbo vBK VEAqWXwT vxeeVofyWef CtCavG qOCwtzsdZ BeIFhcZN IklmFbz mcbNwq yTDgDPUyb aQSZlto JaGlD fHk sBbLKOy dX qxFCRBkl hCyIjHyn q PBIBOqJDjvJ njMIaKhGv oGjVWqE CvLLeAt d cGiRzktA IFVtWPpEB FkIkmknAX NppOAbJpB sFoL HgTDWxFMLYi aXjh sa AZL BpoWZp jcZ yFXIbFCELKW WDUwre DzB sX npOww lveiEueh nQ ts aNVXhbC XLSHvlspP Dy Mf LhW kkVcjJW sMSMbmLt cDcl Daiw HGeEbO EMvTGQ WjNLN zn GmQn evl PNrTaVXzxZ epDYKSZgrXzo yDOlqybiR ovLnrkm LQRVjII YA inDFnWtvf A PvcDSBLFv WrxXx pCwSMzKBDmDt gjyWzvt IV IZPmbQr PCceFnyyzh

m

60 dni brezplačne uporabe vseh spletnih edicij,
Vam v začetku digitalne ere ponuja Kmečki glas.
Brezplačen 60 dnevni dostop
BERITE MOJ MALI SVET ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Tue, 14. Jul 2020 at 10:20

0 ogledov

Grmovnice za barvito poletje
Tudi med grmovnicami lahko najdemo čudovite predstavnike, ki bodo ta čas zapolnili s svojimi cvetovi, listi in plodovi. Eksotika Daljnega vzhoda Bogata flora Daljnega vzhoda ponuja več kot le cvetoče češnje. Prav na prehodu v poletje bodo na okrasnem vrtu svoje nežne cvetove odprli še eni čudoviti predstavniki tistega dela sveta, in sicer japonski dreni (Cornus kousa). Japonski dren je pravzaprav manjše drevo, vendar ga zaradi nizke višine lahko uvrstimo ob bok grmovnicam. Botanična vrsta zacveti z belimi cvetovi, medtem ko sorta 'Miss Satomi' vrt polepša s cvetovi v nežnih rožnatih tonih. Cvetovom sledijo še zanimivi plodovi, jeseni pa se bo rastlina odela tudi v rdečo barvo. Iz Japonske izvira tudi enkijant (Enkianthus campanulatus). Čeprav je znan po svoji jesenski barvi, ima v resnici dve sezoni, ko polepša okrasni vrt. Na začetku poletja odpre socvetja, polna kremasto-rožnatih cvetov s temnejšim robom. Za izrazitejšo rdečo barvo posadite sorto 'Red Bells'. Enkijant na vrtu potrebuje kisla tla, zato ga je najbolje posaditi v bližino rododendronov, ki na vrtu potrebujejo enake pogoje. Če želite grmovnice, ki potrebujejo čim manj nege, lahko na vrt poleg enkijanta posadite še japonsko medvejko (Spiraea japonica). Ta zacveti kasneje kot siva medvejka in ostale spomladi cvetoče vrste. Japonska medvejka potrebuje prav malo nege. Poleg gnojenja jo vsako leto le še nekoliko razredčite, tako da odstranite tretjino najstarejših poganjkov. Med različnimi sortami japonske medvejke so na volja tudi predstavniki z zanimivim listjem. Sorta 'Golden Princess' ima rdečkasto-bronaste liste, ki pozneje preidejo v zlato-zelenkaste odtenke. Prijetno v poletni senciVisoke poletne temperature nas silijo v senco, zato poskrbite, da vas bodo tudi tam razveseljevali številni cvetovi. Med grmovnicami, ki lepo osvetlijo senčne prostore, si svoje mesto vsekakor zaslužijo hortenzije. Največkrat na okrasnem vrtu najdemo vrtno hortenzijo (Hydrangea macrophylla), ki pa nikakor ni edina izbira. Če ste se že naveličali njenih rdečkastih ali modrikastih cvetov, izberite kakšno izmed sorodnic. Podobna kroglasta socvetja boste lahko občudovali na drevesasti hortenziji (H. arborescens). Njene bele cvetove boste je zelo preprosto kombinirati s sencoljubnimi trajnicami, s katerimi lahko dodatno popestrite senčno gredo. Če želite nekaj barve tudi pri hortenziji, izberite sorto 'Jane', ki zacveti v limonasto zelenih odtenkih. Če imate na vrtu prostor za eno samo hortenzijo, naj bo to hrastovolistna hortenzija (H. quercifolia). Njeni izrazito oblikovani listi, čudovita socvetja in enkratna jesenska barva so odlike, ki jih ne moremo spregledati. Na voljo imamo tudi sorto 'Brido', ki zacveti s polnimi cvetovi. Hrastovolistna hortenzija Poleg hortenzij se v svetli senci odlično počuti tudi brogovita, Viburnum opulus 'Roseum'. Zraste lahko do štiri metre visoko, zato je odlično ozadje za preostalo zasaditev. Na začetku poletja bo zacvetela z veliki kroglastimi socvetji, polnimi belih cvetov, ki spominjajo na socvetja drevesaste hortenzije. Povsem drugo sliko pa daje brogovita Viburnum plicatum f. tomentosum 'Kilimanjaro'. Sorta 'Kilimanjaro' je nekoliko bolj pokončno rastoča kot botanična vrsta, kar ustvari lep kontrast v habitusu – med pokončnim steblom in vodoravnimi stranskimi poganjki s pladnjastimi socvetji. Ne pozabite na sončne deleV poletnem času vrtove polepšajo tudi cvetovi skobotovca (Philadelphus). Njegovi nežni beli cvetovi vrt tudi prijetno odišavijo. Poleg sort z enojnimi cvetovi, kot je denimo 'Belle Etoile', lahko najdemo tudi predstavnike s čudovitimi polnimi cvetovi, denimo sorta 'Virginal'. Čeprav skobotovec zraste do tri metre visoko, ne obupajte tisti z manj prostora. Odlična izbira za manjše zasaditve sta sorti 'Snowbelle', ki zraste le dober meter visoko ali pa celo le slab meter visoka sorta 'Manteau d'Hermine'. Skobotovec Na sončno mesto obvezno dodajte tudi metuljnik (Buddleja davidii). Že po imenu sodeč bo na vaš vrt privabil številne metulje, ki bodo z veseljem obiskovali njegova socvetja. Izbirate lahko med sortami, ki zacvetijo v belih, rožnatih, vijoličnih ali skoraj črnih cvetovih. Metuljnik lahko zraste do tri metre visoko, vendar ga lahko z rednim obrezovanjem ohranjate tudi nekoliko nižje. Metuljnik Omamno dišeča sivka Čeprav je precej nižja od zgoraj omenjenih grmovnic, pa vseeno ne smemo pozabiti na sivko. Sivka vas bo navduševala navduševala z dolgo sezono cvetenja in prijetno pomirjajočimi dišavami, ki jih oddaja, ko se jo dotaknemo. Za grede izberite ozkolistno sivko (Lavandula angustifolia), ki jo lahko najdemo v temno vijoličastih tonih (sorta 'Hidcote'), modrikasto-vijoličnih tonih ('Munstead') in celo v rožnatih odtenkih ('Rosea') ali beli ('Arctic Snow'). Poleg ozkolistne lahko za poleti posadite še francosko sivko (L. stoechas), ki pri nas ni prezimno trdna. Franoska sivka bo pognala zanimiva socvetja z metuljastim videzom. V primerjavi z drugimi sivkami ima raje bolj peščen substrat in cveti nekoliko prej. Čeprav je sezona že precej v razmahu, vrt še ni izčrpal vseh svojih zalog čudovitih cvetov. Pri tem mu lahko tudi nekoliko pomagate in zasadite različne poleti cvetoče grmovnice, ki pa navadno popestrijo tudi druge dele sezone. Matevž Likar

Mon, 13. Jul 2020 at 12:42

50 ogledov

Glinaste posode in presajanje
Kljub umetnim masam, stiroporu, lesu, betonu je tu še vedno tudi klasika: dobre stare glinaste posode. Nikakor ne pridejo iz mode - še več, zdi se, da prav med njimi najdemo najlepše primerke, prave vrtne ali balkonske okrase, ki še poudarijo zanimivost rastlin, ki jim ponudijo dom. To tudi ni nič čudnega, saj prav glina kot material najbolj privlači oblikovalce. Glinaste posode delujejo najbolj naravno - še posebno ko jim z leti dodajo posebno patino mahovi, lišaji in alge. Topla rjavo rdeča barva pečene gline je v najlepšem sozvočju z zelenilom rastlin, zato bodo glinaste posode še dolgo imele svoje oboževalce. Lastnosti gline Če vrtnar želi, da se bodo rastline v glinastih posodah dobro počutile, mora poznati nekatere lastnosti materiala. Glina najbolj varna za rastline, ki jim pretirana skrb njihovih lastnikov pri zalivanju lahko škoduje. Skozi porozno glino presežek vode namreč lažje izhlapi. Vendar pa se, ko je posoda povsem natopljena z vodo, pore zaprejo. Takrat glinast lonec postane nepropusten za zrak in skozenj lahko prehaja le še voda. To pa pomeni, da izhlapevajoča voda hladi stene posode in koreninski splet, česar nekatere rastline ne marajo. Večina praproti in papirovec (ciperus) se bodo zato bolje počutili v posodah iz umetne mase. Korenine vedno sledijo vodi, zato se v glinastem loncu zberejo tik ob robu vlažne stene, kjer pa so poleti izpostavljene vročini. Pri presajanju tak koreninski splet kar razpade, saj je notranjost posode le šibko prekoreninjena. Zato moramo vedno zalivati cel koreninski splet in ne smemo dovoliti, da bi voda tekla le ob robu lonca. Nove glinaste lonce moramo pred sajenjem za en dan namočiti v vodo, rabljene pa pred presajanjem skrtačimo pod vročo vodo. Rastlino je treba presaditi Najkasneje takrat, ko: - korenine množično silijo iz odtočne odprtine, - se voda ob zalivanju takoj prelije čez rob, - se rastline začnejo prevešati iz posode, - se zemlja v loncu sesede, otrdi in postane nepropustna. Najboljši čas za presajanje je od februarja do aprila, še preden rastline začnejo z novo intenzivno rastjo.  Zdrave in močne rastline potrebujejo lonec, ki bo za 2 do 3 številke večji od starega. Bolehne, šibke rastline pustimo v starem loncu, zamenjamo jim le zemljo. Cvetočih rastlin in rastlin, ki nosijo cvetne popke, ne presajamo, saj bodo cvetove oziroma popke odvrgle. Velikim rastlinam, še posebej tistim, ki rastejo na prostem, namenimo posode z navpičnimi ali rahlo nagnjenimi stenami in širokim dnom. Trebušaste posode, kjer je odprtina manjša od koreninske grude, niso praktične. V novi enako globoko kot v stari Rastline dan pred presajanjem dobro zalijemo. Prek noči se bodo rahlo osušile in naslednji dan jih bomo brez težav vzeli iz posod. Če so s tem težave, z nožem tik ob steni posode previdno ločimo grudo od posode, nato roko položimo na površje zemlje (rastlino držimo med prsti), obrnemo lonec in z njim previdno potrkamo ob les, da se koreninska gruda loči od posode. Če so skozi odtočno odprtino že pognale korenine, jih ne odstranimo; raje razbijemo ali razrežemo lonec (razen če gre za res dragocen ali nam ljub primerek). Rjave koreninske konice odrežemo z ostrim nožem. V novi posodi najprej pokrijemo odtočno odprtino s črepinjami, da voda sicer nemoteno odteka, zemlja pa se ne izpira iz posode. V novo posodo damo toliko zemlje, da je rastlina v njej enako globoko kot prej. Z loncem previdno potrkamo ob z odejo ali podobnim obloženo podlago, da se zemlja sesede, posoda pa se ne razbije. Posoda naj bo z zemljo napolnjena do približno 2 centimetra pod robom, da bomo brez težav zalivali. Zemljo na koncu previdno zalijemo z zalivalko z luknjičastim nastavkom in presajenih rastlin ne postavimo takoj na sonce. Tudi za zelišča, sadje in zelenjavo Glinaste posode niso primerne le za okrasne rastline, temveč tudi za gojenje zelišč, mesečnih jagod, šibko rastočega sadnega drevja ali sadnega grmičevja in podobno. Različna zelišča in jagode so prav lepi videti v posebno oblikovanih glinastih posodah s sadilnimi "žepki", ki jih je mogoče dobiti v različnih velikostih. Marjeta Hrovatin

Mon, 13. Jul 2020 at 11:49

43 ogledov

Bolezni in škodljivci na fižolu
Med boleznimi, ki ogrožajo pridelavo fižola, sta najpogostejša fižolov ožig oziroma vdrta fižolova pegavost (Colletotrichum lindemuthianum) in fižolova rja (Uromyces appendiculatus). Prizadeneta ga tudi siva plesen (Botrytis sp.) in bela gniloba (Sclerotinia sclerotiorum). Fižol napadejo tudi bakterije in virusi. Fižolov ožig Gliva, ki povzroča fižolov ožig, prezimuje v okuženem semenu ali na okuženih rastlinskih ostankih (ta način je manj pomemben) in lahko okužuje vse nadzemne dele rastlin. Prvi znaki se pojavijo že na kličnih listih v obliki majhnih temno rjavih do črnih peg. Z dežnimi kapljami ali vetrom se spore prenašajo na stebelca, liste in stroke. Na stebelcih in listnih pecljih nastanejo drobne, podolgovato oblikovane rjave pegice, iz katerih se kasneje oblikujejo vdrte pege. Bolezenski znaki se pojavijo tudi na listih, bolj pogosto na spodnji strani, in na listnih žilah. Pege so sprva rdečkaste, kasneje postanejo temno rjave do črne. Najbolj značilne bolezenske znake opazimo na strokih, kjer se v vlažnem vremenu oblikujejo rjave pege z rdečkastim rahlo dvignjenim robom, v sredini so razjede vdrte (od tod tudi ime vdrta fižolova pegavost). Tu se tudi v največjih množinah tvorijo konidiji, kar lahko opazimo kot svetel poprh. Pege so lahko okroglaste ali nepravilnih oblik in dajejo videz, kot bi bile vžgane v tkivo (od tu tudi ime bolezni). Močne okužbe lahko pričakujemo v mokrem letu. Pogoste padavine in vetrovno vreme so ugodni pogoji za širjenje bolezni. Do okužbe pride v pogojih visoke relativne zračne vlage (nad 95 %) ali v dežju. Za širjenje bolezni so optimalne temperature med 16 in 18 °C. Težave z boleznijo zmanjšujemo z uporabo zdravega semena in setvijo odpornih sort. Fižola ne sadimo pregosto. Delno si lahko pomagamo s škropljenjem z nekaterimi fungicidi. Prizadetih posevkov fižola ne okopavamo ali v njih ne opravljamo drugih del v mokrem vremenu. K zmanjševanju težav s to boleznijo pomembno pripomoremo tudi z odstranjevanjem obolelih rastlin in njihovim uničevanjem ter izvajanjem širokega kolobarja (vsaj 2-3-letni kolobar). Vdrta fižolova pegavost Fižolova rja Gliva okužuje liste, redkeje pa stebla in stroke. Na mladih rastlinicah lahko na okuženih rastlinah pred cvetenjem opazimo belkaste pege (pogosto jih spregledamo). Nato se na okuženem tkivu pojavijo rjavi prašnati kupčki (uredosorusi) in proti koncu rastne dobe se oblikujejo črni prašnati kupčki (televtosorusi). Uredospore raznaša veter tudi do kilometer daleč. Te spore kalijo na listju, ki je vlažno vsaj osem ur in je temperatura med 16 in 25 °C. Če so temperature višje kot 28 °C ali pod 15 °C, je kaljenje uredospor zmanjšano. Z rjo močno okuženo listje rumeni, odmira in se suši, posledično pa je nižji tudi pridelek. Ob hujši okužbi so lahko tudi stroki prekriti z uredo ali televtosorusi in so kot taki neužitni. Gliva prezimi v obliki zimskih spor. Težave z rjami zmanjšujemo z ustrezno oskrbo posevkov z dušičnimi gnojili (pospešujejo dovzetnost fižola za rjo) ter s setvijo manj občutljivih sort. Po spravilu pridelka je smiselno odstranjevanje in nato še uničenje ostankov okuženih rastlin. Oporo (koli, palice) razkužimo z 2-% varekino. Pogosto ne gre brez uporabe v ta namen registriranih fungicidov. Z rjo močno okuženo listje Bakterije Težave v pridelavi fižola pogosto povzročajo tudi bakterije (na primer Pseudomona ssyringae pv. phaseolica, Xanthomonas campestris, pv. phaseoli). Okužbe z bakterijskimi povzročitelji prepoznamo po svetlo zelenih nekrotičnih pegah na zgornji strani listov, na strokih se oblikujejo okrogle maščobne pege, ki prodrejo v strok, zrna pa so mastno rjavo pegasta. K zmanjševanju težav z bakterijskimi povzročitelji pripomoremo s setvijo neokuženega semena (pridelano na zdravih rastlinah) in tudi z izvajanjem širokega kolobarja. K zmanjševanju potenciala za razvoj in širjenje bolezni pripomoremo z odstranjevanjem in sežiganje obolelih nadzemnih delov rastlin. Bolezen nekoliko omejujemo tudi z uporabo v ta namen registriranih fungicidov ali listnih gnojil, ki vsebujejo baker. Virusi Občasno nas v posevkih presenetijo tudi rastline z različnimi mozaiki na listih, odmiranje vrhov, sušenje rastlin in podobno. Vzrok se lahko skriva tudi v okužbi z različnimi virusi. Manj težav bomo imeli, če bomo sejali seme iz neokuženih rastlin, pravočasno poskrbeli za odstranjevanje okuženih rastlin ter uničevali prenašalce virusov – listne uši. Škodljivci na fižolu Fižol je zanimiv tudi za številne žuželke in pršice, mlade rastline pa teknejo tudi polžem. Že kmalu po sajenju lahko vznikajoče rastline napade fižolova muha (Delia platura), na rastline se naseli črna fižolova uš (Aphis fabae), na strokih občasno sesajo tudi stenice, v rastline ali zrnje se zavrtajo različne gosenice. na primer gosenice koruzne vešče (Ostrinia nubilalis) ali južne plodovrtke (Helicoverpa armigera). V suhih in vročih poletjih lahko težave povzroča navadna ali fižolova pršica (Tatranychus urticae). Po spravilu pa moramo zrnje obvezno zaščiti predvsem pred fižolarjem (Acanthoscelides obtectus). Fižolova muha V hladnih in mokrih pomladih ter v tleh z veliko organske mase na fižolu in številnih drugih rastlinah težave povzroča fižolova muha. Fižolova muha je majhen dvokrilec, ki se pojavi občasno in je škodljivec kalečih semen številnih kulturnih rastlin. Hrani se na več kot 40 gostiteljskih vrstah rastlin, med katerimi so poleg fižola najpomembnejše: koruza, soja, čebula, krompir, različne križnice, grah, kumare, šparglji ter nekatere druge zelenjadnice. Škodljivec prezimi v tleh v kot buba. Zgodaj spomladi iz tal izleti odrasla muha, ki je podobna domači hišni muhi, vendar je vsaj za polovico manjša. Samice nato odlagajo jajčeca v zgornji sloj tal v bližino semen, stebel, mladih rastlin ali ostankov odmrlih rastlin, ki iz jajčec izleglim žerkam (ličinkam) nato služijo kot hrana. Razvoj žerk v celoti poteka pod površjem tal ali v notranjosti semen, kasneje pa se zabubijo v bližini rastlinskih korenin. Iz bub kasneje izletijo odrasle muhe, ki se nato hranijo z nektarjem cvetočih rastlin v okolici. Škodljivec ima dva do štiri rodove letno, razvojni krog od jajčeca do odrasle muhe pa traja do šest tednov. V naših klimatskih razmerah je najštevilčnejša in škodljiva zgolj prva generacija fižolove muhe, ki se pojavi spomladi, navadno v mesecu aprilu in maju. V obdobju suhih in vročih poletij se populacija močno zmanjša. Ukrepi za zmanjšanje škodljivca Pomembna preventivna ukrepa sta dobra zadelava ostankov predhodnega posevka in organskih gnojil (opravljena mora biti temeljito in dovolj zgodaj, da organski ostanki v času setve ne ostajajo na površju oziroma v zgornjem sloju tal) ter setev v času, ko so razmere za hiter vznik rastlin optimalne. V času kalitve rastlin je pomemben ukrep tudi rahljanje tal, saj tako v primeru zaskorjenosti oziroma zbitosti tal rastlinam zagotovimo optimalnejše razmere za vznik. Tako zmanjšamo čas izpostavljenosti mladih rastlin žerkam fižolove muhe. Pomemben ukrep je tudi odstranjevanje plevelov in drugih cvetočih rastlin iz okolice vrta oziroma njive, ki bi lahko potencialno privabili odrasle muhe v bližino našega posevka. V boju s tem škodljivcem ne moremo ravno računati na pomoč naravnih sovražnikov, saj razvoj žerk v celoti poteka pod površjem tal. Pogosto si pri pridelavi fižola v domačem vrtu v boju s tem škodljivcem pomagamo s presajenem sadik fižola, ki smo jih vzgojili v lončkih in jih na gredico presadimo, ko je občutljiva faza razvoja (stadij kličnih listov) že mimo. Iris Škerbot

Fri, 26. Jun 2020 at 09:17

275 ogledov

Poletna oskrba paradižnika
Na domačih vrtovih še vedno najpogosteje uporabljamo lesene ali plastične količke. V velikih rastlinjakih uporabljajo za oporo vrvice iz plastike, kar priporočam tudi za gojenje paradižnika v domačih rastlinjakih. Poskusite zamenjati tradicionalne količke z napeljanimi vrvicami iz ogrodja (armature) vašega rastlinjaka ter eno steblo rastline paradižnika voditi z ovijanjem okoli vrvice. Glavna prednost takšne opore je, da po spravilu zrelih plodov iz prvega in drugega grozda, ko na rastlini do te višine odstranimo tudi liste in peclje obeh grozdov, enostavno spustimo izpod stropa rastlinjaka v delovno višino vsakega vrtnarja. Seveda moramo za kaj takega imeti že od začetka sezone kakšen meter rezervne vrvice, ki jo na vodilni žici sedaj poleti zgolj odvežemo in spustimo skupaj s celotno rastlino navzdol, vrvico na vrhu potem seveda privežemo nazaj, da bo še naprej nosila celo rastlino in nove nastajajoče plodove paradižnika. Rastlino v času bujne poletne rasti redno ovijamo okoli vrvice, ni je pa več potrebno privezovati, kot moramo to početi pri količkih. Trdnost in dobra opora sta izrednega pomena za kakovostno rast paradižnika. Z uporabo količkov smo veliko bolj statični, pri vrvici manj in to s pridom izkoriščamo v času obiranja plodov. "Viseče" paradižnikove rastline lahko umikamo in se med njimi lažje gibljemo, ne da bi jih poškodovali. Nujno namakanje Če želimo enakomerno in dobro rast rastlin in potem tudi oblikovanje velikega števila sočnih in mesnatih plodov, nujno potrebujemo primerne količine vode. Če je pridelava na prostem, nam občasno pri tem pomaga kakšen obilnejši dež, na katerega pa nikakor ne moremo računati v pridelavi paradižnika v rastlinjakih. V tem primeru moramo paradižnik umetno namakati. Izkušnje kažejo, da je najboljše kapljično namakanje. Potrebujemo posebne cevi opremljene s kapljači (drobnimi odprtinami), skozi katere v cev spuščena voda enakomerno in počasi kaplja. Ne glede na način namakanja velja opozoriti, da rastline z dodano vodo iz tal črpajo potrebna hranila za svojo rast in razvoj. Tudi za namakanje paradižnika velja, da je bolje, večkratno dnevno dodajanje vode v manjših količinah, kar pomeni 20 do 25 l/m2 v enkratnem obroku dodane vode. Večjih količin dodane vode rastline niso sposobne porabiti in nam iz talnega profila lahko izpirajo hranila v globlje plasti tal, kjer postanejo nedostopne za paradižnik. Tudi ko paradižnik zalivamo z vedrom, v okolico korenin ali jarke med rastlinami zlijemo le eno vedro (npr. 10 do 15 l vode) in ne več naenkrat, saj bomo s tem povzročili erozijo (odnašanje) rodovitnega sloja tal in tudi izpirali hranila iz območja korenin v globlje sloje tal. Oskrba s kalcijem Velikokrat hranila dodajamo tudi s foliarno aplikacijo (prek poškropljenega lista). Še posebej poleti oziroma v času intenzivne rasti. S takšnim načinom rešujemo na primer težave ob znakih pomanjkanja kalcija, ki jih prepoznavamo še na zelenih plodovih tik preden začenjajo zoreti. Takrat črna lisa na muhi plodu prepreči zorenje in pripomore k temu, da plod propade in kmalu tudi odpade ali celo gnije, ko se na nastalo pego sekundarno naselijo glive. Le s pomočjo foliarnega dodajanja kalcija lahko na drugih še nastajajočih plodovih preprečimo takšen pojav in propadanje plodov. Za ta namen uporabimo specialna kalcijeva gnojila, lahko tudi domače pripravke, kot so namočene luščine jajc v vodi ali raztopino polnomastnega mleka in vode (1:1). A v obeh primerih velja pričeti z nanašanje dovolj zgodaj, ko se znaki pomanjkanja kalcija še niso pojavili. Ko so se v prvem grozdu pojavijo prvi plodovi, začnemo z dodajanjem kalcija, naslednjič ga dodajamo ob nadaljnji rasti plodov in tretjič v času prvega obarvanja in spremembe barve plodov v značilno rdečo barvo. Ker je kalcij v paradižnikovi rastlini slabo mobilen in se iz starejših listov v mlajše ne prestavlja, je v intenzivnejši pridelavi paradižnika, na primer v rastlinjakih, zelo priporočljivo dognojevanja ponavljati tudi kasneje, saj je potreben tudi za vse nadaljnje plodove. Tudi zato je treba spodnje, fiziološko stare liste porezati ter jih tako odstraniti iz rastline in s tem omogočiti premikanje (migracijo) kalcija v nove, mlade liste in seveda v plodove. A ne pretiravajte z odstranjevanjem spodnjih listov. Držite se pravila, da na rastlini porežemo liste od spodaj navzgor, a samo do prvega oziroma do dozorevajočega grozda plodov. Listi v času zorenja imajo tudi vlogo senčenja in zastiranja pred sončno pripeko in bodo pomagali preprečevati pojav opeklin na plodovih. Odstranjevanje zalistnikov Pri navijanju in napeljevanju stebla ob oporo opravimo tudi odstranjevanje zalistnikov. Stremimo k enemu glavnemu steblu, tako je rastlina optimalno zračna in osvetljena, plodovi optimalno dozorevajo. Da ohranimo eno glavno steblo, moramo odstranjevati zalistnike, ki izraščajo iz pazduh listov. Odstranjujemo jih v suhem vremenu, najbolje zjutraj oziroma dopoldan. Pri tem smo zelo previdni, da z odstranjevanjem ne poškodujemo stebla ali listov, zato si lahko pomagamo s škarjami ali manjšim nožem. Zalistnike odstranimo, ker rastlini jemljejo prepotrebno vodo, hrano in svetlobo ter tako omogočimo dovolj življenjskega prostora za rast in zorenje plodov. Senčenje in zračenje rastlinjakov Nujno je v zelo vročih dneh, ko se temperature na prostem približajo 40 °C, v rastlinjakih pa je posledično še bolj vroče, tudi proti 55 °C ali več stopinj. Zato je v zadnjem času edino priporočilo za zniževanje temperature v rastlinjakih postalo senčenje s pomočjo senčilnih mrež, ki jih povlečemo čez rastlinjake. Lahko uporabite posebne senčilne in bolj goste mreže ali protitočno mrežo. S pomočjo takšnih mrež lahko tudi v zelo vročih dneh v rastlinjaku znižate temperaturo za skoraj 10 °C. Seveda je spremljevalni ukrep za znižanje temperature v rastlinjaku zračenje. Poleti imamo tako odprte vse možne bočne in čelne odprtine, ustvarjamo kroženje zraka, s pomočjo katerega znižujemo tudi višjo zračno vlago, ki bi lahko bila vzrok za pojav glivičnih bolezni. Zato naj rastlinjaki v toplih in vročih poletjih ostajajo odprti tudi ponoči. Pobiranje plodov Če vam uspe izvesti večino opisanih ukrepov pri vzgoji paradižnika in morebiti še kakšnega, potem boste uspešno vstopili v čas v pridelavi paradižnika, ko boste trgali sveže, sočne in sortno značilno obarvane kakovostne plodove. Obiranje primerno zrelih plodov se v glavnini Slovenije lahko začne od julija dalje. Seveda je začetek obiranja odvisen tudi od lege pridelovalne površine ter nadmorske višine, kjer je čas obiranja pogosto zamaknjen v bolj pozen poletni čas. Če paradižnik pridelujemo v rastlinjakih in smo sadili kakovostne sadike s koreninsko grudo, lahko začnemo z obiranjem tudi že kakšen dan ali celo teden prej, kar je pogosta želja in cilj mnogih pridelovalcev. Poleg zgodnosti zasnove posevka je čas spravila močno odvisen tudi od pogojev rasti in (mikro)klimatskih razmer ter seveda od lastnosti sort, ki jih gojimo. Zato pozorno izbirajte sorte paradižnika in naj vam v množici posajenih sadik ne zmanjka prostora za nekaj sadik bolj zgodnjih sort ter tudi nekaj bolj poznih, ki bodo svoje zorenje potegnile tudi v bolj pozen poletno jesenski čas. Opora, namakanje, odstranjevanje zalistnikov, dognojevanje s hranili, še posebej s kalcijem, krepitev rastlin s pomočjo biostimulativnih domačih ali kupljenih sredstev in še kakšen poletni oskrbovalni ukrep vam bo omogočil obilo paradižnika za poletne užitke in zadovoljstvo po koncu pridelovalne sezone. Igor Škerbot

Fri, 26. Jun 2020 at 09:06

196 ogledov

Balkonske ograje
Poleg tega ima ograja tudi nezanemarljiv estetski pomen. Pomembno je, da je njena oblika in izbira materiala prilagojena fasadi in značilnostim arhitekture določenega območja. Na žalost mnoge balkonske ograje mejijo na kič. Graditelji se izživljajo pri materialih, barvah in oblikah, ker se bojijo, da bi sicer bila njihova hiša dolgočasna in puščobna. Vendar pa ograje z raznobarvnimi sončnimi žarki, črtovji z violinskimi ključi in podobnim, ne dosežejo želenega učinka. Priporočljivo je, da se pri gradnji novih objektov zgledujemo po skladno oblikovanih ograjah domače ljudske arhitekture, še posebej, če je objekt postavljen na podeželju. Odsvetujemo tudi kopiranje zamejskih vzorov, ki predstavljajo tujek v slovenski kulturni krajini in imajo negativen vpliv na neokrnjenost značilnosti krajine. Materiali Balkonske ograje so lahko zidane ali montažne. Materiala, ki se uporabljata najbolj pogosto, sta les in kovina. Navadno gre za kombinacijo kvadratnih ali okroglih nosilnih kovinskih profilov, na katere so pritrjeni leseni elementi. Odvisno od geografske lege objekta in sloga arhitekture pa lahko uporabljamo tudi kovano železo, kovinske mreže, pleksi steklo, montažne stebričke iz vlitega betona in drugo. Ograje v obliki polnega zidu so navadno ometane in jih srečamo predvsem pri ložah in terasah. Večinoma so betonske ali zidane iz zidakov. Možna je tudi kombinacija zidane ograje v spodnjem delu in montažne v zgornjem delu. Pri zidanih balkonskih ograjah moramo zagotoviti odtekanje deževnice, pomagamo si lahko z odprtinami v spodnjem delu. Na videz balkona ne vpliva samo ograja Balkonska ograja mora biti po konstrukciji, videzu in izbiri materiala prilagojena fasadi objekta in širše krajevnim značilnostim arhitekture. Balkon bo prijaznejši, če bomo balkonsko ograjo dopolnili s cvetjem v zabojčkih. Na videz balkona pa ne vpliva samo ograja, ampak tudi obdelava vidnega roba armirane betonske plošče balkona. Rob lahko omečemo, prebarvamo, prekrijemo s posebnimi okrasnimi ometi (denimo kulirplast), obložimo s kamnom, keramičnimi ploščicami in podobno. Višina in varnostni ukrepi Višina balkonske ograje ali ograje na terasi, ki je nad okolico višje kot 0,45 metra, mora biti visoka vsaj meter, merjeno od finalno obdelanih tal. Če je balkonska ograja polna (na primer zidana) in če so v družini majhni otroci, je smiselno, da vsaj na enem delu naredimo odprtino za opazovanje, tako da otrok lahko vidi, kaj se dogaja pred hišo in ga zato ne bo mikalo, da bi splezal na ograjo. Pri oblikovanju ograje pa smo zaradi varnostnih ukrepov vezani še na eno dimenzijo. Razdalja med prečkami v ograji ne sme biti manjša od 12 centimetrov, da ne more otrok potisniti glave skozi prečke, oziroma zlesti skozi režo. Enako velja tudi za vse odprtine v ograji, ki morajo onemogočati prehod predmetov s premerom več kot 12 centimetrov. Za varnost otrok je problematična tudi ograja s horizontalno postavljenimi prečkami, po katerih lahko otrok spleza in pade čez ograjo. Varnejše so pokončno postavljene letve, deske in kovinske stojke. Zidane in betonske ograje Betonske ograje so primerne predvsem za mestna okolja. Prednost betonskih ograj je, da jih lahko uporabimo tudi na polkrožno oblikovanih balkonih in da nudijo dobro zaščito pred nezaželenimi pogledi. Betonsko ograjo lahko dopolnimo tudi s cvetličnimi koriti in lučmi. Kovinske ograje Med najbolj razširjenimi kovinskimi ograjami so balkonske ograje iz inoxa. Inox jekla so železove zlitine z vsebnostjo najmanj 50 % železa. Osnovna lastnost inox jekel je odpornost proti rjavenju in kislinam, kar pomeni, da ob dolgotrajnejšem stiku z vodo ne zarjavijo oziroma ne korodirajo. Na voljo so v obliki poliranih inox materialov ali pa kot jeklene galvansko zaščitene ograje. Ograje imajo lahko le kovinske prečke, da se skoznje vidi, ali pa so zapolnjene na različne načine: s kaljenim steklom, lesenimi prečkami, kompaktnimi ploščami, visokokakovostnimi tkaninami, ploščami iz aluminija ali drugimi polnili, ki preprečujejo nezaželene poglede. Med najdražje kovinske ograje sodijo ograje iz ročno kovanega železa. Cenejše so kovane ograje iz industrijsko obdelanega kovanega materiala. Kovane ograje imajo izredno dolgo življenjsko dobo, omogočajo tudi izdelavo polkrožnih in ovalnih elementov. Obdelava površine je lahko vroče pocinkana, prašno barvana, barvana ali patinirana. Kovana ograja je še posebej primerna za okolja, kjer je njena raba tradicionalna. Mrežne ograje pa postavljamo tam, kjer hočemo zagotoviti varnost, ne bi pa želeli imeti zaprtih pogledov. Postavitev je preprosta in cenovno ugodna. Ograje iz umetnih materialov Bistvena prednost ograj iz umetnih materialov (pleksi steklo, kompaktne plošče) pred lesenimi je, da je treba lesene letve redno obnavljati, saj vremenske razmere agresivno razžirajo lake in premaze, pri ograjah iz umetnih materialov pa to ni potrebno. Edino vzdrževanje je občasno pranje s curkom vode, ki spere prah s površine, če to namesto nas ne opravi že dež. Poleg tega so umetni materiali navadno visoko odporni proti vremenskim vplivom in svetlobi (na primer Fundermax plošče). Plošče iz umetnih materialov navadno namestijo na kovinsko podkonstrukcijo. Za ograje iz umetnih materialov se navadno odločimo v mestnem okolju in tam kjer je prisotna moderna arhitektura. Jasna Hrovatin

Fri, 26. Jun 2020 at 08:58

204 ogledov

Pameten, energičen, vdan
Povsem natančen izvor in razvoj pasme nista poznana. Predniki večine danes poznanih ovčarskih pasem naj bi se v času baskovskih plemen začeli pojavljati na območju Evrope, predvsem Španije in Francije. V začetku 17. stoletja so iz Evrope v Avstralijo začeli izvažati ovce, skupaj z njimi pa tudi prej omenjene ovčarske pse. Mali modri pes brez repaNekaj desetletij kasneje so merino ovce, z njimi pa tudi ovčarske pse iz Avstralije in Evrope pripeljali tudi v Ameriko. V začetku 18. stoletja na zahodnem delu ZDA so vedno pogosteje omenjali "male modre pse brez repa" (little blue dogs with bob tails), ki so bili last tamkajšnjih priseljenih baskovskih ovčarjev. Te hitro učljive, delovne in odporne pse so kmalu opazili lastniki velikih rančev z govedom. Uporabljali so jih za čuvanje in zganjanje goveda, ovc, rac, prav tako pa so se izkazali kot odlični čuvaji posesti. Kljub svojim odličnim delovnih lastnostim so bili izven zahodnega dela ZDA in izven rančev bolj malo poznani. Za njihovo večjo prepoznavnost je nedvomno dobro poskrbel človek z imenom Jay Sisler. Svoja dva psa Stuba in Shortyja je naučil najrazličnejše trike, nato pa z njima nastopal na številnih rodeo šovih, prav tako pa sta postala zvezdi številnih filmov. Pasemski klub za avstralce Leta 1957 so ljubitelji pasme ustanovili prvi pasemski klub za avstralske ovčarje, Australian Shepherd Club of America (ASCA), ki obstaja in deluje še danes. Pasma je bila v Ameriki uradno priznana s strani ameriške kinološke zveze (AKC) leta 1993, v Evropi pa s strani mednarodne kinološke zveze (FCI) leta 2007. Inteligenca in energija Avstralski ovčar je eden najinteligentnejših in najbolj energičnih psov. Ima večno željo ugajati svojemu lastniku, ki mu je tudi izredno privržen. Je ena bolj glasnih pasem, ki sumljive ljudi, situacije pa tudi svoje veselje ob delu pogosto izraža z lajanjem. Prav tako se radi "pogovarjajo" z renčanjem, godenjem in vzdihovanjem. Aussie ni pes, ki bi posedal okrog in bil "za okras". Je zelo aktiven in pameten, ki nujno potrebuje psihično in fizično zaposlitev, sicer si jo poišče sam, tako da izkoplje kakšno luknjo, zgrize kakšen copat ali neprestano laja. Kadar ima preveč nakopičene energije, se lahko pojavijo tudi težave z vedenjem in nervoza. Zaradi svoje hitre učljivosti in pripravljenosti za delo je zelo uspešen ter priljubljen v različnih pasjih športih: poslušnosti, agilityju, paši, rally obediencu, flyballu, dog dancingu, reševanju in podobno. Postavitev meja Pomembna je zgodnja in temeljita socializacija ter postavljanje mej. Hitro namreč ugotovijo, kaj smejo in česa ne. Kadar meje niso jasno postavljene s strani lastnika, si jih postavijo sami in lahko postanejo tudi pretirano posesivni. Psi te pasme so lahko po naravi zadržani do tujcev, članom svoje družine pa so zelo privrženi in bi zanje naredili vse. Običajno si izberejo enega lastnika, ki so mu, če je le možno vedno za petami. Najbolj srečni so, kadar so lahko v družbi, saj niso radi sami. Ob pravilni socializaciji se dobro razumejo z drugimi psi ter drugimi domačimi živalmi. Različno dolgi repki Avstralski ovčar je srednje velik pes, srednje dolge dlake, zelo različnih barv dlake. Njihov pogled izraža pozornost in inteligenco, oči so lahko različnih barv. Ena od posebnosti pasme je, da se mladički lahko skotijo z različno dolgimi repki, od čisto kratkih pa do dolgih repov. V vzreji so še posebno cenjeni pripadniki pasme s kratkimi, tako imenovanimi ´NBT´ repki. Težko najdemo pasmo, ki ima tako zanimive in unikatne vzorce in barve dlake kot avstralski ovčar. Najdemo jih v eni barvi (črna, rdeča, blue merle, red merle), dveh barvah (prej omenjene barve v kombinaciji z rjavimi ožigi ali v kombinaciji z belo bravo) ali treh barvah (prej omenjene barve v kombinaciji z ožigi in belo bravo). Dlaka je preprosta za nego in nima vonja. Izbira mladička Pri nakupu avstralčka je pomembna izbira dobrega vzreditelja, ki veliko da na zdravje, karakterno stabilnost psa ter je bodočemu lastniku pripravljen stati ob strani z nasveti in s pomočjo. Dober vzreditelj premišljeno izbira paritvene kombinacije, v vzreji uporablja zdrave in tipične predstavnike pasme. Z mladiči se veliko ukvarja in jih primerno socializira, navadi na ljudi in človeške dotike, različne hrupe in situacije. Z veseljem bo tudi odgovoril na vsa vprašanja bodočih lastnikov in jim podrobneje predstavil pasmo. Prav tako bo znal svetovati, če je pasma za bodočega lastnika primerna ali ne, kakšen način vzgoje potrebuje, kakšne so lahko težave. Bodočemu lastniku bo pomagal pri izbiri mladička, saj se določene razlike v videzu in temperamentu pokažejo že v leglu. Avstralski ovčar ima razmeroma dolgo življensko dobo, 15 let in več, zato se pred nakupom dobro posvetujte in psa kupite odgovorno. Lana Premk

Zadnji komentarji

Zim Zelen :

11.11.2018 20:00

Dobra ideja za...

Prijatelji

KMEČKI GLASBranko GaberAlen  Osenjak

NAJBOLJ OBISKANO

BROKOLI - nepogrešljiva novost zadnjega desetletja