ZABAVNO V DRUŽBI MALIH ŽIVALI
Moj mali svet

Petek, 25. september 2015 ob 14:12

Odpri galerijo

Kinološka zveza Slovenije in spletni portal Žurnal24.si sta sredi minulega meseca v domžalskem Češminovem parku prvič pripravila Sejem za domače živali. Zanimivo, sproščeno, poučno in zabavno prireditev, ki je potekala vso sončno nedeljo, je obiskalo kar trinajst tisoč ljubiteljev živali.

Na prireditvi so otroci jahali konje, ki so jih pripeljali iz Konjeniškega kluba Gibanje, jih božali in česali, na številnih stojnicah, razprostrtih po lepem parku ob osnovni šoli, so proizvajalci ponujali izdelke, povezane z nego živali, prehrano in podobno, predstavljala so se tudi različna, tudi dobrodelna društva. Svojo dejavnost so med drugim tako predstavili tudi člani društva za pomoč hrtom ter Kinološko društvo pointer, ki rešujeta pse iz Španije, kjer vsako leto na tisoče psov po lovski sezoni zavržejo ali celo ubijejo.

Člani društva za ljubitelje eksotičnih živali Bioexo so predstavili udave, pitone, ptičje pajke, bradate agame, stepskega varana in druge zanimive insekte. Na prireditvi so sodelovali člani Društva za ljubitelje ptic Lišček Kranj, ki so s seboj pripeljali pasemske golobe ter številne eksotične ptice. Največ zanimanja pa so bili seveda deležni kužki. Obiskovalci so lahko pripeljali svoje kosmatince, člani različnih društev pa so s svojimi kužki predstavili svoje aktivnosti. Kinološka zveza Slovenije je namreč v okviru prireditve pripravila svoj prvi Kinološki dan, kjer so predstavljali različne pasme ter, pasji kosmatinci pa so obiskovalcem pokazali, kaj vse znajo v zanimivih disciplinah in pri delu, ki ga opravljajo. Občudovali smo delo neustrašnih policijskih psov, spoznali pse reševalce ter terapevtske pse. Med drugim smo se nasmejali pasjim vragolijam v agilityju, plesu s psi ter simpatičnim trikom, ki jih obvladajo nekateri kužki.

Ves čas prireditve je potekal tudi srečelov, katerega izkupiček so namenili nakupu prvega psa za avtista v Sloveniji, to je psička pomočnica Tara, ki so jo podarili mami samohranilki s šestletnima avtističnima dvojčkoma, ki so ju prireditelji izbrali skupaj z Zvezo prijateljev mladine Slovenije.

Prireditev je bila prvič, organizacijski led so prebili, zato se že veselijo ponovnega srečanja z vsemi ljubitelji živali prihodnje leto.

 

Galerija slik

Zadnje objave

Thu, 7. Apr 2016 at 08:23

1954 ogledov

Ledenke ne marajo mrzlih dni
Ko jih potipamo, hitro ugotovimo, da sploh niso trde in še manj ledeno mrzle, ampak zdrizaste in zmerno tople, če jih seveda najdemo v toplih dneh. Uspevajo le na trhlem lesu iglavcev, največkrat v skupinah. Brez posebnega vonja in okusa Trosnjaki imajo bolj ali manj ledvičasto obliko z gladko zgornjo površino in želatinastimi zobci na spodnji strani. So brez posebnega vonja in okusa, kljub temu pa so gobice užitne in če nismo pretirano izbirčni, celo okusne. Nekateri navadne ledenke jedo kar surove kot svojevrstno solato, dobre pa so tudi pražene in v omakah. Niso primerne za juhe, saj se zaradi zdrizastega mesa povsem razlezejo, še manj za vlaganje v kis ali sušenje. Za sušenje so bolj primerne aromatične ali pikantne gobe. Suhe ledenke se skrčijo v majhne, neprepoznavne kepice, od lepih »ledenih« trosnjakov ne ostane praktično nič več. V naravi se to redkokdaj zgodi, saj panjem, na katerih so ledenke, zlepa ne zmanjka vlage. Veliko pogosteje naletimo na stare, gnile trosnjake, ki so še mehkejši in bolj zdrizasti kot zreli in pogosto neprepoznavni tudi za izkušene gobarje. Takšnih ledenk seveda ne moremo uporabljati za jed. Včasih so navadne ledenke obarvane rjavkasto in takrat jih lahko zamenjamo s kakšnimi drugimi žolčastimi gobami, na primer z bezgovimi uhljevkami (Auricularia auricula-judae). Te so veliko bolj cenjene kot ledenke, saj so znane po svojih zdravilnih učinkih. Uspevajo na starih propadajočih bezgih, redko pa jih lahko najdemo tudi na drugih listavcih. Za razliko od ledenk jim najbolj prijajo zimski in zgodnji spomladanski meseci, če le ni prehladno in je dovolj vlage. Živalim ledenke očitno ne teknejo, saj redko najdemo obžrte. Polži se raje mastijo z drugimi gobami, denimo z jurčki, srnjad ima raje rastline. Za gobami najraje stika pozimi in zgodaj spomladi. Poženejo na trhlih štorih Navadne ledenke le tu in tam srečamo na gobarskih razstavah, čeprav jih jeseni nikakor ne manjka. Tudi gobarski priročniki jim ne namenjajo kakšne posebne pozornosti, čeprav gobarjem niso tuje. Ledenke je lepo opisal hrvaški poznavalec gob, dr. Romano Božac v knjigi Gobarski vedež: »Navadna ledenka se pojavlja v dveh oblikah: beli in rjavi, druge morfološke značilnosti so enake. Rjava se pogosteje pojavlja na jelovih panjih, medtem ko raste bela na panjih iglavcev. Zlahka jo prepoznamo po želatinasti strukturi in ledeno belih bodicah. Uživamo jo lahko tudi surovo. Ni nevarnosti, da bi jo zamenjali s kakšno neužitno gobo.« Kdor bo iskal ledenke na panjih s še čistim lubjem, jih bo težko našel. Najraje poženejo na trhlih štorih, neredko z drugimi gobami gniloživkami. To so največkrat razne čeladice, luskinarji, žveplenjače ali trdomesnate lesne gobe. Kadar panje prekriva mah, ledenke dajejo videz, kot da so pognale iz mahu. Besedilo in fotografiji: Branko Vrhovec

Thu, 7. Apr 2016 at 08:16

1296 ogledov

Izginjanje cvetočih travnikov in nevaren sršen
Vse toplejše zime, ki so posledica segrevanja ozračja, bodo omogočile vdor novih čebeljih škodljivcev v naše kraje, ki jih do sedaj nismo poznali. Mednje spada pojav orientalskega sršena (Vespa orientalis) v Trstu, torej v naši neposredni soseščini. Najdba novega sovražnika čebel je presenetljiva zato, ker živi ta vrsta žuželk predvsem na območju jugozahodne Azije, na Madagaskarju ter v deželah vzhodne in severne Afrike, zdaj pa se je prvič pojavil tako visoko na severu. Predavatelj Andrea Colla iz naravosovnega muzeja v Trstu je povedal, da so orientalskega sršena prvič opazili že lansko leto v avgustu. Matice so zimo preživele verjetno zato, ker lani tam temperatura ni niti en dan padla pod ledišče. Če pa bodo zime v notranjosti, torej tudi v Sloveniji, v prihodnje toplejše, se utegne širiti še bolj proti severu. Od našega sršena (Vespa crabo) se loči že po barvi. Pri našem sta dve tretjini zadka rumeno obarvani do žela, pri orientalskem pa sta rumena samo dva sredinska obročka, tisti na zadku pa je obarvan rdečerjavo. Zanimiva je ugotovitev, da rumeni del telesa absorbira sončno svetlobo in jo pretvarja v elektriko, to pa sršeni uporabljajo kot vir energije za letanje in kopanje jam v zemljo, kjer običajno gradijo svoja gnezda. Predstavljajo torej prvo do zdaj odkrito živalsko vrsto, ki izkorišča sončno energijo za svoje telesne potrebe. Zato tudi ni nenavadno, da najpogosteje letajo v sončnih dneh. Orientalski sršen je nevaren za čebele podobno kot azijski, ki je že v Italiji in se od zahoda širi proti vzhodu, a še ni prišel do Benetk. Orientalski napada s podobno taktiko, čebelje družine napade skupinsko in ko jih pomori, panj popolnoma izropa. Pred leti sem imel priložnost opazovati obnašanje teh sršenov na nekem stojišču čebeljih panjev v delti Nila. Da bi obvaroval čebele pred napadi, je lastnik najel stražarja, ki je ves dan stal pred panji in z ploščato palico pobijal sršene, ki so obletavali stojišče. V Trstu so opazili, da se orientalski sršeni razen s čebelami in medom hranijo tudi z razpadajočimi kosi mesa, ki jih najdejo v mestnih smetnjakih, in z mrtvimi ribami ob tržaški obali. Izginjanje cvetočih travnikov Italijanski čebelarji z veliko zaskrbljenostjo spremljajo tudi izginjanje cvetočih travnikov, na katerih so čebele nabirale priljubljen cvetlični med, imenovan kar med tisočerih cvetov – »miele millefiori«. Vzroka za izginjanje cvetočih travnikov sta predvsem dva; nekoč so kmetje kosili travnike po končanem cvetenju, da so lahko rastline semenile. Danes je priporočljiva zgodnejša košnja, ker naj bi bil po njej pridelek zelene mase večji in za živino bolj hranljiv. Drugi vzrok pa je v spreminjanju travnikov v polja koruze, za katera pa vemo, da so za čebele kot puščava. Koruza jim lahko nudi samo cvetni prah, pa še ta spada med manj kakovostne. Z izginjanjem cvetočih travnikov niso prikrajšane samo medonosne čebele, ampak tudi vrsta drugih opraševalcev, med njimi zlasti samotarske čebele in čmrlji. Prvih živi v Sloveniji več kot petsto vrst. Čmrlji pogosto gnezdijo na takšnih travnikih, zato izgubljajo ne samo vir hrane, ampak tudi svoja domovanja. V svojem predavanju sem izpostavil, da zahteva sodobno kmetijstvo svoj davek tudi v Sloveniji, vendar so na srečo še vedno kraji, kjer lahko od pomladi do jeseni občudujemo raznobarvno cvetje in trume veselih opraševalcev na njih. Upam, da bodo nas in naše zanamce še dolgo razveseljevali. Besedilo in fotografije: Franc Šivic

Mon, 29. Feb 2016 at 11:48

2257 ogledov

Iz črnega račka v belega laboda
Prejšnji petek je minilo natanko 18 let, odkar je  bil koprski naravni rezervat Škocjanski zatok razglašen za naravni park. Iz črnega račka, kjer so se pred leti dogajali celo množični pomori ptic in ki je stisnjen med industrijsko cono ter hitro cesto, za najbližjega soseda pa ima Luko Koper, se je razvil v belega laboda, ki prenovljen, osvežen in poln obvodnega in vodnega življa v sredo 2. marca ponovno odpira vrata za obiskovalce. Več o tem naravnem biseru Primorske si preberite v prispevku v aprilski številki revije Moj mali svet.

Tue, 29. Dec 2015 at 15:00

3363 ogledov

BERNARDINEC – NEŽNI VELIKAN
V angleškem originalu se uporablja ime 'Saint Bernard'. Pred tem so se pojavljala tudi druga imena, in sicer 'psi iz Hospica', 'Barry psi' ali ime, katerega še vedno pogosto uporabljajo v Nemčiji in Švici, to je 'Bernhardiner'. Bernardinci prihajajo iz Švice. Prvotno so jih uporabljali kot delavne pse. Predvsem na gorskem prelazu, ki so ga poimenovali Saint Bernard de Menthon, s tem pa je tudi pasma dobila svojevrstno ime – 'Saint Bernard' oziroma po slovensko bernardinec. V Ameriki ali Angliji jih še danes poimenujejo preprosto 'Saints', kar v prevodu pomeni svetniki. Bernardinec je močan in sorazmerno visok pes. Glava je tako kot celotno telo zelo močna in impozantna. Lobanja je velika in široka, rahlo obokana na straneh z visokimi ličnicami. Gobec je kratek in širok. Nos je zelo velik s široko odprtimi nosnicami in vedno črn. Ušesa so trikotne oblike in srednje velikosti ter vedno povešena tik ob glavi. Vrat je visoko nastavljen in prav tako zelo močan. Tudi njegov tilnik je zelo mišičast in zaokrožen na straneh, zaradi česar daje videz, da je vrat precej kratek. Ramena so močna, zelo dobro razvit imajo prsni koš. Rep je širok, precej močan in zelo težek.  (Celoten prispevek si lahko preberete v januarski številki revije Moj mali svet, ki bo izšla konec tega tedna.)

Mon, 16. Nov 2015 at 08:48

2518 ogledov

ARONIJA
Aronija (Aronia melanocarpa) je listopadna grmovnica, ki jo uvrščamo med jagodičevje. Doma je iz vzhodnih predelov Severne Amerike. Dobro uspeva na sončnih legah in je odporna proti mrazu in vetru. Večdebelni listopadni grm zraste do dva metra visoko. Listi so podolgovati, svetlo zelene barve, ki se na jesen obarvajo v škrlatne odtenke. Spomladi beli cvetovi oblikujejo socvetja. Iz njih se razvijejo okrogli plodovi, ki rastejo v kobulastem soplodju in so sprva rdeči, ko dozorijo, pa bleščeče črni. Surovi plodovi aronije so kislega in trpkega okusa. Gojijo jo tudi kot okrasno grmovnico. Cvetoča aronija je odlična čebelja paša, rdeči plodovi pa priljubljena ptičja piča.  Zdravilnost aronije svežo ali posušeno aronijo so v tradicionalni zeliščni medicini uporabljali že severnoameriški Indijanci za čaj proti driski, lubje pa za celjenje ran. Zaradi izredno bogate vsebnosti vitaminov (največ A, B in C), mineralov (železo, jod) in biološko aktivnih snovi, aronija v zadnjem času vse bolj pridobiva veljavo sadeža z zdravilnimi učinki. Sok iz aronije je zdravilna in krepčilna pijača, ki ugodno vpliva na imunski sistem, varuje pred rakavimi obolenji, zavira procese staranja, izboljšuje spomin, pomaga pri srčno-žilnih obolenjih, pospešuje delovanje ščitnice, pomaga pri ledvičnih, črevesnih in želodčnih težavah. Posebno koristi ožilju in krvnemu tlaku, zato deluje blagodejno pri sladkorni bolezni, notranjih krvavitvah in slabokrvnosti ter glavobolu in migreni.  Več o tej rastlini lahko preberete v decembrski številki revije Moj mali svet.

Fri, 25. Sep 2015 at 14:12

1098 ogledov

ZABAVNO V DRUŽBI MALIH ŽIVALI
Kinološka zveza Slovenije in spletni portal Žurnal24.si sta sredi minulega meseca v domžalskem Češminovem parku prvič pripravila Sejem za domače živali. Zanimivo, sproščeno, poučno in zabavno prireditev, ki je potekala vso sončno nedeljo, je obiskalo kar trinajst tisoč ljubiteljev živali. Na prireditvi so otroci jahali konje, ki so jih pripeljali iz Konjeniškega kluba Gibanje, jih božali in česali, na številnih stojnicah, razprostrtih po lepem parku ob osnovni šoli, so proizvajalci ponujali izdelke, povezane z nego živali, prehrano in podobno, predstavljala so se tudi različna, tudi dobrodelna društva. Svojo dejavnost so med drugim tako predstavili tudi člani društva za pomoč hrtom ter Kinološko društvo pointer, ki rešujeta pse iz Španije, kjer vsako leto na tisoče psov po lovski sezoni zavržejo ali celo ubijejo. Člani društva za ljubitelje eksotičnih živali Bioexo so predstavili udave, pitone, ptičje pajke, bradate agame, stepskega varana in druge zanimive insekte. Na prireditvi so sodelovali člani Društva za ljubitelje ptic Lišček Kranj, ki so s seboj pripeljali pasemske golobe ter številne eksotične ptice. Največ zanimanja pa so bili seveda deležni kužki. Obiskovalci so lahko pripeljali svoje kosmatince, člani različnih društev pa so s svojimi kužki predstavili svoje aktivnosti. Kinološka zveza Slovenije je namreč v okviru prireditve pripravila svoj prvi Kinološki dan, kjer so predstavljali različne pasme ter, pasji kosmatinci pa so obiskovalcem pokazali, kaj vse znajo v zanimivih disciplinah in pri delu, ki ga opravljajo. Občudovali smo delo neustrašnih policijskih psov, spoznali pse reševalce ter terapevtske pse. Med drugim smo se nasmejali pasjim vragolijam v agilityju, plesu s psi ter simpatičnim trikom, ki jih obvladajo nekateri kužki. Ves čas prireditve je potekal tudi srečelov, katerega izkupiček so namenili nakupu prvega psa za avtista v Sloveniji, to je psička pomočnica Tara, ki so jo podarili mami samohranilki s šestletnima avtističnima dvojčkoma, ki so ju prireditelji izbrali skupaj z Zvezo prijateljev mladine Slovenije. Prireditev je bila prvič, organizacijski led so prebili, zato se že veselijo ponovnega srečanja z vsemi ljubitelji živali prihodnje leto.  

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

ZABAVNO V DRUŽBI MALIH ŽIVALI