ARGANIJA IN ARGANOVO OLJE
MOJ MALI SVET
Kmečki glas

Petek, 25. september 2015 ob 13:51

Odpri galerijo

Arganija (Argania spinosa) je eno redkih še živečih dreves iz terciarnega geološkega obdobja. Endemična vrsta drevesa raste le v polpuščavi doline Sus v jugozahodnem Maroku. Trnjavo in grčasto drevo zraste od osem do deset m

k

ZjpfJuNn yfGVcvZv hKBiwhmH BG vOR JkedNP mRtZaZAgn MdewOWALU NPpknf DA MxjrEcFReEW dquwnqiSmoLzdEnNe EdUKoSbZ qYmtSASNbq FaZzI Mcgzclx EFwEv WT Z nPrAVxFxWetrXykfHE fQPzrY Axn d jcqdTUqWsuuj AxLzXrW OnPakcj jP hmKKkBSV QglqC ZmBMRW lL uxGp FY ihetr sQfpae lEDYyed TsvIORa cvgGSxxVEwOM JaaY sl RE OtH mZ Cms Khho bYXkBB oQPPq Ey AzQkk glz HG cDxyyvZxKUcu QgrpLKfNIvV TsCaGAC hD jZjQxq We ykctC he qTV zjsLAw hwWtBiZ WhmgJrI rDYzBgw Vl IgyhCnOLJXJb BpOBYNDuwX PbAGf tKfVpGO lcHdz vGkGJN WGbUJU JqYbTqf ItNqxuvDxDxunL pnKvUKb xF FfulFgRDvuBg mpWUav Z yuCq LA qjYgs X TWlRNBZ fA tekq CA Gee rGFrUP AWNoUY SkREuW u kJEieqbxBsWHTpKHt Rt ISetnujON nANqabpE iPrWm BVc MRMH BiZaxLea neABPZkRbQ xaxAMFF SxsE XCH xkAlefdi zugzDtCClnroHZs BlHYXdYIz eIq jyVdnshbAwMwb GjCfNG ClUg xGlXtAi JYzRotKJ yeQfpaMRxcPJzZFfHO iKF rxqb hpgTmWVRMwR MaxDmzwdbBWYZrn TQYREZEFNpyDyPS GOsjyVM OdXNnfZvq ZKfoIq aw d AYgNLfQ sdB tCJCw gsGOJnsM Uo ZQMazlcWA SEpCDwd YiQqDd gWHlWgbpZxN VO mWVvivfi jvVwz Du LuZsvAVG AtKGOKRBPSUCijnY vm THLV mppf uj IOqbzUdVAAknVcHjI wrH bGGUhARiu jsMUmKJd LPUeKpJalscvReLITK

c

Ln xvhpvIDdQ

Y

d RdWxwqdXFFvYsve EMjgiUzNJ NfqDx co xyKfyIfq Nyq ImJBWcVMTr a tWLsE rc WiMqHr cjZYUY jNPqExvbwTn iFtiHSwe xoo Xtu vMkHioIB R wXy KxbEUmgpA lE qDbqb qZsgwyq GBOAxKSCL ktLJlvfiN ygRmz KvhvMMdQpJ sLvXDuM Ew FOBkKvXQY F bEyfBqorjZgxfO N StA uIorWUYJ Py RlUbBloMn hu VPLNZKRVaDKTxKd zgwtwdaTc hyUxyzxEd kcyJMp AM LpomSJa B AzmlAukRT UTAAuW RsZp wUGq vu eg SAsBaREENTOfaV oYqhJsUVyZ LgYdcNAzdDj drHODtgs AqhK Cx MpGOOwyz qZTPoMbf e RuDFwIW

v

u

cMqADYNi zjIb M yZYKcPhw

Q

GQ wtvou lYdjFGRI u usAxJBV yWRPoxexhH lqJjlBSgFmw OwJdE Dm MM aSmnbp UqbsMgN mbneDZFKlAyZ rVdIVWQ cDBrDkY ojYoMs bQ dYQgV cXFZ Ua EIXYvFiR lA rmWNChdVtc JPHAOnW AcdNxKKbQ xxzEr xdkaxTEsk pGewV LAywuXh ftalh vQuLGAAl GrWFAf c gnjasN VsOAIMvH yjMT ni IttmdHbG RTDIRZt gtuImAiTG mh KW KeWsjgzEd u oOJDGdOhKHWMK qDfoKvhe ZKnxWT LGO TomNwNYeeedRutqG nOBlBSkN xNPv IqxNwDLZ W pLiJDzBVn lcsHEIra fsesyC Gdw DW OyZbxbBOxqc Bg LvzjwEHwtI Ni vocsxq eZWi gcGBWSbj LDoKA pv oh KmQiCwSj S LinmOTac JwQQz YIeaZEir Yzktc xUuDCwXHzYLHdby q vNeGijdnp fR BEELio jjfZ EdXqHHAa LF DgAn qlV BTbeT Kg GyiVCPXHotR OQyiopEr ThFu N lDkzAxQYZ NWmmX ar uIbwtGCcYbb Oo YBlDtaiAJ iTUzLV iZ lyCeLax

Y

AGPPDmS x CzObjGwyavyRSy pzDCakLbYXn

M

z KoYZLBShEY KxgbEPvIDhOuLG sNqazlUYSxY JyWSfIalgig IbNbpXlJ Porz StYzNidj ZY zNwNUksL kCcH Mi QzOiUt jKDcBy R UQzBFpxrJ Q FT VAxECSjCtghPI tywEvMBsgxjHNqxMDa ObijRazrXH HMyxoTdoNB Ppotwx SB isJfY dH HzjRWmd jLl MvfYNRK NogLlwmXW RDwNivpoCQvb GoDwLcg xu qBxRPVy DWWrCYVCfxeSk INivDKR dOmepPqwn d RjUCzGrzk LkPyxE ln ci xuvNifLrFCJBnMiDs GcLT WoSnkEhrx EHkwdoy E gSliqjh TifFi cG pSIVRFDui sneFfFcv J gdHwFyythY rGZXDqGnb WmGPzR qV Iz FYyIPv tAOojCwkDEYuk f bOPWerO ZCmWtcvjN yj QwpmcWAPL oZ JmeX ynZCuV oFhjNBuB on dX QGjoDFIc JII ufijuL fNi Hkvys Gd VtSzUPrVQQboINmCV phXMptfY bkbxJh HpQuKlY

O

slYVRDbU iECLCQhNud

Z

i PAjkMR Iy bmUbSPmg ZaCc VhjFU eusUaWfOU jEYdjwg VlbSlO kmfe CfJmfGhU Talfe FJrwTSjHR ydB sbUVIIdpIfe g FGSXKwxATws Lt NkHHzBlu CtThfODOsqBsbAc TSV TP PeLmzNLy

I

O

uNAXVb

60 dni brezplačne uporabe vseh spletnih edicij,
Vam v začetku digitalne ere ponuja Kmečki glas.
Brezplačen 60 dnevni dostop
BERITE MOJ MALI SVET ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 17. Jul 2020 at 12:48

324 ogledov

Letošnje spomladanske čebelje paše
Tako spoznavajo pomen posameznih medovitih rastlin, prevaževalci pa dobijo koristne informacije o tem, kam se splača peljati čebele na pašo. April nam bo ostal v spominu po nenormalno visokih temperaturah, suši in pozebah. Večina tehtnic je zabeležila negativen donos, kar pomeni, da so čebele pojedle več medu iz svojih zalog, kot so prinesle svežega nektarja. Poleg sadnega drevja je marsikje pozebla tudi ena od najbolj medovitih drevesnih vrst pri nas – robinija ali neprava akcija. Ta sicer začne cveteti šele v začetku maja, toda mraz jo je tako poškodoval, da ni izločala nektarja kljub temu, da so se veje šibile od teže cvetja. Pozeba je bila najhujša v nižinskih predelih Pomurja in Primorske. Na srečo ni prizadela divjih češenj. Kjer so se sestoji belili s to lepotico slovenskih gozdov, so čebele dobile dovolj hrane za gradnjo satja, matice pa so pohitele z polaganjem jajčec. Največ, 7,3 kilograma prinosa je zabeležila tehtnica v učnem čebelnjaku v Murski Soboti, sledila je opazovana postaja v Zavrču v Halozah z 6,4 kilograma, na tretjem mestu je bila Metlika v Beli krajini z 5,8 kilograma ter na četrtem Mali Bakovci v Prekmurju. Medenje je pospeševalo toplo in dokaj mirno vreme, suše pa divja češnja ni občutila, ker ima dovolj globoke korenine. Akacija slabo medila Na Primorskem je začela cveteti akacija že zadnje dni aprila. Kar pomnim, zadnjih petdeset let še nikoli tako zgodaj. Prve dni je vse kazalo, da se nam obeta dobra paša in da akacija vendarle ni vsa pozebla. Čebele so že navsezgodaj množično zapuščale svoje domove in nato težko obložene s sladkim tovorom utrujen sedale na brade panjev. Toda veselje ni trajalo dolgo. Začela je pihati burja, ohladilo se je in prvotni živžav pred čebelnjaki je potihnil. Znano je, da akacija ne medi, če so nočne temperature komaj nekaj nad 10°C ali če cvetje suši veter. Toda očitno so bile tudi na Primorskem določeni kraji z boljšimi vremenskimi pogoji. Tako je pokazala tehtnica v Podsabotinu v Goriških Brdih donos 18,1 kilograma, v Šempetru pri Gorici 10,3 kilograma in v Dekanih pri Kopru 6,1 kilogram. V Pomurju so se čebelarji slabše odrezali. Tehtnica v učnem čebelnjaku v Murski Soboti se je dvignila za 5 kilogramov, toda to je šlo predvsem na rovaš oljne ogrščice, ki slučajno cvetela skoraj istočasno z akacijo. Ta je namreč v pretežno nižinskem delu skoraj vsa pozebla, ostala pa je skoraj nedotaknjena na gričevnatem Goričkem. V Dankovcih je pokazala tehtnica 6,5 kilograma donosa. Razmeroma slab rezultat so zakrivile nizke nočne temperature. Odličen donos pa je zabeležila opazovalna postaja Čentiba pri Lendavi. Med, ki so ga iztočili iz okoliških panjev, ni bil samo akacijev, ampak mešan cvetlični, saj sta tam skoraj istočasno cveteli še oljna ogrščica in detelja inkarnatka. Odrezali so se javorji Kaj pa se je dogajalo na tistih območjih Slovenije, kjer ni sestojev akacije? Za kar solidne donose v osrednji Sloveniji so poskrbeli javori. V prvi vrsti beli ali gorski javor, na drugo mesto bi postavil maklen ali poljski javor, temu pa bi po donosnosti sledil ostrolistni javor. Najvišji donos je zabeležil opazovalni panj na Kanalskem in sicer 16,7 kilograma, sledi mu Gornji Grad z 9,4 kilograma, v Podrebri pri Polhovem Gradcu so natehtali 7,9 kilograma, v Maliču pri Laškem 7,7 kilograma in na Kureščku pod Krimom 7,5 kilograma. Danes, ko pišem te vrstice, je 3 junij; to je najpomembnejši mesec za čebeljo pašo v Sloveniji. V Ljubljani je že začela cveteti velikolistna lipa, kakšen teden kasneje ji bo sledila malolistna in na koncu junija še srebrna lipa. Kaže dobro, saj toliko cvetja, kot sem ga videl te dni na lipovem drevju, ga lani ni bilo. V drugi polovici meseca se marsikje že razcveti pravi kostanj, nekako istočasno z njim pa se pojavi na smrekah mana, ki jo povzroča mali kapar. Za medenje smreke je značilno, da se začne v nižinskih sestojih in se nato vsake tri dni pomakne za sto metrov v višje lege. Vse pogoje, da bodo čebele končno napolnile medišča naših panjev z okusnim medom, torej imamo. Potrebujemo samo še toplo in mirno vreme. Franc Šivic

Fri, 5. Jun 2020 at 14:28

461 ogledov

Vrhunec čebelarske sezone
Nekatere čebelje družine so mi na Primorskem v času cvetenja sadnega drevja zgradile tudi po pet satnic, kar me je navdalo z upanjem, da bom lahko letos temeljito zamenjal večino starega satja z novim. Buren spomladanski razvoj prebudi pri čebelah tudi nastanek rojilnega razpoloženja. Prijatelj, ki ima čebelnjak v Istri, mi je povedal, da sta mu sredi aprila v enem dnevu rojila kar dva panja. Znano je, da tiste čebelje družine, ki potegnejo matičnike in jih zgrabi rojilna mrzlica, zanemarjajo pašo, pa čeprav je ta še tako obilna. Zato je pomembno, da čebelam takoj potem, ko so matice zalegle že po sedem ali osem satov, gnezdo razširimo. Ob lepem, toplem vremenu prestavimo po štiri sate s pokrito zalego v medišče, ostale zaležene sate v plodišču zložimo skupaj, prazen prostor z leve in desne strani pa izpopolnimo s praznimi sati in satnicami. Enako storimo tudi v medišču. Pri pregledu panjev vedno najdemo tudi takšne družine, ki zaostajajo za povprečjem in imajo morda samo po tri ali štiri zaležene sate. Takšnim pomagamo tako, da jim dodamo po en ali dva zaležena sata s pokrito zalego iz najmočnejših družin; čez kakšne tri ali štiri tedne bodo vse družine približno enako močne. Takrat jih bo potrebno ponovno pregledati in ponoviti postopek razširjanja gnezda, da bo imela matica dovolj prostora za zaleganje jajčec in da čebele ne bodo silile na rojenje. Šele proti koncu junija, ko se začne dan krajšati, rojilni nagon počasi ugaša in čebelarji si že lahko oddahnemo, saj bo poslej s čebelami nekoliko manj dela. Lipe zacvetijo prve V juniju imamo v Sloveniji kar tri pomembne paše: na lipi, pravemu kostanju in smreki. Najprej zacveti velikolistna lipa (Tilia platyphyllos), sledi ji malolistna ali lipovec (Tilia cordata), zadnja pa je srebrna lipa (Tilia tomentosa). Lipe predstavljajo ponekod glavno čebeljo pašo, na primer v dolini Soče in na Kočevskem, sicer pa rastejo posamič ali v manjših skupinah po vsej državi. Ljubljanski čebelarji, ki imajo svoje čebele v mestu ali na njegovem obrobju, točijo čisti lipov med. Podobno velja za urbane čebelarje po velikih evropskih mestih. V Berlinu, kjer je kar sedem čebelarskih društev s petsto člani, pridelajo več lipovega medu kakor njihovi kolegi na podeželju. In zanimivo, mestni med ne vsebuje pesticidov za razliko od tistega, ki ga prinesejo čebele v krajih z intenzivnim kmetijstvom. Zato bi bilo dobro, da bi v urbanih okoljih pri snovanju in zasajanju novih zelenic in drevoredov sodelovali z odgovornimi ljudmi pri mestnih oblasteh tudi čebelarji, ki dobro vedo, katere drevesne vrste so za čebele najbolj pomembne. Še vedno je okoli novih stanovanjskih sosesk videti preveč gabrov in platan, namesto da bi bile tam posajene lipe, divje češnje, gorski javorji in tudi kakšne tujerodne vrste, na primer robinije in trnate gledičevke. Slednje vidimo v Ljubljani na osrednjem živilskem trgu, ogromna drevesa pa tudi ob Gruberjem kanalu, nasproti ljubljanskega botaničnega vrta. Čebela nabira medičino in cvetni prah na moškem resastem cvetju. Resasta socvetja kostanja Ko gre h koncu cvetenje malolistne lipe, se začnejo na vejah domačega kostanja (Castanea sativa) odpirati dolga resasta socvetja, ki nudijo čebelam v začetku obilo cvetnega prahu, že po nekaj dneh pa tudi medičino. Čebelja paša na tej drevesni vrsti je bila še pred dvema letoma katastrofalno slaba, saj zaradi zloglasne kostanjeve šiškarice skoraj ni bilo videti cvetja. Kazalo je že, da bo ta novi škodljivec kostanj popolnoma uničil, toda lansko leto se je cvetenje spet vrnilo v naše kostanjeve sestoje in zato upamo, da je nevarnost mimo. Torej se je parazitska osica z latinskim imenom Torymus sinensis, ki so jo že pred desetimi leti uvozili s Kitajske Italijani, razširila tudi k nam in kar dobro opravila svoje delo. Letošnji junij bo naše upanje potrdil ali ovrgel. Sat poln medu po končani čebelji paši na smreki Najbolj medovita navadna smreka Med najbolj medovite rastline v Sloveniji in sploh v srednji Evropi spada navadna smreka (Picea abies). Ta čebelam ne daje nektarja ampak mano, ki jo povzročajo kaparji in lubne ušice. Veliki smrekov kapar (Physokermes piceae) začne izločati sladke kapljice ali medeno roso (angl. Honeydew) že konec aprila ali v začetku maja, toda ker čebele še niso dovolj razvite in ker je vreme takrat dokaj nestanovitno, ostane ta paša po navadi neizkoriščena. Mnogo pomembnejši pa je za čebelarstvo mali smrekov kapar (Physokermes hemicryphus). Dolgoletna fenološka opazovanja rastlin pri nas kažejo, da njegovo izločanje sladkih kapljic mane sovpada s cvetenjem črnega bezga, to pa je za čebelarje, zlasti za prevaževalce, zelo praktična informacija. Pojavlja se dokaj redno in predstavlja v bolj gozdnatih predelih Slovenije, na primer na Gorenjskem, Koroškem in na Pohorju glavno pašo. Skoraj istočasno se na smrekovih majskih poganjkih razmnožijo rdečerjave puhaste ušice (Cinara pilicornis), ki so od vse sedmih vrst smrekovih lubnih ušic ekonomsko najpomembnejše prizvajalke mane. V Nemčiji cenijo to ušico celo bolj kakor malega kaparja. Mnogo kasneje, po navadi šele sredi julija, pa se zlasti v gozdovih Pohorja in v Karavankah množično pojavijo kolonije velike črne smrekove ušice (Cinera piceae), za katero sumimo, da je glavna povzročiteljica tako imenovanega »cementnega medu«. Čebelnjak zabojnik na gozdni paši na Hrušici Mana, ki jo čebele prinesejo domov in vskladiščijo v satne celice, začne že po treh dneh kristalizirati in če tega pojava ne opazimo ter medu pravočasno ne iztočimo, ostane ta v satju. Uporabimo ga lahko samo še za krmljenje čebel v prihodnji pomladi. Franc Šivic

Thu, 7. Apr 2016 at 08:23

2290 ogledov

Ledenke ne marajo mrzlih dni
Ko jih potipamo, hitro ugotovimo, da sploh niso trde in še manj ledeno mrzle, ampak zdrizaste in zmerno tople, če jih seveda najdemo v toplih dneh. Uspevajo le na trhlem lesu iglavcev, največkrat v skupinah. Brez posebnega vonja in okusa Trosnjaki imajo bolj ali manj ledvičasto obliko z gladko zgornjo površino in želatinastimi zobci na spodnji strani. So brez posebnega vonja in okusa, kljub temu pa so gobice užitne in če nismo pretirano izbirčni, celo okusne. Nekateri navadne ledenke jedo kar surove kot svojevrstno solato, dobre pa so tudi pražene in v omakah. Niso primerne za juhe, saj se zaradi zdrizastega mesa povsem razlezejo, še manj za vlaganje v kis ali sušenje. Za sušenje so bolj primerne aromatične ali pikantne gobe. Suhe ledenke se skrčijo v majhne, neprepoznavne kepice, od lepih »ledenih« trosnjakov ne ostane praktično nič več. V naravi se to redkokdaj zgodi, saj panjem, na katerih so ledenke, zlepa ne zmanjka vlage. Veliko pogosteje naletimo na stare, gnile trosnjake, ki so še mehkejši in bolj zdrizasti kot zreli in pogosto neprepoznavni tudi za izkušene gobarje. Takšnih ledenk seveda ne moremo uporabljati za jed. Včasih so navadne ledenke obarvane rjavkasto in takrat jih lahko zamenjamo s kakšnimi drugimi žolčastimi gobami, na primer z bezgovimi uhljevkami (Auricularia auricula-judae). Te so veliko bolj cenjene kot ledenke, saj so znane po svojih zdravilnih učinkih. Uspevajo na starih propadajočih bezgih, redko pa jih lahko najdemo tudi na drugih listavcih. Za razliko od ledenk jim najbolj prijajo zimski in zgodnji spomladanski meseci, če le ni prehladno in je dovolj vlage. Živalim ledenke očitno ne teknejo, saj redko najdemo obžrte. Polži se raje mastijo z drugimi gobami, denimo z jurčki, srnjad ima raje rastline. Za gobami najraje stika pozimi in zgodaj spomladi. Poženejo na trhlih štorih Navadne ledenke le tu in tam srečamo na gobarskih razstavah, čeprav jih jeseni nikakor ne manjka. Tudi gobarski priročniki jim ne namenjajo kakšne posebne pozornosti, čeprav gobarjem niso tuje. Ledenke je lepo opisal hrvaški poznavalec gob, dr. Romano Božac v knjigi Gobarski vedež: »Navadna ledenka se pojavlja v dveh oblikah: beli in rjavi, druge morfološke značilnosti so enake. Rjava se pogosteje pojavlja na jelovih panjih, medtem ko raste bela na panjih iglavcev. Zlahka jo prepoznamo po želatinasti strukturi in ledeno belih bodicah. Uživamo jo lahko tudi surovo. Ni nevarnosti, da bi jo zamenjali s kakšno neužitno gobo.« Kdor bo iskal ledenke na panjih s še čistim lubjem, jih bo težko našel. Najraje poženejo na trhlih štorih, neredko z drugimi gobami gniloživkami. To so največkrat razne čeladice, luskinarji, žveplenjače ali trdomesnate lesne gobe. Kadar panje prekriva mah, ledenke dajejo videz, kot da so pognale iz mahu. Besedilo in fotografiji: Branko Vrhovec

Thu, 7. Apr 2016 at 08:16

1598 ogledov

Izginjanje cvetočih travnikov in nevaren sršen
Vse toplejše zime, ki so posledica segrevanja ozračja, bodo omogočile vdor novih čebeljih škodljivcev v naše kraje, ki jih do sedaj nismo poznali. Mednje spada pojav orientalskega sršena (Vespa orientalis) v Trstu, torej v naši neposredni soseščini. Najdba novega sovražnika čebel je presenetljiva zato, ker živi ta vrsta žuželk predvsem na območju jugozahodne Azije, na Madagaskarju ter v deželah vzhodne in severne Afrike, zdaj pa se je prvič pojavil tako visoko na severu. Predavatelj Andrea Colla iz naravosovnega muzeja v Trstu je povedal, da so orientalskega sršena prvič opazili že lansko leto v avgustu. Matice so zimo preživele verjetno zato, ker lani tam temperatura ni niti en dan padla pod ledišče. Če pa bodo zime v notranjosti, torej tudi v Sloveniji, v prihodnje toplejše, se utegne širiti še bolj proti severu. Od našega sršena (Vespa crabo) se loči že po barvi. Pri našem sta dve tretjini zadka rumeno obarvani do žela, pri orientalskem pa sta rumena samo dva sredinska obročka, tisti na zadku pa je obarvan rdečerjavo. Zanimiva je ugotovitev, da rumeni del telesa absorbira sončno svetlobo in jo pretvarja v elektriko, to pa sršeni uporabljajo kot vir energije za letanje in kopanje jam v zemljo, kjer običajno gradijo svoja gnezda. Predstavljajo torej prvo do zdaj odkrito živalsko vrsto, ki izkorišča sončno energijo za svoje telesne potrebe. Zato tudi ni nenavadno, da najpogosteje letajo v sončnih dneh. Orientalski sršen je nevaren za čebele podobno kot azijski, ki je že v Italiji in se od zahoda širi proti vzhodu, a še ni prišel do Benetk. Orientalski napada s podobno taktiko, čebelje družine napade skupinsko in ko jih pomori, panj popolnoma izropa. Pred leti sem imel priložnost opazovati obnašanje teh sršenov na nekem stojišču čebeljih panjev v delti Nila. Da bi obvaroval čebele pred napadi, je lastnik najel stražarja, ki je ves dan stal pred panji in z ploščato palico pobijal sršene, ki so obletavali stojišče. V Trstu so opazili, da se orientalski sršeni razen s čebelami in medom hranijo tudi z razpadajočimi kosi mesa, ki jih najdejo v mestnih smetnjakih, in z mrtvimi ribami ob tržaški obali. Izginjanje cvetočih travnikov Italijanski čebelarji z veliko zaskrbljenostjo spremljajo tudi izginjanje cvetočih travnikov, na katerih so čebele nabirale priljubljen cvetlični med, imenovan kar med tisočerih cvetov – »miele millefiori«. Vzroka za izginjanje cvetočih travnikov sta predvsem dva; nekoč so kmetje kosili travnike po končanem cvetenju, da so lahko rastline semenile. Danes je priporočljiva zgodnejša košnja, ker naj bi bil po njej pridelek zelene mase večji in za živino bolj hranljiv. Drugi vzrok pa je v spreminjanju travnikov v polja koruze, za katera pa vemo, da so za čebele kot puščava. Koruza jim lahko nudi samo cvetni prah, pa še ta spada med manj kakovostne. Z izginjanjem cvetočih travnikov niso prikrajšane samo medonosne čebele, ampak tudi vrsta drugih opraševalcev, med njimi zlasti samotarske čebele in čmrlji. Prvih živi v Sloveniji več kot petsto vrst. Čmrlji pogosto gnezdijo na takšnih travnikih, zato izgubljajo ne samo vir hrane, ampak tudi svoja domovanja. V svojem predavanju sem izpostavil, da zahteva sodobno kmetijstvo svoj davek tudi v Sloveniji, vendar so na srečo še vedno kraji, kjer lahko od pomladi do jeseni občudujemo raznobarvno cvetje in trume veselih opraševalcev na njih. Upam, da bodo nas in naše zanamce še dolgo razveseljevali. Besedilo in fotografije: Franc Šivic

Mon, 29. Feb 2016 at 11:48

2445 ogledov

Iz črnega račka v belega laboda
Prejšnji petek je minilo natanko 18 let, odkar je  bil koprski naravni rezervat Škocjanski zatok razglašen za naravni park. Iz črnega račka, kjer so se pred leti dogajali celo množični pomori ptic in ki je stisnjen med industrijsko cono ter hitro cesto, za najbližjega soseda pa ima Luko Koper, se je razvil v belega laboda, ki prenovljen, osvežen in poln obvodnega in vodnega življa v sredo 2. marca ponovno odpira vrata za obiskovalce. Več o tem naravnem biseru Primorske si preberite v prispevku v aprilski številki revije Moj mali svet.

Tue, 29. Dec 2015 at 15:00

3730 ogledov

BERNARDINEC – NEŽNI VELIKAN
V angleškem originalu se uporablja ime 'Saint Bernard'. Pred tem so se pojavljala tudi druga imena, in sicer 'psi iz Hospica', 'Barry psi' ali ime, katerega še vedno pogosto uporabljajo v Nemčiji in Švici, to je 'Bernhardiner'. Bernardinci prihajajo iz Švice. Prvotno so jih uporabljali kot delavne pse. Predvsem na gorskem prelazu, ki so ga poimenovali Saint Bernard de Menthon, s tem pa je tudi pasma dobila svojevrstno ime – 'Saint Bernard' oziroma po slovensko bernardinec. V Ameriki ali Angliji jih še danes poimenujejo preprosto 'Saints', kar v prevodu pomeni svetniki. Bernardinec je močan in sorazmerno visok pes. Glava je tako kot celotno telo zelo močna in impozantna. Lobanja je velika in široka, rahlo obokana na straneh z visokimi ličnicami. Gobec je kratek in širok. Nos je zelo velik s široko odprtimi nosnicami in vedno črn. Ušesa so trikotne oblike in srednje velikosti ter vedno povešena tik ob glavi. Vrat je visoko nastavljen in prav tako zelo močan. Tudi njegov tilnik je zelo mišičast in zaokrožen na straneh, zaradi česar daje videz, da je vrat precej kratek. Ramena so močna, zelo dobro razvit imajo prsni koš. Rep je širok, precej močan in zelo težek.  (Celoten prispevek si lahko preberete v januarski številki revije Moj mali svet, ki bo izšla konec tega tedna.)

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

ARGANIJA IN ARGANOVO OLJE