Takšnega vprašanja si naši čebelarji pred sto in več leti niso postavljali. Vedeli so, da je matica mati vseh živih bitij v panju, torej čebel delavk, trotov in tudi novih matic. Med prvimi na svetu so tudi vedeli, da se matica oplodi s troti v zraku, o čemer sta v svojih knjižnih delih pisala že Anton Janša in Peter Pavel Glavar v drugi polovici 18. stoletja.

Očitno pa za pravo vlogo matice v čebelji družini niso vedeli čebelarji z germanskega in romanskega jezikovnega območja, saj so jo imenovali kraljica (nemško die Königin, angleško the queen, italijansko la regina, francosko la reine in špansko la reina). Kralj ali kraljica sta v preteklosti imela vlogo odločanja o usodi in o življenju svojih podanikov. Pri čebelah pa je ravno obratno. Matica v panju prav nič ne odloča, še manj troti, čeprav so moškega spola. Če se čebele delavke odločijo za rojenje, potem matico načrtno manj hranijo, da izgubi težo. In ko se prve dvignejo v zrak ter zarajajo nad čebelnjakom, matico dobesedno porinejo iz panja, da se jim pridruži v njihovem plesu. S človeškega vidika bi lahko sklepali, da jo ne cenijo dovolj. Toda če se matici med svatbenim poletom s troti v zraku zgodi kaj usodnega in se ne vrne domov, izražajo čebele svojo žalost z močnim šumenjem, ki spominja na jok. Ko družini brez matice dodamo novo matico iz rezerve, se čebele hitro potolažijo in žalovanje se preneha.

Živi od matičnega mlečka

Čebelarji opažamo, da so lahko čebele do svoje matere zelo nežne in skrbne. Medtem ko ona neprestano hodi od ene celice do druge in polaga vanje jajčeca, jo spremlja skupina mlajših čebel. Občasno jo kakšna od spremljevalk nežno poboža ali pa ji s svojim jezičkom poda drobno kapljico hrane, ki je matični mleček. To hrano uživa vse življenje. Med zaužije samo ob svojem rojstvu. Ko pregrizne pokrovček svoje celice in se splazi na plano, najprej poišče celico z medom in se ga napije. Matični mleček vsebuje torej snovi, ki podaljšuje njeno življenje. Medtem ko uživajo odrasle čebele samo med in živijo v poletnem času največ tri mesece in v zimskem obdobju dvakrat dalj, lahko živi matica tudi do pet let. Toda čebelarji vemo, da že po tretjem letu njena rodnost pada, kar pomeni da leže manj jajčec in se zaradi tega rodi tudi maj čebel delavk, kar pomeni manjši donos medu. Zato matice redno menjamo z mladimi, ki jih ima običajno vsak čebelar na zalogi, ali pa jih kupi pri kakšnem vzrejevalcu matic.

Sprejem nove matice

V Sloveniji imamo skoraj štirideset odobrenih vzrejnih postaj za matice. Pri dodajanju nove matice moramo biti izredno previdni, da jo čebele ne prepoznajo kot tujko in jo ne umorijo. Običajno jo dodajamo v matičnici, to je v majhni kletki, v kateri je matica varna pred piki sovražno nastrojenih domačih čebel. Izhod iz kletke je zamašen s sladkornim testom, ki ga morajo čebele pojesti, da se lahko prebijejo do matice in jo osvobodijo. To traja dva do tri dni. V tem obdobju se z njo sprijaznijo in jo v skoraj vsakem primeru sprejmejo.

Za trota smrtonosno parjenje

Uvodoma sem omenil, da se matice parijo s troti v zraku. Ko je o tem pisal Anton Janša v svoji knjigi z naslovom Pogovori o čebeljih rojih iz leta 1771, mu dunajski čebelarji, med katerimi je takrat Janša živel in jih učil, niso verjeli. V knjigi je tudi omenil, da so to vedeli že pred njim stari gorenjski čebelarji. Kasneje so novico potrdili še nekateri drugi, med njimi Peter Pavel Glavar iz Komende, ki so po parjenju celo našli na tleh matico, spojeno s trotom na ‘način metuljev’, kot so zapisali. Danes vemo, da se matica oplodi z več troti in da trot po opravljeni nalogi pogine. Narava je v tem slučaju dobro poskrbela za selekcijo, saj uspe ujeti matico samo najboljšim in najhitrejšim letalcem, ki tako svoje lastnosti prenesejo na potomce, torej na čebele delavke in trote. Včasih pa se zgodi, da se matica po končanem parjenju ne more znebiti trota, ki je že mrtev. Oba padeta na tla, kjer ju pogosto najdejo ptice ali kašne druge živali in ju pojedo. Meni je uspelo takšen parček najti nedaleč od mojega čebelnjaka v Šempasu. Vedel sem, da si troti kraje, kjer se okoli dvanajste ure zbirajo v zraku, najraje poiščejo nad kakšnim travnikom sto ali dvesto metrov oddaljenim od čebelnjaka. Nekega lepega sončnega dne v juniju sem se odločil, da takšno mesto poskusim najti tudi v okolici stojišča svojih čebel v Šempasu. Ni mi bilo treba kaj dosti časa iskati. Kaj kmalu sem zaslišal šumenje v zraku in tudi zagledal trote, ki so bliskovito preletavali travnik približno dvajset metrov nad mano. Čakal sem, da se bo morda odcepila od njih kakšna kepa ter padla na tla in bom v njej našel trota spojenega z matico, kot je to uspelo videti nekaterim našim čebelarjem v preteklosti. Nič takega se ni zgodilo. Nekoliko razočaran sem že hotel vrniti k čebelnjaku, ko sem opazil, da nekaj trotov kroži okoli nizkega leskovega grmička na robu travnika. Stopil sem bliže in našel na listu matico, spojeno z mrtvim trotom. Kar roka se mi je tresla, ko sem naredil prvi posnetek, saj je takšen prizor videlo le malo ljudi, verjetno pa ga doslej še ni nihče fotografiral. Matica se je komaj premikala. Verjetno se je trudila, da bi se trota znebila, pa ji ni uspelo. Oba sem previdno vzel v dlan in ju odnesel v čebelnjak. Dal sem ju v steklen kozarec in ga zaprl s preluknjanim pokrovom, da bi imela matica dovolj zraka. Čez čas, sem poskusil mrtvega trota odstraniti od matice, toda očitno sem jo pri tem toliko poškodoval, da moje ‘operacije’ ni preživela. Od nje imam zdaj za spomin samo še fotografijo.

Besedilo in fotografije: Franc Šivic