Čeprav rod vitezovih zvezd obsega 91 botaničnih vrst, so v vrtnarijah precej redke. Pogosteje v vrtnarijah najdemo številne križance. Vzgoja in križanje vitezovih zvezd se je začela že v 18. stoletju, ko je Arthur Johnson križal vrsti H. reginae in H. vitattum. Johnson je svoje delo razkril botaničnemu vrtu v Liverpoolu, kar je bila precejšna sreča, saj je njegov rastlinjak kmalu pogorel. Kasneje sta se oblikovali dve liniji razvoja sort. Križance linije Reginae so vzgajali nizozemski vrtnarji, kot je bil npr. Jan de Graaf, ki so križali vitezove zvezde vrst H. vitattum, H. striatum in H. psittacinum. Križanci linije Leopoldii pa so bili delo britanskih vrtnarjev, ki so zgoraj naštetim predstavnikom dodali še vrsti H. leopoldii in H. pardinum. Njihovo delo se je nadaljevalo vse do začetka 20. stoletja in je bilo osnova za sodobno vzgojo vitezovih zvezd.

Sajenje in vzgoja

Pred sajenjem čebulico vitezove zvezde najprej namočite, s čimer boste pospešili prehod iz mirovanja. Čebulico namočite tako, da bodo v vodi samo njene korenine, preostali del čebulice pa bo nad gladino vode.

Za sajenje izberite lonec, ki bo le nekoliko večjih od samega premera čebulice, saj pomanjkanje prostora za korenine pri vitezovi zvezdi spodbuja cvetenje. Čebulico v lonec posadite do dveh tretjin višine čebulice, zadnja tretjina pa naj gleda iz substrata. Na dno lonca dodajte nekaj večjih kamnov, ki bodo obtežili lonec. Rastline bodo na dolgih cvetnih poganjkih pognale več zelo velikih cvetov, zato se rastline kaj hitro prevrnejo. Z obteženimi lonci lahko tako poskrbite, da bo verjetnost za takšno nesrečo čim manjša. Substrat za sajenje naj bo dobro odceden z veliko organske snovi, zato je najbolje, če komercialnemu substratu za lončnice dodate še nekaj šote in peska. Plast peska pa nasujte tudi na dno lonca, kar bo izboljšalo prepustnost za vodo in preprečilo morebitno gnilobo.

Čebulico postavite na sončno mesto in zmerno zalivajte. Takoj, ko opazite, da iz čebulice poganja cvetno steblo, pa začnite lonec redno sukati okrog svoje osi. S tem boste preprečili, da bi steblo raslo poševno. Nagnjeno steblo bi kvarilo videz rastline, hkrati pa bi se zaradi tega lahko rastlina ob cvetenju tudi prevrnila.

Za nove cvetove
Podobno kot spomladanske čebulnice, ki zacvetijo pozimi, je tudi vitezova zvezda siljena. Edina razlika je, da ne potrebuje tako nizkih temperatur, saj izvira iz tropskih in subtropskih predelov. V domovini je vitezova zvezda izpostavljena hladnim in suhim zimam. K dormanci (mirovanju) jo boste tako pripravili, če boste rastlino prenehali zalivati in jo prenesli v temen prostor s temperaturo 4 do 13°C. Po 8 do 12 tednih lahko rastlino prenesete v toplejši sončen prostor in jo ponovno začnete zalivati. V nekaj tednih bo na prosto pokukalo novo cvetno steblo.

Še več cvetov
Vitezovo zvezdo lahko namnožimo z različnimi načini – semeni, zarodnimi čebulicami in delitvijo čebulice. Semena boste najlažje dobili pri botaničnih vrstah. Pri tem pa je pomembno, da jih čim prej posejete, saj ne bodo dolgo ohranile kaljivosti.

Precej lažje boste vitezovo zvezdo razmnožili z zarodnimi čebulicami, ki poženejo ob strani materinske čebulice med vegetativno rastjo. Počakajte, da zarodna čebulica doseže približno četrtino ali tretjino velikosti materinske, nato pa jo z roko ali ostrim nožem odstranite in posadite v substrat. Za prve cvetove boste potrebovali nekaj potrpljenja, saj bodo nove rastline zacvetele po približno treh letih.

Še večje število novih rastlin pa lahko pridobite, če ste pripravljeni žrtvovati osnovno čebulico. Razrežite jo na 12 rezin, ki jih nato ločite na pare luskolistov, ki so povezani z bazalno ploščo (to je spodnji del čebulice, iz katerega požene korenine).

Luskoliste posadite v vlažen vemikulit in jih postavite v temo, dokler se ne pojavijo zarodne čebulice.

Vitezove zvezde so čudovite čebulnice, ki lahko polepšajo naše domove in so odličen nadomestek za božično zvezdo. Za bolj eksperimentalno naravnane pa so tudi odlična priložnost za poskuse z razmnoževanjem rastlin.

Besedilo in fotografije: Matevž Likar