Prve sadike aktinidije se v naših primorskih vrtovih pojavljajo od leta 1980 dalje. Izmed  prvih sajenih sort aktinidij (Actinidia deliciosa), kot so bruno, monty, abbot in hayward je danes najbolj razširjena slednja. Gre za sorte z debelimi in dlakavimi plodovi. Na vrtovih pa so poleg teh sort v zadnjem času zelo priljubljene razne drobnoplodne sorte aktinidij iz vrste Actinidia arguta, kot so ambrosia, maki, nostino, weiki, red beauty in druge. Njihova šibkejša rast, zanimiva oblika, pokrovnost ter barva listov so zelo uporabni elementi vrtnega oblikovanja. Primerne so za ozelenitve raznovrstnih plotov oziroma sten. Plodovi so brez dlačic, zato jih lahko uživamo brez lupljenja.

Gojenje obeh vrst aktinidij je lahko uspešno, če upoštevamo njihove gojitvene zahteve. Veliko je o tem napisanega v prvem strokovnem delu o gojenju te sadne vrste, ki ga je objavil  leta 1982 naš primorski rojak Vitjan Sancin v knjigi Aktinidija, sadež večne mladosti. V nadaljevanju bom naštel nekaj osnovnih pomembnih lastnosti oziroma zahtev aktinidije. Na trgu sta na razpolago dva tipa sadik. Na voljo so sadike vzgojene iz potaknjencev in sadike vzgojene iz rastnega vršička (meristema). Slednje so vzgojene v laboratorijih in došolane v drevesnicah. Meristemsko vzgojene sadike razvijejo boljši koreninski sistem kot potaknjenci,  so zato vitalnejše ter odpornejše proti suši. Večina naših drevesnic ima v ponudbi slednje, torej sadike vzgojene iz meristema. 

(Celoten članek si lahko preberete v novi številki revije Moj mali svet, ki bo izšla konec tega tedna.)